Jedro

Za toženo stranko (zavarovalnico) velja pri izpolnjevanju obveznosti merilo profesionalne skrbnosti (2. odst. 18. čl. ZOR), kar v konkretnem primeru pomeni, da je od nje mogoče zahtevati, da iz zdravstvene dokumentacije tudi brez izvedenskega mnenja ugotovi višino svoje obveznosti (splošno znano je, da imajo zavarovalnice posebej usposobljene cenilce, med njimi tudi zdravnike).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o zamudnih obrestih od zneska 279.500,00 SIT delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku plačati te obresti za čas od vključno 26.9.1998 dalje. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti v skupnem znesku 2,770.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter zavarovalno vsoto za 13 % invalidnost v skupnem znesku 297.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1998 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožniku povrniti 381.350,25 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen višji zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zahtevek za plačilo odškodnine za strah ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 79.500,00 SIT za čas do 23.12.1998, se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga spremembo. Meni, da je glede na izvedensko mnenje upravičen do višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da ima težave pri vožnji tovornjaka, zlasti pri vzvratni vožnji in to zaradi bolečin v vratnem delu hrbtenice ter da ima težave zaradi slabšega spomina, slabše koncentracije in druge težave, ki so očitno posledica pretresa možganov. Glede na njegovo starost (34 let) in poklic (voznik tovornjaka) je gotovo, da bodo njegove duševne bolečine še dolgo trajale. Zato je upravičen do višje odškodnine za to obliko negmotne škode. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da določilo splošnih pogojev tožene stranke, ki izključuje kritje odškodnine za strah, ni nično. Ob sklepanju zavarovalne pogodbe tožnik ni mogel izločiti tega določila. Zato je lahko le izbiral, ali naj pogodbo sklene, ali ne. Izključitev kritja škode za strah bi bila umesna le v situacijah, ko bi se zavarovanec namenoma izpostavil nevarnosti. Končno je napačna tudi zavrnitev obrestnega zahtevka od glavnice 279.500,00 SIT za čas pred 23.12.1998. Tožnik je pred vložitvijo tožbe vložil zahtevo za plačilo odškodnine, nato pa 27.2.1996 še tožbo, s katero je zahteval tudi izplačilo dogovorjene zavarovalne vsote za invalidnost in dnevno odškodnino. Tožena stranka bi morala najkasneje, v 14 dneh od vložitve zahteve storiti potrebno, da ugotovi stopnjo invalidnosti ter izplača dogovorjeno zavarovalno vsoto. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Pritožba je v glavnem neutemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske zaključke sodišča prve stopnje, da se posledice tožnikovih poškodb kažejo v 1/4 normalnega giba zavrtem upogibu levega zapestja, v minimalnem, za 5 stopinj zavrtem iztegu v levem zapestju, v diskretno za 5 stopinj zavrtem upogibu v desnem zapestju in v 5 stopinj (1/4 normalnega giba) zavrtem nagibu desnega zapestja koželjično. Tožnik je zaradi tega prizadet le pri opravljanju del, ki so povezana z večkratnim ponavljajočim se dvigovanjem težjih bremen in pri opravljanju del, ki so vezana tudi na druge večje ponavljajoče se fizične obremenitve levega zapestja. Vse običajne dnevne aktivnosti, kamor sodi tudi vožnja avtomobila, pa lahko opravlja enako dobro kot pred nesrečo. Tožnik torej pri opravljanju svojega poklica v glavnem ni prizadet: še vedno lahko enako dobro vozi tovornjak, kot pred nesrečo; le v težja, neplanirana popravila tovornjaka mora vložiti več truda ter v občasna opravila, ki so sicer sestavni del šoferjevega dela, kot je npr. (poleg popravil tovornjaka) zapiranje in odpiranje stranic, nalaganje težjih bremen ipd. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnik ni prizadet na športno rekreativnem področju, saj bi ga posledice poškodbe ovirale le pri športih, ki so povezani z grobo silo. S takimi športi pa se tožnik ni ukvarjal. V pritožbi sicer zatrjuje, da ima kljub vsemu težave pri vzvratni vožnji tovornjaka in to zaradi bolečin v vratnem delu hrbtenice. Res je o tem izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Vendar ker izvedenka ni ugotovila, da bi zvin vratne hrbtenice zapustil trajne posledice, pritožbeno sodišče nima pomislekov v metodo, s katero je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da tožnik te svoje trditve ni dokazal. Enako velja glede trditve, da je pri padcu utrpel pretres možganov (ter da bi bilo treba zato pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati tudi poskomocijski sindrom) in za katero v pritožbi niti ne predlaga dokazov. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Dosojeno zadoščenje je namreč v skladu s pravnim standardom "pravične denarne odškodnine", saj ustreza intenzivnosti in trajanju bolečin ter sodni praksi v podobnih primerih negmotnih škod (200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da določilo 3. odst. 3. čl. pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (ki izključuje kritje škode za strah) ni nično. Ne nasprotuje namreč namenu sklenjene pogodbe, niti dobrim poslovnim običajem, in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pač posledica pogodbene svobode, ki zavarovalnici omogoča, da se pri prostovoljnih zavarovanjih prosto odloča, katere vrste in oblike škod je pripravljena kriti z zavarovanjem. Prav tako ni podlage, da bi sodišče zavrnilo uporabo omenjenega določila splošnih pogojev (2. odst. 143. čl. ZOR). Kajti zavarovancem ne jemlje pravice do ugovorov, niti zaradi nje ne izgubljajo pravic iz zavarovalne pogodbe (kritje škode za strah je pač izključeno in zato pravica do kritja te škode zavarovancem sploh ne more nastati), pa tudi o nepravičnosti ali pretirani strogosti do zavarovancev tu ni mogoče govoriti. Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb v 1. odst. 14. čl. določajo, da zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto oziroma njen ustrezni del v 14-tih dneh potem, ko je prejela dokaze o obstoju in višini svoje obveznosti. Za oceno, kdaj je tožena stranka zašla v zamudo, je tako odločilno, kdaj je prejela dokaze o obstoju in višini svoje obvezosti. Sodišče prve stopnje je menilo, da je dokaz o obstoju in višini zavarovalničine obveznosti lahko le izvedensko mnenje. Vendar je to stališče napačno. Za toženo stranko (zavarovalnico) velja namreč pri izpolnjevanju obveznosti merilo profesionalne skrbnosti (2. odst. 18. čl. ZOR), kar v konkretnem primeru pomeni, da je od nje mogoče zahtevati, da iz zdravstvene dokumentacije tudi brez izvedenskega mnenja ugotovi višino svoje obveznosti (splošno znano je, da imajo zavarovalnice posebej usposobljene cenilce, med njimi tudi zdravnike). Zato je za ugotovitev začetka teka 14-dnevnega roka odločilno, kdaj je tožena stranka prejela zdravstveno dokumentacijo. In ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo to 11.9.1998 (tožnik ne oporeka tej ugotovitvi sodišča prve stopnje), je tožena stranka zašla v zamudo s 26.9.1998 (plačilo zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja je tožnik prvič zahteval šele z vlogo z dne 17.4.1998 - od tožene stranke je pred pravdo zahteval le plačilo odškodnine iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, s katerim izpodbija odločbo o zamudnih obresti od zneska 279.500,00 SIT, delno ugodilo in sodbo v tem delu delno spremenilo tako, da je ugodilo obrestnemu zahtevku za čas do vključno 26.9.1998 (4. točka 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP). Ker je tožnikov uspeh s pritožbo minimalen in ker mu zaradi dela, s katerim je uspel, niso nastali nobeni posebni stroški, je pritožbeno sodišče zavrnilo njegov predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. odst. 154. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP). Iz istega razloga tudi ni posegalo v stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje.