Jedro

Tožena stranka se je v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (ki ni bila sklenjena po 72. členu ZDR, ker ni šlo za poslovodno osebo) zavezala, da mu bo v določenih primerih odpovedi (tudi zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta) ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Ker te določbe nato ni spoštovala, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaradi ukinitve delovnega mesta), ki jo je tožniku podala, nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010 nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010, temveč še traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje o pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2008, ga pozvati nazaj na delo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo v celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter mu izplačati neto plačo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvržbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.504,92 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 970,56 EUR v 8 dneh od vročitve te tožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010 nezakonita in se razveljavi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010, temveč še traja, da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2008, ga pozvati nazaj na delo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter obračunati plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ter mu izplačati neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in sicer tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, ter toženi stranki naloži izplačilo vseh dodatnih pravdnih stroškov oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. S pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 2. člena pogodbe) sta se stranki dogovorili, če tožnik po poteku mandata ni ponovno imenovan ali v primeru predčasne odpovedi pogodbe, da delodajalec ponudi delavcu drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe delavca, znanju in zmožnostim, ali pa se sporazumeta o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je napravilo napačen zaključek, da v konkretnem primeru ni mogoča drugačna ureditev v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Navaja, da so pravice, ki sta jih stranki dogovorili v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi, za tožnika ugodnejše od pravic, ki jih določa zakon. Poudarja, da je bilo to pogodbeno določilo pripravljeno in predlagano s strani tožene stranke in je bilo takrat za toženo stranko sprejemljivo. Dokazno breme o obstoju utemeljenega odpovednega razloga je na toženi stranki. Ponovno poudarja, da odpovedni razlog ni obrazložen niti konkretiziran, kar pomeni, da ga je nemogoče preizkusiti. Sodišče je na podlagi zaslišanja L.Ž. zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da se je zmanjšalo število zaposlenih pri toženi stranki in da se je gradbeništvo zmanjšalo za 47 %. Navaja, da bi morali biti konkretni podatki navedeni že v odpovedi. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotavljati utemeljenost odpovednega razloga. O dokaznih predlogih tožnika se je sodišče opredelilo na naroku 22. 6. 2011 in sprejelo sklep, da se toženi stranki naloži, da predloži določeno dokumentacijo. Razloga, zakaj je sodišče svojo odločitev kasneje spremenilo, tožnik ne ve. Tožena stranka je v spis vložila le čistopis Splošnega akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, ni pa predložila dokaza o tem, na kakšen način, kje in kdaj je bil ta splošni akt objavljen. Ker tožena stranka ni zatrjevala, da je spremembo splošnega akta objavila na intranetnih straneh, se sodišče ne more sklicevati na pričanje K.Z.. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more temeljiti na aktu, ki ni bil veljavno sprejet in objavljen. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Prereka pritožbene navedbe v zvezi z veljavnostjo sprememb in dopolnitev akta o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest. Tožena stranka se je v pogodbi o zaposlitvi v 2. členu res dogovorila, da je v primeru predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan delavcu ponuditi drugo delovno mesto, vendar pa sta se v 13. členu iste pogodbe tudi izrecno dogovorila, da se lahko pogodba odpove redno ali izredno, v skladu z določbami ZDR.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu - direktor za tehnično področje, torej kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ne pa kot poslovodna oseba. Za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki niso poslovodne osebe, ne velja določba 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami, v kateri stranki drugače uredita pravice obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugimi tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka ukinila delovno mesto direktorja tehničnega področja, ukinitev delovnega mesta pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da je bilo delo prerazporejeno med druge zaposlene, saj prerazporeditev dela pomeni racionalizacijo poslovanja. Z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da odpovedni razlog ni obrazložen in konkretiziran. Dokazno breme za utemeljen razlog odpovedi je na delodajalcu (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Le ta mora biti po določilu 8. člena ZPP rezultat vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter uspeha celotnega dokazovanja. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče svoje ugotovitve o odločilnih dejstvih oprlo na izpovedbe prič L.Ž., A.G. in S.K., ki so bile prepričljive.

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodba za delovno mesto direktorja za tehnično področje pa je bila sklenjena za čas od 26. 8. 2008 do 26. 2. 2013. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena pogodbe o zaposlitvi sta se stranki pogodbe dogovorili, da bo v primeru, če delavec po poteku mandata ni ponovno imenovan ali v primeru predčasne odpovedi te pogodbe, delodajalec delavcu ponudil drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe delavca, znanju in zmožnostim, ali pa se sporazumeta o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku pred potekom časa dne 28. 6. 2010 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zaradi ukinitve delovnega mesta direktor za tehnično področje. Sodišče prve stopnje je določbo tretjega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi razlogovalo tako, da se tožena stranka z navedeno določbo pogodbe o zaposlitvi ni zavezala tožniku ponuditi delovno mesto ustrezno njegovi izobrazbi v primeru, če zanj nima ustreznega delovnega mesta. Ker tožena stranka prostega delovnega mesta ni imela, je sodišče prve stopnje zaključilo, da odpoved iz tega razloga ni bila nezakonita. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Pogodba o zaposlitvi v 13. členu določa, da delavec in delodajalec lahko to pogodbo odpovesta redno ali izredno v skladu z določbami ZDR. Sodišče prve stopnje je navedeno določbo razlagalo tako, da je namen strank pogodbe nuditi obema strankama možnosti, ki jih določa zakon. Ker tožnik ni bil poslovodna oseba, zanj veljajo glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določbe veljavnega ZDR. Za tožnika torej veljajo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi določbe ZDR, poleg tega pa tudi določilo tretjega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Tudi za tožnika ne velja drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot velja za običajnega delavca. Vendar pa se je tožena stranka zavezala, da bo v primerih, določenih v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim. Ne gre za odstopanje od zakonsko določenih minimalnih delovnopravnih norm, temveč za zavezo delodajalca iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi z dne 26. 2. 2008, sklenjena za delovno mesto direktorja za tehnično področje za čas do 26. 2. 2013, je bila z dne 28. 6. 2010 predčasno odpovedana, zato je nastopil razlog iz tretjega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi in je bila tožena stranka dolžna tožniku ponuditi drugo delovno mesto, ali pa se sporazumeti o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji, saj je tožnik v pravdi uspel. Potrebni stroški tožnika odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo znašajo 1.504,92 EUR.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, ki znašajo 970,56 EUR (154. in 165. člen ZPP).