Jedro

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti (108. člen ZOR). Naše pravo je sprejelo stališče o neposlovni naravi te odškodninske odgovornosti, torej gre za deliktno odškodninsko odgovornost. Krivda stranke je v odgovornosti za ničnostni vzrok, v vednosti zanj oziroma v nedopustnem vplivanju na sklenitev pogodbe.

Kar zadeva obseg škode, sodna praksa priznava tako negativni kakor tudi pozitivni pogodbeni interes. V skladu z načelom negativnega pogodbenega interesa lahko nekriva stranka zahteva od krive povrnitev izdatkov in izgube, ki jih ne bi imela, če pogodba ne bi bila nična. Pozitivni pogodbeni interes pa je odškodnina za škodo, ki jo ima upnik, ker pogodba ni bila izpolnjena, pri čemer je bistveno, da mora kriva pogodbena stranka v premoženjskem smislu zagotoviti tak položaj poštene sopogodbenice, v katerem bi se ta nahajala, če pogodba ne bi bila nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.421,34 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom in prvi tožnici prisodilo odškodnino v višini 50.000,00 EUR, drugi tožnici 63.000,00 EUR in tretji tožnici 70.000,00 EUR, vsem s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2004 do plačila. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke. Tožnicam je prisodilo odškodnino v višini tržne vrednosti stanovanj, na katerih so imele status imetnic stanovanjske pravice in za katera so s toženko sklenile kupoprodajne pogodbe na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ). S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da so kupoprodajne pogodbe pravdnih strank nične zaradi prepovedi iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker toženka ni preverila, ali lahko prosto razpolaga s stanovanji, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je toženka kriva za sklenitev ničnih pogodb in je zato tudi odškodninsko odgovorna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je vse (primarne) tožbene zahtevke zavrnilo. Razveljavilo je sklep o prisojenih pravdnih stroških in zadevo v tem delu vrnilo v novo odločanje, z napotilom, naj o njih in pritožbenih stroških sodišče prve stopnje odloči, potem ko bo odločilo o podrejenih zahtevkih, s katerimi tožnice zahtevajo vrnitev plačane kupnine. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so tožnice na podlagi določb 117. člena SZ od toženke zahtevale odkup stanovanj. Pred vložitvijo zahteve niso preverjale in niso vedele, da gre za stanovanja iz 88. člena ZDen. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da toženka ni ravnala protipravno, ker pred prodajo ni preverila, ali so stanovanja predmet denacionalizacijskega postopka. Za vse udeležence obligacijskih razmerij namreč velja načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), zato od občine kot prodajalca ni mogoče terjati večje skrbnosti kot od kupcev. Pravdne stranke so bile pri sklepanju neskrbne, ni pa bilo dokazano, da bi bile nepoštene. Nepreverjanje, ali so stanovanja predmet denacionalizacijskih postopkov, še ne pomeni protipravnega ravnanja toženke. Tožnicam škoda ni mogla nastati, saj zaradi prepovedi prodaje (razen s soglasjem denacionalizacijskega upravičenca) nikoli ne bi mogle odkupiti stanovanja po določbah 117. člena SZ, zato niso dokazale vseh elementov odškodninske odgovornosti.

3. Tožnice vlagajo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje iz vseh revizijskih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbo toženke zavrne, toženki pa naloži plačilo pritožbenega in revizijskega postopka. Podredno predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Toženka je kot prodajalec s tožnicami sklenila prodajne pogodbe, s katerimi se jim je zavezala izročiti v last stanovanja, od tožnic pa pobrala kupnino. Ob sklenitvi pogodb se je toženka zavedala, da gre za stanovanja, ki jih je treba v postopku denacionalizacije vrniti tretji osebi. Prodajne pogodbe so bile pravnomočno spoznane za nične zaradi kršitve prepovedi iz 88. člena ZDen, tožnice zato na kupljenih stanovanjih niso pridobile lastninske pravice. Razpolaganje s stanovanji, ki jih je treba vrniti v postopku denacionalizacije, je protipravno ravnanje, saj nasprotuje 88. členu ZDen. Glede na zavedanje toženke, da je v teku denacionalizacijski postopek, takšno ravnanje pomeni krivdo za sklenitev nične pogodbe v smislu 108. in 158. člena ZOR oziroma je nepošteno, saj je podan najmanj eventualni namen za sklenitev ničnih pogodb. To velja tudi, če bi obrazložitev drugostopenjske sodbe razumeli tako, da je to spremenilo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se je toženka zavedala, da je v teku postopek denacionalizacije. Neskrbnost namreč pomeni krivdo za sklenitev pogodbe, saj zadošča malomarnost. S procesnega vidika bi bilo nezakonito, če bi pritožbeno sodišče spreminjalo to neizpodbijano ugotovitev. Pritožbeno sodišče bi s tem kršilo 350. člen ZPP in onemogočilo tožnicam pravico do izjave v zvezi s tem dejstvom. Občina je bila tista, ki je prodajala stanovanja in ki je sama vodila evidence o denacionalizacijskih postopkih, zato so ji tožnice zaupale, da ne gre za nepremičnine, podvržene omejitvi iz 88. člena ZDen. Toženka je ravnala najmanj neskrbno, če že ne nepošteno, zato tožnice upravičeno terjajo odškodnino. Napačni so tudi zaključki pritožbenega sodišča, da tožnice niso izkazale škode in vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, ker tožnice ne bi bile upravičene do odkupa iz 117. člena SZ. Škoda v obliki izgubljenega dobička je pozitivni pogodbeni interes in pravna teorija enotno stoji na stališču, da lahko pogodbenik na podlagi 108. člena ZOR v okviru škode uveljavlja odškodnino zaradi nedoseženih pričakovanj, ki jih je imel na podlagi nične pogodbe, torej pozitivni pogodbeni interes. Revidentke poudarjajo, da se je že Vrhovno sodišče postavilo na stališče (II Ips 437/99 z dne 16. 3. 2000), da za presojo razmerij med prodajalcem in kupcem, potem ko skleneta pogodbo po pogojih iz 117. člena SZ, ni relevantno, ali je kupec upravičen do sklenitve take pogodbe ali ne.

4. Toženka se v odgovoru na revizijo primarno zavzema za njeno zavrženje, saj meni, da je izpodbijana odločba sodišča druge stopnje nepravnomočna sodba, podredno pa nasprotuje njenim razlogom in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je (praviloma) dovoljena le zoper pravnomočne odločbe (glej 367. in 384. člen ZPP). Tožnice vlagajo revizijo le zoper sodbo sodišča druge stopnje (ne tudi zoper sklep), s katero je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku. Odločitev je v tem delu pravnomočna in zato očitek o nedovoljenosti revizije v odgovoru na revizijo ni utemeljen.

7. Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti (108. člen ZOR). Naše pravo je sprejelo stališče o neposlovni naravi te odškodninske odgovornosti, torej gre za deliktno odškodninsko odgovornost. Krivda stranke je v odgovornosti za ničnostni vzrok, v vednosti zanj oziroma v nedopustnem vplivanju na sklenitev pogodbe. Sopogodbeniku mora nastati škoda, katere vzrok je ničnost pogodbe, torej mora med škodo in ničnostjo pogodbe obstajati vzročna zveza. Stranka je na primer v zvezi z nično pogodbo lahko imela stroške, ni dosegla pričakovanj ali zamudila drug posel. Do odškodnine je sopogodbenik upravičen le, če je bil v dobri veri, to je, da za ničnostni razlog ni vedel oziroma zanj ni bil dolžan vedeti.

8. Kar zadeva obseg škode, sodna praksa priznava tako negativni kakor tudi pozitivni pogodbeni interes. V skladu z načelom negativnega pogodbenega interesa lahko nekriva stranka zahteva od krive povrnitev izdatkov in izgube, ki jih ne bi imela, če pogodba ne bi bila nična. Pozitivni pogodbeni interes pa je odškodnina za škodo, ki jo ima upnik, ker pogodba ni bila izpolnjena, pri čemer je bistveno, da mora kriva pogodbena stranka v premoženjskem smislu zagotoviti tak položaj poštene sopogodbenice, v katerem bi se ta nahajala, če pogodba ne bi bila nična.

9. Revizijsko sodišče se ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da toženki ni mogoče očitati, da je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ravnala protipravno.

Razlikovanje nepoštenosti in neskrbnosti v reviziji je v obravnavanem primeru brezpredmetno, saj že ugotovitev enega ali drugega ravnanja zadostuje za zaključek, da je podana krivda v smislu 108. in 158. člena ZOR. ZDen je v 88. členu z dnem njegove uveljavitve (7. 12. 1991) zavezancem prepovedal razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost (možnost) vrnitve po določbah ZDen. Navedena prepoved je veljala do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov oziroma do odločitve o njih. Toženka je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ravnala protipravno, ker jo je po ugotovitvah nižjih sodišč sklenila kljub zavedanju, da lahko nastopi sankcija ničnosti iz 88. člena ZDen. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da so imele pravdne stranke enako pravno možnost ugotoviti obstoj zakonskih omejitev in da od občine ni mogoče terjati večje skrbnosti kot od tožnic. Če bi toženka kot občina, ki je vodila evidenco denacionalizacijskih postopkov in bila hkrati sama denacionalizacijska zavezanka, ravnala z dolžno skrbnostjo, bi zahteve tožnic za sklenitev kupoprodajnih pogodb na podlagi 117. člena SZ zavrnila. Zaradi ugotovljenih različnih položajev pogodbenih strank, na eni strani toženke kot občine in denacionalizacijske zavezanke, na drugi strani pa tožnic kot laikov, je zmotno sklicevanje na enakopravnost udeležencev obligacijskih razmerij in tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 16/2005 z dne 1. 2. 2007 z ugotovljenim dejanskim stanjem ni primerljiva.

Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je toženka kriva za sklenitev nične kupoprodajne pogodbe, medtem ko so bile po ugotovitvah nižjih sodišč tožnice v dobri veri, saj niso vedele oziroma niso bile dolžne vedeti za vzrok ničnosti.

10. Pozitivni pogodbeni interes, ki ga tožnice uveljavljajo s primarnimi zahtevki in do katerega so za ničnost pogodbe nekrivi pogodbeniki načeloma upravičeni, tožnice utemeljujejo kot odškodnino zaradi nedoseženih pričakovanj, ki so jih imele na podlagi ničnih pogodb. Po njihovem mnenju je v konkretnem primeru pravno priznana škoda navadna škoda skupaj z izgubljenim dobičkom, ki so ga utemeljeno pričakovale. Revidentke utemeljujejo takšen pozitivni interes kot tržno vrednost stanovanj in zahtevajo povrnitev kupnine in dobička, ki bi ga v primeru, da pogodba ne bi bila nična, dosegle - stanovanje, vredno bistveno več, bi pridobile za znižano nakupno ceno.

11. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da tožnice niso upravičene do plačila odškodnine v višini (tržne) vrednosti stanovanj, saj lastninske pravice na konkretnih stanovanjih ne bi nikoli pridobile in predmetnih stanovanj na podlagi 117. člena SZ že zaradi zakonske prepovedi v ZDen v nobenem primeru ne bi mogle odkupiti. Revidentke bi morale podati dovolj konkretne trditve (in predlagati dokaze), da bi, če toženka z njimi ne bi sklenila (nične) kupoprodajne pogodbe, po normalnem teku stvari ali pa glede na posebne okoliščine (možnost odkupa drugega stanovanja po SZ) dosegle dobiček (razliko med dejanskim plačilom in tržno vrednostjo). Trditev v tej smeri (npr. da bi ob nesklenitvi pogodbe s toženko sklenile kupoprodajno pogodbo za drugo stanovanje ali da bi se ob zavrnitvi sklenitve kupoprodajne pogodbe s toženko za nakup stanovanj obrnile na denacionalizacijske upravičence, oboje pod ugodnimi pogoji iz 117. člena SZ) tožnice niso podale. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da niso izkazale obstoja škode.

12. Negativni pogodbeni interes so izdatki in izgube, ki jih nekriva stranka ne bi imela, če pogodba ne bi bila sklenjena. V konkretnem primeru je to plačilo kupnine (drugih izdatkov ali izgube tožnice niso zatrjevale), katere vračilo tožnice zahtevajo s podrednimi (kondikcijskimi) zahtevki, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje glede na izid postopka še odločiti.

13. Ob upoštevanju, da je toženka kriva za sklenitev ničnih kupoprodajnih pogodb, tožnice pa so bile ob njeni sklenitvi dobroverne, so uspele izkazati protipravnost ravnanja toženke kot eno izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Za ugoditev njihovim primarnim tožbenim zahtevkom bi morale izkazati tudi druge elemente odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani, da bi bila toženka dolžna povrniti škodo iz 108. člena ZOR. Ker tožnicam ni uspelo izkazati obstoja škode, se revizijsko sodišče z očitki z drugimi predpostavkami ni ukvarjalo.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnice so z revizijo propadle, zato so dolžne toženki povrniti potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.421,34 EUR (2.545 točk za sestavo odgovora na revizijo, ki vključuje tudi pregled listin, 2% materialnih stroškov do 1000 točk in 1% nad 1000 točk in DDV), ki jih morajo tožnice plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).