Jedro

Le neizvrševanje posesti ni zadosten znak, da je odpadla volja ali dejanska oblast. Ugotovljena opustitev rabe po poškodbi in smrti prednika za določen čas, ko se je pred tem leta in zatem vrsto let zemlja obdelovala, ni izguba dejanske posesti in niso ne zatrjevane in ne izkazane okoliščine, ki kažejo na opuščeno posest.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da glasi: "Ugotovi se in je prva toženka dolžna priznati, da so tožniki solastniki v enakih delih, vsak do 1/3, parc.št. 5879/12 k.o. M. Prvi toženki se nalaga, da tožnikom izda pravnoveljavno tabularno listino, na podlagi katere bodo tožniki lahko vknjižili v zemljiški knjigi solastninsko pravico, vsak do 1/3 parcele št. 5879/12 k.o. M. na svoje ime in prosto bremen, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Toženci so dolžni izročiti v posest tožnikom navedeno parcelo, v 15-tih dneh." Toženci so dolžni tožeči stranki povrniti skupno 327.252,00 SIT pravdnih stroškov, in sicer vsak eno tretjino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z naslednjo vsebino: ugotovi se in je prva toženka dolžna priznati, da so tožniki solastniki v enakih delih, vsak do 1/3, parc.št. 5879/12 k.o. M. Prvi toženki se nalaga, da tožnikom izda pravnoveljavno tabularno listino, na podlagi katere bodo tožniki lahko vknjižili v zemljiški knjigi solastninsko pravico, vsak do 1/3 parcele št. 5879/12 k.o. M. na svoje ime in prosto bremen, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Toženci so dolžni izročiti v posest tožnikom navedeno parcelo, v 15-tih dneh. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki še naložilo, da toženi stranki plača stroške pravdnega postopka v višini 218.777,00 SIT toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2003 do plačila, vse v 15-tih dneh.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno sodbo razveljavi. Sodba je nepravilna, razlogi nasprotujejo sami sebi in ugotovljenim dejstvom v spisu. Neutemeljen je očitek neobstoja zakonitega naslova posesti, saj že ODZ tega ni zahteval, zakonite posesti tudi po mnenju Zveznega Vrhovnega sodišča iz leta 1960 ni bilo potrebno dokazovati pri priposestvovanju. Po ODZ je bil posestnik stvari tisti, ki je imel voljo obdržati stvar za svojo (paragraf 309). Po paragrafu 319 pa je posestnik lahko prepustil pravico posesti drugemu in jo je imel naprej v imenu drugega. Ko je parcela prešla v zadrugo, posesti I. R. ni izgubil. To dejstvo dokazuje tudi nadaljnje dejstvo, da je zemljo začel spet sam obdelovati v letu 1954, torej potem, ko jo je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča 1951 prepustil v obdelavo preko zadruge. Izkazano je tako, da je bila zemlja njegova, izvrševala se je le posest po drugem in tudi do pretrganja ali zadržanja priposestvovanja ni prišlo. Česa takega tudi Zakon o zastaranju terjatev ni določal. Kolikor pa se potem parcela ni vsakoletno obdelovala, to na potek zastaranja nima vpliva. Tožniki so zemljo obdelovali spet od leta 1975 do 1999, ko je tožena stranka zorala parcelo. Sodišče sicer navaja, naj bi tožniki imeli posest do leta 1990, spregleda pa, da je tožena stranka že v odgovoru navedla, da so parcelo kosili do leta 1998, kar sovpada z vloženo tožbo (8.4.1999), seveda pa je tožena stranka te navedbe prilagodila potrebam pravde. Ugotovitve, da se je parcela uživala po tožnikih od leta 1975 do 1998 zadoščajo za priposestvovanje. Pravni predniki tožnikov so torej uživali parcelo v dobri veri od leta 1945 do 1975, tožniki pa od leta 1975 do 1998. Tehtanje dveh položajev in sicer obstoj zemljiškoknjižnega lastnika, ki nikoli v tem času ni nič storil glede parcele ter dejanskih uživalcev, ki so parcelo ves čas imeli za svojo (pri čemer občasno neobdelovanje parcele nima pomena za priposestvovanje, kar samo sodišče ugotavlja) ne more privesti do zaključka, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožnikom oz. njihovim pravnim prednikom pravno upoštevne neuporabe ni mogoče očitati. Že dejstvo, da zemljiškoknjižni lastniki niso ničesar storili glede zemlje, ki so jo obdelovali tožniki, kaže na dobro vero tožeče stranke. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo predpisov o priposestvovanju. Glede na prejšnje predpise in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ter sodno prakso so tožniki priposestvovali nepremičnino že leta 1976. Nobenega veljavnega predpisa v vsem tem obdobju ni, ki bi določal, da se priposestvovanje ne šteje oz. je pretrgano ali zadržano, če dobroverni posestnik določen čas zemlje ne obdeluje, pri čemer ima vedno voljo imeti jo v posesti sam ali po kom drugem. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

V Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je v 4. odst. 28. čl. določen 20-letni priposestvovalni rok. Ta je obstajal že prej, preden je stopil v veljavo navedeni zakon v letu 1980 (načelno mnenje Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960 v zvezi s pravili Občega državljanskega zakonika - ODZ). Zato ni potrebno ugotavljati, ali je posest tožnikov in njihovih pravnih prednikov temeljila na veljavnem pravnem naslovu (zatrjevani kupni pogodbi), saj priposestvovanje nastopi po poteku določenega časa in predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice. Gre za pravni institut, ki priznava kot pravno veljavno to, kar je dejansko obstajalo zakonsko določeno dobo. Tudi iz razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da je presojalo sporno pravno razmerje na tej pravni podlagi, in štelo, da bi bil toženi zahtevek tožnikov utemeljen, če bi dejansko dokazali to, kar so trdili, da so sami oz. njihovi pravni predniki imeli v posesti navedeno nepremičnino potrebno 20-letno priposestvovalno dobo. Vprašanje dokazanosti dobre vere, ki jo načenja pritožba, ni vprašanje, ki bi ga bilo treba v tem sporu razrešiti, saj toženci, kot je to poudarilo prvostopenjsko sodišče, dobre vere tožnikom niso oporekali, le-ta pa se predpostavlja. Glede pretrganja zastaranja je razpravljanje v pritožbi odveč, saj ni šlo ne le za vložitev tožbe v obdobju, za katerega se trdi, da so tožniki imeli nepremičnine v dobroverni posesti, tudi ne za pripoznavo (prim. pr. pravilo par. 1497 ODZ ter 31. in nasl. čl. Zakona o zastaranju terjatev (Ur. list FRLJ št. 40-469/53 in 57/54). Pritrditi je tudi pritožbi, da za pravni zaključek, da je pravni prednik tožnikov izgubil posest v času obstoja zemljiške zadruge v letih 1951 do 1954 ni opore v dejanskih ugotovitvah. Ugotovljeno je namreč, da je v tem obdobju parcelo pravni prednik tožnikov še vedno obdeloval. Temeljni zakon o zadrugah je poznal štiri tipe kmečnih delovnih zadrug, le v četrtem tipu so zadružniki vložili zemljo zadrugi in je ta postala last zadruge, sicer pa so zemljo obdržali. Ne glede na navedeno pa je ugotovljeno, da je po letu 1954 do leta 1959 oz. 1960 pravni prednik tožeče stranke imel nepremičnino v posesti, jo obdeloval in štel za svojo, v tem obdobju pa toženci oz. njihovi pravni predniki niso izvajali nobenih posestnih dejanj. Ugotovljeno je, da je od leta 1975 do leta 1990 tožeča stranka (tožniki kot dediči) ponovno obdelovala nepremičnino, jo zorala, jo imela v posesti sama oz. oddala v najem, po letu 1990 pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka, potem, ko je prva toženka ugotovila, da je zemljiškoknjižna lastnica, pričela sama z obdelovanjem nepremičnine. Ne drži pritožbena trditev, naj bi tudi po letu 1990 tožniki imeli posest, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, potem, ko je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze, da so parcelo po tem obdobju imeli v posesti toženci kot svojo, jo obdelovali toženci, ki tega niso več dopustili tožnikom. Pritožba se sicer sklicuje na navedbe v odgovoru na tožbo, iz njih naj bi izhajalo, da so po letu 1990 vse do leta 1998 tožniki še imeli posest, kar pa ne drži, toženci so le zapisali, da so med letom 1993 in 1998 tožniki parcelo pokosili, to počeli do 1998, vendar pa so pred tem še navedli, da so posest imeli sami, po dogovoru pa prepuščali parcelo v uživanje vaščanom. Ključno vprašanje za odgovor, ali je zahtevek tožnikov v tej pravdi utemeljen je, kako presoditi obdobje med letom 1959 in 1960 in 1975. Tedaj so veljala pravna pravila ODZ. Posest je dejanska oblast nad stvarjo. Posest kot pravno dejstvo lahko pod določenimi pogoji privede do pridobitve lastninske pravice stvari s posestvovanjem. Posestnik je moral biti v takem razmerju do stvari, da je lahko stvar rabil, užival in imel stvar v svoji dejanski oblasti z voljo imeti stvar za svojo. Da so imeli tožniki, ki so bili ves čas prepričani, da so lastniki (enako velja za pravnega prednika) voljo imeti stvar za svojo, je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo že prvostopenjsko sodišče. Ob tem je še ugotovilo, da toženci niso po letu 1945, predvsem pa ne po letu 1954, izkazali nobenega posestnega ravnanja vse do leta 1990, v tem času so se šteli za lastnike tožniki oz. njihovi pravni prednik in parcelo obdelovali. Res zemlje določeno obdobje niso obdelovali po poškodbi in zatem smrti prednika in to med letom 1960 do 1975. Posest se izgubi, če preneha oblast nad stvarjo ali če je prenehala volja imeti stvar za svojo. Le neizvrševanje posesti ni, kot zmoto meni sodišče prve stopnje, zadosten znak, da je odpadla volja ali dejanska oblast. Ugotovljena opustitev rabe po poškodbi in smrti prednika za določen čas, ko se je pred tem leta in zatem vrsto let zemlja obdelovala, ni izguba dejanske posesti in niso ne zatrjevane in ne izkazane okoliščine, ki kažejo na opuščeno posest. Nasprotno, odkar so po vojni tožniki oz. njihov pravni prednik pričeli z obdelavo nepremičnine, pa vse do leta 1990 so se šteli za lastnike, toženci ali kdo drug pa jim tega ni nikoli oporekal. Vse ugotovljene okoliščine vodijo k zaključku, da so bili tožniki, pred tem pa njihov pravni prednik v posesti, prepričani, da so lastniki navedene nepremičnine najmanj od leta 1954 pa do leta 1990. Zaradi poteka potrebne priposestvovalne dobe so nepremičnino pridobili na originaren način. Sodišče druge stopnje je imelo pooblastilo za spremembo sodbe v 4. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so odločilna dejstva ugotovljena, le materialno pravo je zmotno uporabljeno. Pritožbi je zato tako ugodilo, da je sodbo spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku, prva toženka mora tožnikom izdati listino, na podlagi katere se bodo kot solastniki lahko vpisali v zemljiški knjigi pri navedeni parceli, vsak do 1/3, toženci, ki imajo nepremičnino v posesti pa jo morajo izročiti tožnikom (37. čl. ZTLR), ki so dokazali, da so lastniki.

Zaradi spremembe sodbe je moralo sodišče druge stopnje spremeniti tudi odločbo o stroških, saj so po spremenjeni sodbi v pravdi uspeli tožniki (165. čl. ZPP). Pravdne stroške tožeče stranke je sodišče druge stopnje odmerilo po stroškovniku glede na taksno in odvetniško tarifo in sicer po 500 točk za sestavo tožbe in prve pripravljalne vloge po 250 točk za pristop na dva naroka, nadaljnjih 180 točk za nadaljnje pol ure oz. odsotnost iz pisarne, 27 točk zaradi materialnih stroškov, 625 točk za sestavo pritožbe, skupaj 2332 točk oz. glede na vrednost točke 110,0 SIT 256.520,00 SIT ter 50.692,00 SIT zaradi takse za pritožbo in 20.010,00 SIT takse za pritožbo. Skupni znesek 327.252,00 SIT mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v 15-tih dneh, vsak od tožencev eno tretjino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.5.2004 dalje do plačila.