Jedro

Navedbe glede možnosti nastanka težko popravljive škode morajo biti konkretizirane in dokazane.

Z verjetnostjo uspeha v upravnem sporu in možnostjo spremembe prostorskega reda, ni mogoče dokazati možnost nastanka težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama tri svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica vložila skupaj s tožbo, s katero zahteva odpravo sklepa tožene stranke, št. 06122-2310/2010-16 (8209) z dne 13. 4. 2011, s katerim je tožena stranka ugotovila, da je 1. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-2310/2010-6 (8209) z dne 1. 12. 2010, postala dne 1. 1. 2011 izvršljiva ter se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka); če tožnica kot inšpekcijska zavezanka takoj po vročitvi sklepa ne preneha z uporabo stanovanjske hiše, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 3.000,00 EUR (2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-223/2011/3 z dne 9. 3. 2012, pritožbo zoper citirani sklep zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica ni izkazala možnosti nastanka kakršnekoli škode, s tem pa ni izkazala obstoja temeljnega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 3. Tožnica zoper citirani sklep vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je spregledalo njene obširne navedbe v zvezi z možnostjo nastanka težko popravljive škode. Sklep o dovolitvi izvršbe je preuranjen, glede na to, da nima sredstev za plačilo denarne kazni, pa tudi neizvršljiv. Po spremembi občinskega prostorskega načrta bo njena nepremičnina v celoti ustrezala vsem predpisom in jo bo mogoče uporabljati v zgrajenem stanju. Z ravnanjem upravnih organov se posega v njeno lastninsko pravico. Izpodbijanemu sklepu prvostopenjskega sodišča manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več dejstev in dokazov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica s svojimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala možnosti nastanka težko popravljive škode. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je edina tožničina konkretna navedba v zvezi z možnostjo nastanka težko popravljive škode ta, da nima denarja za plačilo denarne kazni. Vendar pa je ta navedba v celoti nekonkretizirana in tudi nedokazana. Z drugimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na verjetnost uspeha v upravnem sporu in na možnost spremembe občinskega prostorskega načrta, pa tožnica ne more dokazovati možnosti nastanka težko popravljive škode v smislu citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker se je sodišče dolžno opredeliti samo do relevantnih navedb, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, če sodišče prve stopnje teh navedb ni upoštevalo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.