Jedro

Priče izpovedujejo o dejstvih. V pritožbi mora biti navedeno, o katerih konkretnih dejstvih naj bi nove priče izpovedovale, če naj se šteje, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katrem bi morala tožena stranka L. J. tožniku izročiti določene premične predmete, ki so v zahtevku natančno navedeni, ter mu plačati 253.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila toženka dolžna tožniku plačati 709.435,00 SIT. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobeden od predmetov, ki jih tožnik zahteva s tožbo, niso njegova izključna last in da tudi zahtevek na plačilo ni utemeljen, ker toženka ni povzročila škode oz. je bil denar, ki ga tožnik zahteva, porabljen za skupne potrebe.

Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kolikor gre za premične stvari, v pritožbi daje svojo oceno dokazov in se ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ponavlja svoje dosedanje trditve in vztraja, da je tožnik tisti, ki je svoje trditve dokazal, ne pa toženka. Glede denarnega zneska 253.000,00 SIT trdi, da ni bil ta denar nikoli porabljen za obnovo hiše. Ta denar je toženka vzela tožniku. Pravno napačno je tudi mnenje, ki se nanaša na utemeljitev zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka, češ da bi lahko tožnik v izvršilnem postopku zahteval plačilo stvari. Tudi zavrnitev zahtevka za znesek 25.000,00 SIT je nesprejemljiva, saj je tožnica omaro in mizo očitno namenoma razbila. Ko je tožnik pred kratkim pripovedoval nekim znancem, kako se je zadeva zanj slabo končala, sta to slučajno slišali dve priči in nista mogli verjeti, kako je mogoče, da je sodišče tako zgrešeno ocenjevalo celotno situacijo in vse okoliščine ter obe pravdni stranki. Ti dve osebi sta pripravljeni kadarkoli iti na sodišče in povedati pravo resnico in to zlasti glede vseh vtoževanih predmetov in stvari. Ti priči sta M. M. in F. B..

Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje je pravilno ugotovilo in tudi materialno pravo je prav uporabljeno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema izčrpne in prepričljive dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje in k tem razlogom glede na pritožbene trditve dodaja: To, da je toženka določene predmete odpeljala, ni sporno. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da nobeden od teh predmetov ni izključna last tožnika. V sicer obširni pritožbi pa ni nič takega, kar bi kazalo, da te ugotovitve sodišča prve stopnje niso točne.

Sodišče prve stopnje je ocenilo ne samo izpovedbi tožnika in toženke, ampak tudi izpovedbe prič ter je tudi povedalo, zakaj šteje, da je določena izpoved bolj prepričljiva od druge. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje ni kaj dodajati. Nasprotne pritožbene trditve niso prepričljive. Pritožba zatrjuje nasprotje v sodbi v zvezi z vprašanjem, ali je toženka odvažala stvari v prisotnosti tožnika. To pa v sodbi ni odločilno dejstvo v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik dokazal, da so predmeti njegovi in da jih ima toženka, saj je glede tega sodišče prve stopnje prišlo do svojega prepričanja na podlagi drugih dokazov. Zato tudi v primeru, če bi res šlo za nasprotje, to ne more biti odločilno, pa zato podrobneje na to trditev ni treba odgovarjati. Tudi trditve, da se je sodišče ukvarjalo z ugotavljanjem obsega skupnih vlaganj in da pritrjuje toženki, da je njeno ravnanje pravilno, niso točne. Kolikor sodba omenja vlaganja, jih omenja v podkrepitev svoje odločitve in kot del dokazne ocene, ki je pomembna v tem postopku, ne ugotavlja pa jih na način kot to skuša prikazati pritožba. Tudi to ni res, da sodba trdi, da je pravilno toženkino ravnanje, ko je predmete odpeljala. Sodba le pravi, da tožnik zahteva stvari kot lastnik in kot tak bi moral dokazati, da so stvari njegove in da jih je toženka vzela. Ko ugotovi, da odpeljane stvari bodisi niso njegova izključna last, bodisi ni dokazano, da jih je toženka odpeljala, napravi tudi pravilen zaključek, da skupnih svari z lastninsko tožbo in v tem postopku ne more terjati. To pa ne pomeni, da sodišče toženki pritrjuje in da tožnik nima možnosti v drugem postopku postavljati svojih zahtevkov, vendar ne z lastninsko tožbo.

Kolikor gre za zavrnitev zneska 253.000,00 SIT (tu gre za očitno pomoto tožeče stranke, saj seštevek denarnega zahtevka pod tč. 2 tožbenih navedb da znesek 353.000,00 SIT) so razlogi sodišča prve stopnje prav tako jasni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje glede vsakega zneska posebej pove, zakaj šteje, da ni utemeljen, pa zato splošne pritožbene trditve ne morejo biti upoštevne. Nepotrebno je tudi polemiziranje z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno uporabilo člen 214 Zakona o izvršilnem postopku. Bistveno za zavrnitev tega dela zahtevka je namreč to, da tožnik ni dokazal lastnine in tega, da so stvari pri tožnici. To je za zavrnitev zahtevka že dovolj. Nadaljnje razglabljanje niti ni potrebno. Zato tudi na te trditve ni treba odgovarjati.

V pritožbi sta predlagani dve priči, ki naj bi slučajno slišali tožnika govoriti o stvari in naj bi bili pripravljeni povedati pravo resnico, zlasti glede predmetov. Priče lahko izpovedujejo le o dejstvih. Po 1. odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP je v pritožbi sicer mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar pa je treba, ko se novi dokazi predlagajo, navesti dejstva, ki jih želi pritožnik dokazovati. Navesti pa je treba konkretna dejstva in okoliščine. Glede na vse dosedanje ugotovitve je tako torej predlog za zaslišanje novih prič tako kot je zapisan, ko torej ni navedeno, o katerih konkretnih dejstvih naj bi priči izpovedali, vse premalo konkretiziran, da bi lahko vzbudil dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Zato dopolnjevanje dokaznega postopka s tema dvema pričama ni potrebno.

Kolikor na posamezne pritožbene trditve ni odgovorjeno, jih pritožbeno sodišče ni štelo za bistvene.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o stvari, so to stroški, ki za pravdo niso potrebni. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih toženka sama trpi (čl. 155/1 in čl. 166/1 ZPP).