Jedro

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je naklepni delikt, pri katerem je storilec posebej motiviran, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Bistvo njegove izvršitve je v tem, da storilec ustvari zmotno predstavo pri oškodovancu oziroma oškodovanca pusti v zmoti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin tako pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o takšnih okoliščinah. Ta zmotna predstava je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in nastankom škode mora biti podana vzročna zveza.

Bistvo kaznivega dejanja goljufije je, da oseba v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, zaradi tega, ker je bila s prikazovanjem ali s prekrivanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je tako dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

V določbi prvega odstavka 344. člena ZKP je določeno, da če državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor, če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je obtoženec 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravice do natančnega obvestila o spremembi obtožnice ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko vnaprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.

Ob upoštevanju navedenih jamstev lahko državni tožilec prosto razpolaga z obtožbo. Pri tem ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 32472/2021 z dne 13. 1. 20221 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu naložilo še dodatni pogoj, da mora oškodovani gospodarski družbi povrniti premoženjsko škodo v višini 15.975,46 EUR v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče in v njej določena kazen izreče. Sodišče je odločilo še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in da sta s soobsojenim D. D. dolžna nerazdelno in solidarno plačati oškodovani gospodarski družbi premoženjskopravni zahtevek v višini 31.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku petnajst dni od pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 24137/2015 z dne 14. 9. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev kazenskega zakona, da je bila v obravnavanem primeru sprememba obtožnice nedopustna oziroma je pomenila kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. B., da ni obrazložilo zakaj je bilo kaznivo dejanje dokončano že s podpisom prve pogodbe o asignaciji, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo sostorilstvo in da v njej ni najti razlogov o obsojenčevem preslepitvenem oziroma goljufivem namenu. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Očitka zahteve v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo spremembe obtožbe in neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga je označil za neprepričljiva in neutemeljena. Navedel je še, da je sodišče ustrezno pojasnilo obsojenčevo vlogo pri sestavi, podpisu in posredovanju pogodb o asignaciji, da je obrazložilo njegov goljufivi oziroma preslepitveni namen in obstoj vzročne zveze. Odgovor je sklenil z navedbo, da je zahteva prepletena z nizom lastnih dokaznih ocen oziroma zaključkov, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Slednji so v izjavi povzeli vsebino odgovora, izrazili vztrajanje pri svojih argumentih v zahtevi in ponovili predlog, da je treba obsojenca oprostiti oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti in vrniti v novo odločanje.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki na več mestih v zahtevi uveljavljajo, da obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona utemeljujejo z navedbami, da je opis kaznivega dejanja nerazumljiv, ker iz njega ni razviden preslepitveni oziroma goljufivi namen obsojenca, ker ne vsebuje konkretizacije očitka „dejansko poslovodeča oseba“ in ker iz njega ni razvidna vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in nastalo protipravno posledico. Očitke sklenejo z navedbo, da je v izpodbijani sodbi podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni obrazložilo „domnevne vzročne zveze“ in na kakšen način oziroma zakaj je bil C. C. preslepljen oziroma ogoljufan.

6. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja je razvidno, da so bili obsojeni A. A. poslovodeča oseba gospodarske družbe A., d. o. o., D. D. poslovodeča oseba gospodarske družbe B., d. o. o. in direktor gospodarske družbe C., d. o. o., C. C. pa direktor gospodarske družbe D., d. o. o. in da je bila družba A., d. o. o. dolžna družbi D., d. o. o. znesek 32.602,98 EUR. Obsojeni A. A. je z namenom, da bi družbi C., d. o. o., pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 31.950,92 EUR skupaj z obsojenim D. D. dne 20. 11. 2013 podpisal pogodbo o asignaciji za znesek 32.602,98 EUR, v kateri je bila kot asignant navedena družba D., d. o. o., kot asignat družba A., d. o. o., kot asignatar pa družba B., d. o. o. Ta pogodba je vsebovala lažno navedbo, da naj bi imela družba B. terjatev do družbe D. 7. Obsojeni A. A. je to pogodbo preko E. E. spravil do direktorja družbe D. C. C., ki je po A. A. naročilu C. C. povedal, da lahko družba A. družbi D. plača le z asignacijo in da družba D. drugače denarja ne bo dobila. Zaradi takšnega ravnanja je bil C. C., ki je pogodbo na hitro preletel, preslepljen in je pogodbo o asignaciji podpisal. 8. Po osmih dneh sta obsojena A. A. in D. D. podpisala še drugo pogodbo o asignaciji za znesek 31.950,92 EUR, v kateri je bila gospodarska družba B. navedena kot asignant, gospodarska družba A. kot asignat in gospodarska družba C. kot asignatar. Na podlagi te pogodbe sta po naročilu obsojenega A. A. namesto družbi D. opravila nakazilo družbi C. v znesku 31.950,00 EUR. S tem sta družbi D. povzročila škodo v višini najmanj 31.950,92 EUR, ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek družbe D. Zaključilo je namreč, da je obveznost družbe A. do družbe D. prenehala zaradi asignacije.

9. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je naklepni delikt, pri katerem je storilec posebej motiviran, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Bistvo njegove izvršitve je v tem, da storilec ustvari zmotno predstavo pri oškodovancu oziroma oškodovanca pusti v zmoti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin tako pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o takšnih okoliščinah. Ta zmotna je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in nastankom škode mora biti podana vzročna zveza.2

10. V obravnavanem primeru iz opisa obsojencu očitanega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1, storjenega v sostorilstvu. Iz njega je določno razvidno, da je obsojeni A. A. ravnal z namenom, da družbi D. ne plača dolga, temveč namesto družbi D. opravi nakazilo družbi C. v znesku 31.950,92 EUR. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojeni A. A., ki je bil dejanski poslovodja družbe A., s svojim ravnanjem direktorja družbe D. C. C. spravil v zmoto in ga tako preslepil, da je podpisal pogodbo o asignaciji, s katero je izgubil terjatev do družbe A. Iz opisa kaznivega dejanja je nadalje razbrati tudi vzročno zvezo med ravnanjem obsojenega A. A. oziroma njegovo preslepitvijo C. C. in nastalo posledico, ki je bila v povzročitvi škode družbi D. oziroma pridobitvi protipravne premoženjske koristi družbi C., katere direktor je bil obsojeni D. D. 11. Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je navedeno v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je tudi trditev zahteve, da sodišči nista obrazložili sostorilstva, s katero vložnik nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je podrobno obrazložilo na podlagi katerih okoliščin šteje, da sta obsojena A. A. in D. D. ravnala v sostorilstvu.3 Presodilo je, da predhodni dogovor obsojencev o vsebini lažnih asignacij, njun podpis ter dostava lažne asignacije z dne 20. 11. 2013 v podpis C. C., potrjujejo, da sta obsojenca aktivno sodelovala pri preslepitvi C. C. in pri tem „odigrala“ vsak svoj vlogo, brez katere C. C. preslepitev ne bi bila uspešna. Njuno ravnanje je bilo usklajeno in motivirano s skupnim namenom, da pridobita protipravno premoženjsko korist družbi C. Pri tem sta vsak s svojim ravnanjem, zavedajoč, da skupno uresničujeta zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, sodelovala pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja.

12. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da sodišče ni obrazložilo na podlagi česa je zavzelo stališče, da je bilo kaznivo dejanje goljufije dokončano že s tem, ko sta obsojenca preslepila C. C., da je v škodo premoženja družbe D. podpisal prvo asignacijsko pogodbo. Sodišče4 je navedlo, da je bistvo kaznivega dejanja goljufije, da oseba v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, zaradi tega, ker je bila s prikazovanjem ali s prekrivanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je tako dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.5

13. Upoštevaje navedeno je sodišče utemeljeno presodilo, da je bilo že s podpisom prve asignacije z dne 20. 11. 2013 kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 dokončano, ker je takrat družba D. izgubila svojo terjatev do družbe A., saj je upravičenje za izplačilo terjatve prešlo na družbo B., s katero družba D. ni nikoli poslovala. Nadaljnje ravnanje obsojencev, ki sta z asignacijo z dne 28. 11. 2013 zagotovila, da je protipravno premoženjsko korist prejela družba C., tako predstavlja le potrditev goljufivega ravnanja obsojencev, ki je bilo na škodo gospodarske družbe D. dejansko dokončano že, ko je navedena družba s podpisom pogodbe o asignaciji izgubila terjatev do gospodarske družbe A. 14. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi trdijo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in poštenega postopka, ker je sodišče dovolilo spremembo obtožnice z dne 6. 1. 2022. Po stališču vložnika je bila sprememba obtožnice nedopustna: prvič, ker noben izveden dokaz ni pokazal na to, da se je v obtožnici spremenilo navedeno dejansko stanje. Obsojenec namreč v družbi A. nikoli ni imel prokure, kar bi moralo biti znano tožilstvu. In drugič, obsojenec ni imel primernega časa za pripravo svoje obrambe oziroma za dopolnitev zagovora, ker mu je bila sprememba obtožnice vročena šele tik pred narokom za glavno obravnavo, glavna obravnava pa je bila še istega dne – 13. 1. 2022 – zaključena. Obsojenec se zaradi tega o očitku „dejansko poslovodeče osebe“ v tako kratkem času ni mogel opredeliti oziroma v zvezi s tem navesti pravno relevantnih dejstev in predlagati novih dokazov.

15. Iz kazenskega spisa so razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva: ‒ Okrožno državno tožilstvo v Krškem je zoper obsojenega A. A. dne 25. 8. 2016 na Okrožno sodišče v Mariboru vložilo obtožnico, v kateri mu je očitalo storitev kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1. Obsojenec je bil v opisu kaznivega dejanja v obtožbi opredeljen kot prokurist gospodarske družbe A.;6 ‒ Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je dne 26. 4. 2021 pisno spremenilo obtožnico, v kateri je med drugim obsojenima A. A. in D. D. očitalo, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, iz obtožnega očitka pa je izostala trditev, da je družba A. pridobila premoženjsko korist v višini 31.950,92 EUR;7 ‒ dne 6. 1. 2022 je Okrožno državno tožilstvu v Mariboru pisno spremenilo obtožnico, v kateri je besedno zvezo _„A. A. kot prokurist družbe A. d. o. o.“ zamenjalo z besedno zvezo „A. A. kot dejansko poslovodeča oseba družbe A. d. o. o.“_;8 ‒ obsojeni A. A. je bil preko svoje zagovornice s pisno spremembo obtožnice seznanjen pred narokom za glavno obravnavo dne 13. 1. 2022; ‒ Okrožno državno tožilstvo je na naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2022 predstavilo spremembo obtožnice z dne 6. 1. 2022 in jo obrazložilo. Obsojenec in njegova zagovornica sta izjavila, da spremembe obtožnice ne razumeta, ker spremenjena obtožnica v opisu kaznivega dejanja še vedno vsebuje trditev, da je E. E. deloval po A. A. naročilu. Obsojenčeva zagovornica je prosila, da tožilstvo pojasni, zakaj takšen opis še vedno ostaja v obtožnici, upoštevaje zaslišanje priče E. E., ki je na naroku za glavno obravnavo dne 6. 1. 2022 izpovedala, da po A. A. naročilu ni nikoli delovala. Predsednica senata je državno tožilko pozvala, da obrazloži vsebino spremenjene obtožnice. Državna tožilka se je glede navedbe, da je E. E. deloval po A. A. naročilu sklicevala na obrazložitev spremenjene obtožnice z dne 26. 4. 2021. Obsojenec je po obrazložitvi državne tožilke ponovno izjavil, da vsebine obtožnice „še vedno ne razume“. Predsednica senata je obsojencu pojasnila, da je vprašanje, ali je E. E. deloval po njegovem naročilu stvar dokazne ocene, o kateri bo odločalo sodišče, obtožnica pa je bila glede te okoliščine že ob prejšnji spremembi enaka in jasna. Predsednica senata je obsojenca vprašala ali želita glede na spremenjeno obtožnico dopolniti zagovor. Obsojeni A. A. je izjavil, da se sklicuje na to, kar je povedal do sedaj in dodal, „_da je mislil, da je naloga tožilstva iskati resnico, ne pa vztrajati pri lažeh_“. Obsojeni D. D. pa je izjavil, da ne bo podal dopolnitve zagovora.

16. V določbi prvega odstavka 344. člena ZKP je določeno, da če državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor, če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je obtoženec 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravice do natančnega obvestila o spremembi obtožnice ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko vnaprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.9

17. Ob upoštevanju navedenih jamstev lahko državni tožilec prosto razpolaga z obtožbo. Pri tem ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.10

18. V obravnavanem primeru obsojenec in njegova tedanja zagovornica na naroku za glavno obravnavo, ki je sledil pisni spremembi obtožbe z dne 6. 1. 2022, nista trdila, da ne razumeta obtožnice v delu, v katerem ta obsojenemu A. A. očita, da je bil dejansko poslovodeča oseba družbe A. (namesto, da je bil prokurist družbe A.), temveč sta izražala pomisleke v zvezi s trditvijo v obtožnici, da je E. E. po naročilu obsojenega A. A. C. C. spravil v zmoto glede podpisa asignacijske pogodbe z dne 20. 11. 2013. Upoštevaje navedeno in okoliščino, da obsojenca in njuna obramba niso zahtevali preložitve naroka za glavno obravnavo zaradi priprave obrambe po spremenjeni obtožnici, sodišče z dopustitvijo spremembe obtožnice ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Utemeljena je tudi presoja sodišča, da je obsojeni A. A. vsebino spremenjene obtožnice razumel, vendar pa se z njo po vsebini ni strinjal. Nestrinjanje s spremembo obtožnice, kot že rečeno, na glavni obravnavi dne 13. 1. 2022 ni bilo osredotočeno na status obsojenega A. A. v gospodarski družbi A. d. o. o., temveč na vlogo oziroma ravnanje E. E., ki je bilo enako opredeljeno že v spremembi obtožnice z dne 26. 4. 2021. Zato ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da obsojenec ni razumel vsebine druge spremembe obtožnice v zvezi z besedno zvezo „dejansko poslovodeča oseba“ oziroma da glede te okoliščine ni imel primernega časa za pripravo svoje obrambe.

19. Kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vložniki zahteve uveljavljajo tudi s trditvijo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. – kot navajajo „morebiti razbremenilne priče“- o tem, ali je bil obsojeni D. D. „domnevni dejanski poslovodja družbe B. d. o. o., ki je v družbi imel vse čez“. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da če ni mogoče z gotovostjo ugotoviti „domnevne, a ne izkazane povezave“ obsojenega D. D. z družbo B. d. o. o., ni mogoče govoriti „kakršnemkoli sostorilstvu oziroma namenu družbama C. d. o. o. oziroma B. d. o. o. pridobiti protipravno premoženjsko korist“. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da je očitke tožilstva o vlogi obsojenega D. D. v družbi B. d. o. o. potrdila le priča F. F., ki je svojo odgovornost skušala prevaliti na obsojenega D. D. 20. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje,11 čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče12 utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. Pri tem je izhajalo iz okoliščine, da je dejansko stanje v zadevi v zadostni meri razjasnjeno. Na okoliščino, da je bil obsojeni D. D. dejanski poslovodja družbe B. je sodišče sklepalo na podlagi izpovedbe priče F. F., ki je bila le slamnata direktorica te družbe, njen dejanski poslovodja pa je bil obsojeni D. D. in ne morebiti B. B. Poleg tega je sodišče sklepalo na vlogo obsojenega D. D. v družbi B. na podlagi listinske dokumentacije, s katero sta obsojenca podkrepila lažni asignaciji in ju na prvi pogled prikazala kot verodostojni. Zlasti pa je dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. materialnopravno nerelevanten. Obsojencema se namreč ne očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po določbi 228. člena KZ-1, katerega storilec je lahko le tista oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost, temveč se jima v sostorilstvu očita storitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa lahko stori vsakdo. Sodišče je v obravnavanem primeru na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je bil ravno obsojeni D. D. tisti, ki se je kot asignatar podpisal na pogodbo o asignaciji z dne 20. 11. 2013, ki je vsebovala lažno navedbo, da ima družba B. terjatev do družbe D., s čimer je odločilno prispeval k preslepitvi C. C. Obsojencema se torej očita storitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za obstoj tega kaznivega dejanja pa ni odločilno, ali je bil obsojeni D. D. dejansko poslovodeča oseba družbe B. Zadošča že, da je v imenu te družbe sodeloval pri sklenitvi asignacijske pogodbe, s katero je preslepljeni direktor družbe D. C. C. izgubil svojo terjatev do gospodarske družbe A. 21. Obsežne trditve zahteve, ki so prepletene z uveljavljanjem kršitev zakona in s katerimi skušajo vložniki Vrhovno sodišče prepričati, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil (da je sodišče zmotno presodilo vsebino in pravne učinke pogodb o asignaciji; da je priča G. G. nedvoumno izpovedala, da je ona podpisala pogodbo o asignaciji in da obsojenec v zvezi s tem ni izvrševal nobenih aktivnosti; da je direktor družbe D. pogodbo o asignaciji kar dvakrat prebral in ne le hitro preletel; da ni nobenega indica oziroma dokaza, da sta se obsojena A. A. in D. D. predhodno dogovorila, da bo družba B. pridobila protipravno premoženjsko korist; da E. E. obsojenega A. A. sploh ne pozna, zato mu ni mogel izročiti pogodbe o asignaciji oziroma mu naročiti, kako naj preslepi C. C.; da se obsojeni A. A. ni zavedal, da je s pogodbama o asignacijah karkoli narobe; da ni ničesar vedel o dolžniško upniških razmerjih med družbami B., C. in D.; da je družba A. dolg v celoti poravnala, zaradi česar ni z očitanim kaznivim dejanjem nič pridobila), pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Izrek o stroških s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec, ki je po podatkih sodišča prve stopnje zaposlen in lastnik oziroma solastnik več nepremičnin, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

24. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Očitno pravilno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 24137/2015 z dne 13. 1. 2022. 2 Primerjaj Deisinger M. (2017); kazenski zakonik 2017, posebni del; s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor, stran 427 do 429. 3 48. in 49. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 30. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 4 16. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 5 Tako tudi Deisinger, M.: Navedeno delo, str. 428. 6 List. št. 196 in 197 spisa. 7 List. št. 935 do 936. 8 List. št. 1212 spisa. 9 Primerjaj npr. sodbi VS RS v zadevah I Ips 254/2009 z dne 22. 4. 2010 in I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017 ter številne druge. 10 Primerjaj npr. sodbi VS RS v zadevah I Ips 250/2009 z dne 18. 1. 2009 in I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017. 11 12. točka razlogov sodbe. 12 9. in 10. točka razlogov sodbe.