Jedro

Duševne bolečine zaradi strahu so pravno priznana oblika nepremoženjske škode, v kolikor je strah intenziven in je trajal dalj časa. Če je intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino le, če je bilo za daljše časovno obdobje porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pri tem je treba prvenstveno ugotoviti, kako je strah doživljal oškodovanec. Duševne bolečine zaradi zmernega strahu niso pravno priznana oblika nepremoženjske škode, s strani sodnega izvedenca in z izpovedjo tožnika potrjeni sekundarni strah, ki je bil intenziven in se je začel umirjati šele po operativnem posegu, pa opravičuje prisojeno odškodnino v višini 700,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka delno spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev v zvezi s 1. točko izreka izpodbijane sodbe se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna v roku 15 dni plačati 2.576,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 6.050,74 EUR od 15. 9. 2005 do 24. 3. 2006 ter od 1.468,23 EUR od 5. 3. 2007 dalje do plačila in od zneska pravdnih stroškov 627,74 EUR od 18. 9. 2006 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna tožniku povrniti tudi pravdne stroške v znesku 940,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (3. točka izreka). S sklepom je ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbeni zahtevek za znesek 33,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2005 do vključno 24. 3. 2006, za znesek 155,23 EUR od 25. 8. 2005 do 24. 3. 2006 in za znesek 514,01 EUR od 20. 7. 2005 do 24. 3. 2006 in v tem delu postopek ustavilo.

Samo zoper 1. točko izreka ter stroškovni del sodbe se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je tožniku plačala odškodnino, za katero meni, da je pravična denarna odškodnina glede na vse okoliščine primera, upoštevajoč določbo 179. člena OZ, katero naj bi sodišče nepravilno uporabilo. Opozarja na načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev izvedenca, da sicer gre za težjo telesno poškodbo, da pa je zdravljenje potekalo brez zapletov in se končalo samo z nekoliko zmanjšanimi življenjskimi aktivnostmi. Ugotovljena bolečinska obdobja po času trajanja in inteniziteti naj ne bi opravičevala prisojene odškodnine za to vrsto škode, pri čemer je tudi tožnik izpovedal, da je tablete proti bolečinam jemal le še teden dni po odpustu iz bolnišnice. Navaja, da so bile neugodnosti v zvezi z zdravljenjem povsem običajne za takšno poškodbo, čas zdravljenja pa je bil daljši predvsem zaradi fizioterapij. Vrsto in intenziteto neugodnosti v času tožnikovega zdravljenja bi zato bilo potrebno vrednotiti z vidika obsega prizadetosti njegove telesne integritete v primerjavi s poškodbami bistveno bolj vitalnih delov. Ker je izvedenec ocenil, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti v celoti gledano majhno, tožnik pa izpovedal, da je gleženj enako gibljiv kot pred nesrečo in da opravlja ista dela z nezmanjšanim uspehom, meni, da je v primerjavi z drugimi bistveno hujšimi posledicami odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti očitno določena previsoko. Ugovarja tudi odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, pri čemer se sklicuje na načelno pravno mnenje vrhovnega sodišča. Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se iz razloga napačne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tudi tožnik in predlaga njeno spremembo ter priglaša stroške pritožbe. V zvezi z odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine navaja, da je prisojena v nasprotju z načelom pravične in primerne odškodnine, saj je bolečinsko obdobje trajalo skupaj 23 tednov, pri tožniku pa so še vedno prisotne občasne lahke telesne bolečine, česar sodišče ni ustrezno ovrednotilo, kljub ugotovitvam izvedenca in izpovedi tožnika, ki je bil ob dogodku star šele 23 let in bo tudi še v bodoče prestajal lahke telesne bolečine (okoli 51 let glede na povprečno življenjsko dobo). Po njegovem mnenju tudi vseh prestanih neugodnosti med zdravljenjem sodišče ni ustrezno ovrednotilo. V zvezi z odmero odškodnine iz naslova prestanega strahu bi moralo prvostopenjsko sodišče glede na ugotovitve izvedenca in izpoved tožnika ustrezno vrednotiti to, da je utrpel zmeren primarni strah ter intenziven sekundarni strah, ki je bil 2 meseca zmeren, nato lažji in je z zaključkom zdravljenja v celoti izzvenel. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi moralo ustrezno vrednotiti tudi posledice, nastale pri tožniku po škodnem dogodku, kot jih je ugotovil izvedenec, in zlasti dati večjo težo tožnikovi izpovedi v zvezi s tem ter ustrezno upoštevati tudi tožnikovo starost ob škodnem dogodku. Meni, da je neustrezno prisojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ker sodišče ni dovolj upoštevalo ugotovitev izvedenca ter tožnikove izpovedi v zvezi s tem. Dodaja, da prisojena odškodnina kot celota ni niti primerna niti pravična, pri čemer se sklicuje na primer št. 471 iz knjige Dunje Jadek Pensa, ki ga pritožbi prilaga in ki je primerljiv s tožniku nastalo škodo. Ob upoštevanju revalorizirane vrednosti bi bil sedaj oškodovanec upravičen do odškodnine v višini 50.179,35 EUR. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških in sicer naj bi sodišče napačno izračunalo njegov uspeh v pravdi, ki je v resnici 63,14 %, neutemeljeno naj bi mu ne priznalo odvetniških stroškov za predpravdni odškodninski zahtevek, za dokazni predlog z dne 29. 12. 2005 in za obrazloženo končno poročilo ter prikrajšanja na osebnem dohodku za dve glavni obravnavi. Slednjega naj bi izkazal, saj je razvidno iz podatkov o plači, priloženih prošnji za taksno oprostitev.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožbi postopkovnih kršitev ne uveljavljata. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Temelj odgovornosti med strankama ni sporen temveč le višina odškodnine, pri čemer je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je ob škodnem dogodku tožnik utrpel udarno razpočno rano desne goleni ter poškodbo kit sprednje tibialne mišice, dolge iztegovalke palca in dolge iztegovalke prstov desnega stopala, pri čemer se poškodba uvršča med težje telesne poškodbe.

Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Torej je potrebno uporabiti določila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06). Za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in za strah oškodovancu na podlagi 179. člena OZ pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Glede višine prisojene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti pritožbeno sodišče povzema prvostopne razloge o obsegu tožniku nastalih navedenih oblik nepremoženjske škode in ugotavlja, da je bila odškodnina odmerjena v skladu z določbami člena 179 OZ in je primerljiva tudi s podobnimi primeri iz sodne prakse. Pritožbeno sodišče dodaja, da dejstvo, da je zdravljenje potekalo brez zapletov, ne pomeni, da tožnik iz naslova neugodnosti v času zdravljenja ni upravičen do prisojene odškodnine, saj se je sedem dni zdravil v bolnišnici, imel operativni poseg v splošni anesteziji, odvzem krvi in parenteralno terapijo, nosil mavčno imobilizacijo, uporabljal bergle 3 mesece, imel RTG slikanja, obsežne fizioterapije, bil pol leta v bolniškem staležu itd. Izvedenec je sicer res ugotovil majhno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar je ob upoštevanju tožnikove starosti ob škodnem dogodku ter izpovedi tožnika, da ne kolesari več redno in ne igra košarke, prisojena odškodnina iz tega naslova primerna. Sodišče je tožnikovo starost tudi pri odmeri ostalih oblik odškodnine ustrezno upoštevalo. V zvezi z odškodnino zaradi pretrpljenega strahu pritožbeno sodišče poudarja, da je to priznana oblika nepremoženjske škode, v kolikor je strah intenziven in je trajal dalj časa. Če je intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino le, če je bilo za daljše časovno obdobje porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje, pri tem pa je potrebno prvenstveno ugotoviti, kako je strah doživljal oškodovanec. Zmeren strah tako ni pravno priznana škoda, s strani izvedenca ugotovljeni in z izpovedjo tožnika potrjeni sekundarni strah, ki je bil intenziven in se je začel umirjati po operativnem posegu, pa je pravno priznana škoda, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tudi glede na podobne primere v praksi. Primer, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi, z njemu nastalo škodo sploh ni primerljiv, saj je v tem primeru šlo za hujši obseg poškodb in sicer odprt zdrobljen zlom desne goleni, zlom leve koželjnice in razpočno rano na desnem kolenu, torej obsežnejše poškodbe obeh okončin.

Sodišče prve stopnje je tudi stroške postopka odmerilo pravilno. Tožnik bi dokumentacijo za taksno oprostitev lahko predložil že k samemu predlogu, zato dokazni predlog z dne 29. 12. 2005 ni potreben strošek v smislu 155. člena ZPP. Storitev končnega poročila je zajeta v ostalih zaznamovanih stroških glavnih opravil odvetnika za stranko. V zvezi s stroški predpravdnega postopka pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da bi jih tožnik moral vtoževati z ustreznim zahtevkom in ne kot stroške pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje tudi upravičeno ni priznalo tožniku stroškov prikrajšanja na osebnem dohodku zaradi prihoda na 2 obravnavi, saj teh stroškov ni ustrezno izkazal. Glede na tožnikov delen uspeh v pravdi bi bilo sicer pravilno, da se mu stroški postopka odmerijo glede na njegov uspeh po posameznih fazah postopka (pred umikom 66 %, po umiku 34 % in po razširitvi 28 %). Ker pa mu je prvostopenjsko sodišče zmotno ne glede na uspeh v celoti priznalo stroške za izvedenca, drugostopenjsko sodišče po izvedeni pravilni odmeri pravdnih stroškov ugotavlja, da do prikrajšanja tožnika pri odločitvi o stroških postopka ni prišlo, zato je tožnikova pritožba tudi s tem v zvezi neutemeljena.

Tožena stranka pa zoper izrek o stroških ugovarja le v tistem delu, ki se nanaša na odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od te terjatve. V zvezi s tem utemeljeno opozarja na novo sodno prakso, usklajeno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Glede na to novo sodno prakso, ki je spremenila dotedanjo prakso priznavanja zamudnih obresti od stroškov postopka od dneva izdaje odločbe sodišča (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 26. 12. 1989), je pritožbeno sodišče delno spremenilo stroškovni del izreka sodbe (3. točka izreka) tako, da začnejo zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka teči prvi dan po poteku roka, ki je v izpodbijani sodbi določen za njihovo prostovoljno plačilo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, prvostopenjsko sodbo v stroškovnem delu izreka delno spremenilo, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožena stranka na ta način uspela le v sorazmerno majhnem delu pritožbe (le glede teka obresti od prisojenih stroškov postopka), bistveni del njene pritožbe pa je zavrnjen, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker zgolj ugodilni del prvostopne sodbe (1. točka izreka) ne presega revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija zoper odločitev drugostopnega sodišča v zvezi s tem (potrditev tega dela prvostopne sodbe) ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper ta del sodbe ne dopusti.