Jedro

S podpisom poroštvene izjave z dne 24. 6. 2005 je toženec jamčil za kredit po leasing pogodbi, ki je bila podpisana 2. 8. 2005. Poroštvo je namreč mogoče prevzeti tudi za pogojno obveznost ter za določeno bodočo obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo postopek, ki se nanaša na plačilo 8.750,28 EUR ustavilo (točka I). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 60358/2011 z dne 23. 5. 2011 je vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 130.524,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2011 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 421,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obveznost tožene stranke po prvem odstavku sklepa o izvršbi v znesku 130.524,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je do te višine solidarna z obveznostjo C. po 2. točki pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 3818/2011 z dne 14. 9. 2012 (točka II. izreka sodbe). V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka (točka III izreka sodbe). Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.359,85 EUR (točka IV izreka).

2. Zoper točko II in IV izreka sodbe se je pritožil toženec. Sodišču očita, da je kršilo določilo 7., 212. in 214. člena ZPP, zato je podana bistvena kršitev določil postopka. Tožena stranka je povedala,da je podpisala poroštveno izjavo z dne 24. 6. 2005 in se zavezala kot porok za izpolnitev obveznosti po leasing pogodbi sklenjeni 24. 6. 2005 in ne za obveznost v pogodbi z dne 2. 8. 2005. Tožena stranka je sprva trdila, da je šlo za napako pri navedbi datuma pri poroštveni izjavi, v drugi vlogi pa, da je toženec podpisal poroštveno izjavo skupaj s predmetom leasing pogodbe dne 2. 8. 2005. Sodišče je arbitrarno in nedovoljeno prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in odločitev oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala. Trditve tudi ni mogla nadomestiti priča M. P. Tožeča stranka v svojih vlogah z dne 28. 3. 2014 in 6. 5. 2014 ni konkretno in substancirano prerekala trditev tožene stranke o dejansko podpisani poroštveni izjavi k pogodbi z dne 24. 6. 2005 in dejanskem obstoju dveh pogodb. Protispisne so ugotovitve sodišča, ko povzema pričanje priče M. P. Pritožba nadalje meni, da materialno podlago ne more predstavljati pogodba o finančnem leasingu z dne 2. 8. 2005, ker poroštvena izjava k tej pogodbi ni bila dana. Toženec se je kot porok zavezal za izpolnitev obveznosti po leasing pogodbi z dne 24. 6. 2005. Sodišče ni obrazložilo odločilnega dejstva o veljavnosti oziroma neveljavnosti poroštvene izjave z dne 24. 6. 2005. Leasing pogodba z dne 24. 6. 2005 in 2. 8. 2005 nista enaki. Razlika je v višini pogodbene obveznosti v SIT in zapadlosti prvega obroka, različni so tudi datumi zapadlosti vseh obrokov. Dejstvo pa je, da obstajata dve različni pogodbi. Če pogodba z dne 24. 6. 2005 ni bila veljavno sklenjena je dejstvo, da le-ta (četudi nepodpisana) obstaja. Poroštvena izjava je bila dana k tej pogodbi. Dne 2. 8. 2005 se je sklepala nova pogodba, h kateri nova poroštvena izjava ni bila podpisana. Če je tožeča stranka storila napako, da tožencu ob sklepanju pogodbe z dne 2. 8. 2005 v podpis ni ponudila poroštvene izjave k tej pogodbi, je to odgovornost pripisati njej. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na dopisa tožeče stranke z dne 29. 8. 2005 in 1. 9. 2005, saj sta to le dopisa tožeče stranke in nista podpisana s strani toženca. Dodatek št. 1 pa ne predstavlja poroštvene zaveze. Sklicevanje tožeče stranke na navajanja toženca na naroku, kjer se je obravnaval predlog za vrnitev v prejšnje stanje so nerazumljiva in nelogična. Podredno toženec ugovarja višini zahtevka glede zneska 10.800,69 EUR, ki nima nikakršne zveze z obveznostjo po leasing pogodbi. Posledično pritožnik ugovarja prisojenim stroškom postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da razveljavi sodbo tudi v izpodbijanem delu.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s firmo C., ki jo je zastopal direktor Ž. B. dne 2. 8. 2005 sklenila pogodbo o finančnem leasingu št. LJ 31315. Ker lizingojemalec svoje obveznosti po pogodbi ni poravnal, je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo. Izdana je bila sedaj že pravnomočna sodba v zadevi opr. št. X Pg 3818/2011 z dne 14. 9. 2012, ki nalaga leasingojemalcu, da dolg do tožeče stranke poravna. Po zatrjevanju tožeče stranke je za plačilo kredita po pogodbi z dne 2. 8. 2015 jamčil toženec s pisno poroštveno izjavo, na kateri je datum 24. 6. 2005. Toženec trditve tožeče stranke zavrača in trdi, da s to poroštveno izjavo ni jamčil kot porok in plačnik po leasing pogodbi, ki je bila sklenjena dne 2. 8. 2005. 6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je v razlogih sodbe tudi utemeljena na način kot to določa 8. člen ZPP, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče navedbe sodišča prve stopnje povzema kot svoje. Ne drži očitek pritožbe, da je sodišče kršilo določila 7, 212 in 214 člen ZPP. Tožeča stranka je od vsega začetka trdila, da je toženec, ne glede na različna datuma poroštvene izjave (24. 6. 2005) in leasing pogodbe (dne 2. 8. 2005), dal poroštvo za dolg po leasing pogodbi št. LJ 31315 z dne 2. 8. 2005. Ne glede na trditve tožeče stranke, da je toženec izjavo podpisal 2. 8. 2005 (datum na izjavi pa je 24. 6. 2005) je slediti zaključkom prvega sodišča, da je bila izjava dejansko dana za leasing pogodbo, ki nosi datum 2. 8. 2005. Na podlagi drugega odstavka 1016. člena OZ je poroštvo mogoče prevzeti tudi za pogojno obveznost ter za določeno bodočo obveznost. 7. Toženec ne zanika podpisa poroštvene izjave z dne 24. 6. 2005. Tako je ostalo odprto edino vprašanje ali je toženec s to izjavo jamčil za kredit po leasing pogodbi, ki je bila podpisana 2. 8. 2005 ali ne.

8. Ni dvoma, da fizično obstajata dve leasing pogodbi, ena nosi datum 24. 6. 2005, druga pa datum 2. 8. 2005 (na podlagi te je tožeča stranka firmi C. dala finančni leasing za nepremičnino). Sodišče pa je ugotovilo in pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta pogodbi praktično identični. Obe nosita številko LJ 31315, enaka je tudi nabavna vrednost predmeta leasinga, ki v švicarskih frankih znaša 1.171.480,00 SIT. Razlika je edino v znesku tolarske protivrednosti, ki se je od 24. 6. do 2. 8., glede na spremenjen tečaj švicarskega franka zvišala Medtem ko je priča M. P. povedala, da strankam najprej pošljejo osnutek pogodbe, podpiše pa se potrjena verzija in glede na to, da sta obe pogodbi označeni z eno številko, da kot že povedano je vsebina pogodbe tudi glede na višino v švicarskih frankih identična, da je toženec zastopal leasingodajalca in mu je bila situacija kristalno jasna, ni nikakršnega dvoma, da je bilo poroštvo dano prav za pogodbo z datumom 2. 8. 2005. Tožeča stranka je trdila, da je bila sklenjena le ena pogodba. Toženec je sicer govoril o dveh, a druge pogodbe, razen omenjenih ni predložil in je tudi ni mogel, ker ni dvoma, da gre le za eno pogodbo. Nenazadnje pa je toženec podal trditev, da se poroštvena izjava z dne 24. 6. 2005 ne nanaša na pogodbo z dne 2. 8. 2005 šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2014. Če bi držal njegov ugovor, bi ga lahko uveljavljal prvi trenutek, ne pa šele v drugi pripravljalni vlogi.

9. Vse povedano utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da je toženec dal poroštvo za leasing pogodbo z dne 2. 8. 2005 in je to tudi točno vedel in se tega zavedal, saj je sam pogodbo sklepal za firmo katere solastnik in direktor je bil. Toženec je poroštvo dejansko priznal že dne 6. 4. 2012. kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju na naroku, kjer se je obravnaval predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženec je tedaj povedal, da je menil, da se mora najprej rešiti spor med tožečo stranko in firmo C., šele nato upnik lahko vlaga izvršbo zoper njega osebno kot poroka. Toženec pa je 24. 1. 2008 podpisal tudi dodatek št. 1 k leasing pogodbi št. LJ 31315 z dne 2. 8. 2005 in to kot direktor C. in kot porok leasingojemalca. To ni poroštvena izjava, potrjuje pa ugotovitev sodišča, da toženec je podpisal poroštveno izjavo in to prav za leasing pogodbo z dne 2. 8. 2005. 10. Povsem pavšalen je ugovor v pritožbi v delu, ki se nanaša na višino zahtevka tožeče stranke in sicer za znesek 10.800,69 EUR, ki naj ne bi imel zveze z obveznostjo po leasing pogodbi. To ne drži. Tožeča stranka je pojasnila, da ta znesek predstavlja obratovalne stroške in stroške upravljanja, ki pa jih je na podlagi 23. in 22. člena pogodbe o finančnem leasingu dolžan nositi leasingojemalec.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialno pravilni. Do kršitve določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ni prišlo) zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožeča stranka s svojimi navedbami v ničemer ni prispevala k razjasnitvi zadeve.