Jedro

Pritožbeni očitki, ki merijo na nepristranskost sodnice sodišča prve stopnje in naj bi vzbujale dvom v njeno nepristransko odločitev, so usmerjeni v procesno vodstvo sodnice (v (ne)izvajanje dokazov ter odločanje o predlogu dolžnika za prekinitev postopka oziroma njegovo zavrnitev), ki je odločala na prvi stopnji o predlogu za začetek stečajnega postopka ter v obrazložitev izpodbijanega sklepa. To pa samo po sebi ne more vzbujati dvoma o nepristranskosti sodnice, temveč gre lahko kvečjemu za pritožbene razloge kršitve določb postopka.

Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na utemeljenost odškodninske terjatve so za odločitev o pritožbi pravno nepomembne. Gre za pravnomočno rešeno stvar (res iudicata), zato o njej sodišče v postopku odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom kot o predhodnem vprašanju ne more in ne sme več odločati. Sodno varstvo je lahko učinkovito le, če se s sodno odločbo ne odpravlja samo negotovost, ki je obstajala do njene izdaje, temveč mora biti tudi trden temelj za bodoči razvoj pravnih razmerij. To trdnost oziroma avtoriteto daje sodni odločbi pravnomočnost. Zato postane pravno razmerje, na katero se sodna odločba nanaša, z njeno pravnomočnostjo "pravno utrjeno", tako da se lahko prizadeti pravni subjekti na to lahko zanesejo. S tem se krepi zaupanje v pravni red in zagotavlja varstvo pridobljenih pravic.

ZFPPIPP ne loči položaja, ko niso plačani davki in prispevki lastnikov dolžnika, ki so pri njem zaposleni, od vseh ostalih zaposlenih. Neizpodbojna domneva iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja enako za vse zaposlene, ne glede na njihov status, ki ga imajo pri pravni osebi.

Pritožniki bi zakonsko domnevo lahko uspešno izpodbili le, če bi trdili in dokazali, da na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžnik nima neporavnanih obveznosti za plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zgoraj citiranim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom A. d. o. o., matična številka: ..., davčna številka: ... (1. točka izreka), za upravitelja imenovalo B. B. (2. točka izreka) ter ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: B. B. – ODVETNIK, matična številka: 00000 (3. točka izreka).

2. Zoper sklep so se pritožili dolžnik (p. d. 38) in oba družbenika dolžnika (p. d. 39 in 40). Vsi trije vlagajo pritožbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), zaradi kršitve ustavno varovanih človekovih pravic in svoboščin ter kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov niso priglasili.

3. Upravitelj je v svoji izjavi na pritožbe smiselno predlagal zavrnitev vseh treh pritožb kot neutemeljenih.

4. Predlagateljica stečajnega postopka, upnica Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) na pritožbe ni odgovorila.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Ker so vse tri pritožbe vsebinsko povsem enake in navajajo enake pritožbene razloge, je pritožbeno sodišče odgovarjalo na vse tri hkrati.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik predlogu upnice RS 18. 5. 2021 za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom ugovarjal in tudi predlagal prekinitev postopka, sodišče prve stopnje pa je po dne 10. 11. 2021 izvedenem naroku za obravnavo ugovora dolžnika, na katerem je izvedlo predložene pisne dokaze, ostale dokazne predloge pa zavrnilo, izdalo izpodbijani sklep. Predlogu dolžnika za prekinitev postopka ni sledilo, saj je ugotovilo, da za to ni podlage v zakonu. Dolžnik je namreč predlagal prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS ali ESČP o njegovi terjatvi, ki jo ima do RS iz naslova odškodnine, kar naj bi predstavljalo predhodno vprašanje v tem postopku, vendar je sodišče prve stopnje te trditve kot neutemeljene zavrnilo. Zahtevek dolžnika do upnika iz naslova odškodninske terjatve je bil namreč že pravnomočno zavrnjen, prav tako je bila zavrnjena revizija, vložena ustavna pritožba pa ne predstavlja podlage za prekinitev postopka. V zvezi z insolventnostjo je sodišče prve stopnje navedlo, da je predlagateljica s predloženim seznamom izvršilnih naslovov izkazala, da ima na dan 13. 5. 2021 do stečajnega dolžnika za skupno 38.329,39 EUR terjatev, pri čemer je upnica svoj predlog temeljila tudi na 2. točki četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj del njenih terjatev predstavljajo tudi zapadle obveznosti iz naslova davkov in prispevkov povezanih z izplačevanjem plač (zap. št. 8 do 37), najstarejša davčna obveznost je postala izvršljiva 2. 10. 2012, kar pomeni, da gre za zapadle obveznosti, starejše od 2 mesecev, tako stanje pa je podano tudi še na dan pred vložitvijo predloga. Dolžnik bi zato lahko uspešno izpodbil zakonsko domnevo o insolventnosti le, če bi dokazal, da na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka nima neporavnanih obveznosti za plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, česar ni ne trdil ne dokazal. Zato tudi ni dovoljen ugovor zastaranja obresti. Glede uveljavljanja odškodninske terjatve do upnice RS v pobot pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev pravnomočno zavrnjena. O delu ugovora, da prispevkov dolžnik ni mogel plačati, je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz dokaznih listin izhaja, da se je stečajni postopek nad dolžnikom v letu 2012 začel šele oktobra, plačilo prispevkov in davkov pa se nanaša tudi na obdobje julij, avgust in september 2012, ko torej stečaj še ni bil začet. Pri tem je ugotovilo, da je bil dolžnik tisti, ki teh obveznosti ni plačal, ne pa stečajni upravitelj v postopku (kasneje sicer res razveljavljenega) stečaja nad dolžnikom v letu 2012, hkrati pa je tudi navedlo, da bi dolžnik te obveznosti lahko plačal tudi kasneje, pa tega ni storil. Zavrnilo je tudi ugovor, da gre le za davke in prispevke lastnikov dolžnika. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik ni uspel izpodbiti dejanskih predpostavk, katerim zakon pripisuje učinke neizpodbojne domneve insolventnosti, zato je zaključilo, da je pogoj insolventnosti pri dolžniku podan in se v presojo prezadolženosti niti ni spuščalo.

8. Na pritožbene navedbe, da Višje sodišče v Ljubljani ne bi smelo odločati kot pritožbeno sodišče, ker iz naslova predhodnih odločitev istega sodišča dolžnik uveljavlja zoper RS odškodninsko odgovornost za delo sodišč, je odgovorilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS), ko je odločalo o predlogu pritožnikov za delegacijo pristojnosti in ga zavrnilo (sklep VSRS III R 15/2022 z dne 10. 5. 2022). Zato se pritožbeno sodišče do teh trditev ne bo ponovno opredeljevalo, saj je o njih že odločeno s strani VSRS. Prav tako se pritožbeno sodišče ne more opredeljevati do odločitve VSRS III R 19/2021 z dne 24. 8. 2021, ko je zavrnilo predlog dolžnika za delegacijo pristojnosti Okrožnega sodišča v Krškem. Obe odločitvi je VSRS sprejelo na podlagi 67. člena ZPP in je pritožniki v okviru pritožbe zoper izpodbijani sklep ne morejo izpodbijati, zato so tudi vsi pritožbeni razlogi, ki problematizirajo s tako odločitvijo vrhovnega sodišča pravno nepomembni. Enako velja za tiste pritožbene navedbe o pristranskem sojenju sodnice, ki je izdala izpodbijani sklep, ki se opirajo na dejstva, za katera je že VSRS v svojih odločitvah navedlo, da niso pravno pomembna za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. 9. Po presoji pritožbenega sodišča pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepristranskem sojenju v okviru katerih pritožbe očitajo, da sodišče prve stopnje dolžniku ni zagotovilo temeljnih ustavnih in konvencijskih pravic, saj ni ugodilo in izvedlo niti enega dokaznega predloga dolžnika oziroma ni hotelo zaslišati predstavnikov dolžnika, poleg tega pa je ugotovilo, da naj dolžnik ne bi hotel plačati davkov in prispevkov do upnice, čeprav tega upnica niti ni zatrjevala, dolžnik pa je navajal in zatrjeval drugače, sodišče prve stopnje naj tudi ne bi hotelo prekiniti postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS, kar vse po stališču pritožb kaže, da želi sodišče dolžnika spraviti v stečaj, da ne bi uveljavljal svojih višjih terjatev do upnice, ki so posledica nezakonite odločitve sodišča. 10. Z institutom izločitve, urejenem v 70. do 75. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, se zagotavlja uresničitev pravice do nepristranskega sojenja. Bistvo te ureditve se kaže v določbi, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če obstajajo takšne okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče RS in sodna praksa so pri vprašanju odklonilnih razlogov sprejeli tako imenovani objektivno subjektivni test. Pri subjektivnem testu se ugotavlja, ali je imel sodnik vnaprejšnje dejansko prepričanje o zadevi, v kateri odloča (subjektivna pristranskost) oziroma, ali je iz sodnikovega vnaprejšnjega prepričanja, nagnjenja, predsodka ali interesa mogoče sklepati na pomanjkanje sodnikove dolžne intelektualne neoporečnosti. Pri objektivnem testu se ugotavlja, ali obstajajo okoliščine, ki vplivajo na videz samega sojenja oziroma, ali bi sodnikovo obnašanje ali ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke (objektivna pristranskost) ter ali so zagotovljena zadostna jamstva, ki izključujejo dvom glede sodnikove nepristranskosti. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, pač pa se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pri tem je za presojo utemeljenosti odklonilnega izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP odločilno, ali zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku lahko vzbudijo upravičen dvom v nepristranskost sodnika. V skladu z navedenim je potrebno oceniti, ali so v konkretnem primeru podane take okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

11. Pritožbeni očitki, ki merijo na nepristranskost sodnice sodišča prve stopnje in naj bi vzbujale dvom v njeno nepristransko odločitve, so usmerjeni v procesno vodstvo sodnice (v (ne)izvajanje dokazov ter odločanje o predlogu dolžnika za prekinitev postopka oziroma njegovo zavrnitev), ki je odločala na prvi stopnji o predlogu za začetek stečajnega postopka ter v obrazložitev izpodbijanega sklepa. To pa samo po sebi ne more vzbujati dvoma o nepristranskosti sodnice, temveč gre lahko kvečjemu za pritožbene razloge kršitve določb postopka. Objektivna nepristranskost sodišča se namreč izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora to odražati tudi navzven (tako imenovani videz nepristranskosti). Po oceni višjega sodišča pa ravnanje sodnice navzven ne povzroča prav nobenega dvoma v nepristranskost glede njenega načina vodenja postopka, prav tako ne glede obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeni očitki, ki jih pritožniki uveljavljajo kot izraz pristranskega delovanja sodnice, so namreč neutemeljeni, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, zato pritožbeni razlogi, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o njeni pristranskosti, niso podani oziroma je pritožba v tem delu neutemeljena.

12. Pritožniki trdijo, da ima dolžnik do predlagateljice, upnice RS precej večjo terjatev, kot jo ima RS kot upnica do njega, poleg tega pa je tudi RS tista, ki je dolžnika spravila v stanje, v katerem je, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki postopka odločanja o začetku stečajnega postopka ni prekinilo do izčrpanja vseh pravnih sredstev, sploh glede na to, da upnici RS zaradi tega ne bi nastala nobena škoda, saj je glede na vsebino ustavne pritožbe (pa tudi glede na ločeno mnenje enega od vrhovnih sodnikov) več kot očitno, da bo dolžnik s svojimi pravnimi sredstvi slej ko prej uspel. Dolžnik dejansko ni nikomur nič dolžan, prej obratno, kar dokazuje tudi to, da dolžnik nima nobenega drugega upnika, sodišče prve stopnje pa v tej smeri ni želelo izvesti nobenega drugega dokaza.

13. Nad dolžnikom je bil enkrat že začet stečajni postopek, in sicer je Okrožno sodišče v Krškem s sklepom St 000/2012 z dne 2. 10. 2012 začelo stečajni postopek nad dolžnikom na predlog upnika Banka d. d., Ljubljana. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 25/2013 z dne 25. 1. 2013 navedeni sklep potrdilo. S sklepom VSRS III Ips 37/2013 z dne 11. 7. 2013 pa je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno, oba prej navedena sklepa sta bila razveljavljena, predlog upnice za začetek stečajnega postopka pa je bil kot nedovoljen zavržen. Dolžnik je zaradi neutemeljeno in nezakonito začetega stečajnega postopka od RS zahteval povrnitev škode (izgubljenega dobička) v višini 121.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2014 do plačila, na temelju 26. člena Ustave RS. Zahtevek je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 15/2016 z dne 11. 12. 2018 v celoti zavrnjen. Višje sodišče v Celju je s sodbo Cpg 86/2019 z dne 4. 9. 2019 pritožbo dolžnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. S tem je odločitev postala pravnomočna (319. člen ZPP). Revizija dolžnika je bila s sodbo VSRS III Ips 23/2020 z dne 19. 1. 2021 zavrnjena. Zoper to sodbo je dolžnik vložil ustavno pritožbo, ki se vodi pod Up-346/21, o kateri še ni bilo odločeno.

14. O odškodninski terjatvi dolžnika do RS je bilo torej pravnomočno že odločeno, zavrnjena je bila tudi revizija. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na utemeljenost odškodninske terjatve so zato za odločitev o pritožbi pravno nepomembne. Gre za pravnomočno rešeno stvar (res iudicata), zato o njej sodišče v postopku odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom kot o predhodnem vprašanju ne more in ne sme več odločati (319. člen ZPP in 13. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Neutemeljeno je zato tudi pritožbeno ponavljanje trditev in dokazov, s katerimi skušajo pritožniki dokazati obstoj dolžnikove odškodninske terjatve do upnice RS.

15. Tako je s tem podan tudi odgovor na pritožbene očitke o nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za prekinitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka do izčrpanja pravnih sredstev, s katerimi se uveljavlja odškodninska terjatev zoper RS kot upnico in predlagateljico v tem postopku. Ker je o predhodnem vprašanju pravnomočno že odločeno, zakonski pogoji za prekinitev (niti izjemni) niso podani in sodišče prve stopnje postopka pravilno ni prekinilo. Sodišče lahko namreč odredi prekinitev postopka le, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pri tem se zakon v citirani določbi sklicuje na 13. člen ZPP, ki pa odločanja o predhodnem vprašanju ne omogoča, če je o njem že bilo pravnomočno odločeno. Pritožbe so zato tudi v tem delu neutemeljene.

16. Ob tem je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnikov na to, da bi bilo z vidika tehtanja sorazmernosti njuno, da sodišče prekine predhodni stečajni postopek. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje ni imelo prav nobene zakonske podlage za prekinitev postopka, zato tudi pravilno ni izvajalo tehtanja sorazmernosti. Test sorazmernosti zahteva vrednotenje posameznih pravic ter zagotavlja, da pravica ne izgubi svojega bistva. Pravica do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave RS in tudi prvi odstavek 6. člena EKČP, ne pomeni samo pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega postopka (v smislu pravice dolžnika v obravnavanem primeru), temveč tudi pravico do meritorne odločitve, s katero sodišče tožbenemu zahtevku bodisi ugodi bodisi ga zavrne (v smislu pravice upnice RS v obravnavanem primeru). Sodno varstvo je lahko učinkovito le, če se s sodno odločbo ne odpravlja samo negotovost, ki je obstajala do njene izdaje, temveč mora biti tudi trden temelj za bodoči razvoj pravnih razmerij. To trdnost oziroma avtoriteto daje sodni odločbi pravnomočnost. Zato postane pravno razmerje, na katero se sodna odločba nanaša, z njeno pravnomočnostjo „pravno utrjeno“, tako da se lahko prizadeti pravni subjekti na to lahko zanesejo. S tem se krepi zaupanje v pravni red in zagotavlja varstvo pridobljenih pravic. Pravnomočnost je tako eden od atributov prave države (2. člen Ustave RS), saj služi zagotavljanju načela pravne varnosti.1 Glede na okoliščine konkretnega primera, ko je bilo o odškodninski terjatvi dolžnika že pravnomočno odločeno oziroma še več, je bila zavrnjena tudi revizija, je odločitev sodišča prve stopnje, da postopka ni prekinilo do izčrpanja (prav) vseh pravnih sredstev, tudi po presoji višjega sodišča pravilna in posebno tehtanje sorazmernosti pravic (med pravico upnice RS do plačila terjatve in pravico dolžnika, da uveljavi svojo odškodninsko terjatev do te iste upnice RS s pravnimi sredstvi) niti ni bilo potrebno.

17. Pritožniki izpodbijajo tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev o obstoju insolventnosti dolžnika vezalo na neizpodbojno domnevo iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Iz navedene določbe izhaja, da velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba postala trajneje nelikvidna (torej insolventna; prim 1. točko prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP), če za več kot dva meseca zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz seznama izvršilnih naslovov2 upnice RS, ki je priložen njenemu predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, med drugim izhaja, da je dolžnik v okviru svojega davčnega dolga upnici dolžan tudi zapadle obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, povezanih z izplačevanjem plač (zap. št. 8 do 36). Teh ugotovitev pritožbe ne izpodbijajo, temveč z njimi le problematizirajo na način, da so obveznosti za plačilo davkov in prispevkov, ki predstavljajo temelj odločitve sodišča prve stopnje, nastale šele z dnem 2. 10. 2012, čeprav se nanašajo na julij, avgust in september 2012, ko stečajni postopek St 000/2012 še ni bil začet, teh obveznosti pa zaradi začetka stečajnega postopka 2. 10. 2012 dolžnik ni mogel plačati, ker je pooblastila prevzel stečajni upravitelj, ki je gledal le, kako bi čim prej zaprl podjetje, predhodni stečajni postopek pa je bil začet 13. 7. 2012 in če tega ne bi bilo, bi bile te obveznosti pravočasno plačane in do zamude s plačilom ne bi prišlo. Iz pritožb samih torej izhaja, da so na dan vložitve predloga upnice RS za začetek tega obravnavanega stečajnega postopka, te obveznosti stečajnega dolžnika do upnice dejansko še vedno obstajale (oziroma še vedno obstajajo). Ker gre za obveznosti iz leta 2012, je stečajni dolžnik v zamudi z njihovim plačilom vsekakor več kot dva meseca. S tem so, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dejstva, ki so podlaga za obstoj neizpodbojne zakonske domneve po 2. točki četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP podana in jih pritožniki niti v pritožbi ne izpodbijajo.

19. Pravno nepomembni in s tem neutemeljeni so razlogi, ki jih pritožniki navajajo v bran temu, da stečajni dolžnik vse do sedaj teh obveznosti ni plačal. Višje sodišče ponovno poudarja, da je zahtevek iz naslova odškodninske terjatve dolžnika do upnice RS že pravnomočno zavrnjen, zato na obstoj obveznosti dolžnika do upnice RS iz naslova neplačanih davkov in prispevkov iz naslova plač delavcem ne more vplivati. Da dolžnik čaka na ugodno rešitev o njegovem odškodninskem zahtevku proti upnici RS, ki je že bil pravnomočno zavrnjen (prav tako revizija), ga namreč ne odvezuje dolžnosti plačila že zapadlih obveznosti oziroma ga v njegovih dejanjih ne opravičuje. Dejstvo, da davki in prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem v letu 2012, niso bili plačani, ker je pooblastila prevzel upravitelj, je prav tako neutemeljeno in višje sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da „_bi davke in prispevke lahko plačala tudi kasneje, tj. po tem, ko je bil sporni sklep o začetku stečajnega postopka razveljavljen in predlog upnika zavržne, pa tega ni storila._“ Taka navedba sodišča prve stopnje v obrazložitvi pa ne pomeni povzemanja trditev strank, temveč sklep, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zato slednje tudi ne more pomeniti pritožbeno očitanih procesnih kršitev.

20. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi pravice do obrambe in učinkovitega sodnega varstva, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem pritožnika C. C., D. D., stečajnega upravitelja in E. E. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanteno, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, ali ker gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi (nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza) obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje navedene dokaze zavrnilo kot nepotrebne zato, ker glede na odločitev sodišča, da dolžniku ob zatrjevani neizpodbojni domnevi insolventnosti ni uspelo izpodbiti domnevne baze, tj. da so prispevki iz naslov plač dejansko plačani, niso bili potrebni, saj niso bili usmerjeni v izpodbijanje pravnorelevantnih dejstev, ampak v dokazovanje dejstev, ki za odločitev niso bila pomembna (prim. prvi odstavek str. 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa). S tako obrazložitvijo se strinja tudi višje sodišče, saj pritožniki v pritožbah niso navedli nobenih dodatnih razlogov, s katerimi bi izpodbili odločitev sodišča prve stopnje.

21. Trditve pritožnikov, da na dan začetka prvega stečaja 2. 10. 2012, dolžnik ni zamujal s plačilom teh obveznosti več kot tri mesece in da tedaj veljavna zakonodaja tudi ni določala, da bi moralo biti takšno stanje tudi na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, za predmetni stečajni postopek niso pravno pomembne. Sodišče presoja pogoje za začetek stečaja v tem stečajnem postopku upoštevaje stanje pri stečajnem dolžniku na dan pred vložitvijo sedanjega (novega) predloga za začetek stečajnega postopka. Stanje pri stečajnem dolžniku v letu 2012 tako ni pravno pomembno in zato tudi ni pravno pomembno, katera zakonodaja je veljala v letu 2012, saj je za odločitev v danem postopku pomembna zakonodaja, ki velja v času odločanja o predlogu upnice RS in ne o predlogu, ki je bil vložen v letu 2012 in je bil zavržen (prim. sklep VSRS III Ips 37/2013 z dne 11. 7. 2013).

22. Prav tako pritožniki ne morejo uspeti s trditvami, da bi moralo sodišče v tako specifičnih okoliščinah primera (šlo naj bi za zlorabo s strani upnice) ugotavljati tudi, ali je do začetka stečajnega postopka prišlo zaradi protipravnih ravnanj upnice in državnih organov, za katere odgovarja, saj dejanja, ki so protipravna, ne morejo uživati pravnega varstva. Pritožniki namreč trdijo, da dolžnik ni mogel plačati davkov in prispevkov prav zaradi protipravnih ravnanj upnice, ki je po svojem državnem organu, za ravnanje katerega tudi odškodninsko odgovarja, dolžnika nezakonito spravila v začetek stečajnega postopka, zaradi česar je dolžnik ob vse posle, stranke, prihodke in je prenehal opravljati tedanjo dejavnost, zato ni bilo denarnega dobroimetja, da bi te davke in prispevke poravnal, upnica RS pa vse do danes ni odpravila škodljivih posledic svojih ravnanj, temveč skuša ponovno spraviti dolžnika v stečaj, da se izogne odškodninski odgovornosti, taka dejanja pa je sodišče dolžno preprečiti. Ne le, da je bilo o protipravnosti ravnanj pri odločanju o začetku stečajnega postopka v letu 2012 že pravnomočno odločeno, odškodninski zahtevek pa je zavrnjen (zaradi česar se sodišče v tem postopku do tega niti ne more več opredeljevati, saj gre za res iudicata), temveč tudi ravnanj upnice sedaj, ko je šele po tem, ko je bila zavrnjena tudi revizija glede odškodninskega zahteva proti njej,3 vložila predlog za začetek stečaja (med drugim tudi) za obveznosti, ki izvirajo še iz leta 2012, ni mogoče opredeliti kot zlorabo pravnih sredstev in procesnih pravic niti ne kot ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

23. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je šlo za davke in prispevke, ki se tičejo direktorice D. D. in C. C., ki sta oba bila zaposlena v svoji družbi, z začetkom stečaja pa sta šla na zavod oziroma si pozneje našla novo zaposlitev v drugih družbah, to pa pomeni, da je škoda lahko nastala le njima, ne pa upnici RS, zato naj bi bilo po navedbah pritožb naravnost nedopustno, da želi upnica poslati dolžnika v stečaj zaradi neplačila davkov in prispevkov do lastnikov dolžnika, saj je upnica v letu 2012 dolžnika sama preko svojih sodišč poslala dolžnika že tedaj v stečaj. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ZFPPIPP ne loči položaja, ko niso plačani davki in prispevki lastnikov dolžnika, ki so pri njem zaposleni, od vseh ostalih zaposlenih ter da neizpodbojna domneva iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja enako za vse zaposlene, ne glede na njihov status, ki ga imajo pri pravni osebi.

24. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o obstoju insolventnosti temeljilo na neizpodbojni domnevi iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, je pritožniki ne morejo uspešno izpodbiti s sklicevanjem na premoženjsko stanje dolžnika, ki izhaja iz zadnje javno objavljene priložene bilance stanja dolžnika na dan 31. 12. 2020. Zakonska domneva, ki jo vzpostavlja navedena določba, je neizpodbojna in vzpostavlja zakonsko domnevo obstoja trajnejše nelikvidnosti kot stanja insolventnosti, če je podan dejanski stan - t. i. domnevna baza, ki je podlaga za zakonsko domnevo obstoja insolventnosti, na kar je svojo odločitev oprlo že sodišče prve stopnje. Pritožniki bi navedeno zakonsko domnevo lahko uspešno izpodbil le, če bi trdili in dokazali, da na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžnik nima neporavnanih obveznosti za plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem. Tega dejstva pa pritožniki s pritožbo niso zatrjevali niti dokazovali (prav tako tega dolžnik ni niti trdil niti dokazal v postopku na prvi stopnji, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje). Le s trditvami o tem, da ima dolžnik večje premoženje, kot znašajo upničine neutemeljene terjatve, pa relevantne domnevne baze pritožniki ne morejo izpodbiti.

25. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Glede na vse navedeno so izrecne pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbe pritožnikov (dolžnika in družbenikov dolžnika C. C. in F., d. o. o., Ljubljana, kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 146. 2 Seznam izvršilnih naslovov je na podlagi 145. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Na izvršilni naslov je sodišče vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. 3 VSRS je revizijo zavrnilo s sodbo III Ips 23/2020 z dne 19. 1. 2021, predlog za začetek stečajnega postopka pa je upnica vložila 18. 5. 2021.