Jedro

Tako kot sodba sodišča prve stopnje mora tudi sodba sodišča druge stopnje med drugim navesti predpise, na katere se opira odločitev. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa običajno ni bistvena, ker je sodbo kljub temu v večini primerov vseeno mogoče materialnopravno preizkusiti. Kadar pa ima ta opustitev za posledico, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi nejasni ali so si v medsebojnem nasprotju, lahko opustitev navedbe materialnopravnega predpisa preide tudi v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Razlogi, da se je prvotoženec veljavno odpovedal dedovanju, da pa je skupaj z ostalimi toženci enotni sospornik, so si v medsebojnem nasprotju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem spremenilnem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku proti drugotožencu in tretjetoženki. Ugotovilo je, da nepremičnine iz vl. št. 29 k.o... ne spadajo v zapuščino po pokojni M. M., da je lastninsko pravico na njih pridobil sedaj že pokojni I. M. (s priposestvovanjem) in da je I. M. lastninsko pravico na teh nepremičninah na podlagi izročilne pogodbe z dne 24.06.1992 prenesel na oba tožnika, na vsakega do ene polovice celote. Tožbeni zahtevek proti prvotožencu A. M. je zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ker se je ta toženec odpovedal dedovanju po pokojni stari materi M. M. in se zato ne šteje za dediča. Sodišče druge stopnje je drugotoženčevo pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku proti prvotožencu ter na novo odločilo o pravdnih stroških.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija spremenilni del sodbe druge stopnje, uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na drugi stopnji in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe druge stopnje in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodba druge stopnje ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Zahteva ponavlja naslednje razloge sodišča druge stopnje. Odpoved A. M. dedovanju po pokojni M. M. je veljavna, ker je izpolnjena oblika iz 133. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Vendar pa vsebinsko ni mogoča sodba, s katero bi bil glede ene tožene stranke ugotovljen obstoj neke pravice ali pravnega razmerja, glede druge tožene stranke pa bi bil zahtevek po ugotovitvi iste pravice ali pravnega razmerja zavrnjen. Neka pravica ali pravno razmerje obstoji ali pa ne, kar je mogoče enako ugotoviti samo za vse tožene stranke kot enotne sospornike (196. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je I. M. pridobil lastninsko pravico tudi na sporni nepremičnini in z njo razpolagal v korist tožnikov, je pritožbeno sodišče s pravilno uporabo materialnega prava sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je to ugotovljeno tudi glede prvega toženca. Zahteva povzema tudi nadaljnje razloge sodišča druge stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovitev, da se je A. M. odpovedal dedovanju, upoštevati tako, da ne bi dopustilo tožbe proti njemu in bi jo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Ker pa se v pritožbenem postopku ne uveljavlja relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 181. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče moralo tudi tožbo zoper tega toženca šteti kot dopustno in pač sodbo prve stopnje glede njega spremeniti.

S pravkar povzetimi razlogi se zahteva ne strinja in jim očita pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne da preizkusiti. Iz povzetih razlogov po mnenju zahteve ni razvidno, katero materialno pravo naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo oziroma katero materialno pravo je ob spremembi sodbe uporabilo sodišče druge stopnje. Nerazumljivi so razlogi o nemožnosti vsebinsko različne sodbe proti enotnim sospornikom, ker sodišče druge stopnje ne pojasni, zakaj naj bi bili toženci v konkretni pravdni zadevi enotni sosporniki. Pri tem zahteva opozarja, da ob ugotovljeno veljavni odpovedi dedovanju prvotoženec ni dedič po pokojni M. M.. Razlogi o enotnem sosporništvu so zato v nasprotju z razlogi o tem, da se je A. M. veljavno odpovedal dedovanju. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, v čem je pomanjkanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Če sodišče druge stopnje enači pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe s pasivno legitimacijo, je to napačno. Pri presoji samega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo sodišče ne presoja hkrati tudi utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vprašanje pasivne legitimacije je popolnoma drugo vprašanje od vprašanja pravnega interesa in sodi na področje materialnega prava. V konkretni zadevi se presoja po ZD. Zato gre tudi za nerazumljivost oziroma medsebojno nasprotje razlogov o pogojih ugotovitvene tožbe in o pasivni legitimaciji.

Zahteva je bila vročena pravdnim strankam, ki nanjo niso odgovorile (tretji odstavek 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zahteva je utemeljena.

Tako kot sodba sodišča prve stopnje mora tudi sodba sodišča druge stopnje med drugim navesti predpise, na katere se opira odločitev. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa običajno ni bistvena, ker je sodbo kljub temu v večini primerov vseeno mogoče materialnopravno preizkusiti. Kadar pa ima ta opustitev za posledico, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi nejasni ali so si v medsebojnem nasprotju, lahko opustitev navedbe materialnopravnega predpisa preide tudi v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav to se je zgodilo v obravnavani pravdni zadevi. Razlogi, da se je prvotoženec veljavno odpovedal dedovanju, da pa je skupaj z ostalimi toženci enotni sospornik, so si v medsebojnem nasprotju. Sodišče ni navedlo materialnopravnega predpisa za opredelitev prvotoženčevega položaja kot položaja enotnega sospornika z ostalimi toženci. Ponuja se sicer uporaba prvega odstavka 145. člena ZD o skupnosti dedičev, ki do delitve skupno upravljajo in razpolagajo z zapuščino. Uporabo tega materialnega prava pa prvotoženca ne opredeljuje kot dediča, ker se je veljavno odpovedal dedovanju (četrti odstavek 133. člena ZD). Ker sodišče druge stopnje ni navedlo materialnopravnega predpisa, ni jasno, ali je mislilo na kak drug predpis in na katerega. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Zahteva ima prav tudi v drugem delu, v katerem očita enako procesno kršitev izpodbijanega dela sodbe druge stopnje zaradi izostanka razlogov, zakaj naj tožnika ne bi imela pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe tudi proti prvotožencu. Ker razlogov o tem ni bilo, je zahteva poskušala sama ugotoviti, kaj naj bi sodišče druge stopnje mislilo, pa tega ni zapisalo. Pri ponujeni razlagi, da je sodišče enačilo pravni interes in pomanjkanje pasivne legitimacije, zahteva utemeljeno opozarja, da gre za dve povsem različni vprašanji. Vrhovno sodišče v zvezi s tem delom sodbe druge stopnje predvsem poudarja, da izostanek razlogov za trditev o neobstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo tudi proti prvotožencu onemogoča preizkus te trditve.

Zato je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem spremenilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.