Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, po temelju v celoti, po višini pa delno ugodilo. Temelj odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama ni bil sporen, glede višine tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen do 8.700,00 EUR zadoščenja. Iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti pri zdravljenju je tožniku prisodilo 5.000,00 EUR, iz naslova strahu 700,00 EUR, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500,00 EUR ter zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti 500,00 EUR. Ob upoštevanju že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo v revaloriziranem znesku 6.123,35 EUR je toženi stranki naložilo, da tožniku plača še znesek v višini 2.576,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 dalje do plačila ter da mu povrne njegove pravdne stroške v višini 940,44 EUR. V presežku do vtoževanega zneska 9.076,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, in sicer je odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov šele od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje. V preostalem je pritožbo tožene stranke in pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje. Nadalje je odločilo, da se revizija glede ugodilnega dela (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ne dopusti. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi z višino prisojene odškodnine je obrazložilo, da ta ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje ter izrecno tudi zoper sklep o stroških postopka je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ter iz tega naslova poleg pravnomočno prisojenega zneska zahteva še nadaljnjih 6.500,00 EUR. Ponavlja pritožbene navedbe ter sodišču prve in druge stopnje očita, da nista v zadostni meri upoštevali vseh ugotovljenih dejstev. Prisojena odškodnina je prenizka ter odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper pravnomočno odločitev o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno drugostopenjsko sodno odločbo in je dovoljena le v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon. V skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPP se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je treba dovoljenost revizije v tem delu presojati v skladu z določbo 384. člena ZPP, po kateri je revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških postopka, vsebovan v sodbi, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, ni tak sklep, zato je bilo treba v tem delu nedovoljeno revizijo na podlagi določbe 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavreči. 7. Tožnik v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, česar pa v nadaljevanju konkretneje ne obrazloži. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ni substancirano, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

8. Predmet revizijske presoje je tako le pravilna uporaba materialnega prava. Pravno podlago predstavljajo določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. list RS, št. 83/2001), pri odmeri višine pravične denarne odškodnine pa je potrebno upoštevati temeljni načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevanje teh načel je tisti dejavnik, ki v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zagotavlja, da se škode različnega obsega obravnavajo enotno in da se zanje določajo pravične denarne odškodnine. Tako mora sodišče v vsakem primeru posebej obseg telesnega in duševnega trpljenja ter strahu, ki ga v povezavi s škodnim dogodkom utrpi oškodovanec, presoditi v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

9. V obravnavani nesreči pri delu, do katere je prišlo 29. 11. 2004, je takrat 23 let star tožnik utrpel udarno – razpočno rano desne goleni in poškodbo kit sprednje tibialne mišice, dolge iztegovalke palca in dolge iztegovalke prstov desnega stopala. Obširne razloge o stopnji in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu vsebuje prvostopenjska sodba na četrti in peti strani, drugostopenjska sodba pa na tretji in četrti strani, zato jih revizijsko sodišče ne ponavlja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali tako ugotovitve izvedenca ortopeda, kot tožnikovo izpoved, ter so bila vsa pravno relevantna dejstva, na katera tožnik v reviziji (ponovno) opozarja, primerno ovrednotesna že v pravnomočni sodbi. Primerjava z odškodninami, odmerjenimi v podobnih primerih, pa kaže, da sta sodišči pravilno upoštevali tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Zadoščenje, ki sta ga odmerili za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, za prestani in bodoči strah, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti, namreč ne odstopa od okvirov odškodnin, prisojenih za te oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih.

10. Tožnik se v reviziji (ponovno) sklicuje na odškodnino, prisojeno v zadevi, opr. št. II Ips 244/94, vendar gre, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, za povsem neprimerljiv odškodninski primer. V tej zadevi je namreč oškodovanec utrpel povsem drugačne poškodbe (1) od teh, ki jih je utrpel tožnik, zato odškodnin v eni in drugi zadevi ni mogoče primerjati z namenom, da bi se zagotovila enakost sojenja. Odškodnino v obravnavani zadevi je sodišče primerjalo s sodbami v podobnih zadevah in s tem zagotovilo tožniku tako varstvo pravic, kot so ga bili deležni oškodovanci v primerljivih zadevah.

11. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): V citirani zadevi je tožnik utrpel odprt zdrobljen zlom desne goleni, zlom leve koželjnice in razpočno rano na desnem kolenu.