Jedro

Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je ogrozitveno kaznivo dejanje, pri katerem zakonodajalec ni določil, da mora škoditi otrokovemu razvoju, povzročiti poškodbeno posledico ali konkretno ogroziti otrokov razvoj, saj zadošča nastanek abstraktne ogrozitve oziroma ugotovitev, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Kršitev dolžnosti mora biti za izpolnitev izvršitvenega ravnanja huda, sodišče pa intenzivnost kršitve presoja kot dejansko vprašanje glede na okoliščine konkretne zadeve.

Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje, kar je praviloma podano takrat, ko je s storilčevim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinskih ali vzgojnih ukrepov.

Ravnanje mora očitno presegati meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, s tem, da ogrozi zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj otroka, zato ga je treba presojati glede na vse okoliščine primera, in sicer mladoletnikovo starost, kraj izvršitve ravnanja, način izvršitve in intenziteto storilčevega ravnanja ter s tem prizadejane telesne ali duševne bolečine in podobno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 28. 6. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP naložilo plačilo nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenk mladoletnih oškodovank. Oškodovanki je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s celotnima premoženjskima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 8. 3. 2022 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da ni utemeljena. Meni, da ni mogoče slediti navedbam obrambe, da izvršitvenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje, s katerimi obramba podaja le svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Niso utemeljene navedbe, da obsojenčevo ravnanje ni v ničemer preseglo strožjih vzgojnih ali disciplinskih ukrepov ter da ni šlo za kontinuirano prakso. Storilec za izvršitev zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, ki je opredeljen z nedovršnim glagolom, ne rabi delovati daljše časovno obdobje, način kontinuiranega kaznovanja v obdobju enaindvajset mesecev pa nedvomno predstavlja izpolnitev zakonskih znakov. V sodbi sodišča prve stopnje so navedeni tudi razlogi v zvezi z objektivnimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja in obsojenčevim subjektivnim odnosom, zagovorniki pa skušajo le omiliti obsojenčevo ravnanje in pri tem popolnoma spregledajo, da je šlo za več izvršitvenih oblik kot ponavljajočih vzgojnih ukrepov. Težave z izpadanjem las in močenjem postelje niso bile posledica samó obsojenčevih ravnanj, ampak sta deklici stike doživljali kot stresne in naporne tudi v posledici obsojenčevega ravnanja. Navedbe, da je sodišče izvedensko mnenje prebralo brez soglasja strank, ter v zvezi z neposrednim zaslišanjem izvedenca, pa s pritožbo niso bile uveljavljane. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so se o njem izjavili in vztrajajo pri navedbah v zahtevi.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in navajajo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec zakonske znake kaznivega dejanja izpolnil s tem, ko je v obdobju enaindvajset mesecev hčerki B. B. udaril po zadnjici štirikrat in C. C. trikrat. Očitane ukrepe je uporabil takrat, ko deklic ni mogel oziroma znal na bolj primeren način umiriti in ju zavarovati pred poškodbami, ko sta na primer skupaj skakali na neograjenem trampolinu ali po postelji brez okvirja. Predhodno ju je vedno lepo opozoril, če to ni zaleglo, malo dvignil glas, če tudi to ni zaleglo, pa žugal s šibo v smislu, da bo šiba pela, če ne bosta ubogali. Kolikor nič od navedenega ni zaleglo, ju je udaril po zadnjici. Izpostavljajo, da iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da kriminalna količina v navedenem obdobju ni naraščala, vsakega ravnanja staršev, ki presega raven sprejemljivega, pa ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po 192. členu KZ-1, čeprav pravni red vztraja pri ničelni toleranci telesnega kaznovanja otrok. V Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) je bil šele po storitvi očitanega kaznivega dejanja dodan nov 3.a člen, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok v vseh stopnjah intenzivnosti, sodišče pa mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali obseg, okoliščine in intenzivnost telesnega kaznovanja predstavlja takšno kršitev starševskih dolžnosti, ki je prerasla v kaznivo dejanje in ne gre za prekršek zoper javni red in mir. Sklicujejo se na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 11030/2010 z dne 10. 5. 2018. Zatrjujejo, da je kaznivo dejanje iz 192. člena KZ-1 podano, če storilec s trajnejšim delovanjem oziroma fizičnim in psihičnim maltretiranjem v grobi obliki očitno preseže vzgojne ukrepe, iti mora za grobo kršitev starševske dolžnosti, za ekstremno opuščanje skrbi za otroka, sodišče pa mora ugotoviti, ali bi ravnanje lahko znatno ogrozilo oškodovančev nadaljnji razvoj.

7. Menijo, da bi obsojenec moral uporabiti oziroma poiskati primernejši način umirjanja deklic, vendar glede na ugotovljeno dejansko stanje zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni. Trikraten oziroma štirikraten posamezen in kontroliran udarec v različnih časovnih okvirih, usmerjen v nevitalen del telesa deklic, ne more predstavljati obsojenčevega kontinuiranega oziroma trajnejšega delovanja, ki bi lahko znatno ogrozilo razvoj deklic in preraslo v hujšo kršitev starševskih dolžnosti, razlikovati pa je treba tudi postopanje staršev, s katerim se namerno povzroča bolečina, nelagodje in ponižanje otrok, od zaščitniškega telesnega delovanja, v bistvu intervencije starša s ciljem zaščite otroka od nevarnosti. Poudarjajo, da se obsojenec teh ukrepov ni posluževal avtomatično in zlahka, temveč je pred udarcem deklici najprej lepo opozoril, naj prenehata z ravnanjem, ki lahko rezultira v njuni poškodbi, dvignil glas, zažugal s šibo in se, če še to ni zaleglo, poslužil skrajnega ukrepa, ki je bil kontroliran in je v intenziteti naraščal. Oškodovanki je poskušal opozoriti na dejanje, ki bo sledilo.

8. Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 stori starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Pri presoji, ali vsebuje neko ravnanje vse elemente kaznivega dejanja, se sodišče omeji izključno na izrek sodbe, saj je kršitev kazenskega zakona namreč podana le tedaj, če v opisu manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, če ti zakonski znaki pri opisu obsojenčevega izvršitvenega ravnanja niso korektno navedeni ali če ravnanje, ki je opisano, ne vsebuje očitka, kar velja še posebej v primeru, če se zaradi vsebinsko odprtih zakonskih znakov zahteva njihova zapolnitev. Obseg presoje je vedno opis v izreku sodbe, zato navedb zagovornikov v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pri presoji zatrjevane kršitve ni mogoče upoštevati.1 Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega, da je v času od oktobra 2011 do junija 2013 v času stikov svojima hčerama večkrat grozil s šibo, ki jo je imel spravljeno v stanovanju in ju z njo, ko ga nista ubogali, tudi večkrat udaril po zadnjici, večkrat pa ju je tudi udaril z roko po zadnjici, zaradi česar sta jokali in jima je s tem poleg telesnih bolečin povzročil tudi občutke strahu in sta zato stike z njim odklanjali ter se pred njim skrivali. S takšnim ravnanjem, ko je deklici zaradi neposlušnosti ustrahoval s šibo in ju s šibo in z rokami tudi pretepal, pa je tudi kršil svoje starševske dolžnosti do obeh hčera, kar vse je, zaradi čustvenih stisk, ki sta jih ob tem doživljali, negativno vplivalo na njun zdrav in nemoten osebnostni razvoj.

9. Kaznivo dejanje je ogrozitveno, pri katerem zakonodajalec ni določil, da mora škoditi otrokovemu razvoju, povzročiti poškodbeno posledico ali konkretno ogroziti otrokov razvoj, saj zadošča nastanek abstraktne ogrozitve oziroma ugotovitev, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj,2 zaradi hude kršitve dolžnosti, ki spadajo v okvir roditeljske pravice kot ene od ustavnih pravic in dolžnosti starševstva.3 Kršitev dolžnosti do mladoletne osebe mora biti za izpolnitev izvršitvenega ravnanja huda, sodišče pa intenzivnost kršitve presoja kot dejansko vprašanje glede na okoliščine konkretne zadeve. Narava dolžnosti in intenzivnost njene kršitve morata biti taki, da lahko ogrozita razvoj mladoletne osebe, kar predstavlja na primer tudi povzročena prestrašenost otroka, ki kaže, da bi lahko vzgojni vzorci staršev ogrozili otrokov razvoj in otrokovo osebnostno oblikovanje. Vsako kaznovanje otroka pa še ne predstavlja kaznivega dejanja, saj mora kaznovanje preseči določeno intenzivnost (fizično in psihično nasilje),4 kar sodišče presodi v vsaki konkretni zadevi posebej in ne glede na morebitne druge predpise, kot se zavzemajo zagovorniki s sklicevanjem na 3.a člen ZPND.5

10. V skladu z obsežno sodno prakso se izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje, kar je praviloma podano takrat, ko je s storilčevim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinskih ali vzgojnih ukrepov, kar skladno navajajo že zagovorniki v zahtevi (s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 11030/2010 z dne 10. 5. 2018), temveč je izvršitvena oblika ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 takšna, ki očitno presega meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, s tem, da ogrozi zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj otroka. Primeroma je lahko podana že z enim udarcem otroka, discipliniranjem otroka z grobimi prijemi in kričanjem, kratenjem nočnega počitka, vpitjem in žaljenjem ter dopuščanjem fizičnih konfliktov med otroci. Kolikor je zaradi storilčevih ravnanj pri otroku ugotovljena še povzročitev stiske, strahu, bolečine in posledično odklanjanja stikov s staršem, pa so s takšnimi ravnanji lahko že izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Storilčevo ravnanje je zato treba presojati glede na vse okoliščine primera, in sicer mladoletnikovo starost, kraj izvršitve ravnanja, način izvršitve in intenziteto storilčevega ravnanja ter s tem prizadejane telesne ali duševne bolečine in podobno.6

11. V obravnavani zadevi sta kaznivi dejanji, ki ju je obsojenec storil na škodo svojih hčera trajali daljše časovno obdobje od oktobra 2011 do junija 2013. Obsegali sta večkratne grožnje s šibo, ki jo je imel obsojenec spravljeno v stanovanju in je z njo oškodovanki tudi večkrat udaril po zadnjici, večkrat pa ju je udaril po zadnjici tudi z roko, torej sta kaznivi dejanji obsegali večje število ponavljajočih obsojenčevih ravnanj, ki so imela za posledico bolečine in občutke strahu ter zavračanje stikov z obsojencem in skrivanje pred obsojencem. S takšnim, ponavljajočim in dalj časa trajajočim ravnanjem do hčera, je obsojenec tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvomno izpolnil vse zakonske znake očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1, saj je s celoto izvršitvenih ravnanj, opisanih v izreku sodbe, huje kršil obveznost skrbi in vzgoje svojih mladoletnih hčera. S sklicevanjem na ugotovljeno dejansko stanje ter ocenjevanjem, da bi moralo sodišče sprejeti drugačne dokazne zaključke od tistih, ki jih je sprejelo v izpodbijani sodbi, pa zagovorniki z zahtevo uveljavljajo le nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Zagovorniki v zahtevi po vsebini uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjujejo, da si obrazložitev in izrek sodbe nasprotujeta, saj je sodišče ugotovilo, da se je obsojenec poslužil očitanega ravnanja trikrat oziroma štirikrat, da je šlo za posamezni udarec, da torej ni šlo za maltretiranje oziroma trpinčenje deklic, v izreku sodbe pa je navedeno, da je obsojenec deklici pretepal. Izpostavljajo, da Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) opredeljuje pretepanje kot »večkrat zelo tepsti«, večkratno pretepanje pa predpostavlja intenzivnost in določeno grobost. Takšna groba oblika bi primeroma lahko bila podana, če bi obsojenec deklicama namenil večje število zaporednih udarcev oziroma enkraten silen udarec oziroma ju pogosto pretepal in pri njima povzročil visoko stopnjo psihične ali fizične prizadetosti, ki bi se primeroma izkazovala z intenzivnim strahom pred obsojencem ali bolečnostjo, česar sodišče ni ugotovilo.

13. Zaključki sodišča prve stopnje, da je s prepričanjem, potrebnim za obsodilno sodbo dokazano, da so trije oziroma štirje udarci ob štirih priložnostih oškodovanki tako zaznamovali, da je bil zaradi tega znatno ogrožen njun nadaljnji razvoj, so zmotni. Izpostavljajo, da iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 15. 6. 2021 izhaja, da so bile pri deklicah, v času obravnave pri drugih specialistih, prisotne čustvene stiske, ki niso bile trajnejšega značaja, saj jih v času pregleda ni bilo mogoče ugotoviti ali potrditi. Sodišče pa je zaključilo, da sta deklici prav ob obsojenčevem ravnanju doživljali čustvene stiske, ki so negativno vplivale na njun zdrav in nemoten osebnostni razvoj, ter navedlo, da izvedenca teh čustvenih stisk sicer nista mogla potrditi, kar gre pripisati dejstvu, da je bilo izvedensko mnenje izdelano več kot sedem let po dogodkih. V nadaljevanju sodišče navede, da sta izvedenca ugotovila, da inkriminirano obdobje sicer ni imelo posledic na deklicah, vendar pa je bil vpliv obsojenčevih ravnanj negativen, zato je sledilo strokovno prepričljivemu mnenju. Čustvene stiske deklic izhajajo iz podatkov zdravstvene dokumentacije, iz katere ravno tako izhaja, da so bile posledica drugih dejavnikov in ne (le) posledica obsojenčevih ravnanj, saj je na deklici vplivala ločitev staršev in spori, ker se starša nista mogla sporazumeti glede vzgoje in stikov.

14. Dodajajo, da je sodišče druge stopnje podobno navedlo, da so težave, ki sta jih doživljali deklici, rezultat takratne celotne situacije, v kateri sta se deklici znašli. Stike z obsojencem sta doživljali kot naporne in stresne iz več razlogov, med drugim jima je bilo dolgčas, ni jima bilo všeč, da sta imeli obroke ob točno določenih urah, obsojenec jima ni želel kupiti konja. Razlogi sodišč prve in druge stopnje si zato v precejšnji meri nasprotujejo. S tem, ko je sodišče nedokazano dejstvo v obsojenčevo škodo štelo za dokazano z gotovostjo, je kršilo tudi domnevo nedolžnosti in iz nje izhajajoče načelo _in dubio pro reo_. Zatrjujejo, da mora biti za izpolnitev zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja podana znatnost grozeče škode, sodišče pa ni z gotovostjo ugotovilo, da so bile čustvene stiske otrok izključno posledica obsojenčevega ravnanja, niti da bi lahko rezultirale v znatni ogrozitvi njunega razvoja. Komisijsko izvedensko mnenje tega ni potrdilo na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zgolj dejstvo, da je bil vpliv obsojenčevih ravnanj negativen, pa ne zadošča. Sodišče ravno tako ni ugotovilo, do kakšne mere je škodljive posledice povzročila ločitev staršev in konfliktne situacije v zvezi s tem ter koliko so prispevali trije oziroma štirje posamezni udarci v obdobju dveh let. Čeprav je obsojenčevo ravnanje pri deklicah lahko povzročilo telesno in duševno prizadetost, to ne ustreza biti kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1, ker ogrozitev nadaljnjega razvoja deklic ni bila dokazana z gotovostjo.

15. Okrožno državno tožilstvo v Celju je z obtožbo z dne 26. 11. 2015, modificirano dne 28. 2. 2020 in dne 28. 6. 2021, obsojencu očitalo storitev dveh kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 192. člena KZ-1. Sodišče, ki na podlagi drugega odstavka 354. člena ZKP na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja ni vezano, je kaznivi dejanji v obsojenčevo korist opredelilo po temeljni obliki iz prvega odstavka 192. člena KZ-1. V zvezi z zatrjevanjem zagovornikov, da zaradi navedbe o obsojenčevem pretepanju mladoletnih oškodovank v izreku sodbe, ta nasprotuje obrazložitvi sodbe, je treba pojasniti, da zagovorniki spregledajo, da gre le za povzemanje prejšnjih navedb iz konkretnega dela opisa kaznivih dejanj, in sicer, da je obsojenec s šibo, ki jo je imel spravljeno v stanovanju, oškodovanki tudi večkrat udaril po zadnjici, večkrat pa ju je udaril tudi z roko po zadnjici, nakar sodišče povzame, da je oškodovanki s takšnim ravnanjem, ko je deklici zaradi neposlušnosti ustrahoval s šibo in ju s šibo in rokami tudi pretepal, hudo kršil svoje starševske dolžnosti. Kolikor navajajo, da večkratno pretepanje predpostavlja intenzivnost in določeno grobost, da so glede na izvedensko mnenje z dne 15. 6. 2021 zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil zaradi obsojenčevega ravnanja znatno ogrožen nadaljnji razvoj oškodovank ter da so bile čustvene stiske deklic glede na podatke zdravstvene dokumentacije posledica tudi drugih dejavnikov, pa zagovorniki z navedbami v zahtevi ponovno uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem pa ponovno spregledajo, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ogrozitveno in zanj zadošča že nastanek abstraktne ogrozitve, torej možnost vplivanja na otrokov razvoj.

16. V zvezi z navedbami zagovornikov, da si razlogi sodišč prve in druge stopnje nasprotujejo, ker je sodišče druge stopnje navedlo, da sta deklici stike z obsojencem doživljali kot naporne in stresne iz več razlogov, pa je treba izpostaviti, da je tudi sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve sodbe izpostavilo ugotovitve izvedencev, ki jim je v celoti sledilo, in sicer, da so bile pri obeh deklicah prisotne čustvene stiske, ki so posledica ločitve staršev in konfliktnih situacij v zvezi s tem. Presodilo je, da sta oškodovanki ob obsojenčevih izvršitvenih ravnanjih doživljali čustvene stiske, kar je negativno vplivalo na njun zdrav in nemoten osebnostni razvoj, takšna groba ravnanja pa so očitno presegla meje običajnih vzgojnih ukrepov. Sodišče druge stopnje je v točki 12 obrazložitve sodbe takšne zaključke sodišča prve stopnje sprejelo ter v točkah 13 in 18 obrazložitve sodbe tudi sámo ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni prezrlo, da sta deklici v inkriminiranem obdobju obiskovali pedopsihiatrično ambulanto zaradi težav, ki niso le rezultat ravnanj pod obtožbo, temveč celotne takratne situacije, v kateri sta se znašli, stike z očetom pa sta doživljali kot naporne in stresne tudi iz razloga obsojenčevega ravnanja, ob katerem sta doživljali čustvene stiske, zato sta vse pogosteje stike z očetom tudi zavračali. Glede na navedeno sta sodišči pri presoji obsojenčevega ogrožanja razvoja oškodovank upoštevali vse okoliščine, v katerih sta se oškodovanki znašli, ter presodili, da je obsojenec ravnal, kot se mu očita in v zvezi s tem navedli tudi razloge. Zagovorniki, kolikor zatrjujejo, da ni z gotovostjo dokazano, da bi prav obsojenčevo ravnanje lahko povzročilo škodo za razvoj otrok, pa s ponujanjem svoje ocene izvedenih dokazov z zahtevo ponovno uveljavljajo po drugem odstavku 420. člena ZKP nedovoljeni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

17. Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo še kršitev pravice do obrambe, ki jo utemeljujejo z navedbami, da obramba kljub predlogu ni imela možnosti zaslišati izvedenca Ivana Novaka, čeprav je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na njegovo izvedensko mnenje z dne 4. 5. 2015. Sodišče je zaključilo, da so zaradi izvedenčeve upokojitve podani pogoji za uporabo prvega odstavka 340. člena ZKP ter je na glavni obravnavi dne 13. 2. 2020 brez soglasja strank izvedensko mnenje prebralo.7 Zatrjujejo, da morajo biti okoliščine, zaradi katerih zaslišanje na glavni obravnavi objektivno ni mogoče, dokazane s takšno stopnjo verjetnosti, da o njihovem obstoju ni razumnega dvoma. Razlagati jih je treba restriktivno, sodišče pa je kot tehten razlog štelo zelo splošno izvedenčevo opravičilo. Pogoji za branje izvedenskega mnenja brez soglasja strank zato niso bili podani. Kršitev je imela vpliv na zakonitost sodbe, saj obsojencu ni bilo omogočeno, da bi se na glavni obravnavi neposredno soočil z izvedencem in s tem izpodbijal verodostojnost njegovih ugotovitev. V novem sojenju na glavni obravnavi dne 28. 6. 2021 pa je sodišče odredilo, da se izvedensko mnenje v soglasju s strankami šteje za prebrano, čeprav obramba tega soglasja ni podala. Tudi v primeru podanega soglasja obrambe, bi moralo sodišče ob upoštevanju 342. člena ZKP ugotoviti, ali se obramba odpoveduje pravici do neposrednega zaslišanja izvedenca, česar ni storilo. S tem, ko dokaza z zaslišanjem ni izvedlo, na izvedensko mnenje pa je oprlo svojo odločitev, pa je obsojencu kršilo pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave ter točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. 18. Na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na zatrjevane kršitve sklicevati le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko, kar pomeni, da se vlagatelj v pritožbi ne le sklicuje na zatrjevano kršitev, temveč mora uveljavljano kršitev tudi konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti, torej vsebinsko in z argumenti uveljavljati kršitev, kot jo uveljavlja v zahtevi.8 Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčevi zagovorniki v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje niso uveljavljali kršitve pravice do obrambe, kot jo uveljavljajo z zahtevo. Pregled pritožb obsojenčevih zagovornikov pokaže, da so kršitev pravice do obrambe sicer uveljavljali, vendar le v zvezi z zatrjevano prekoračitvijo obtožbe zaradi spremembe obtožnice. Obsojenčevi zagovorniki zatrjevane kršitve pravice do obrambe niso vsebinsko izčrpali, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti njihovih navedb v tem delu zahteve ni vsebinsko presojalo.

C.

19. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR po tarifnih številkah 7112 v zvezi z 71113 ter 7152 Taksne tarife ter v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in zapletenosti kazenskega postopka.

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 30999/2016 z dne 13. 6. 2019). 2 Poškodbena posledica, ko se že kaže negativen vpliv na otrokov razvoj, je inkriminirana s kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. 3 Te so konkretizirane z družinsko zakonodajo ter predstavljajo roditeljsko pravico, pravico do preživljanja in pravico do stikov. 4 Telesno kaznovanje ne pomeni le fizičnega kaznovanja, ampak tudi druge oblike ponižujočega ter neprimernega kaznovanja. 5 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ZPND, ki je sicer začel veljati šele po storitvi očitanih kaznivih dejanj, ne predstavljata dopolnilnih predpisov, zato tudi ni potrebno sklicevanje na določbe teh zakonov v opisu kaznivega dejanja. Glej: Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, d. o. o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, strani 276, 279, 283 do 285. 6 Tako sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 4623/2011 z dne 17. 12. 2015, I Ips 59069/2010 z dne 21. 7. 2016, I Ips 19408/2014 z dne 7. 2. 2019, I Ips 20412/2018 z dne 30. 6. 2021, I Ips 33876/2015 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 58142/2018 z dne 24. 2. 2022. 7 Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil obsojenec oproščen obtožbe, je bila izdana dne 28. 2. 2020 ter s sklepom sodišča druge stopnje z dne 3. 11. 2020 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. 8 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016.