Jedro

Sodišče prve stopnje je dalo tožencu številne možnosti, da se udeleži narokov in poda svojo izpoved, torej možnost obravnavanja pred sodiščem in da zato ni podana v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zgoraj navedene ugotovitve same po sebi ilustrirajo vzroke za številčnost in rezultate narokov ter so revidentovi očitki na račun postopanja sodišča ne le nekorektni, pač pa tudi v nasprotju z določilom 9. člena ZPP, ki zavezuje stranke, da pošteno uporabljajo procesne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo ugotovilo, da je toženec oče ml. J.J., ki jo je 16.11.1989 rodila njena mati S.J. S sodbo je dalje še odločilo, da mora toženec plačevati za ml. hčerko mesečno preživnino in sicer od 1.6.1992 dalje v znesku 9.000,00 SIT mesečno, ki jo je v nadaljnjih mesecih zviševalo v skladu z določbami o porastu preživnin, od 1.1.1994 dalje pa je preživnino določilo v znesku 15.000,00 SIT mesečno. Tožencu je še naložilo, da mora drugi tožnici plačati 18.000,00 SIT, kolikor je ta aprila in maja 1992 založila namesto toženca za preživljanje ml. tožnice. Končno je bil toženec obsojen tudi na plačilo pravdnih stroškov tožnic v višini 139.154,00 SIT.

Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Ker je sodišče prve stopnje opravilo zadnji narok kljub temu, da toženec iz utemeljenega razloga ni pristopil na sodišče (zaradi udeležbe v verižnem trčenju pri M. na vožnji v domovino) in o čemer je sodišče seznanil njegov prijatelj P., mu je s tem onemogočilo možnost obravnavanja, zaradi česar je bila zagrešena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Te okolnosti ni pojasnilo nobeno od sodišč. Glede na tako stanje ni utemeljen zaključek, da je zavlačeval s postopkom. Če bi sodišče druge stopnje ravnalo skladno s svojimi stališči iz prejšnjih razveljavitvenih odločb, bi moralo razveljaviti tudi sporno sodbo. Namreč vsi zapleti v zvezi z vabljenjem in obravnavami so posledica nezakonitega vodenja postopka in ne toženčevih ravnanj.

Do ugodilne sodbe po mnenju revidenta ne bi smelo priti. Tožba zaradi ugotovitve očetovstva je bila vložena po več letih in to iz razloga, ker mu je zakonita zastopnica mladoletne tožnice dolgovala 15.000 DEM ter se je s to tožbo hotela zavarovati. Nepravilna pa je tudi odločitev o plačevanju preživnine. Namreč o premoženjskem in pridobitnem stanju toženca sploh ni zanesljivih ugotovitev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku z leta 1977, katerega določbe je moralo revizijsko sodišče uporabiti na podlagi določila 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožba zaradi ugotovitve očetovstva in plačevanja preživnine je bila vložena 2.6.1992. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je skupaj razpisalo 32 narokov, od katerih je le tri preklicalo, večje število ostalih pa je preložilo zato, ker bodisi niso bila izkazana vabila za toženca ali ker je ta predlagal preložitev obravnav zaradi bolezni ali drugih zadržkov; da je imelo sodišče težave z vročanjem vabil tožencu, ker vabil ni sprejemal na sporočenih naslovih (S., B., K. v R. ali pa v ZR Nemčiji); da ni pristopil na noben narok; da opravičil za izostanke z narokov z dne 2.7., 17.9. in 15.12.1998 kljub pismenemu pozivu sodišča ni predložil in da je sodišče prve stopnje v zadevi odločalo že trikrat: 17.6.1993 (sodba je bila razveljavljena zaradi dokaznih predlogov toženca), 4.9.1996 (sodba je bila razveljavljena zaradi tega, ker vabilo za toženca za zadnji narok ni bilo izkazano) in 15.12.1998 (ko je sodba zaradi potrditve na drugi stopnji postala pravnomočna) in da je toženec v času vseh treh odprtih pritožbenih rokov pooblastil za zastopanje odvetnike in sicer po izdaji prve sodbe odvetnika A. D. (pooblastilo je odvetnik odpovedal zaradi neodzivanja toženca), po drugi sodbi odvetnika M. Č. (ki je pozneje odpovedal pooblastilo iz istih razlogov kot prvi pooblaščenec) in po tretji sodbi ponovno odvetnika M. Č. Sodišče prve stopnje je v sodbi ocenilo toženčevo ravnanje v zvezi z njegovim odnosom do razpisanih narokov kot zavlačevanje postopka, pri čemer je zlasti poudarilo in upoštevalo dejstvo, da toženec ni predložil dokazov o vzrokih izostanka za zadnje tri naroke in vključno z naroka 15.12.1998 (ko naj bi po lastnih navedbah izostal z naroka zaradi prometnega incidenta na poti v bližini M.).

Na podlagi gornjih ugotovitev ocenjuje revizijsko sodišče, da je sodišče prve stopnje dalo tožencu številne možnosti, da se udeleži narokov in poda svojo izpoved, torej možnost obravnavanja pred sodiščem in da zato ni podana v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zgoraj navedene ugotovitve same po sebi ilustrirajo vzroke za številčnost in rezultate narokov ter so revidentovi očitki na račun postopanja sodišča ne le nekorektni, pač pa tudi v nasprotju z določilom 9. člena ZPP, ki zavezuje stranke, da pošteno uporabljajo procesne pravice. Prav tako ni utemeljena revidentova trditev, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ocenilo toženčevega sporočila za izostanek z zadnjega naroka. Na 4. strani obrazložitve je pojasnilo, da je tako zadnjo toženčevo odsotnost kot dve predhodni, ker za zatrjevane zadržke ni predložil dokazov, štelo za zavlačevanje postopka. Pri tem je opozoriti, da ima stranka celo v revizijskem postopku pravico navajati nova dejstva in predlagati dokaze, ki se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP), vendar toženec ne v času rednega postopka in ne v reviziji dokazov o vzroku izostanka z zadnjega naroka ni predložil. Revizijsko sodišče dalje ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje izreklo o pritožbenih trditvah, ki so zadevale oceno toženčevih izostankov z naroka in tudi z zadnjega naroka. Zadevne razloge o zatrjevanih procesnih kršitvah je podalo predvsem v prvem odstavku na 4. strani svoje sodbe. Na istem mestu pa je tudi pojasnilo, zakaj tožencu ni bilo potrebno postaviti začasnega zastopnika po določilu 146. člena ZPP, kar pa bi lahko predstavljalo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v primeru, če bi bilo potrebno postaviti pooblaščenca, kar pa v tem primeru po pravilni oceni sodišča druge stopnje ni bilo potrebno storiti. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je presodilo, da toženčeva revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča v postopkih na prvi in drugi stopnji ni bila zagrešena niti zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta toženec in druga tožnica živela kot zunajzakonska partnerja od septembra 1983 do sredine marca 1992, da je bila dne 16.11.1989 rojena ml. tožnica spočeta v času, ko sta prvo navedeni stranki živeli skupaj, da sta živeli skupaj tudi po rojstvu ml. tožnice kot mož in žena in da je toženec odšel iz skupnosti tožnic šele sredi marca 1992, ko se je navezal na drugo žensko. Ker je bilo ugotovljeno, da je druga tožnica spočela ml. tožnico s tožencem, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženec oče ml. tožnice. Namreč po določilu 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) se očetovstvo lahko ugotavlja v sodnem postopku. Za ugotovitev toženčevega očetovstva pa so bile v tem primeru podane vse ustrezne predpostavke. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je odločitev sodišč nižjih stopenj, da je toženec oče ml. tožnice, materialnopravno pravilna.

Pravilna je končno tudi odločba o preživnini, ki jo mora plačevati toženec hčerki, to je prvi tožnici. Po določilu prvega odstavka 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke. Isto izhaja tudi iz določbe 103. člena istega zakona. Dolžna preživnina se določa po potrebah upravičenca in možnostih zavezanca (129. člen ZZZDR). Odmerjena preživnina, ki je določena za čas od 1.1.1994 dalje v znesku 15.000,00 SIT, predtem pa v nižjih zneskih, je po presoji revizijskega sodišča v skladu z ugotovljenimi potrebami ml. tožnice (mesečno 40.000,00 SIT) in možnostmi obeh njenih roditeljev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da ima zakonita zastopnica ml. tožnice le dohodke kot delavka, da toženec poseduje večje število delovnih strojev in gradbene mehanizacije, da izvaja gradbena dela, da poseduje tudi nepremičnine in da je sodišče prve stopnje uspelo ugotoviti določene dohodke le za posamična obdobja v preteklosti v tolarjih, kunah in markah ter šilingih. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ugotovljeno premoženjsko stanje roditeljev ml. tožnice utemeljuje tako v toženčevo breme odmerjeno višino preživnine kot porazdelitev preživninske obveznosti med otrokova roditelja. Iz enakih razlogov je utemeljen zahtevek druge tožnice za povrnitev stroškov preživljanja ml. tožnice za dva meseca pred vložitvijo tožbe v skupnem znesku 18.000,00 SIT (133. člen ZZZDR). Ob takem stanju revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je v celoti neutemeljeno toženčevo revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP).