Jedro

Odločilnega pomena v tej pravdni zadevi je, da je tožnik glede na trditveno podlago svojega tožbenega zahtevka (actio rei vindicatio) moral dokazati, da so stvari, katerih vrnitev zahteva, samo in izključno njegova last in da jih je odpeljala ravno toženka in da jih ima v posesti (37. člen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR). Tožeča stranka je namreč zahtevala vrnitev individualno določenih stvari. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da nobena od vtoževanih stvari ni izključna last tožnika: bodisi so last toženke bodisi so skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti obeh pravdnih strank. Že ta ugotovitev bi zadoščala za zavrnitev tožbenega zahtevka, kakršnega je postavila tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožniku izročiti predmete, ki naj bi jih brez dovoljenja tožnika odpeljala iz hiše toženka in mu plačati 253.000,00 SIT z obrestmi, in tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke 709.435,00 SIT z obrestmi kot nadomestilo za odpeljane predmete in porabljen denar. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da ima na predmetih, katerih vračilo zahteva, izključno lastninsko pravico, in tudi ne, da se predmeti nahajajo pri toženki. Prav tako ni dokazal, da naj bi toženka porabila vtoževane denarne zneske proti njegovi volji. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika iz enakih razlogov in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni odločbi je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obširni reviziji očita sodišču druge stopnje, da očitke iz obširne pritožbe "ni štelo za bistvene", ni pa zapisalo katere in zakaj. S tem je storilo kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Tožnikova pritožba je bila jasna, pravilna in utemeljena. Nasprotje med razlogi v sodbi in dejanskimi ugotovitvami vidi v tem, da sodišče šteje za neodločilno, da tožnik ni bil prisoten pri odvažanju predmetov iz hiše. Odločba sodišča druge stopnje je splošna in neprepričljiva. Pritožbena izpodbijanja je ocenilo drugostopenjsko sodišče za neodločilna in nebistvena in takšna, da nanje ni treba odgovarjati in ne nazadnje, da o njih "razglabljanje niti ni potrebno". Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, saj iz celotnega dokaznega postopka zanesljivo izhaja, da toženka ni odpeljala le svojih stvari in predmetov ali predmetov, ki so slučajno predstavljali skupno imetje pravdnih strank, marveč je odvažala stvari, ki so nesporno bile že od nekdaj izključna last tožnika. Tožnik je vtoževal le tiste predmete, katere je tožnica (?!) brez njegovega dovoljenja od njega odpeljala. Med drugim je tako odpeljala tudi dva asparagusa stara približno 2 leti in tudi ta asparagusa je sodišče štelo za skupno imetje. Iz nerazumljivih razlogov je prvostopno sodišče ugotavljalo skupno imetje pravdnih strank in je zaradi tega napačnega pristopa zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, na kar je tožnik opozarjal v svoji pritožbi. Ko se tožniku očita, da ni dokazal določenih svojih trditev, je potrebno obe sodišči opozoriti, da temu ni tako. V resnici je tožnik dokazal vse, kar mora dokazati, vendar to ni bilo upoštevano, ker sta pač obe sodišči zgrešeno v materialnem pogledu obravnavali celotno zadevo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilnega pomena v tej pravdni zadevi je, da je tožnik glede na trditveno podlago svojega tožbenega zahtevka (actio rei vindicatio) moral dokazati, da so stvari, katerih vrnitev zahteva, samo in izključno njegova last in da jih je odpeljala ravno toženka in da jih ima v posesti (37. člen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR). Tožeča stranka je namreč zahtevala vrnitev individualno določenih stvari. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da nobena od vtoževanih stvari ni izključna last tožnika: bodisi so last toženke bodisi so skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti obeh pravdnih strank. Že ta ugotovitev bi zadoščala za zavrnitev tožbenega zahtevka, kakršnega je postavila tožeča stranka. Sodišče je bilo še bolj natančno: poleg tega je ugotovilo še, da tožnik ni uspel dokazati, da so vtoževane stvari ravno pri toženki (vsaj večina). Tožnik je celo sam ob zaslišanju povedal, "da jih pri hiši ni" (listna št. 43 spisa, narok za glavno obravnavo dne 12.3.1996). Glede denarja je sodišče ugotovilo, da je bil porabljen v prvem letu zakonske zveze pravdnih strank in sicer za obnovo hiše, nakup premičnin in za potrebe družine. Tožnik torej spet ni uspel dokazati, da je toženka denar odpeljala ali porabila za namene, s katerimi tožnik ne bi soglašal. Na te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, je revizijsko sodišče vezano (3. odst. 385. člena ZPP). Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, saj sta sodišči odločali v skladu s tožbeno podlago, kot jo je zatrjevala tožeča stranka. Izvedeni dokazi, ki so ocenjeni v skladu z 8. členom ZPP, so sodiščema omogočili zaključek, kakršnega sta sprejeli. Sodišči nista ugotavljali obsega skupnega premoženja pravdnih strank, kot jima to očita tožeča stranka. Ugotavljali pa sta, ali so vtoževani predmeti izključna last tožnika, kar sta bili glede na ugovore tožene stranke dolžni storiti skladno z načelom ugotavljanja materialne resnice in načelom kontradiktornosti postopka.

Napačen je očitek tožeče stranke, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje vse potrebne razloge in jo je mogoče preizkusiti, njeni razlogi pa niso v medsebojnem nasprotju. Očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, je napačen. Pritožbeno sodišče je namreč odgovorilo na vse bistvene očitke tožeče stranke in ugotovilo vse bistvene elemente za svojo odločitev v skladu s pravilno uporabljenim materialnim pravom. Na katere očitke iz pritožbe ni odgovorilo, je mogoče ugotoviti s primerjavo vsebine pritožbe in sodbe sodišča druge stopnje. Tožeča stranka je prvo napisala, drugo pa prejela, kar je razvidno iz spisa. Ob preizkusu sodbe v pritožbenem postopku mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 375. člena ZPP). Tistih navedb, ki takega pomena nimajo, sodišče druge stopnje ni dolžno presoditi niti o njih navesti razloge. To določilo je v tej pravdni zadevi sodišče druge stopnje tudi dosledno upoštevalo in torej ni moglo zagrešiti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija ni dovoljena, če je vložena le zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odst. 385. člena ZPP). Z navedbami o asparagusu in z grajanjem dokazne ocene ter navajanjem, kaj je v postopku nesporno, pa tožeča stranka nedovoljeno izpodbija dejansko stanje. Na te navedbe revizijsko sodišče ni dolžno odgovarjati. Naj bo le navrženo, da iz spisa ni razvidno, da bi bila kakšna dejstva med strankami ugotovljena kot nesporna.

V celoti neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov tožeče stranke je zajet v izreku o zavrnitvi revizije. O pravdnih stroških tožene stranke ni bilo potrebno odločati, ker jih stranka ni priglasila. Tožeča stranka je zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks v revizijskem postopku, odločanje o tem pa je v pristojnosti sodišča prve stopnje.