Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne, revizija tožene stranke pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4,115.817,60 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3,200.000,00 SIT od 21.10.1999 dalje do plačila, od preostanka pa od dneva zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, kolikor je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati znesek 900.000,00 SIT in kolikor je bil tožbeni zahtevek za znesek 300.000,00 SIT zavrnjen, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2,065.817,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, pri čemer je višino nepremoženjske škode določilo z zneskom 1,150.000,00 SIT. V nerazveljavljenem in nespremenjenem delu sodbe sodišča prve stopnje je obe pritožbi zavrnilo.

Pravdni stranki sta obe vložili revizijo, pri čemer tožeča stranka izpodbija zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na znesek 2,900.000,00 SIT, tožena stranka pa revizijsko izpodbija obsodilni del in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka še za nadaljnjih 1,065.817,00 SIT. Obe stranki uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tožeča stranka predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Tožeča stranka poudarja naravo tožniku prizadejane poškodbe, ki je v sodbah nižjih sodišč podcenjena. Sklicuje se na izvedensko poročilo, temelječe na medicinski dokumentaciji. Tožnik je prestajal številne hude neugodnosti in dolgotrajne bolečine. V reviziji ponovno navaja posamezne podrobnosti, zaradi katerih bi po njenem mnenju bilo mogoče tožniku priznati celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova, torej 3,500.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je izgubilo tudi vsa merila, ko je odločalo o odškodnini zaradi prestanega strahu. Izvedenec je namreč ugotovil, da je pri tožniku zaskrbljenost za posledice še vedno prisotna. Subjektivno namreč dojema vse svoje težave kot posledico škodnega dogodka. Zahtevana odškodnina iz tega naslova (550.000,00 SIT) zato ni pretirana. Končno se revizija tudi ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, ki ga je izrazilo v svojem razveljavitvenem sklepu.

Tožena stranka revizijsko izpodbija dve postavki. Po njenem mnenju je odškodnina za prestani strah v znesku 150.000,00 SIT dosojena neutemeljeno. Tožnik namreč ni utrpel pravno priznanega strahu v obsegu, ki ga ugotavlja izpodbijana sodba. Poleg tega pa tožena stranka graja odločitev izpodbijane sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo v skupnem znesku 915.817,60 SIT. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izgubo dohodka zaradi razlike v plači, bi bilo treba zavrniti, kolikor je dosojeno preko njegove polovice.

Pravdni stranki na revizijo druga drugi nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa ni dovoljena.

V starosti 24 let je tožnik pri delu v rudniku utrpel blago obtolčenje in zvin desnega kolena. Obseg celotne škode je sicer pogojevan z okoliščinami, ki so bile prisotne še pred obravnavanim škodnim dogodkom (obstoj degenerativne okvare sklepnega hrustanca v kolenu), vendar pa se ta okoliščina nanaša predvsem na višino odškodnine, ki jo tožnik uveljavlja iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. O tej škodi bo sodišče prve stopnje zaradi delne razveljavitve svoje odločitve znova odločalo. Škoda iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter zaradi prestanega strahu pa je tako po svojem izvoru kot po svojem obsegu v izpodbijani sodbi zadosti ugotovljena in je o satisfakciji zanjo pravilno odločeno. Mehanizem poškodovanja uvršča tožnikovo škodo med lažje oblike. Zvin desnega kolena z obtolčenjem je namreč tožniku povzročil le 9 dni srednje hudih bolečin, kasnejše pa so bile zmerne in občasne. Pri tem je izvedenec ločil bolečine, ki jih je mogoče pripisati poškodbi od tistih, ki so posledica degenerativne okvare kolena in ki jih je poškodba predčasno sprožila. Pri ugotavljanju obsega škode zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bilo upoštevano vse, kar je nastalo zaradi škodnega dogodka in kolikor je bil škodni dogodek sprožilni moment "neme degenerativne okvare". Sodišče prve stopnje je torej - v nasprotju z revizijsko trditveno podlago - upoštevalo fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v celoti, vendar je kljub temu ugotovilo, da ne gre za tako velik obseg škode, ki bi zahteval satisfakcijo v vtoževani višini (3,500.000,00 SIT), niti v višini, ki jo je določilo sodišče prve stopnje (2,000.000,00 SIT). Odškodnina iz tega naslova v znesku 1,000.000,00 SIT je tudi po prepričanju revizijskega sodišča primerna in bo z njo dosežen namen iz določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. V zadostni meri so upoštevane tudi bolečine, ki se tožniku še vedno pojavljajo in se mu bodo pojavljale v bodoče. Zvišanje dosojene odškodnine bi pomenilo odstopanje od kriterijev, ki jih je sodna praksa oblikovala v podobnih primerih. Povedano velja tudi za odškodnino za strah.

Poškodba, ki jo je tožnik utrpel, je bila lahka in sama po sebi ni mogla povzročiti tako hude zaskrbljenosti za izid zdravljenja, da bi to pogojevalo satisfakcijo v zahtevanem znesku 550.000,00 SIT.

Dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 150.000,00 SIT ni mogoče zviševati. Zato zavrnitev revizije tožeče stranke temelji na določbi 378. člena ZPP.

Odločitev o reviziji tožene stranke pa temelji na določbi 377. člena ZPP. Ob uporabi določbe drugega odstavka 367. člena ZPP namreč ta revizija ni dovoljena. Dovoljenost revizije je odvisna od vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki mora presegati znesek 1,000.000,00 SIT. Revizija navedenega okvira ne presega. Izpodbijana sta namreč dva zneska: po eni strani višina škode, ki jo je tožnik prestal zaradi bolniškega staleža med zdravljenjem in zaradi drugih stroškov, povezanih z zdravljenjem, po drugi strani pa znesek nepremoženjske škode iz naslova prestanega strahu v višini 150.000,00 SIT. Višina premoženjske škode je sicer ugotovljena z zneskom 915.817,00 SIT, vendar revizija izpodbija le polovico navedene vrednosti, torej 457.908,00 SIT. Seštevek obeh postavk da rezultat v znesku 607.908,00 SIT, pri čemer navedena vrednost ne presega za dovoljenost revizije predpisane vrednosti spornega predmeta v znesku 1,000.000,00 SIT. Vloženo revizijo tožene stranke je bilo zato treba kot nedovoljeno zavreči.