Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o protipravnem ravnanju tožene stranke utemeljilo na dejstvu, ki ga tožeča stranka ni navajala. S tem, ko je sodišče prve stopnje obstoj predpostavke protipravnosti ravnanja oprlo na dejstva, ki jih tožeča stranka ni navajala, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj s tem, ko očitek uporabe neustavnega predpisa ni bil predmet postopka na prvi stopnji, toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem - kršena je bila njena pravica do izjave in kontradiktornega postopka.

Tožena stranka je kršila 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1, saj ni na ustrezen način preverila skladnosti projekta s prostorskimi akti, tako da bi pri ugotavljanju faktorja pozidanosti upoštevala 207. člen ZGO-1 in uporabila standard SIST ISO 9836. Le z uporabo zakonsko določenega standarda bi lahko ustrezno preverila, ali je projekt glede faktorja pozidanosti skladen s prostorskim aktom.

Od strank res ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke pričakuje. V konkretni zadevi takšne okoliščine niso podane. Tožeča stranka ni navedla zadostnih dejstev glede okoliščin, ki so bile povsem v njeni sferi. Trditve, ki jih je podala, pa so bile tako skromne, da se z njimi vtoževane škode v tej postavki ne da preizkusiti.

Ne glede na odpravo gradbenega dovoljenja ni prišlo do odstranitve gradnje. Tožeča stranka je zaradi spremembe prostorskih aktov dosegla legalizacijo objektov in stanovanja prodala. Zaradi tega po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ne more več uveljavljati škode zaradi izgubljenega dobička od hipotetične prodaje objektov v letu 2006. Hipotetični dobiček od prodaje v letu 2006 ne predstavlja pravno priznane škode, ker je prišlo do resnične prodaje v letu 2015.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani I. točki izreka razveljavi, - v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 272.742,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, v preostalem delu (glede 2.250.186,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.575.984,00 EUR od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in od zneska 674.202,78 EUR od 16. 10. 2015 do plačila) pa se tožbeni zahtevek zavrne; - v izpodbijani V. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 56.734,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Pritožba zoper izpodbijano II. točko izreka se zavrže. III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba potrdi.

IV. Tožeča stranka je v 15 dneh dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 8.687,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju z izpodbijano sodbo odločilo, da se: postopek ustavi za 1.603.324,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka); dopustilo spremembo tožbe z dne 3. 12. 2014 (II. točka izreka); toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.522.929,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska navadne škode v višini 1.575.984,00 EUR od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in od izgubljenega dobička v višini 946.945,00 EUR od 16. 10. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka), v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 77.867,03 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se glede I., II., III. in V. točke izreka pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi I. in II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, spremeni III. točko izreka, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ter spremeni V. točko izreka, tako da tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je bila vročeni tožeči stranki v odgovor. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži še povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Dejanski in pravni okvir spora

5. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala kot investitorju pri gradnji objektov na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki je bilo v obnovljenem postopku odpravljeno. Leta 2004 je tožeča stranka pri Upravni enoti Ljubljana, izpostava ... (v nadaljevanju: UE Ljubljana) vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za rušenje obstoječih objektov in gradnjo dveh stanovanjskih hiš. UE Ljubljana je gradbeno dovoljenje izdala dne 5. 11. 2004. Na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja je tožeča stranka aprila oz. maja 2005 začela z gradnjo, ki bi naj bila končana decembra 2005. 6. Junija 2005 so nekateri etažni lastniki sosednjega objekta na O. ulici zahtevali obnovo postopka, ki je bila zavrnjena. Po pritožbi predlagateljev je Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) z odločbo z dne 15. 11. 2005 ugodilo predlogu za obnovo postopka in zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje. Hkrati je MOP zadržalo izvršitev gradbenega dovoljenja do dokončne odločitve o obnovi postopka. Tožeča stranka je gradnjo takrat ustavila, a nato zavestno pristopila k dokončanju objekta v tistem, kjer je bilo nevarno odlašati in zato tudi plačala denarno kazen. Objekt je tako bil dokončan približno v 88 %. Dne 9. 3. 2006 je UE izdala novo odločbo, s katero je pustila gradbeno dovoljenje v veljavi. Po pritožbi strank, ki so predlagale obnovo postopka, je MOP z odločbo z dne 26. 6. 2006 odpravilo gradbeno dovoljenje in zavrnilo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo dveh individualnih stanovanjskih hiš, saj gradnja ni predstavljala enodružinske stanovanjske hiše in je bil v projektu presežen dovoljen faktor (odstotek) pozidanosti zemljišča, ki je glede na veljavne prostorske akte lahko znašal največ 40 %. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor, kjer je s tožbo uspela. Upravno sodišče je odločbo MOP odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje, saj odločba ni vsebovala obrazložitve glede preseženega faktorja pozidanosti zemljišča. MOP je dne 4. 1. 2008 ponovno odločilo kot z odločbo z dne 26. 6. 2006. Tožeča stranka je tudi zoper to odločbo ponovno vložila tožbo na Upravno sodišče, vendar je slednje tožbo zavrnilo s sodbo z dne 26. 6. 2008. 7. Leta 2014 je tožeča stranka dosegla legalizacijo objektov, kar ji je omogočila sprememba prostorskih aktov na tem območju. Tedanja objekta je spremenila v en večstanovanjski objekt z 9 stanovanji. V letu 2015 je stanovanja prodala.

8. Srž problematike okrog izdanega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je tožeča stranka začela graditi, je torej v tem, da UE Ljubljana gradbenega dovoljenja ne bi smela izdati, saj projekt ni bil v skladu z veljavnimi prostorskimi akti. Ključna okoliščina, zaradi katere je bilo gradbeno dovoljenje odpravljeno, je bila, da sta objekta presegala največji dovoljeni faktor pozidanosti zemljišča (40 %) nasproti nepozidanemu delu (60 %). Upravna enota se je pri izdaji gradbenega dovoljenja in pri presoji izpolnjevanja pogojev zanesla na predloženo projektno dokumentacijo in ugotovila, da je pogoj glede dopustne pozidanosti zemljišča izpolnjen.1 Po obnovi postopka sta bila sporna tako pojma enodružinske stanovanjske hiše kot kaj šteti za pozidano površino. Objekta, planirana kot enodružinski hiši z dvema stanovanjema, sta bila namreč zgrajena tako, da sta hiši v nadstropju segali čez stene pritličja (površina nadstropja je bila večja od pritličja). UE Ljubljana je kot pozidano površino štela le pritlične stene (stavbišče), medtem ko sta MOP in Upravno sodišče za to štela navpično projekcijo zunanjih sten (nadstropja) na zemljišče, kar pa je pomenilo, da je faktor pozidanosti presegel dovoljenih 40%. Pri tem je MOP uporabil standard SIST ISO 9863, ki določa, da se pozidana površina določi z navpično projekcijo zunanjih obodnih sten na zemljišče. Ker je MOP v končni odločbi ugotovil, da je faktor pozidanosti presežen, je gradbeno dovoljenje že zaradi tega odpravil. 9. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo odškodnine od tožene stranke na temelju odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS. Ta določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Država torej neposredno odgovarja za škodo, ki jo povzročijo fizične osebe, ki predstavljajo državni organ.2 Takšna odškodninska odgovornost je krivdna in zanjo morajo biti izpolnjene splošne predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti – protipravnost, vzročna zveza, škoda in krivda.

10. Odškodninska odgovornost države za odločanje v upravnem postopku se presoja po enakih izhodiščih, kot jih je razvila sodna praksa v primerih odškodninske odgovornosti države za ravnanje sodnika.3 Tako se kot protipravno ne šteje vsako ravnanje, ki je privedlo do razveljavitve, spremembe ali odprave odločbe v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak le kvalificirane oblike napačnosti, ki so zavestne, namerne in očitne, kot tudi druga ravnanja, ki odstopajo od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.4 O protipravnem ravnanju govorimo tudi, kadar sodnik (oziroma upravni organ) ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali predpis namerno razlaga v nasprotju z ustaljeno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka.5 Protipravno je npr. ravnal organ, ki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja trikrat zapored ni izvedel oz. je napačno izvedel relativno preproste naloge.6 V drugi zadevi je UE ravnala protipravno, ker ob izdaji gradbenega dovoljenja ni ravnala skladno z zahtevo 1. točke 66. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 oziroma ni preverila, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, temveč se je zanašala na podatke iz lokacijske informacije in na podatke predloženega projekta.7

11. Tožeča stranka toženi očita protipravnost ravnanja njenih organov v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Upravni organ, ki je odločal o izdaji gradbenega dovoljenja, je namreč prekršil svoje dolžnosti, ki mu jih je nalagala zakonodaja, v prvi vrsti ZGO-1.8 V kolikor bi opravil svoje naloge v skladu z zakonodajo, bi namreč ugotovil, da projekt za izgradnjo objektov (projektna dokumentacija) ni v skladu s prostorskimi akti občine (PUP), in gradbenega dovoljenja ne bi izdal. Očitki tožeče stranke glede protipravnega ravnanja UE so bili naslednji: - UE Ljubljana je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja opustila svojo dolžnost po 66. členu ZGO-1, saj ni preverila, ali je projekt izdelan skladno s prostorskim aktom, ampak se je v celoti zanesla na pravilnost podatkov iz projektne dokumentacije in tako ni preverila, ali je faktor pozidanosti v mejah dovoljenega; - UE Ljubljana ni preverila, ali je vplivno območje objekta pravilno določeno, in kot nepotrebno zavrnila soglasje lastnika zemljišča in objekta na O. ulici, katerega del etažnih lastnikov je kasneje sprožil obnovo postopka, ki je privedla do odprave izdanega gradbenega dovoljenja; - tožena stranka je ravnala nedopustno tudi zaradi počasnega odločanja njenih organov po vloženi zahtevi za obnovo postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

12. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Presodilo je, da UE v konkretnem primeru ni kršila določbe 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, saj iz obrazložitve izdanega gradbenega dovoljenja izhaja: „Intenzivnost izrabe, ki jo je preveril organ glede na podatke urbanističnega dela PGD (projektna dokumentacija) znaša dovoljenih 40 % – s tem pa je upoštevan tudi posebni pogoj PUP o racionalni izrabi prostora.“ Organ je torej preveril skladnost projekta s prostorskimi akti, kar se tiče faktorja pozidanosti. Očitati mu je mogoče kvečjemu, da ni dovolj obrazložil, kako je prišel do ugotovitve, da faktor pozidanosti znaša dovoljenih 40%. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede na obstoječo prakso UE ni mogla drugače presojati pojma zazidane površine, kot da to pomeni stavbišče objekta. Standard SIST ISO 9836, s pomočjo katerega sta MOP in Upravno sodišče izpeljala drugačno definicijo zazidanega zemljišča (z navpično projekcijo zunanjih obodnih sten na zemljišče), naj bi postal zavezujoč šele z Uredbo o prostorskem redu RS. Slednja pa je začela veljati po izdaji gradbenega dovoljenja dne 13. 11. 2004. 13. Prav tako sodišče prve stopnje ni videlo protipravnosti ravnanja v tem, da UE Ljubljana ni preverila, ali je vplivno območje v projektu pravilno določeno. Zaključila je, da je bila pravilna določitev vplivnega območja, na podlagi katerega so se določile stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v sferi projektanta (drugi odstavek 49. člena in drugi odstavek 62. člena ZGO-1). Zakon upravnemu organu ni nalagal dolžnosti, da preveri, ali je vplivno območje projektant določil pravilno.

14. Sodišče prve stopnje je protipravnost ravnanja tožene stranke videlo v tem, da je bila tedanja zakonska ureditev pomanjkljiva in predmet ustavne presoje Ustavnega sodišča v zadevi U-I-165/09. Ustavno sodišče je odločilo, da prvi in drugi odstavek 62. člena ZGO-19 nista v skladu z 22. členom Ustave. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeči stranki škoda nastala v posledici uporabe predpisa, ki je v nasprotju z Ustavo. Odgovornost države po 26. členu Ustave je tolmačilo tako, da odgovarja posameznikom tudi za škodo, ki jim nastane ob uporabi predpisa, ki je s strani Ustavnega sodišča deklariran za neustavnega.

O pritožbi tožene stranke glede temelja zahtevka

15. Tožena stranka v pritožbi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke oprlo na dejstvo, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala in ni bilo predmet postopka. Tožeča stranka nikdar med postopkom toženi ni očitala uporabe neustavnega predpisa ali t.i. zakonodajne protipravnosti. Sodišče je zato odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, kar predstavlja relativno bistveno kršitev postopka (7. in 212. člena ZPP). Hkrati takšna odločitev predstavlja tudi sodbo presenečenja, kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično absolutno bistveno kršitev določb postopka.

16. Pritožba je v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče je v 11. točki obrazložitve te sodbe povzelo glavne navedbe glede protipravnega ravnanja, ki jih je na prvi stopnji podala tožeča stranka. Med njimi ni očitka o uporabi neustavnega predpisa ali zakonodajne protipravnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o protipravnem ravnanju tožene stranke utemeljilo na dejstvu, ki ga tožeča stranka ni navajala. V skladu s 7. členom ZPP so stranke postopka tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. S tem je določeno eno temeljnih načel pravdnega postopka – razpravno načelo. Stranke so tiste, ki morajo navajati dejstva in zanje predložiti dokaze. Z drugimi besedami, stranke morajo ponuditi ustrezno trditveno podlago. Enako določa tudi 212. člen ZPP: vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Prav tako mora v skladu z ustaljeno teorijo in sodno prakso pri odškodninski tožbi, ki temelji na krivdni odgovornosti, tožeča stranka zatrjevati in dokazati predpostavke protipravnosti, škode in vzročne zveze, medtem ko se tožena stranka lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni kriva. S tem, ko je sodišče prve stopnje obstoj predpostavke protipravnosti ravnanja oprlo na dejstva, ki jih tožeča stranka ni navajala, je torej zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Pri tem gre po stališču pritožbenega sodišča za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj s tem, ko očitek uporabe neustavnega predpisa ni bil predmet postopka na prvi stopnji, toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem – kršena je bila njena pravica do izjave in kontradiktornega postopka. Navedeno niti ni sporno za tožečo stranko, saj ta v odgovoru na pritožbo v bistvu priznava, da med njenimi očitki protipravnosti ravnanja ni bilo uporabe neustavnega predpisa ali zakonodajne protipravnosti.

17. Vendar pa pritožbeno sodišče ne more slediti sodišču prve stopnje glede zaključka, da v danem primeru ni podana protipravnost ravnanja glede očitane kršitve 66. člena ZGO-1, to je, da UE ni preverila skladnosti projekta z izvedbenim prostorskim aktom. Pri tem gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1 je določala, da preden pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, mora preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Na abstraktni ravni je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da je dolžnost upravne enote preveriti, ali so rešitve v projektni dokumentaciji skladne s prostorskim aktom, in ni dovolj, da le sledi izjavi projektanta. Pri preverjanju skladnosti pa upravni organ ne sme posegati v strokovne rešitve projekta, saj je za njih odgovoren projektant.10 Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da preverjanje faktorja pozidanosti ne pomeni poseganja v strokovne rešitve projekta.

19. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek, da v konkretnem primeru kršitve ni bilo. Bistvena argumenta sodišča prve stopnje pri tem sta bila, (i) da je UE Ljubljana preverila skladnost, ker iz obrazložitve izdanega gradbenega dovoljenja (priloga A2) izhaja: „Intenzivnost izrabe, ki jo je preveril organ glede na podatke urbanističnega dela PGD (projektna dokumentacija) znaša dovoljenih 40 % – s tem pa je upoštevan tudi posebni pogoj PUP o racionalni izrabi prostora.“ in (ii) uporaba standarda SIST ISO 9836 za organ prve stopnje (še) ni bila zavezujoča in tako ni mogel drugače tolmačiti pojma pozidane površine. Sodišče prve stopnje očitek vidi kvečjemu v tem, da UE ni dovolj obrazložila, kako je prišla do ugotovitve, da faktor pozidanosti znaša dovoljenih 40 %. Že navedeni del obrazložitve iz gradbenega dovoljenja po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da je UE pri preverjanju dovoljenega faktorja pozidanosti v bistvu v celoti sledila zgolj izjavi projektanta. Vendar je ključno naslednje.

20. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je standard SIST ISO 9836 začel veljati šele z Uredbo prostorskem redu RS. Uporaba tega standarda je bila zapovedana že od začetka veljave ZGO-1,11 saj je ta v 207. členu določal, da je z dnem uveljavitve tega zakona standard za izračunavanje površin in prostornin objektov iz četrtega odstavka 48. člena tega zakona standard SIST ISO 9836. Uporaba standarda je bila torej določena že od začetka veljave ZGO-1, to je od 1. 1. 2003, kar je več kot leto in pol pred izdajo gradbenega dovoljenja v konkretnem primeru. Že UE bi torej pri računanju faktorja pozidanosti površine morala uporabiti ta standard, ker je bil določen z zakonom, pa ga ni.

21. Razlog zakaj je bilo gradbeno dovoljenje kasneje odpravljeno, je bil ravno v tem, da sta MOP in Upravno sodišče glede ugotavljanja faktorja pozidanosti uporabila standard SIST ISO 9836, po katerem se za pozidano površino šteje navpična projekcija zunanjih sten objekta na zemljišče. V danem primeru je bilo to pomembno, ker sta imeli nadstropji obeh objektov večjo površino kot pritličje (stene nadstropij so segale čez stene pritličja). UE Ljubljana pa je za pozidano površino štela le stavbišče (pritličji objektov), saj ni uporabilo navedenega ISO standarda.

22. Zaradi tega ni ustrezno opravila svoje naloge, ki ji jo nalaga prvi odstavek 66. člena ZGO-1. Ali je projekt skladen s prostorskim aktom, bi morala UE Ljubljana ugotavljati ob upoštevanju standarda SIST ISO 9836. O tem, da uporabo tega standarda nalaga zakon, se je izrekla tudi sodna praksa.12

23. Takšno ravnanje UE pomeni tako hudo in očitno kršitev, da doseže standard protipravnosti ravnanja oblastnih organov. UE Ljubljana je kršila 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1, saj ni na ustrezen način preverila skladnosti projekta s prostorskimi akti, tako da bi pri ugotavljanju faktorja pozidanosti upoštevala 207. člen ZGO-1 in uporabila standard SIST ISO 9836. Le z uporabo zakonsko določenega standarda bi lahko ustrezno preverila, ali je projekt glede faktorja pozidanosti skladen s prostorskim aktom. S tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana protipravnost ravnanja tožene stranke, vendar iz drugačnih razlogov, kot sodišče prve stopnje. Glede na zgoraj obrazložena merila in kriterije protipravnosti ravnanja oblastnih organov pri odločanju v sodnih in upravnih postopkih, po katerih so to le hujše, očitne kršitve, iz tega nujno sledi, da je v danem primeru podana tudi predpostavka krivde, saj je UE pri odločanju kršila svoje obveznosti s hudo malomarnostjo.

24. Pritožba nadalje navaja, da v danem primeru ni podana vzročna zveza, ker je ta pretrgana z ravnanjem tretje osebe – projektanta in ker je tožeča stranka že od samega začetka želela zgraditi večstanovanjski objekt z 9 stanovanji in ne dveh enodružinskih stanovanjskih hiš.

25. Pritožbene navedbe glede pretrganja vzročne zveze zaradi ravnanja projektanta so neutemeljene. Predmet te pravde ni odškodninska odgovornost projektanta, pač pa tožene stranke – države. Zakonodaja je upravnemu organu, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, naložila, kaj mora v tem postopku opraviti (66. člen ZGO-1). Pri tem upravni organ v bistvu preverja in kontrolira delo projektanta, ki deluje v interesu investitorja gradnje. Predpisana mu je pozitivna obveznost. Če bi upravni organi zgolj slepo sledili projektantom, bi bil celoten postopek izdaje gradbenih dovoljenj in vsebina 66. člena ZGO-1 nepotrebna. Upravni organ mora te obveznosti opraviti ob vsej potrebni skrbnosti, ob upoštevanju veljavnih predpisov in standardov. V nasprotnem primeru nad izdano odločbo visi nevarnost razveljavitve ali odprave z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pri gradbenih dovoljenjih to pomeni možnost, da bo oseba, ki je ravnala v skladu s (pravnomočnim) gradbenim dovoljenjem, na koncu prisiljena ustaviti gradnjo in porušiti objekt, ki ga je zgradila v zaupanju v pravnomočno odločbo. Iz tega razloga je ZGO-1 v drugemu odstavku 74. člena določal možnost odškodnine, če se pravnomočno gradbeno dovoljenje v celoti ali delno odpravi oziroma izreče za nično in je treba objekt v celoti ali delno odstraniti in je to posledica protipravnega ravnanja organa.13 Tožena stranka se torej ne more razbremeniti odgovornosti s tem, da jo skuša prevaliti na projektanta, saj je sama tista, ki je morala njegovo delo preveriti.14

26. Tožena stranka tudi v pritožbi navaja, da tožeča stranka ni gradila v skladu z gradbenim dovoljenjem in je že od samega začetka nameravala graditi večstanovanjski objekt z 9 stanovanji. To utemeljuje s tem, da je pred izdajo spornega gradbenega dovoljenja tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za večstanovanjski objekt z 9 stanovanji, vendar je bil postopek ustavljen, ker je bila obveščena, da na območju gradnja ni možna. Po stališču pritožbe na namen tožeče stranke po izgradnji večstanovanjskega bloka kaže tudi to, da je po spremembi prostorskega akta, ki je omogočil gradnjo oz. legalizacijo večstanovanjskega bloka, že v treh mesecih po pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja vložila zahtevo za uporabno dovoljenje, ki je bilo nato izdano 15. 1. 2015. Po mnenju pritožbe je izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke A. samo s seboj v nasprotju, saj po eni strani izvedenec ugotovi, da je tožeča stranka gradila v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, po drugi strani pa potrjuje navedbe tožene stranke, da sta objekta zgrajena z mislijo na večstanovanjski objekt in ne enodružinski hiši (razporedi notranjih prostorov, preprosta možnost rekonstrukcije v večstanovanjski objekt, število števcev porabe itd.). Ker tožeča stranka ni gradila v skladu z gradbenim dovoljenjem, tudi ne bi pridobila uporabnega dovoljenja in stanovanj ne bi mogla prodati. Zatrjevana škoda zato ni v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke.

27. Te pritožbene navedbe so neutemeljene. Obsežni dokazni postopek takšnih navedb tožene stranke ni potrdil. Sodišče prve stopnje je v postopek pritegnilo dva izvedenca gradbene stroke. Tako izvedenka B. kot izvedenec A. sta ugotovila, da je tožeča stranka gradila v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Oba sta sicer potrdila, da je prišlo do manjših odstopanj od gradbenega dovoljenja, vendar sta jih oba ocenila za še v mejah dopustnega, ki ne terja spremembe gradbenega dovoljenja (prim. drugi odstavek 73. člena ZGO-1). Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje. Na podlagi obeh izvedenskih mnenj ni mogoče zaključiti, da tožeča stranka ni gradila v skladu z gradbenim dovoljenjem.

28. Tudi, če bi tožeča stranka gradila tako, da bi bila z manjšimi posegi možna rekonstrukcija v večstanovanjski objekt, to ne more pretrgati vzročne zveze. Nameni in nagibi namreč sodijo v notranjo sfero stranke, bistveno pa je, kaj je na zunaj dejansko počela. Dokazni postopek je pokazal, da je do zadržanja gradnje tožeča stranka gradila dva ločena objekta, v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena, da je bila gradnja neskladna in tožeča stranka ne bi mogla pridobiti uporabnega dovoljenja.

29. S tem so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, pri čemer bo o škodi govora v nadaljevanju te sodbe. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je zahtevek po temelju utemeljen, čeprav iz drugih razlogov kot sodišče prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke glede višine zahtevka

30. Tožeča stranka je vtoževala naslednjo škodo: - bančne obresti do X. banke v višini 1.029.837,00 EUR do konca leta 2014 in 66.989,00 EUR v času od 2015 do 2018, skupno torej 1.096.826,00 EUR; - obresti po pogodbi za nakup zemljišča v višini 614.071,00 EUR; - ostali stroški v višini 166.897,00 EUR, ki predstavljajo stroške za minimalno vzdrževanje objekta, da ni nastajala dodatna škoda do trenutka, ko je objekt pridobil uporabno dovoljenje 15. 1. 2015. Prav tako so tu stroški legalizacije, preprojektiranja, doplačila komunalnega prispevka, dražje gradnje zaradi sprememb zakonodaje; - izguba pri izgradnji objekta v višini 358.324,87 EUR in - izgubljeni dobiček, ker objekta ni mogla prodati konec leta 2006, v višini 909.542,00 EUR.

31. Pri tem velja opozoriti na dve okoliščini. Tožbeni zahtevek je ob vložitvi tožbe znašal 5.152.324,39 EUR in je zajemal drugačne postavke, kot so navedene v prejšnjem odstavku, saj ob vložitvi tožbe legalizacija objektov ni bila mogoča in je bilo predvideno rušenje. V pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2012 je tožeča stranka tožbeni zahtevek skrčila na 3.549.000,00 EUR. Na naroku dne 3. 12. 2014 pa je tožbeni zahtevek povečala na 3.619.666,00 EUR, čemur tožena stranka ni nasprotovala. Tekom postopka je tožeča stranka dosegla legalizacijo objektov, tako da jih je spremenila v večstanovanjski objekt z 9 stanovanji, in jih v letu 2015 tudi prodala za znesek 2.242.009,13 EUR, kar je treba upoštevati pri odmeri odškodnine.

32. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 2.522.929,00 EUR. Priznalo je škodo iz naslova bančnih obresti do X. banke (1.096.826,00 EUR), pogodbenih obresti za nakup zemljišča (479.158,00 EUR) in izgubljenega dobička (946.945,00 EUR). Zavrnilo je škodo iz naslova stroškov v znesku 166.897,00 EUR. S slednjo se pritožbeno sodišče v nadaljevanju ne bo ukvarjalo, ker se je pritožila zgolj tožena stranka.

33. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb glede posameznih postavk škode.

Škoda iz naslova bančnih obresti do X. banke

34. Pritožbena graja glede priznane škode v obliki bančnih obresti do X. banke je usmerjena v pomanjkljivo trditveno podlago oz. nesklepčnost tožbe v tem delu. Tožena stranka navaja, da ji ni bila omogočena spoznavna pot, kako je tožeča stranka prišla do te škode; tožeča stranka ni navedla dejstev o tem, kdaj je najela bančno posojilo, njegovo višino, porabo, dogovor glede vračila in vračanju posojila; prav tako ni predložila ustreznih dokazov (kreditne pogodbe, pregled porabe in podobno).

35. Pritožbeno sodišče ocenjuje te pritožbene navedbe za utemeljene. Trditve, ki jih je tožeča stranka podala glede bančnih obresti, so bile nezadostne in sicer: - v tožbi je navedla znesek 719.147,00 EUR, ki predstavlja „obresti na vložena sredstva do ustavitve del“ in znesek 1.343.048,92 EUR, ki predstavlja „vrednost GIO in vrednost projektov ter obresti od začetka do ustavitve del“; - iz predpravdnega izvedenskega mnenje M. K. (A47): iz točke 3 izhaja, da je oškodovanec najel kredit pri poslovni banki, in iz točke 5 strošek obresti na znesek vloženih sredstev do 31. 12. 2009 v znesku 719.147,00 EUR. Kredit do X. banke izhaja zgolj iz ZK izpiska (list C3), ki je pripet izvedenskemu mnenju, kjer je vknjižena hipoteka v znesku 335.000.000 SIT, brez podane obrestne mere in brez datuma zapadlosti; - v pripravljalni vlogi 11 z dne 18.4.2018 je tožeča stranka navedla, da navadno škodo predstavljajo bančne obresti do X. banke d.d. in navede znesek za vsako leto od 2007 do 2014, ter znesek za leto 2015. 36. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da so takšne trditve nezadostne in ne omogočajo preizkusa, toženi stranki pa ne omogočajo konkretiziranega odgovora nanje. Tožeča stranka bi po presoji pritožbenega sodišča morala navesti vsaj, kdaj je najela kredit, glavnico in obresti, dogovor glede odplačevanja in kako je kredit dejansko odplačevala. Prav tako bi kot dokaz svojih navedb lahko predložila vsaj kreditno pogodbo. Zakaj tega ni storila, ni razumljivo, še posebej, ker jo je na to tekom postopka opozarjala tožena stranka. Tožeča stranka je tako šele v pripravljalni vlogi 11 specificirala posamezne postavke škode, tožena stranka pa jo je v odgovoru na to pripravljalno vlogo opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago in celo dokaj podrobno navedla, kako naj jo tožeča stranka konkretizira (zaradi tega tudi ni bilo potrebno posebno materialno procesno vodstvo sodišča). Tožeča stranka tega ni naredila niti v svoji naslednji pripravljalni vlogi. Materialno dokazno breme glede obstoja in višine obresti po kreditni pogodbi je bilo na tožeči stranki. Materialno dokazno breme je statično, se ne spreminja in ga določa materialno pravo. Procesno dokazno breme pa je dinamično in glede na tek postopka oz. aktivnost strank prehaja od ene stranke k drugi. Glede na pavšalne navedbe tožeče stranke in ugovore tožene stranke glede bančnih obresti, je tožena stranka uspešno prevalila procesno dokazno breme nazaj na tožečo stranko. Slednja pa v nadaljevanju ni zmogla konkretnejših navedb in dokazov, s katerimi bi svoj zahtevek v tem delu utemeljila. Sodišče prve stopnje je zato napravilo napačen zaključek, da je tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu glede bančnih obresti po kreditni pogodbi in jih ustrezno dokazala.

37. Iz razloga nezadostnih trditev so imeli izvedeni dokazi z izvedenci finančne stroke naravo informativnega dokaza. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z dokazi. Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov, je lahko podana, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Od strank res ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke pričakuje. V konkretni zadevi takšne okoliščine niso podane. Tožeča stranka ni navedla zadostnih dejstev glede okoliščin, ki so bile povsem v njeni sferi. Trditve, ki jih je podala, pa so bile tako skromne, da se z njimi vtoževane škode v tej postavki ne da preizkusiti.

38. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo in zahtevek glede škode iz naslova bančnih obresti zavrnilo.

Škoda iz naslova obresti po pogodbi za nakup zemljišča

39. Pritožba izpodbija sodbo v delu, kjer je sodišče tožeči stranki priznalo škodo iz naslova obresti po pogodbi za nakup zemljišča v višini 479.158,00 EUR iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodba v tem delu vsebinsko prazna in ne vsebuje nobenega razloga o odločilnih dejstvih.

40. Pritožba je v tem delu utemeljena. Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim tudi, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodbe se v tem delu (58. točka obrazložitve) ne da preizkusiti, saj manjkajo vsakršni razlogi. Razbere se zgolj, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki obresti, ki bi jih tožeča stranka plačala najkasneje do konca leta 2006. Ne vsebuje pa nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, kot so materialna podlaga za pogodbene obresti, glavnica, stopnja obresti in sploh kakršnikoli razlogov, na podlagi katerih bi se dalo iz sodbe ugotoviti, na kaj se ta postavka nanaša in kako je sodišče prišlo do višine škode.

41. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da se te nanašajo na prodajno pogodbo (priloga A49), sklenjeno 30. 1. 2004, s katero je tožeča stranka kupila zemljišče za gradnjo. Pogodba v 3. členu določa, da je kupec dolžan plačati kupnino najkasneje do konca leta 2004. Kupnina se obrestuje za čas od sklenitve pogodbe do končnega roka plačila po nespremenljivi obrestni meri 5,10 % letno. Obresti zapadejo v plačilo skupaj z glavnico. V kolikor kupec kupnine in obresti ne bi mogel plačati v dogovorjenem roku, se pogodbeni stranki lahko dogovorita za dodaten rok plačila. Če kupec tudi v dodatnem roku ne bi plačal kupnine in obresti, se pogodba šteje za razdrto.

42. Pritožba izpostavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da kupnina ni bila plačana do konca leta 2004, da je obresti sploh izplačevala in da v spis ni predložila dokazil, da je pogodba o ostala v veljavi. Pritožbene navedbe so utemeljene. Tožeča stranka tekom postopka ni navedla in dokazala, da so se pogodbeni pogoji sploh uresničili, torej da je bil podaljšan rok za plačilo kupnine in obresti ter da je pogodba ostala v veljavi. Ob odsotnosti takšnih navedb se tudi v tem delu zahtevka ne da preizkusiti. Enako kot pri škodi iz naslova bančnih obresti imajo zato izvedenska mnenja, ob odsotnosti zadostne trditvene podlage, naravo nedovoljenega informativnega dokaza, morebitne postavke v knjigovodskih listinah pa še ne dokazujejo, da je tožeča stranka te obresti tudi resnično plačevala. Prav tako pa je potrebno izpostaviti, da glede na to, da bi morala biti kupnina poravnana do konca leta 2004, tožena stranka tudi sicer ne more odgovarjati za škodo iz tega naslova. Sporno gradbeno dovoljenje je namreč bilo izdano novembra 2004, do obnove postopka je prišlo sredi leta 2005, gradnja pa je bila zadržana novembra 2005. V tem času bi glede na pogodbo kupnina z obrestmi že morala biti poravnana in ni podane vzročne zveze.

43. Pritožbeno sodišče je s tem samo odpravilo kršitve določb postopka, vendar ob pravilni uporabi materialnega prava škode iz naslova pogodbenih obresti ni priznalo.

Škoda zaradi izgubljenega dobička

44. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo škodo iz naslova izgubljenega dobička v višini 946.945,00 EUR. Ta znesek zajema tako „hipotetični dobiček“, ki bi ga tožeča stranka dosegla s prodajo objektov leta 2006 (če ne bi prišlo do zadržanja gradnje in odprave gradbenega dovoljenja), in še izgubo, ki jo je tožeča stranka utrpela s prodajo stanovanj v letu 2015. Na osnovi izvedenskih mnenj je ugotovilo znesek hipotetičnega dobička v znesku 566.190,00 EUR in izgubo v višini 380.755,00 EUR.

45. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno k hipotetičnemu dobičku prištelo tudi izgubo, saj se ti dve postavki izključujeta. Nadalje oporeka tudi metodam izračuna izgubljenega dobička. Že izvedenec P. je opozoril na to, da tožeča stranka ni prikazala jasnega in natančnega obsega finančnih virov, denarnega toka investicij, ni predstavila kompletnega investicijskega načrta in investicijskega obračuna. Glede izgube pritožba izpostavlja, da so pri tem upoštevani stroški, ki jih je tožeča stranka imela s preureditvijo objektov v večstanovanjski objekt z devetimi stanovanji. Stroški preureditve ne morejo iti v breme tožene stranke.

46. V skladu s 168. členom OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Izgubljeni dobiček kot oblika škode temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju, v katerem naj bi bil oškodovanec, v kolikor ne bi bilo škodnega dejanja, v primerjavi z njegovim položajem, ki je sledil škodnemu ravnanju povzročitelja škode (scenarij nekršitve). Takšno sklepanje je zgolj hipotetično, zato takšne oblike škode ni mogoče dokazati z dokaznim standardom gotovosti ali prepričanja, zato v tem primeru zadostuje doseganje mejnega praga verjetnosti, ki presega 50 %.

47. V obravnavanem primeru je treba kot bistveno izpostaviti, da ne glede na odpravo gradbenega dovoljenja ni prišlo do odstranitve gradnje. Tožeča stranka je zaradi spremembe prostorskih aktov leta 2014 dosegla legalizacijo objektov in leta 2015 tudi uspešno prodala 9 stanovanj.

48. Zaradi tega po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ne more več uveljavljati škode zaradi izgubljenega dobička od hipotetične prodaje objektov v letu 2006. Hipotetični dobiček od prodaje v letu 2006 ne predstavlja pravno priznane škode, ker je prišlo do resnične prodaje v letu 2015. V tej zvezi je podano tudi pomanjkanje vzročne zveze. Pri povrnitvi škode zaradi izgubljenega dobička se izhaja iz scenarija „nekršitve“. Presoditi je treba, kakšen bi bil položaj oškodovanca, če ne bi prišlo do kršitve na strani oškodovalca. V konkretnem primeru je bila kršitev v tem, da UE Ljubljana ni ustrezno preverila skladnosti projekta z veljavnimi prostorskimi akti in je izdala gradbeno dovoljenje, ki ga ne bi smela. Ni šlo torej za to, da bi protipravno preprečila načrtovano gradnjo, ampak ji je protipravno dovolila nedovoljeno gradnjo.15 V kolikor bi UE Ljubljana svojo dolžnost opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo, do izdaje gradbenega dovoljenja sploh ne bi prišlo in posledično tudi ne do gradnje. Tožeča stranka bi sicer lahko uveljavljala škodo zaradi zaupanja. O škodi zaradi zaupanja v izdano gradbeno dovoljenje bi lahko govorili v primeru, da bi bila gradnja že večinoma dokončana in investitor blizu prodaje objektov (na kar bi lahko kazale ponudbe, predpogodbe ali celo sklenjene pogodbe). Tožeča stranka pa v izdano gradbeno dovoljenje ni mogla več zaupati najkasneje od trenutka, ko je bila obveščena o vloženi zahtevi za obnovo postopka (junija 2005), kar je približno pol leta po izdanem gradbenem dovoljenju, in dober mesec po tem, ko je glede na ugotovitve izvedencev gradbene stroke začela s konkretnimi gradbenimi deli. Do škode zaradi izgubljenega dobička od prodaje stanovanj v letu 2006 tožeča stranka zato ni upravičena.

49. Pravno priznano škodo v tem primeru predstavlja razlika med vloženimi sredstvi, ki jih je tožeča stranka navedla in dokazala, ter doseženo prodajno ceno. Pri tem sicer ne gre za izgubljeni dobiček, ker je tožeča stranka stanovanja prodala z izgubo, zaradi česar ima taka škoda naravo navadne škode. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da stroški, ki so nastali tožeči stranki po 15. 11. 2005, ko je bila gradnja zadržana in zajemajo tudi stroške preureditve dveh objektov v večstanovanjski blok z devetimi stanovanji, ne morejo bremeniti tožene stranke, ker niso v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem. Pa tudi sicer tožeča stranka ni pojasnila, kolikšni so bili stroški v zvezi z legalizacijo in preureditvijo objektov. Zato je kot vrednost vloženih investicijskih del treba šteti tista dela, ki so bila opravljena do 15. 11. 2005, od tega pa odšteti prodajno ceno, ki jo je navedla tožeča stranka (2.242.009,13 EUR) in je pritožba ne izpodbija.

50. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje na osnovi izvedenskega mnenja izvedenca L., da so stroški gradnje do trenutka njenega zadržanja znašali 2.514.751,35 EUR (62. točka obrazložitve sodbe prve stopnje). Zato je pritožbeno sodišče ta znesek odštelo od dosežene prodajne cene (2.242.009,13 EUR) in ugotovilo, da je tožeča stranka s prodajo utrpela izgubo v višini 272.742,22 EUR. Ta znesek predstavlja pravno priznano škodo, ki je v pravno relevantni vzročni zvezi z ugotovljeno protipravnostjo ravnanja tožene stanje. Prav tako gre za edini znesek škode, ki ga je glede na podane navedbe in izvedeni dokazni postopek tožeča stranka uspela dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti.

51. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 272.742,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2015. Glede na to, da se je zadnje stanovanje prodalo 15. 10. 2015, tožena stranka prej ni mogla priti v zamudo, zato je od naslednjega dne tudi upravičen tek zamudnih obresti.

O pritožbi tožene stranke zoper I. in II. točko izreka

52. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sklepom ustavilo postopek za 1.603.324,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila. Navedeno predstavlja razliko med prvotnim zneskom odškodnine (5.152.324,39 EUR) in vtoževanim zneskom po delnem umiku tožbenega zahtevka v vlogi z dne 29. 5. 2012, ki je poslej znašal 3.549.000,00 EUR. Tožeča stranka je nato na naroku dne 3. 12. 2014 zaradi spremenjenih okoliščin tožbeni zahtevek prilagodila tako, da ga je zvišala na 3.619.666,00 EUR, kar predstavlja spremembo tožbe, ki jo je sodišče dovolilo, saj ji tožena stranka ni nasprotovala (II. točka izreka sodbe prve stopnje).

53. Glede na to, da je tožena stranka na naroku izrecno izjavila, da spremembi tožbe ne nasprotuje, za pritožbo nima pravnega interesa, zaradi česar se v tem delu pritožba zavrže (prvi in tretji odstavek 343. člena ZPP).

54. Glede I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje pritožba navaja, da je sodišče spregledalo II. točko sklepa in sodbe Okrožnega sodišča opr. št. VIII Pg 281/2010 z dne 3. 12. 2014 (sodba, s katero je sodišče prve stopnje prvič odločilo o zahtevku), s katero je bil zahtevek tožeče stranke nad zneskom 3.619.666,00 EUR pravnomočno zavrnjen. S tem je bilo pravnomočno odločeno o delu tožbenega zahtevka v višini 1.532.658,39 (in ne 1.603.324,39 EUR), zaradi česar ni pravne podlage za ustavitev postopka v tej višini.

55. Pritožba ima v tem delu prav. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sicer sprejelo sklep o ustavitvi postopka, ki bi ga moralo že ob prvem odločanju na prvi stopnji. V II. točka izreka sodbe z dne 3. 12. 2014, s katero je tožbeni zahtevek nad 3.619.666,00 EUR zavrnilo, bi moralo sodišče s sklepom ustaviti postopek. Kljub temu je II. točka izreka postala pravnomočna, saj zoper njo ni bila vložena pritožba. Ob drugem odločanju na prvi stopnji je torej bil tožbeni zahtevek nad 3.619.666,00 EUR pravnomočno zavrnjen in se sodišče z njim ne bi več smelo ukvarjati (prim. 319. člen ZPP). Zaradi tega se sklep v I. točki izreka zaradi bistvene kršitve določb postopka razveljavi (365. člen ZPP) Glede stroškov postopka

56. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi izredno visokih stroškov je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo o stroških postopka po kriteriju proporcionalnega uspeha, kljub temu, da je tožena stranka v pretežnem delu uspela v pravdi. O stroških je odločilo ob upoštevanju 154. in 155. člena ZPP, Zakona o sodnih taksah – ZST-1 in Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT.

57. Kot vrednost spornega predmeta je sodišče vzelo znesek 5.152.324,39 EUR (prvotno vtoževani znesek), saj postopni delni umiki tožbe in delne pravnomočne zavrnitve zahtevka v zgodnji fazi postopka, vplivajo le na odmero stroškov po posameznih fazah postopka.16 Tožeča stranka je tožbo vložila zaradi plačila 5.152.324,39 EUR, prisojenih pa ji je bilo 272.742,22 EUR. Njen uspeh zato znaša 5,30%, uspeh tožene stranke pa 94,70%.

58. Priznani stroški tožeče stranke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih nobena stranka ne izpodbija, so: nagrada za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) – 14.662,70 EUR,; nagrada za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) – 13.534,80 EUR; sodna taksa za tožbo – 34.125,00 EUR; postopek s pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT) – 13.142,93 EUR; postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) – 16.428,66 EUR; sodna taksa za revizijo – 27.300,00 EUR; narok v ponovljenem postopku – 9.857,19 EUR; 8.375,71 EUR izvedenine in 22% DDV na odvetniško nagrado in stroške, kar znaša 140.279,00 EUR. Glede na uspeh 5,30% je upravičena do povrnitve 7.434,78 EUR.

59. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo še nagrado za postopek s pritožbo – 9.720,00 EUR z 22% DDV. Njen uspeh v pritožbenem postopku je 10,81% (od 2.522.929,00 EUR, kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno na prvi stopnji, ji je ostalo še 272.742,22 EUR), zaradi česar je upravičena do povrnitve 1.281,89 EUR.

60. Priznani stroški tožene stranke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ob upoštevanju 8. člena Zakona o državnem odvetništvu in jih nobena stranka ne izpodbija, so: nagrada za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) – 14.662,70 EUR,; nagrada za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) – 13.534,80 EUR; pričnine 74,62 EUR; materialni stroški – 60,00 EUR; postopek s pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT) – 13.142,93 EUR; postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) – 16.428,66 EUR; narok v ponovljenem postopku – 9.857,19 EU; skupno 67.760,90 EUR. Glede na 94,70% uspeh je upravičena do povrnitve 64.169,57 EUR.

61. Za postopek s pritožbo pripada toženi stranki še nagrada – 9.720,00 EUR in materialni stroški – 20,00 EUR. Njen uspeh v pritožbenem postopku je 89,19%. Upravičena je do povrnitve 8.687,11 EUR stroškov pritožbenega postopka.

62. Po opravljenem pobotu (64.169,57 EUR - 7.434,78 EUR) mora tožeča stranka toženi povrniti 56.734,79‬ EUR pravdnih stroškov in 7.405,22‬ EUR stroškov pritožbenega postopka. Zakonske zamudne obresti od obveznosti plačila pravdnih stroškov začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji dne 13. 12. 2006).

1 Iz obrazložitve GD (priloga A2): „Intenzivnost izrabe, ki jo je preveril organ glede na podatke urbanističnega dela PGD (projektna dokumentacija) znaša dovoljenih 40 % – s tem pa je upoštevan tudi posebni pogoj PUP o racionalni izrabi prostora.“ 2 Tako sodba VSRS II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012. 3 Erik Kerševan v D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV založba, 2015, str. 157 in sodba VSRS II Ips 201/2011 z dne 24. 4. 2014. 4 Sklep VSRS 220/2017 z dne 17. 1. 2019. 5 Sodba VSRS II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018. 6 Sklep VSRS II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016. 7 Sodba VSL I Cpg 778/2015 z dne 7. 7. 2015. 8 V kolikor ne bo napisano drugače, pomeni v nadaljevanju obrazložitve te sodbe ZGO-1 zakon, kot je veljal ob izdaji gradbenega dovoljenja dne 5. 11. 2004 (Zakon o graditvi objektov – ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02, 97/03 - odl. US, 41/04 - ZVO-1, 45/04 - ZVZP-A, 47/04). 9 Ob upoštevanju novele ZGO-1B (Uradni list RS, 126/2007). 10 Glej npr. Sodbo Upravnega sodišča RS I U 860/2012 z dne 29. 11. 2012. 11 Uradni list RS, št. 110/2002. 12 Npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 618/2015 z dne 26. 11. 2015 in I U 777/2017 z dne 13. 3. 2018. 13 Navedeni člen je bil črtan z novelo ZGO-1B (Uradni list RS, 126/2007; uporaba od 15. 4. 2008). 14 Tako tudi sodba VSL I Cpg 778/2015 z dne 7. 7. 2015. 15 Glej tudi delno sodbo in sklep VSL I Cpg 250/2014 z dne 23. 9. 2014. 16 Tako sklep VSL I Cp 1716/2016 z dne 22. 8. 2016.