Jedro

Pravdne stranke so bile pri sklepanju pogodb neskrbne, ni pa bilo dokazano, da bi bile nepoštene. (Ne)poštenost ravnanj pogodbenih strank je pomembno dejstvo, od katerega ni odvisna le pravica pogodbene stranka do kondikcijskega zahtevka iz ničnostne pogodbe po 104. členu ZOR, marveč tudi pravica do povračila škode. Od navedenega dejstva je (lahko) odvisen tudi začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, kot ga določa 376. člen ZOR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: A) v točki II/1 spremeni tako, da se zavrnejo primarni tožbeni zahtevki tožečih strank, ki se glasijo: Tožena stranka M. je dolžna v roku 15 dni pod izvršbo plačati:

1.1. Tožeči stranki M. N. glavnico 50.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi: ki so se natekle v SIT na znesek glavnice 11.982.000,00 SIT od dne 07. 10. 2004 pa do dne 31. 12. 2006, preračuno v EUR na dan 01. 01. 2007 po centralnem paritetnem tečaju BS 239,64 SIT/EUR in ki tečejo na znesek glavnice 50.000,00 EUR od dne 01. 01. 2007 dalje pa do prenehanja obveznosti;

1.2. Tožeči stranki J.P. glavnico 63.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi: ki so se natekle v SIT na znesek glavnice 15.097.320,00 SIT od dne 07. 10. 2004 pa do dne 31. 12. 2006, preračunano v EUR na dan 01. 01. 2007 po centralnem paritetnem tečaju BS 239,64 SIT/EUR in ki tečejo na znesek glavnice 63.000,00 EUR od dne 01. 01. 2007 dalje pa do prenehanja obveznosti;

1.3. Tožeči stranki B. B. glavnico 70.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi: ki so se natekle v SIT na znesek glavnice 16.774.800,00 SIT od dne 07. 10. 2004 pa do dne 31. 12. 2006, preračunano v EUR na dan 01. 01. 2007 po centralnem paritetnem tečaju BS 239,64 SIT/EUR in ki tečejo na znesek glavnice 70.000,00 EUR od dne 01. 01. 2007 dalje pa do prenehanja obveznosti; B) v točki II/2 razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških postopka pravdnih strank v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo odškodninskim tožbenim zahtevkom tožnic, in prvi tožnici priznalo odškodnino v višini 50.000,00 EUR, drugi tožnici 63.000,00 EUR ter tretji tožnici 70.000,00 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 10. 2004 dalje do prenehanja obveznosti (točka II/1), in toženi stranki naložilo, da povrne tožnicam pravdne stroške (točka II/2). Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnicam odškodnino v višini tržne vrednosti stanovanj, na katerih so imele tožnice status imetnice stanovanjske pravice in za katera so s toženo stranko sklenile kupoprodajne pogodbe na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona (1). Na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (2) je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da so kupoprodajne pogodbe pravdnih strank nične in ker tožena stranka ni preverila, ali lahko prosto razpolaga s stanovanji, tožnice pa so bile dobroverne in ker so bila stanovanja vrnjena v last denacionalizacijskim upravičencem, je prvo sodišče zaključilo, da je tožena stranka kriva za sklenitev ničnih kupoprodajnih pogodb in zato odškodninsko odgovorna.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Terjatev iz primarnega tožbenega zahtevka je zastarala v petih letih od dneva sklenitve ničnih pogodb. Kupoprodajne pogodbe niso postale nične s pravnomočnostjo sodbe, saj je sodba o ugotovitvi ničnosti zgolj deklaratornega značaja. Nična pogodba je absolutno neveljavna od začetka, zato je izpolnitev na podlagi nične pogodbe brez veljavnega pravnega temelja. Ker obveznost na podlagi nične pogodbe ne nastane, nastane povračilna obveznost takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe. Zastaralni rok začne teči, ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode. Tožnice so za denacionalizacijsko zahtevo izvedele že v letu 1993, za tožbo na ugotovitev ničnosti kupoprodajnih pogodb pa v letu 1995. Z vmesnim ugotovitvenim sklepom nepravdnega sodišča . z dne 21. 11. 1996, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani . z dne 10. 03. 1999, so tožnice najkasneje v letu 1999 vedele, da bodo stanovanja vrnjena denacionalizacijski upravičenki. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da so tožnice šele s pravnomočnostjo odločitve o ničnosti kupoprodajnih pogodb zvedele za škodo in da so bile do takrat v dobri veri. Tožnice so zamudile šestmesečni prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevkov zaradi pravnih napak posla. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti in se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da ni podana njena protipravnost, ker so tožnice na toženo stranko naslovile zahtevo za sklenitev kupoprodajnih pogodb. Tožnice niso imele pravice do odkupa stanovanja, zato niso upravičene do odškodnine iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, saj nihče ne more utrpeti škode zato, ker ni pridobil nekaj, do česar po zakonu ni opravičen. V zemljiški knjigi je bila v času sklenitve prodajnih pogodb vpisana družba I. C. d.o.o., ki je lastninsko pravico pridobila na podlagi 112. člena SZ. Vrednost stanovanj je bila ugotovljena na dan izdelave izvedeniškega mnenja, zato tožnice niso upravičene do obresti od dneva vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke glede plačila uporabnine, ne da bi svojo odločitev obrazložilo. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka, saj prvo sodišče ni upoštevalo, da so tožnice deloma umaknile tožbeni zahtevek.

3. Tožnice so podale odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno graja sodbo sodišča prve stopnje, ker prvo sodišče ni obrazložilo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo pobotni ugovor. Pobotni ugovor tožene stranke je bil nesposoben za obravnavo, zato bi moralo sodišče prve stopnje vlogo tožene stranke v tem delu zavreči. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je prvo sodišče nepravilno priznalo tožnicam zamudne obresti od 07. 10. 2004 (3). Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kot to določa 186. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (4), kadar pa gre za nečisto terjatev, se povračilo premoženjske škode odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR). Če bi bili primarni tožbeni zahtevki utemeljeni, bi bile tožnice upravičene do zakonskih zamudnih obresti od dneva izdelave izvedeniškega mnenja in ne od 07. 10. 2004 (ali od dneva vložitve tožbe), kljub temu, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno dalo navodilo izvedenki, da določi vrednost stanovanj na dan 21. 11. 2007 in ne na dan izdelave izvedeniškega mnenja. Izkazana pa je pasivna legitimacija tožene stranke, saj so stanovanja z dnem uveljavitve SZ postala last lokalnih skupnosti (drugi odstavek 113. člena SZ). Sporna stanovanja so bila podržavljena, zato tudi ni odločilno, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družba I. C. in ne tožena stranka, zato so v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Na podlagi določbe 515. člena ZOR kupčeva pravica iz pravnih napak ugasne po enem letu od dneva, ko je izvedel za pravico tretjega, če pa je tretji začel spor, preden je ta rok iztekel, kupec pa zahteva od prodajalca, naj kot intervenient stopi vanj, ugasne kupčeva pravica šele po šestih mesecih po pravnomočno končanem sporu. Če bi pravdni stranki sklenili veljavno kupoprodajno pogodbo, na kateri bi imela lastninsko pravico na nepremičnini tretja oseba, bi za tožnice veljali citirani prekluzivni roki in bi bilo treba tožbo zavreči, saj so tožnice izvedele za pravno napako najkasneje 25. 10. 2004, ko so prejele sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, z dne 06. 10. 2004, s katero je bilo pravnomočno razsojeno, da so nične kupoprodajne pogodbe sklenjene med pravdnimi strankami. Tožnice v trditveni podlagi o utemeljenosti tožbenih zahtevkov navajajo tudi dejstva, vezana na jamčevalne zahtevke za pravne napake, ki pa so bolj predmet podrednih zahtevkov, utemeljenost primarnih tožbenih zahtevkov pa tožnice utemeljujejo na odškodninski odgovornosti tožene stranke, za katero pa ne veljajo prekluzivni roki, veljajo pa zastaralni roki, kot so določeni v 376. členu ZOR.

7. Tožnice so pri toženi stranki vložile zahteve, da jim tožena stranka proda stanovanja, zato so pravdne stranke konec leta 1991 sklenile kupoprodajne pogodbe za stanovanja po določbah 117. člena SZ, čeprav so bila stanovanja predmet denacionalizacije in zato na podlagi 88. člena ZDen izvzeta iz pravnega prometa. Tožnice niso vedele, da stanovanja predstavljajo premoženje, za katero velja prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen. Pritožba opredeljeno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka zavedala, da za stanovanja, ki so bila predmet prodajnih pogodb, velja prepoved razpolaganja, ker je splošno znano dejstvo, da so imele občine možnost in dolžnost v skladu s takratnimi veljavnimi predpisi voditi postopke denacionalizacije in evidence, zatrjuje pa, da ni izkazana protipravnost ravnanj tožene stranke. Odločilna je okoliščina, da so tožnice zahtevale od tožene stranke odkup stanovanj, in da pred vloženo zahtevo tožnice niso preverjale, ali so stanovanja po 88. členu ZDen izvzeta iz pravnega prometa. Sodišče prve stopnje zmotno opredeljuje protipravnost (nedopustnost) ravnanja tožene stranke že s tem, ker ni preverila, ali so stanovanja predmet denacionalizacijskega postopka. Za udeležence obligacijskih razmerij velja, da so enakopravni (11. člen ZOR), kar pomeni, da ima vsaka od pogodbenih strank enako pravno možnost ugotoviti obstoj zakonskih omejitev, ki prepovedujejo razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet pogodbe, zato od občine kot prodajalca ni moč terjati večje skrbnosti v primerjavi s kupcem (5). Tožnice od tožene stranke niso zahtevale podatkov, ali so stanovanja izvzeta iz pravnega prometa, hkrati pa tudi ni bilo dokazano, da bi tožena stranka nepošteno zavedla tožnice k sklenitvi kupoprodajnih pogodb in na ta način preprečila sklenitev najemnih pogodb za neprofitno najemnino oziroma na kakšen drug način ravnala nepošteno.

8. Pravdne stranke so bile pri sklepanju pogodb neskrbne, ni pa bilo dokazano, da bi bile nepoštene (6). (Ne)poštenost ravnanj pogodbenih strank je pomembno dejstvo, od katerega ni odvisna le pravica pogodbene stranke do kondikcijskega zahtevka iz ničnostne pogodbe po 104. člen ZOR, marveč tudi pravica do povračila škode. Od navedenega dejstva je (lahko) odvisen tudi začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, kot ga določa 376. člen ZOR. Pomembna je okoliščina, da so pravdne stranke skozi ves pravdni postopek ugotavljanja ničnosti pogodb enotno vztrajale in nasprotovale tožbenemu zahtevku denacionalizacijskih upravičencev (tretje osebe), da so kupoprodajne pogodbe za stanovanja nične. Navedene okoliščine se prekrivajo s kriteriji, ki jih določa 104. člen ZOR za kondikcijske zahtevke pri ničnostnih pogodbah, kar dopušča razlago, da je tako objektivni, kot subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev tožnic lahko začel teči šele naslednji dan, ko je pooblaščenec tožnic prejel sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so kupoprodajne pogodbe pravdnih strank nične. Če pa bi bilo ugotovljeno, da so bile pogodbene stranke ob sklepanju pogodb nepoštene, bi povračilne obveznosti zapadle takoj, ko so bile opravljene izpolnitve iz ničnih pogodb, ob tem, da bi sodišče v izjemnih primerih kondikcijske in odškodninske zahtevke lahko tudi zavrnilo, zaradi nepoštenosti pogodbene stranke, čeprav bi bili zahtevki vloženi znotraj prekluzivnih in zastaralnih rokov. Na splošno pa velja, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, zato tudi ne ugasne pravica do povrnitve tega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi nične pogodbe. Če to velja za kondikcijske zahtevke, toliko bolj velja za odškodninske zahtevke, da objektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve pri ničnostnih pogodbah lahko prične teči šele od trenutka, ko je bila ničnost pravnomočno ugotovljena oziroma s strani ene od pogodbenih strank notificirana. V konkretnem primeru je ničnostni razlog uveljavljala nepogodbena stranka (denacionalizacijski upravičenci) in ker pogodbene stranke niso bile nepoštene (7), je objektivni in subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev tožnic pričel teči 25. 10. 2004, ko so tožnice prejele pravnomočno sodbo, da so kupoprodajne pogodbe nične. Odškodninska terjatev tožnic zato ni zastarala.

9. Tožnice niso dokazale elementov odškodninske odgovornosti, da bi tožena stranka ravnala ob sklenitvi kupoprodajnih pogodb protipravno oziroma nedopustno, dokazale tudi niso škode in še manj vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da ravnanj tožene stranke, ki je na podlagi zahtev tožnic sklenila kupoprodajne pogodbe za stanovanja po določbah SZ, ni moč opredeliti kot nedopustnih (protipravnih) samo iz razloga, ker tožena stranka pri sklepanju pogodbe ni bila skrbna, ker ni preverila, ali so stanovanja predmet denacionalizacijskih postopkov. Tožnice zaradi prepovedi prodaje, nikoli ne bi mogle odkupiti stanovanja po določbah 117. člena SZ, razen s soglasjem denacionalizacijskega upravičenca, kar pa lahko storijo tudi še danes. Ker tožnice niso bile upravičene do odkupa stanovanja, jim škoda ni nastala. Tožnice so podale zahtevo toženi stranki za odkup stanovanja in ne zahteve za sklenitev neprofitnega najemnega razmerja, zato so neutemeljeni očitki tožnic toženi stranki, da ni želela skleniti najemnega razmerja in da zato odgovarja za škodo, ki naj bi tožnicam nastala, ker takšna pogodba ni bila sklenjena. Nenazadnje tožnice niso navedle in ne dokazale višine škode, ki naj bi jim nastala s plačilom višje najemnine, ob tem, da je že zakonska ureditev najemnih razmerij v denacionaliziranih stanovanjih predvidela postopno spreminjanje neprofitnih najemnin. Denacionalizacijskim upravičencem so bila stanovanja vrnjena v last, ne pa tudi v posest, prav iz razloga, ker so tožnice imele na stanovanjih status imetnice stanovanjske pravice (8), ob tem da ta pravica tožnic zaradi spremembe družbenih razmerij ne more biti ves čas nedotakljiva in nespremenjena. Ni pa možno pritrditi trditvam tožnic, da bi zaradi sklenjenih ničnih pogodb tožnice izgubile vse pravice, do katerih so (bile) upravičene kot imetnice stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Ustavno sodišče RS je v odločbah že večkrat pojasnilo, da s tem, ko posamezni imetniki stanovanjske pravice denacionalizacijskih stanovanj ne morejo odkupiti, niso v diskriminatornem položaju z ostalimi imetniki stanovanjskih pravic (9). Tožnicam tudi iz navedenega razloga ne gre razlika med zneski, kot jih določata 125. člen SZ in 173. člen SZ-1 ter tržno vrednostjo stanovanja. Okoliščine zaradi katerih tožnice zatrjujejo, da zaradi omejenih finančnih sposobnosti niso mogle prejeti koristi iz SZ oziroma SZ-1, pa niso utemeljene.

10. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sodbo s katero je prvo sodišče ugodilo primarnim tožbenim zahtevkom, spremenilo tako, da je primarne tožbene zahtevke tožnic zavrnilo, odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pa razveljavilo ter prvemu sodišču naložilo, da o teh stroških in stroških pritožbenega postopka odloči potem, ko bo odločalo o podrejenih tožbenih zahtevkih tožnic.

(1) V nadaljevanju SZ.

(2) V nadaljevanju ZDen.

(3) Dne 06. 10. 2004 je postala sodba o ugotovitvi ničnostnih pogodb pravdnih strank pravnomočna.

(4) V nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika.

(5) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2005. (6) Npr. da bi tožnice vedele, da je hiša, ki je bila nacionalizirana (lahko) predmet denacionalizacije in so zato želele že decembra 1991 skleniti kupoprodajne pogodbe in na ta način pridobiti lastninsko pravico na stanovanjih preden bi lastninska pravica pripadla denacionalizacijskim upravičencem, oziroma da je tožena stranka želela skleniti kupoprodajno pogodbo zato, da bi pridobila kupnino in na ta način preprečila sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino.

(7) Ob sklenitvi pogodbe so bile „le“ neskrbne.

(8) Glej sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani „D“ N 156/93 stran 364. (9) Primerjaj U-I-119/94 in U-I-95/91.