Jedro

Ocena vpliva predhodne okvare kolena oškodovanca na obseg škode - ali je obravnavana poškodba (zvin kolena) sprožilni moment in kot taka odločilni razlog za nastanek škode, ali pa gre morebiti za deljeno vzročnost zaradi prej nastale okvare kolena.

Izrek

Pritožbama se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje d e l n o r a z v e l j a v i v prisodilnem delu za 900.000,00 SIT z obrestmi in v zavrnilnem delu za 300.000,00 SIT (odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ter v odločitvi o pravdnih stroških, in se v tem obsegu zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da je poslej tožena stranka Z. T. dolžna plačati tožniku znesek 2.065.817,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: - od zneska 1.150.000,00 SIT od 21.10.1999 dalje do plačila, - od zneska 62.500,00 SIT od 03.02.1997 dalje do plačila, - od zneska 3.330,00 SIT od 30.01.1997 dalje do plačila, - od zneska 23.607,40 SIT od 15.03.1995 dalje do plačila, - od zneska 32.763,00 SIT od 15.06.1995 dalje do plačila, - od zneska 35.029,20 SIT od 15.09.1995 dalje do plačila, - od zneska 35.534,40 SIT od 15.12.1995 dalje do plačila, - od zneska 25.631,00 SIT od 15.03.1996 dalje do plačila, - od zneska 27.078,80 SIT od 15.06.1996 dalje do plačila, - od zneska 38.375,80 SIT od 15.09.1996 dalje do plačila, - od zneska 28.522,00 SIT od 15.12.1996 dalje do plačila, - od zneska 28.243,00 SIT od 15.03.1997 dalje do plačila, - od zneska 61.808,10 SIT od 15.06.1997 dalje do plačila, - od zneska 70.885,60 SIT od 15.09.1997 dalje do plačila, - od zneska 78.372,50 SIT od 15.12.1997 dalje do plačila, - od zneska 86.703,10 SIT od 15.03.1998 dalje do plačila, - od zneska 67.823,90 SIT od 15.06.1998 dalje do plačila, - od zneska 76.954,80 SIT od 15.09.1998 dalje do plačila, - od zneska 77.443,90 SIT od 15.12.1998 dalje do plačila, - od zneska 55.211,10 SIT od 15.02.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo; tožbeni zahtevek za plačilo 2.900.000,00 SIT z obrestmi pa se z a v r n e . Glede preostalega (nerazveljavljenega in nespremenjenega) izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje se pritožbi z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi . O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4.115.817,60 SIT z ustreznimi zamud- nimi obrestmi, ter mu povrniti pravdne stroške, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za še zahtevanih 2.050.000,00 SIT. Tožnik se je poškodoval na delu pri zavarovancu tožene stranke, ko mu je med hojo po vlažnih tleh in strmem terenu spodrsnilo, pri čemer si je zvil koleno desne noge. Obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke med pravdima strankama ni bil sporen. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe in predlagala spremembo sodbe tako, da se ji prisodi vsa zahtevana odškodnina. Navajala je, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ni pravilno vrednotilo sicer prav ugotovljenih dejstev, kot izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskih mnenj in izpovedi tožnika. Posebej poudarja, da je tožnik telesne bolečine trpel zgolj zaradi obravnavanega škodnega dogodka, določene bolečine pa so mu ostale trajno. Prestajal je številne neugodnosti ob zdravljenju. Ob škodnem dogodku pa je bil star komaj 24 let. Sodišče je premalo upoštevalo, da je tožnik trpel intenziven in dolgotrajen strah, tako primaren kot sekundaren. Tožnik še dolgo časa ne bi trpel nobenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tako pa je postal invalid III. kategorije in delovno deklasiran. Opustil je vso športno in rekreativno dejavnost. Zaradi tega bo še dolgo trpel duševne bolečine, kar narekuje prisojo višje odškodnine. Tožnik se je poškodoval pred petimi leti in pol, ta čas škodno stanje še traja, ne da bi tožnik dobil odškodnino, in tudi ta dejavnik je treba upoštevati pri razsoji. Tudi o pravdnih stroških je odločitev napačna, ker je sodišče tožeči stranki priznalo prenizek uspeh v pravdi. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala sodbo v prisodilnem delu za znesek 2.800.000,00 SIT in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrne. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je tožniku prisodilo več, kot je zahteval, saj je tožnik priznaval, da 50 % njegovih težav odpade na bolezen in le 50 % na obravnavano poškodbo. To je ugotovil tudi izvedenec. Vendar sodišče tega ni upoštevalo in je celo v nasprotju z navedbami tožnika zavzelo stališče, da so vse tožnike težave posledica obravnavane poškodbe. Zato je dejansko stanje v sodbi ugotovljeno zmotno in nepopolno. Nadalje je izvedenec ugotovil, da je bolečinsko obdobje, ki odpade na poškodbo, trajalo šest tednov. Torej je tudi bolniški stalež, ki je posledica poškodbe, trajal le toliko časa. Tako je povsem neutemeljeno prisojena odškodnina za materialno škodo v obliki izgube na zaslužku od 1.1.1995 dalje, ker odsotnost z dela v tem času ni bila posledica obravnavane poškodbe. Poleg tega se je tožnik tekom staleža zdravil tudi zaradi drugih obolenj. Tožnik tudi ni upošteval glavne terapije, ki je v tem, da bi moral znižati telesno težo. To kaže tudi na to, da ga ni skrbelo za izid zdravljenja. Za vsako obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino. Omejena gibljivost kolena je minimalna. Bolečinskega sindroma sodišče ne bi smelo upoštevati hkrati pri telesnih bolečinah in pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odločitve o pravdnih stroških sodišče prve stopnje ni strezno obrazložilo. Odgovora na pritožbo ni vložila nobena od pravdnih strank. Pritožbi sta delno utemeljeni. Tožnik se je poškodoval pri delu in v starosti 24 let utrpel blago obtolčenje in zvin desnega kolena. Zaradi tega je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin, strahu, ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ter odškodnino za premoženjsko škodo. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sporno pa je bilo, na kolikšen obseg nastale škode se nanaša ta odgovornost, saj je bilo ugotovljeno, da je obseg škode pri tožniku pogojevan tudi z okoliščinami, ki so bile pri tožniku prisotne še pred obravnavano nezgodo (obstoj degenerativne okvare sklepnega hrustanca v kolenu). Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je tožnik zahteval 3.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 2.000.000,00 SIT, za 1.500.000,00 SIT pa je zahtevek zavrnilo. Pri ugotavljanju trajanja in intenzivnosti bolečinskega obdobja se je naslonilo predvsem na izvedensko mnenje medicinske stroke. Iz tega mnenja izhaja, da je tožnik, strnjeno gledano, trpel 9 dni srednje hudih bolečin, zmerne stalne bolečine 27 dni, ter do 6 tednov zmernih občasnih bolečin. Izvedenec je izrecno navedel, da je pri navajanju bolečin upošteval le tiste, ki jih gre pripisati poškodbi, ne pa tudi tistih, ki so posledica degenerativne okvare kolena in ki jih je poškodba predčasno sprožila. Določene bolečine pa so tožniku ostale trajno tudi kot posledica obravnavane poškodbe. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo vse neugodnosti tekom zdravljenja, in v tem okviru tudi bolniški stalež tožnika, kakor posledico izključno obravnavane poškodbe. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi pri neugodnostih in predvsem pri bolniškem staležu, ter premoženjski škodi, ki je tožniku nastajala zaradi tega, upoštevati deljeno vzročno zvezo in da te škode ne bi smelo v celoti naložiti v breme tožene stranke. Toda te pritožbene navedbe niso utemeljene. Ugotovljeno je bilo, da je pri tožniku pred poškodbo obstajala okvara kolena (zaradi iks linije kolen in prekomerne teže), vendar je bila blaga in asimptomatska. Poškodba pa je predstavljala sprožilni moment za težave, ki bi se nekoč pojavile same od sebe ali ob neki drugi poškodbi, vendar same po sebi v najboljšem primeru šele deset let kasneje. Okvara je obstajala na obeh kolenih, težave pa so se predčasno razvile le na poškodovanem kolenu. Zato je izvedenec razmerje med obema dejavnikoma ocenil na 50 % za poškodbo in 50 % na predhodno okvaro kolena. Izvedenec je, kot rečeno, že sam porazdelil, koliko bolečinskih obdobij določene intenzivnosti gre pripisati poškodbi, in na podlagi tako deljene vzročnosti je odločalo tudi sodišče prve stopnje. Deljene vzročnosti pa pravilno ni upoštevalo pri obravnavanju neugodnosti zaradi zdravljenja in bolečinskega staleža, ker je glede na ugotovljena dejstva gotovo, da je moral tožnik oboje prestajati zgolj zaradi poškodbe, saj je izvedenec pojasnil, da se deljena vzročnost nanaša le na trajne posledice (bolečinski sindrom in zmanjšana gibljivost desnega kolena) in trajno invalidnost. Zdravljenje poškodbe (operacija, hospitalizacija, zdravniški pregledi, RTG, bergle, fizioterapije, injekcije v koleno) in bolniški stalež tekom zdravljenja (21 mesecev) pa so posledice same poškodbe, ki so v danih okoliščinah običajne, in teh ukrepov, če ne bi bilo poškodbe, tožnik gotovo ne bi trpel. Da je temu tako, izhaja iz dejstva, da kljub predhodno dani okvari na levem kolenu, katero pa ni bilo poškodovano v škodnem dogodku, na le-tem opisano zdravljenje ni bilo potrebno. Torej je obravnavana poškodba izključni razlog za to, da je bilo na tožnikovem desnem kolenu izvajano zdravljenje, ter da je bil tožnik zaradi zdravljenja v bolniškem staležu. Gre za pravilno uporabo teorije adekvatne vzročnosti, ko se kot pravno upošteven vzrok izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode,upoštevajo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari (običajno, normalno, v skladu z življenjskimi izkušnjami) pripeljejo do obravnavane posledice. Zato je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škode pravilno upoštevalo vse neugodnosti zaradi zdravljenja v celoti, v tem okviru pa tudi bolniški stalež v celoti, ter vso premoženjsko škodo, ki je nastala zaradi staleža, prav tako nedeljeno. V tem delu tudi ni res, da bi sodišče prve stopnje prisodilo tožniku več, kot je zahteval, ker v zahtevku za odškodnino za telesne bolečine ni navajal, da ima polovica njegove škode vzrok v predhodni okvari kolena. To je navajal le zaradi trajnih posledic poškodbe v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa še v tej postavki je kasneje tožbene navedbe spremenil (v vlogi z dne 6.10.1999) in trdil, da je njegova škoda v celoti povzročena zaradi poškodbe kot sprožilnega momenta. Pri razsoji o višini pravične denarne odškodnine za škodo zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo (določbe 200. in 203.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), ker je občutno precenilo obseg obravnavane škode, ter hkrati prekoračilo okvir sodne prakse pri odmeri odškodnin za primerljive škodne primere. Kljub dolgotrajnejšem zdravljenju in številnim neprijetnim zdravstvenim posegom se ne sme spregledati, da je tožnik vendarle utrpel telesne poškodbo blažje narave, zaradi katere ni trpel hudih bolečin. Po presoji sodišča druge stopnje znaša pravična denarna odškodnina za to obliko škode 1.000.000,00 SIT. Zato je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek iz tega naslova še za 1.000.000,00 SIT z obrestmi. Dejansko stanje v tem delu sodbe je bilo namreč pravilno ugotovljeno, toda sodišča prve stopnje je na to nepravilno uporabilo materialno pravo (4.točka 358.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožba tožeče stranke pa je v tem delu neutemeljena. Zaradi prestanega strahu je tožnik zahteval odškodnino v višini 550.000,00 SIT, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 300.000,00 SIT. V obrazložitvi sodbe se je sodišče prve stopnje zopet naslonilo predvsem na izvedensko mnenje, iz katerega je povzelo, da tožnik smrtnega strahu ni trpel in prav tako ne hudega primarnega strahu, razen pred odloženim operativnim posegom. Pred napotitvijo kirurgu je trpel srednje močan primaren strah, po tem pa tri tedne zmeren primarni strah, ko se težave niso pomirile. Nato je ta strah prešel v zaskrbljenost za lastno zdravje, ki pri tožniku še traja. Pri povzemanju izvedenčevih ugotovitev pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se medicinska razlaga pojmov "primarni" in "sekundarni" strah dostikrat precej oddalji od pravne razlage teh pojmov. V pravnem smislu pojem "primarni strah" označuje človekovo psihično stanje tik pred nastopom škodnega dogodka ali ob samem škodnem dogodku, ki je afekt oz. primarno čustvo ob nastopu neposredne ogroženosti ali poškodovanja telesa osebe, ter se pogovorno izraža z besedami kot so šok, groza ipd. Ko pa to čustvo zbledi, tedaj lahko človek tudi z razumom dojame nastalo poškodbo. Nastopi zaskrbljenost za izid zdravljenja poškodovane dobrine, ki se v pravu označuje s pojmom "sekundarni strah". Ob takšnem razumevanju pojmov ter ob zgoraj predstavljenem dejanskem stanju je zaključiti, da tožnik primarnega strahu ni trpel, trpel pa je strah tekom zdravljenja poškodbe zaradi operativnega posega, kar je sekundarni strah in je trajal strnjeno mesec dni. Ob navedenem gre po presoji sodišča druge stopnje za to obliko škode tožniku pravična denarna odškodnina po določbi člena 200 ZOR v višini 150.000,00 SIT in ne 300.000,00 SIT. Običajna zaskrbljenost za zdravje, ko ne grozi nevarnost dodatnega poslabšanja zdravja, namreč ni pravno priznana škoda in je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri razsoji. Zato je sodišče druge stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo še za 150.000,00 SIT z obrestmi (4.točka 358.člena ZPP). Pritožba tožeče stranke je v tem delu neutemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni razvidno, kakšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo o vplivu predhodne okvare kolena na obseg škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Torej ali je poškodba sprožilni moment in kot taka odločilni razlog za nastanek škode, ali pa gre tudi pri tej obliki škode za deljeno vzročnost. Obstoj vzročne zveze bo potrebno oceniti z vidika ugotovitve izvedenca, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, namreč da je okvara kolena pred poškodbo obstajala, vendar je bila blaga in popolnoma asimptomatska, ter je poškodba predstavljal sprožilni moment za težave, ki bi se nekoč pojavile same od sebe, pri čemer bi obdobje brez težav trajalo največ deset let. Ker ni ugotovljeno dejstvo, odločilno za obseg škode, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V tem delu je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank, ker je pravilna uporaba prava mogoča šele ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče druge stopnje je sodbo v tem delu (prisodilnem in zavrnilnem) razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, da se bo sodišče izreklo o vprašanju vzročnosti za nastalo škodo (355.člen ZPP). V končni odločbi bo ponovno odločeno tudi o pravdnih stroških, ter o pritožbenih stroških pravdnih strank (165.člen ZPP).