Jedro

Kot je bilo že predhodno obrazloženo, se obtožencu očita protipravno ravnanje po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1, torej temeljna oblika tega kaznivega dejanja, za katero je dovolj, da bi lahko bil ogrožen razvoj oškodovanca, torej otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom opr. št. VII 19601/2014 z dne 26. 11. 2021 je bil obtoženec spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku člena 192 KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za vsako izmed storjenih kaznivih dejanj določena zaporna kazen 4 (štirih mesecev) in nato določena v skladu s 3. točko drugega odstavka člena 53 KZ-1 enotna kazen v trajanju 7 (sedem mesecev) zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanki A. A. in B. B. je z njunima celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obtoženca pa je na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, v plačilo pa mu je naložilo nagrado in potrebne izdatke obeh pooblaščenk mladoletnih oškodovank.

2. Zoper tako sodbo se s pravočasno vloženo pritožbo z dne 3. 1. 2022 pritožujejo obtoženčevi zagovorniki iz razlogov bistvene kršitve določb ZKP iz 1. točke prvega odstavka člena 370 v zvezi z 9. točko in 11. točko prvega odstavka člena 371 ZKP, zaradi relativno bistvene kršitve določb ZKP iz 1. točke prvega odstavka člena 370 v zvezi s prvim odstavkom člena 364 ZKP, zaradi kršitve zakona iz 2. točke prvega odstavka člena 370 v zvezi s 1. točko člena 372 ZKP, uveljavljajo tudi pritožbeni razlog napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s 3. točko prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 391 ZKP, prav tako pa zatrjujejo kršitve iz členov 2, 14, 22, 25, 28 in 29 Ustave RS in predlagajo, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki prvega odstavka člena 358 ZKP, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na pritožbo obtoženčevih zagovornikov z dne 3. 1. 2020 odgovor ni bil podan.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe (v povezavi s sklepom z dne 26. 11. 2021) pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako je razjasnilo vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno dokazno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil dve kaznivi dejanji po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki v napadeni sodbi, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja naslednje: **- glede procesnih kršitev:**

6. Pravilno pritožba povzema podatke glede (ne)ujemanja pisno izdelane sodbe z dne 28. 6. 2021 z razglašeno sodbo istega dne in izpostavlja, da oba izreka nista enaka in se ne ujemata glede besedila ″čustvenih stisk, ki sta jih ob tem doživljali″. Meni pa, da kljub napotkom pritožbenega sodišča z dne 23. 11. 2021 prvo sodišče ni postopalo pravilno, ko je dne 24. 11. 2021 to napako saniralo tako, da je izdalo sklep o popravi, v katerega je znova vneslo besedilo ″zaradi čustvenih stisk, ki sta jih ob tem doživljali″, kajti v dani situaciji prvi odstavek člena 365 ZKP, skladno s katerim se popravljajo samo pomote v imenih, številkah ter druge očitno, pisne in računske pomote ter pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisne izdelane sodbe ne pride v poštev, ker v obravnavanem primeru ni šlo ″očitno pomoto″, tako nepravilno in nezakonito postopanje pa je po prepričanju pritožbe obtoženca tudi prikrajšalo za obrambo. Take navedbe so neutemeljene.

7. Ob sicer pravilnem povzemanju poslovanja prvega sodišča v zvezi z napotki pritožbenega sodišča z dne 23. 11. 2021 pritožba spregleda, da prvo sodišče neskladnost izdelane sodbe z njenim izvirnikom ni saniralo po določbi prvega odstavka člena 365 ZKP, po katerem se popravljajo le pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, temveč je poslovalo po določbi drugega odstavka člena 365 ZKP, ko je pisno izdelano sodbo zaradi njenega neujemanja uskladilo z njenim izvirnikom zaradi podatkov iz 1. točke prvega odstavka člena 359 ZKP in je takšen sklep o popravi vročilo vsem strankam postopka ter vsem podelilo nov rok za pritožbo, ki so jo obtoženčevi zagovorniki vložili 3. 1. 2022, ni pa zoper tako popravljeno sodbo vložila pritožbe okrožna državna tožilka. Zato njene pritožbe zoper sodbo z dne 28. 6. 2021, ki jo je vložila 13. 9. 2021 ni bilo mogoče obravnavati. V nasprotju s pritožbenimi navedbami zato ni šlo za nezakonito postopanje prvega sodišča, glede na vloženo pritožbo pa obtoženec tudi v ničemer ni bil prikrajšan za obrambo, česar pa pritožba tudi ustrezno ne konkretizira.

8. V okviru istega pritožbenega razloga pritožba pri utemeljevanju kršitve iz 9. točke prvega odstavka člena 371 ZKP trdi, da je prvo sodišče v razglašeni sodbi njenemu izreku dodalo implicitni zakonski znak ″čustvenih stisk, ki sta jih deklici ob tem doživljali″, s čemer je protiustavno prekoračilo obtožbo in na ta način obtožencu odvzelo status enakopravne stranke v kazenskem postopku in tudi kršilo njegovo pravico do obrambe. Tak očitek, ki je neutemeljen, je glede postopanja prvega sodišča tudi protispisen. Drži sicer, da je sodišče vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe, kar pa ne pomeni, da sprememba in razširitev obtožbe nista dopustna pod pogoji, ki so določeni v členu 344 ZKP. Opravičeni tožilec namreč vedno lahko spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi tako v korist, kot tudi v škodo obtoženca, vendar pa se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. V obravnavanem primeru je prvo sodišče s sodbo IX K 19601/2014 sprejelo odločitev že 28. 2. 2020, ko je obtoženca po 1. in 3. točki člena 358 ZKP oprostilo obtožbe, zoper tako sodbo pa so pritožili okrožna državna tožilka ter pooblaščenka in pooblaščenec mladoletnih oškodovank, o njihovih pritožbah pa je odločalo pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. II Kp 19601/2014 z dne 3. 11. 2020, ko je tako vloženim pritožbam ugodilo in sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. V novem sojenju pa je tako, kot sicer pravilno povzema pritožba prišlo po opravljeni glavni obravnavi dne 28. 6. 2021 do modifikacije obtožbe s strani državne tožilke, ki je v celoti razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 401-406), ko je med drugim bilo v tenor obtožbe vstavljeno tudi besedilo, ki ga pritožba izpostavlja (″zaradi čustvenih stisk, ki sta jih ob tem doživljali″). Po tako spremenjeni obtožnici sta se tako obtoženec, kot tudi njegov zagovornik odpovedala dodatnem času za pripravo obrambe in izrecno sta izjavila, da se po spremenjeni obtožnici ne bosta dodatno zagovarjala. Ob ugotovitvi, da je zoper prvo sodbo v tej zadevi z dne 28. 2. 2020 vložila pritožbo med drugim tudi okrožna državna tožilka, je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je dopustilo takšno modifikacijo vloženega obtožnega akta po opravljeni glavni obravnavi dne 28. 6. 2021 in v nasprotju s pritožbenim razlogovanjem, s tem, ko je v obtožni akt bilo vneseno navedeno besedilo, ni šlo za prekoračitev obtožbe, kot to napačno pojmuje pritožba, prav tako pa tudi ni šlo za kršitev obtoženčeve obrambe, saj obramba po spremenjeni obtožnici ni terjala posebnega časa za pripravo obrambe.

10. Pritožba uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, ker so po njenem prepričanju razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni, saj niti ustrahovanje s šibo, niti pretepanje ni konkretizirano kot zakonski znak hude kršitve starševskih dolžnosti. Take pritožbene navedbe, ki so nekonkretizirane in nanje ni mogoče podati ustreznega odgovora, pa ne predstavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP temveč nekonkretizirani očitek glede kršitve zakona, ki ga pritožba podrobneje obrazloži v okviru pritožbenega razloga glede kršitev materialnega prava.

**- glede kršitve zakona in glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja**

11. Kršitev zakona pritožba vidi v zaključkih prvega sodišča, da je v obravnavanem primeru šlo za kršenje starševskih dolžnosti, ki presegajo običajne vzgojne ukrepe, kar pa zaradi neznatne kriminalne količine po prepričanju pritožbe ni mogoče subsumirati po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1. V tej zvezi sodišču očita površnost, težko berljivost obrazložitve sodbe, slovnično nekonsistentnost in nelogičnost zapisanih povedi, pri čemer kot ključno izpostavlja točko 13) obrazložitve izpodbijane sodbe s poudarjanjem, da je sodišče napak razlogovalo tudi, kaj so običajni vzgojni ukrepi, ki prav tako niso zakonsko določen standard. S takimi, mestoma celo nekorektnimi in z ničemer podprtimi očitki, s katerimi se ni mogoče strinjati, pa pritožba ne uveljavlja le pritožbeni razlog kršitev zakona, temveč mestoma problematizira tudi po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje.

12. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe se obtožencu poslej očita, da je s tem, ko je hčerkama v inkriminiranem obdobju večkrat ne le grozil s šibo in ju je takrat, ko ga nista ubogali, z njo tudi večkrat udaril po zadnjici, prav tako pa tudi z roko, jima je na ta način povzročil poleg telesnih bolečin tudi občutke strahu in sta se posledično deklici pred njim skrivali in odklanjali z njim stike. Torej se mu očita ravnanje po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1, ki je, kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče, ogrozitveno ravnanje, za katerega ni nujno, da povzroči pri oškodovancu trajne posledice za razliko od kaznivega dejanja po kvalificirani obliki določbe drugega odstavka člena 192 KZ-1. Svojo odločitev je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo z dokazno oceno ne le obtoženčevega zagovora, ko je sam priznal, da je bilo tako njegovo ravnanje usmerjeno v umirjanje obeh deklic, torej v vzgojo in poslušnost in navajanje obeh na samostojnost in postavljanje takih meja, ki so se mu zdele takrat kot staršu primerne, saj sta bili deklici izjemno živahni in s strani njune mame vajeni povsem drugačnih, tolerantnejših vzgojnih principov, temveč tudi na podlagi ostalih dokaznih dokazov. Zato tudi pritožbeno sodišče ob takih ugotovitvah, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, zlasti glede števila udarcev z roko in šibo (tudi palico) in zaradi nenehnega žuganja s šibo sprejema razloge prvega sodišča, da sta zaradi takega obtoženčevega načina vzgoje deklici, ki sta bili takrat stari od 8 do 10 let in ko sta bili pri obtožencu na stikih, doživljali s čustvenimi stiskami. Res je, da je primernost vzgojnih, zlasti običajnih ukrepov, katerih se tisti, katerim se otroci zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo poslužujejo, pomensko zelo širok pojem in izhajajoč iz utečenih družbeno sprejemljivih in civilizacijsko naravnanih norm, ne sodi pod kazensko pravne standarde. Vendar pa slednje v nasprotju s pritožbo ne pomeni, da sodišče, v primeru, če pride do očitka konkretnemu storilcu o hujših kršitvah starševskih dolžnosti, ni dolžno presojati, ali gre v posameznem primeru za morebitno prekoračitev utečenih in družbeno sprejemljivih vzgojnih ukrepov. Takšno presojo je sodišče dolžno opraviti, saj najpogosteje prav zaradi napačnih predstav in prepričanj posameznikov v tej smeri lahko prihaja do preseganja običajnih in obče sprejemljivih norm glede vzgoje otrok, ki lahko prerastejo tudi v hujše kršitve starševskih dolžnosti. Zato ne drži, da je obtoženčevo ravnanje mogoče presojati le po določbah Zakona o prepovedi nasilja v družini (ZPND) in Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), kajti naš pravni red vztraja pri ničelni toleranci telesnega kaznovanja otrok, ki pa ga pritožba v nasprotju s temi načeli šteje kot sprejemljivo metodo in neutemeljeno razlogom prvega sodišča pripisuje osiromašeno razumevanje načela prepovedi telesnega kaznovanja.

13. Pri tem pritožba tudi prezre, da je prvo sodišče opravilo obsežen dokazni postopek in svoje zaključke gradilo tudi na pravilni dokazni oceni mnenja izvedenca N., ki je zaradi opisanega ravnanja obtoženca ugotovil, da je čustveni odnos oškodovank do očeta v inkriminiranem obdobju bil ambivalenten in da so opisana ravnanja obtoženca pri njiju pustila strah zaradi negativnih izkušenj, ki pa je nato prerasel v jezo nad očetom, ko pa sta se lahko sami odločali za stike z njim, pa sta jih zavrnili. Prvo sodišče tudi ni prezrlo, da sta deklici v inkriminiranem obdobju obiskovali pedopsihiatrično ambulanto zaradi težav, ki sta jih v tistem obdobju doživljali (izpadanje las in močenje postelje), kar sicer, kot ima pritožba prav, ni le rezultat ravnanj, ki so pod obtožbo in ki se očitajo obtožencu, temveč so rezultat celotne takratne situacije, v kateri sta se znašli deklici (razveza staršev, težave v zvezi z organizacijo stikov, …), v katero pa sta bili deklici vpeti. Vendar pa ne glede na navedeno ni mogoče mimo tega, da sta obe oškodovanki stike z očetom, kot je ugotovil izvedenec N., doživljali kot naporne in stresne iz več razlogov, eden teh pa je bil tudi obtoženčevo ravnanje, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče (grožnje s šibo, občasni udarci s šibo in roko ob umirjanju obeh deklic). Pri tem pa tudi ni bistveno, kot neutemeljeno trdi pritožba, da ni šlo za naraščanje kriminalne količine, bistveno namreč je, kot je pritrditi razlogom v izpodbijani sodbi, da so obtoženčeva ravnanja bila izvajana večkrat v inkriminiranem obdobju, ko je obtoženec v nasprotju z absolutno prepovedjo telesnega kaznovanja otrok v okviru svojih vzgojnih ukrepov obe oškodovanki nekajkrat telesno kaznoval bodisi s šibo oziroma z roko, ob takem njegovem ravnanju pa sta v takratnem obdobju obe deklici, kot je ugotovil tudi izvedenec Novak, doživljali tudi čustvene stiske.

14. Po povedanem tudi ne drži teza pritožbe, da obravnavano ravnanje obtoženca ni mogoče subsumirati pod hujše kršitve starševskih dolžnosti iz določbe prvega odstavka člena 192 KZ-1, sklicujoč se na selektivno povzet del obrazložitve v odločbi Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 14063/2017. V izpostavljeni zadevi je pritožbeno sodišče (VISKP) pritrdilo prvemu sodišču, da je šlo zaradi zaradi obdolženkinega uživanja alkohola in prepiranja v pričo mladoletnega oškodovanca ter zaradi zanemarjenosti stanovanja le za neprimerne vzgojne ukrepe in da za mladoletnika niso te okoliščine bile ogrožujoče, niti niso imele negativnih posledic, zato glede na povsem drugo dejansko stanje, ki ga je obravnavala izpostavljena zadeva, v kateri pa ni šlo za telesno kaznovanje otroka, sporočilna vrednost te odločbe na more omajati zaključkov v obravnavani zadevi, v kateri pa sta deklici bili dokazano takrat, ko ju obtoženec, kot njun oče ni mogel umiriti, telesno kaznovani in sta tudi iz tega razloga tako ravnanje očeta doživljali kot čustveno stisko.

15. Tudi izpostavljeni točki 13) obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče pripisati takšnih nekonsistentnosti, kot to trdi pritožba. V tem delu je prvo sodišče ob povzemanju obstoječe sodne prakse pravilno razlogovalo razliko med temeljno obliko kaznivega dejanja po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1 in kvalificirano obliko po določbi drugega odstavka člena 192 KZ-1. Nato pa je prepričljivo zavrnilo očitek obtožbe, da tako obtoženčevo ravnanje predstavlja ravnanje, ki ga je mogoče opredeliti kot surovo, kar je tudi ustrezno obrazložilo z vezanostjo na obtoženčev subjektivni odnos do očitanega ravnanja, ko je sam priznal, da je deklici takrat, ko ju sicer ni mogel umiriti zaradi njune neposlušnosti, kaznoval bodisi s šibo ali roko. Na podlagi takih ugotovitev je prvo sodišče prepričljivo zaključilo, da, sklicujoč se zopet na obstoječo sodno prakso, obtoženčevo ravnanje ni mogoče označiti kot surovo od obeh oškodovank, temveč kot tako, ki je za vzpostavitev discipline obeh deklic, zaradi česar se je obtoženec posluževal občasnega telesnega kaznovanja s šibo ali roko, predstavljalo (le) hujše kršitve starševskih dolžnosti, kar pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka člena 192 KZ-1. 16. Nepotrebno pritožba polemizira z ″intenzivnostjo″ ustrahovanja s šibo, ki pa ni očitek, ki bi izhajal iz izreka izpodbijane sodbe. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbenega naziranja o minimaliziranju obtoženčevih ravnanj v inkriminiranem obdobju, v katerem je šlo le za nekaj udarcev s šibo in roko napram vsaki deklici, kot to poimenuje pritožba. Prvo sodišče je namreč v izpodbijani sodbi pri obeh oškodovankah natančno ugotovilo doživljanje takega obtoženčevega ravnanja v tem obdobju, ko sta obe deklici zaradi čustvenih stisk bili obravnavani pri ustreznih institucijah, posledično pa sta vse pogosteje stike z očetom tudi zavračali, zato ni mogoče sprejeti pritožbene teze, da gre v obravnavanem primeru za nezadostno kriminalno količino, ki je ni mogoče subsumirati niti pod določbo prvega odstavka člena 192 KZ-1 in da taka ravnanja ob vsesplošno sprejetem načelu o prepovedi telesnega kaznovanja otrok ne morejo biti podvržena sredstvom kazenskega prava in da je obravnava takih ravnanj pridržana le strokovnim institucijam (CSD).

17. Ne vzdrži tudi očitek, da je prvo sodišče slepo in nekritično sledilo obtožbi, obtoženčevo ravnanje pa je neizrecno interpretiralo kot poškodbeni delikt. Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 912 KZ-1 storilec mora preseči vzgojne ukrepe, iti mora za trajnejšo dejavnost storilca, ki se udejani s poudarjeno grobostjo in intenzivnostjo ravnanj in ki bistveno presega roditeljsko pravico, ki obsega skrb za življenje in osebnostni razvoj pravice in koristi mladoletnih otrok, kar omogoča njihov skladen osebnostni razvoj in vzgojo. Prav slednje pa je pomembno za razlago in interpretacijo vrednostnih pojmov iz kazensko pravne norme ter za določitev temeljnih dolžnosti staršev, kar je prvo sodišče v izpodbijani sodbi v nasprotju s pritožbo tudi storilo. Zanesljivo je namreč prvo sodišče ugotovilo, da je obtoženec svoje vzgojne ukrepe ob neposlušnosti deklic udejanil z ustrahovanjem in udarci s šibo ali roko. Glede na vse okoliščine primera, zlasti pa na obtoženčev subjektivni odnos pa je pravilno subsumiralo njegovo ravnanje pod določbo prvega odstavka člena 192 KZ-1, saj je ocenilo, da so bili obtoženčevi vzgojni ukrepi s fizičnim kaznovanjem deklic zagotovo preseženi in zato predstavljajo hujšo kršitev starševskih dolžnosti in ni sprejelo očitka obtožbe, da je šlo za težjo kršitev in surovo ravnanje obtoženca po določbi drugega odstavka člena 192 KZ-1. Tako ravnanje prvega sodišča pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno in zakonito.

18. Pritožba ima prav, da sta deklici v inkriminiranem obdobju čustvene stiske in negativen odnos doživljali ne samo zaradi obtoženčevega ravnanja, temveč tudi zaradi drugih faktorjev (ločitev staršev, da jima obtoženec ni kupil konja, …), vendar pa je slednje nerelevantno, kajti kaznivo dejanje po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1 je ogrozitveno, ne pa poškodbeno. Zato je dovolj že ugotovitev, da sta oškodovanki ob tem, ko ju je oče zaradi neposlušnosti telesno kaznoval, takrat tudi doživljali čustveno stisko, kar je prvo sodišče ob fizičnih udarcih s šibo, oziroma z roko zanesljivo ugotovilo, saj sta tudi zaradi tega deklici posledično stike z obtožencem v takratnem obdobju vse bolj odklanjali, čeprav sta kasneje odrasli v nadpovprečno uspešni dekleti.

19. Sicer pa s takimi navedbami pritožba ne uveljavlja le kršitev zakona temveč sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v vprašanju, ali je obtoženec s tem, ko je deklici ustrahoval, pri uveljavljanju svojih vzgojnih metod pa ju pri tem nekajkrat udaril s šibo oziroma z roko, huje kršil svoje starševske dolžnosti. Pritožba načeloma pravilno pojmuje, da je kazenski postopek, kar se tiče avtonomije družinskega življenja subsidiarnega značaja, torej ″ultima ratio″, vendar pa spregleda, da sodobna družba fizičnega kaznovanja otrok, četudi gre za prepričanje o dobronamernosti takih vzgojnih ukrepov, ki jih sicer pritožba šteje za povsem dopustne, ne tolerira in pri tem pozablja, da so obtoženčeva ravnanja v inkriminiranem obdobju bila tudi predmet razprav pred drugimi pristojnimi institucijami in da je bilo večkrat odločeno tudi o stikih. Zato ne drži, da je kazenski pregon zoper obtoženca nesorazmeren poseg in da se s tako odločitvijo, ki jo je sprejelo prvo sodišče, odpirajo vrata nedopustnim posegom v avtonomijo družinskih življenj, v katera pa, kot očitno pritožba spregleda, v nobenem primeru ne spada telesno kaznovanje otrok.

20. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvo sodišče sploh ni ugotavljalo, s katerim ravnanjem je obtoženec vplival na osebnostni razvoj svojih hčera, sklicujoč se na izvedensko mnenje izvedenca N., ki teh ravnanj ni konkretiziral, tej zvezi pa je po prepričanju pritožbe prvo sodišče tudi napačno dokazno ocenilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja.

21. Kot je bilo že predhodno obrazloženo, se obtožencu očita protipravno ravnanje po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1, torej temeljna oblika tega kaznivega dejanja, za katero je dovolj, da bi lahko bil ogrožen razvoj oškodovanca, torej otroka. Iz izpodbijane sodbe sklicujoč se na izpostavljeno izvedensko mnenje pa dovolj jasno izhaja, da sta v inkriminiranem obdobju ob telesnem kaznovanju, ki ga je nad deklicama izvajal obtoženec, deklici doživljali čustvene stiske, kar pa je v tistem obdobju brez dvoma nanju vplivalo do te mere, da sta bili takrat tudi obravnavani v različnih institucijah, kasneje pa so te stiske izzvenele, vpliv obtoženčevih ravnanj pa je bil negativen, vendar pa zaradi dobre konstitucijske dispozicije obeh deklic obtoženčevo ravnanje pri njiju ni pustilo posledic v smislu duševnega funkcioniranja, kar je prvo sodišče natančno obrazložilo v točki 11) izpodbijane sodbe. Po povedanem tudi pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen, v čem pa naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno, pa pritožba ne obrazloži. 22. Ker pa pritožba zaradi uveljavljanja pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vključuje tudi preizkus o izrečeni sankciji (določba člena 386 ZKP), je slednjo pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben. Prvo sodišče je namreč obtožencu za obe storjeni kaznivi dejanji odmerilo sankcijo v mejah predpisane za to kaznivo dejanje in pri tem kot olajševalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost pred sodiščem in tudi njegov način življenja po storitvi kaznivih dejanj, ko napram obema oškodovankama izpolnjuje preživninsko obveznost in se ves čas trudi za ohranitev in vzpostavitev stikov, upoštevalo pa je tudi časovni odmik od inkriminiranih dogodkov, kot obteževalno okoliščino pa je štelo, da sta bili deklici v času storitve kaznivega dejanja stari od 8 do 10 let. Zato so se vse tako ugotovljene olajševalne in obteževalna okoliščina odrazile pri izreku sankcije opominjevalnega značaja, ko je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako izmed obeh storjenih kaznivih dejanj določilo zaporno kazen štiri mesece, nato pa mu na podlagi pravil o steku določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Tako izrečena kazenska sankcija je po prepričanju pritožbenega sodišča primerna in ustrezna, skladna pa je tudi z načelom o individualizaciji kazenskih sankcij, zato ni prav nobenega razloga za spremembo sankcije v obtoženčevo korist, česar pa pritožba tudi posebej ni uveljavljala.

23. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve še ugotovilo, da niso podane niti kršitve zakona, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka člena 383 ZKP, je odločilo tako, da je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita (člen 391 ZKP).

24. Obtoženec ni s pritožbo uspel, zato bo v nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka po odločitvi pritožbenega sodišča obtoženec po določbi prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP moral plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka. Ta sodna taksa pa bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.