Jedro

Že iz narave gradbenega dovoljenja, ki tožnici dovoljuje rekonstrukcijo stanovanjske hiše, izhaja, da ima pravico, da v ta namen objekt uporablja v taki meri oziroma na tak način, kot je potreben zaradi izvedbe gradbenih del. V zadevi ni sporno, da gradnja še ni dokončana, v postopku ugotovljena dejstva pa ne kažejo na to, da je tožnica stanovanjsko hišo uporabljala za drug namen, kot je dokončanje gradnje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, Inšpekcijske pisarne Brežice, št. 06122-2310/2010-16 (8209) z dne 13. 4. 2011 se odpravi ter se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 272,04 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka ugotovila, da je 1. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-2310/2010-6 (8209) z dne 1. 12. 2010 postala dne 1. 1. 2011 izvršljiva, zato je dovolila njeno izvršbo (1. točka izreka), poleg tega pa je za primer, če tožnica takoj po vročitvi tega sklepa ne preneha z uporabo stanovanjske hiše, navedene v 1. točki izreka navedene odločbe, določila denarno kazen v znesku 3.000,00 EUR (2. točka izreka), poleg tega pa še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (3. točka izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je gradbeni inšpektor 6. 1. 2011 opravil kontrolni inšpekcijski pregled in ugotovil, da zaradi teme uporabe objekta ni možno ugotoviti, skozi okno pa so vidne utripajoče lučke na božični jelki. Pri ponovnem pregledu 4. 3. 2011 je ugotovil, da so na oknih v nadstropju objekta težke zavese, v pritličju objekta pa so skozi stekleno steno vidni sedežna garnitura, omarica s TV sprejemnikom, obešalnik z obešeno jakno, miza, na kateri so bile hlače in srajca, šest stolov ter opremljena kuhinja. Skozi dimnik na SV strani objekta se je valil dim, slišati je bilo tudi delovanje peči. Po podatkih Elektro Celje je bilo v obdobju od 8. 3. 2011 do 8. 4. 2011 porabljeno VT 252 kWh in MT 231 kWh električne energije. Na podlagi navedenega je gradbeni inšpektor zaključil, da je stanovanjska hiša v uporabi.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ tožničino pritožbo zavrnilo. Navaja, da je v zadevi na podlagi ugotovljenih dejstev dovolj razjasnjeno, da se stanovanjska hiša uporablja, zato je zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje prič, ki so po mnenju organa zelo verjetno tudi pristranske.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaključek gradbenega inšpektorja, da tožnica uporablja stanovanjsko hišo, napačen, saj je v kritičnem času živela na naslovu ... Predlagala je vpogled v javne evidence in zaslišanje prič - matere A.A. ter bratov B.A. in C.A. Meni, da dejstvo, da je v hiši pohištvo, ne pomeni, da hišo uporablja, opremljena kuhinja pa je posledica dejstva, da je imela še pred izdajo odločbe z dne 1. 12. 2010 za mesec januar naročene mizarje, ki so ji sestavili kuhinjske omarice in vgradili belo tehniko. Navaja še, da je logično, da se hiša ogreva in porablja električna energija, saj lahko pride zaradi nizkih temperatur do škodljivih posledic (npr. popokajo vodovodne cevi). Opozarja, da se pritožbeni organ ni opredelil do vseh njenih navedb in dokaznih predlogov, zato so bila kršena pravila postopka in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dodaja, da si prizadeva pridobiti uporabno dovoljenje in je že zaprosila za spremembo prostorskega plana, zato bi upravni organ moral izvršbo kot preuranjeno ustaviti oz. njeno izvedbo zadržati. Ne strinja se tudi z izvršljivostjo odločbe z dne 1. 12. 2010. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi in zadevo po potrebi vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče zavrača tožbeni očitek, da odločba z dne 1. 12. 2010, s katero je bila tožnici izrečena prepoved uporabe stanovanjske hiše, ni postala izvršljiva. V skladu četrtim odstavkom 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postane odločba, v kateri je določeno, da se mora dejanje, ki je predmet izvršbe, opraviti v določenem roku, izvršljiva s pretekom tega roka.

Z navedeno odločbo je bil tožnici določen rok 31. 12. 2010, do katerega mora prenehati z uporabo stanovanjske hiše. Zato je toženkina ugotovitev, da je postala odločba po poteku tega roka izvršljiva, pravilna.

Neutemeljen je tudi ugovor, da na izvršitev odločbe vpliva tožničina aktivnost v zvezi s postopkom pridobivanja uporabnega dovoljenja, saj za to ni podlage v zakonu.

Utemeljeni pa so tožničini ugovori o nedokazanosti uporabe stanovanjske hiše. Tudi po presoji sodišča dejstva, na katerih temelji izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, ne zadoščajo za zaključek, da je tožnica stanovanjsko hišo uporabljala kljub prepovedi.

To, da je v stanovanjski hiši pohištvo, da se ogreva in da se rabi električna energija, po presoji sodišča namreč še ne pomeni, da tožnica hišo uporablja v nasprotju z izrečenim ukrepom. Upoštevati je treba, da je bila tožnici prepoved uporabe stanovanjske hiše izrečena po prvi alineji 3. točke prvega odstavka 150. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ker je gradbeni inšpektor ugotovil, da tožnica za stanovanjsko hišo, za katero je sicer pridobila gradbeno dovoljenje, ni pridobila uporabnega dovoljenja.

Že iz narave gradbenega dovoljenja, ki tožnici dovoljuje rekonstrukcijo stanovanjske hiše, izhaja, da ima tožnica pravico, da v ta namen objekt uporablja v taki meri oziroma na tak način, kot je potreben zaradi izvedbe gradbenih del. V zadevi ni sporno, da gradnja še ni dokončana, v postopku ugotovljena dejstva pa ne kažejo na to, da je tožnica stanovanjsko hišo uporabljala za drug namen, kot je dokončanje gradnje. Ni namreč izključeno, da se že med gradnjo objekt ogreva in porablja električna energija, kot to navaja tožnica. Prav tako dejstvo, da je v hiši stanovanjska oprema, ne pomeni kršitve izrečene prepovedi, iz zapisnika z dne 15. 10. 2010 pa je poleg tega razvidno, da je bila hiša opremljena že pred izdajo odločbe, ki se z izpodbijanim sklepom izvršuje.

Toženka je zato po presoji sodišča preuranjeno zaključila, da je dejansko stanje, ali tožnica uporablja stanovanjsko hišo v nasprotju z izrečenim ukrepom, v zadevi dovolj razjasnjeno, še posebno, ker je tožnica v postopku zatrjevala, da v hiši ne živi. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZUP je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Uporaba stanovanjske hiše v prvi vrsti pomeni prebivanje v njej, zato je za odločitev v zadevi bistvenega pomena, ali tožnica v tej stanovanjski hiši dejansko živi. Tega dejstva toženka sploh ni ugotavljala, niti ni obrazložila, v čem in zakaj po njeni presoji tožničina uporaba objekta presega tisto, ki je dovoljena že z gradbenim dovoljenjem, namreč izvedbo del za rekonstrukcijo. Dejansko stanje v zadevi je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotovitev, da je tožnica stanovanjsko hišo uporabljala kljub prepovedi, dopolniti upoštevaje stališča iz te sodbe. Pri tem sodišče opozarja, da mora gradbeni inšpektor pri pregledu stanovanjskih prostorov upoštevati omejitve, določene v 22. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru.

Sodišče opozarja še, da je bila z novelo ZGO-1D, ki velja od 28. 7. 2012, spremenjena določba 5. člena ZGO-1 tako, da je bil dodan nov drugi odstavek, po katerem uporabno dovoljenje za začetek uporabe enostanovanjskih stavb ni več potrebno. Zato bo moral upravni organ v nadaljevanju postopka ugotoviti, ali še obstojijo razlogi za vodenje postopka po uradni dolžnosti v zvezi z izvršitvijo izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Če bo ugotovil, da ne, bo postopek ustavil (prvi odstavek 293. člena ZUP).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Sodišče je zato tožnici v skladu z njenim zahtevkom priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 226,70 EUR, povečane za 20% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).