Jedro

Državni tožilec lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čemer v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, ampak zadostuje že njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje. Pomeni, da sme obtožbo spremeniti glede na svojo presojo dejanskega stanja, neodvisno od tega, ali se v zadevi pojavijo novi dokazi ali ne. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven, kar pa spada v obrazložitev sodbe. Kaj pomeni očitek "dejansko poslovodeča oseba", tudi Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo in zavzelo stališče, da gre za osebo oziroma storilca kaznivega dejanja, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej in s tem de facto izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe. Sodbe ni mogoče brati selektivno, temveč je treba njeno pravilnost ocenjevati medsebojno povezano glede na vse izvedene dokaze in sprejeto dokazno oceno, torej kot povezano celoto. Ob sklicevanju na pravno podlago prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sicer že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencema potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku. Ratio in ekonomičnost te odločitve v kazenskem postopku je nenazadnje utemeljena tudi upoštevaje določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode se namreč šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A.A. in zagovornice obdolženega B.B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati nagradi in potrebne izdatke svojih zagovornikov ter sodno takso, in sicer obdolženi A.A. v znesku 240,00 EUR in obdolženi B.B. v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolžena A.A. in B.B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu A.A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let, po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 pa še dodatni pogoj, da mora oškodovani družbi C. d.o.o. oziroma sedaj Č. d.o.o. povrniti premoženjsko škodo v višini 15.975,46 EUR v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče in v njej določena kazen izreče. Obdolženemu B.B. je izreklo kazen osem mesecev zapora. Odločilo je še, da sta obdolženca po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka in vsak sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obdolženi B.B. pa še krivdne stroške, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 97. člena ZKP sta obdolženca dolžna plačati tudi nagrado in potrebne izdatke svojih zagovornic, v skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena tega zakona pa nerazdelno in solidarno tudi stroške pooblaščene odvetnice oškodovane družbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta obdolženca dolžna nerazdelno in solidarno plačati oškodovani družbi C. d.o.o. oziroma sedaj Č. d.o.o. priglašen premoženjskopravni zahtevek v znesku 31.950,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožila (novo pooblaščeni) zagovornik obdolženega A.A. in zagovornica obdolženega B.B. Prvi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica obdolženega B.B. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na zahtevi obdolženega A.A. in njegovega zagovornika je višje sodišče o seji senata obvestilo vse stranke in oba zagovornika. Vsi obveščeni so se seje udeležili, zato je bila opravljena v njihovi navzočnosti.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornik obdolženega A.A. skozi celotno obsežno pritožbo večkrat zatrjuje, da izpodbijana sodba glede določenih odločilnih dejstev in okoliščin ter pravnih zaključkov sploh ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, ob tem pa hkrati navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede teh okoliščin povsem zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Na ta način medsebojno prepleta pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, oziroma pod videzom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (hkrati) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je sicer samostojen izpodbojni razlog. Trdi namreč, da sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, na podlagi katerega indica oziroma dokaza naj bi z gotovostjo ugotovilo, da je obdolženi A.A. v resnici podpisal asignacijo z dne 20. 11. 2013 ter jo nato izročil D.D. in mu ob tem naročil, da jo dostavi E.E. in mu pove, da družba F. d.o.o. (v nadaljevanju F.) lahko plača družbi C. d.o.o. (v nadaljevanju C.) le z asignacijo, sicer plačila ne bo dobila; hkrati pa tudi ni obrazložilo, kdo naj bi to asignacijo sploh sestavil. V isti sapi zagovornik navaja, da je sodišče navedeno dejansko stanje ugotovilo povsem zmotno oziroma nepopolno, saj za takšne zaključke ni nobenega dokaza oziroma, da je glede na izpovedbo D.D. logično sklepati samo to, da mu obdolženi A.A. niti pojmovno ni mogel izročiti asignacije z dne 20. 11. 2013 oziroma mu v zvezi s tem karkoli naročiti.

6. Sodišče prve stopnje je glede teh okoliščin navedlo obširne in povsem konkretne razloge v točkah 24 do vključno 42 obrazložitve sodbe, ko je povzelo izpovedbe zaslišanih prič G.G., E.E., H.H., I.I. in tudi D.D., ter jih v povezavi z izvedenimi listinskimi dokazi in oceno zagovora obdolženega A.A. argumentirano dokazno ocenilo. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter hkrati še kršitev obdolženčeve ustavne pravice do obrazložene sodne odločbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, torej niso podane.

7. Enako velja za pritožbene navedbe o neobrazloženosti sodbe glede preslepitvenega namena obdolženega A.A., vzročne zveze med njegovim goljufivim ravnanjem in (domnevnim) nastankom škode, ter da je pri tem ravnal naklepno in v sostorilstvu z obdolženim B.B. Svoje ugotovitve in zaključke glede teh okoliščin je namreč sodišče prve stopnje izčrpno in argumentirano utemeljilo v točkah 42 do vključno 54 obrazložitve sodbe.

8. Zatrjevana kršitev tudi ni podana z obrazložitvijo v točki 9 na strani 8 izpodbijane sodbe, glede navedbe datuma podpisa asignacije z dne 30. 11. 2013, saj je glede na vse ostale razloge v povezavi z očitkom v opisu dejanja - da sta obdolženca podpisala asignacijo z dne 20. 11. 2013 - povsem jasno, da gre zgolj za očitno pisno pomoto pri zapisu datuma, ne pa protispisnost med razlogi sodbe in podatki kazenskega spisa.

9. V zvezi z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov uveljavljata oba zagovornika bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zagovornik obdolženega A.A. pa ob tem posplošeno še kršitev ustavnih pravic obdolženca. Primarno oba pritožnika izpostavljata zavrnjeni dokazni predlog za zaslišanje priče L.L. glede njegovega statusa in hkrati statusa obdolženega B.B. v družbi J. d.o.o. (v nadaljevanju J.). Po mnenju pritožnikov gre za ključno pričo glede navedenih okoliščin, saj je pravnorelevantne očitke tožilstva v tem delu potrdila le priča K.K., za katero pa je več kot očitno, da se je kot direktorica družbe J. poskušala razbremeniti kakršnekoli odgovornosti oziroma le to prevaliti na tretjo osebo, to je obdolženega B.B. Glede na izpovedbo K.K., da je prenos poslovnega deleža in prevzem funkcije direktorja kot uslugo obdolženemu B.B. predlagal L.L., je njegovo zaslišanje za ugotovitev morebitne njegove funkcije oziroma delovanje v družbi J., hkrati pa tudi ugotovitve ali je bil obdolženi B.B. dejanski poslovodja te družbe ali ne, potrebno dopustiti.

10. Povzete pritožbene navedbe v celoti temeljijo na lastni dokazni presoji pritožnikov glede izpovedbe priče K.K., drugačni od ocene sodišča prve stopnje. Slednje je namreč najprej v točki 12 obrazložitve sodbe poudarilo, da je K.K. ves čas postopka skladno in enako opisovala, da je s tem, ko je postala direktorica družbe J., naredila uslugo obdolženemu B.B., ki je bil ves čas dejanski poslovodja te družbe in je v njej imel "vse čez"; nadalje pa v točki 19 obrazložitve sodbe še, da je s tem naredila uslugo obdolženemu B.B. in ne L.L., ki z navedeno družbo ni imel nič. Obdolženi B.B. je bil tisti, ki je vodil družbo ter jo (K.K.) prosil za podpis listine v prilogi A24, to je izjave, iz katere izhaja, da sta družbi J. in C. med seboj poslovno sodelovali, ter ji ob tem dejal, da je listina povsem legalna in "tako kot more biti". Na podlagi takšnih ugotovitev ter upoštevaje še ugotovljeno aktivno vlogo obdolženega B.B. pri sestavi listin, s katerimi sta obdolženca lažni asignaciji podkrepila in na prvi pogled prikazala kot verodostojni (točka 45 obrazložitve izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje prepričljivo in utemeljeno zaključilo, da je K.K. govorila resnico in da je bil dejanski poslovodja družbe J. prav obdolženi B.B. Zato je dokazni predlog obrambe obeh obdolžencev za zaslišanje priče L.L. povsem utemeljeno zavrnilo, to svojo odločitev pa tudi argumentirano obrazložilo.

11. V 17. členu ZKP - ki določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe ter enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist - je izraženo načelo iskanja materialne resnice, kot eno najpomembnejših načel našega kazenskega postopka. Uresničevanju tega načela so namenjene številne izvedbene določbe ZKP, med katerimi je ena najpomembnejših tudi prosta presoja dokazov, kot določata 18. člen in drugi odstavek 355. člena ZKP. Uresničevanje teh določb v praksi pomeni, da sodišče samostojno presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pri čemer mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje napraviti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče sámo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. To je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pri odločanju o dokaznih predlogih in je v skladu z merili Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

12. Povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče L.L., je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo, svojo odločitev pa tudi ustrezno utemeljilo. Pritožbene navedbe zagovornikov torej niso utemeljene. Enako velja glede zavrnjenih dokaznih predlogov obrambe obdolženega A.A., da sodišče pridobi poslovne listine družbe C. glede njenega medsebojnega poslovanja in obveznosti z družbo F., ter obrambe obdolženega B.B. po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke mag. M.M. Glede prvega je odločitev sodišča prve stopnje ustrezno in zadostno argumentirana v tretji alineji točke 12 obrazložitve sodbe, pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A.A. pa v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ne prinašajo ničesar novega, še posebej ne glede navedb v čem naj bi bilo pridobivanje dodatne poslovne dokumentacije kakorkoli relevantno za ugotavljanje odločilnih dejstev obravnavane zadeve.

13. Zavrnitev dokaznega predloga obrambe obdolženega B.B. po dopolnitvi izvedenskega mnenja, pa je izčrpno argumentirana v točkah 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, ter tudi vsebinsko utemeljena. Glede (ponovnih) pritožbenih navedb zagovornikov, da bi moral izvedenec pred izdelavo izvedenskega mnenja obdolženega B.B. osebno pregledati, je že sodišče prve stopnje poudarilo pojasnilo izvedenca, da se obdolženec na njegove klice ni odzival, ter da je mnenje lahko izdelal tudi brez pregleda, ker bi se v vsakem primeru oprl na medicinsko dokumentacijo, obdolženec pa bi mu lahko pomagal le pri podatkih kje vse se je zdravil, kar pa je s poizvedbami in pridobitvijo dokumentacije v nadaljevanju ugotovil izvedenec sam. Ocenilo je, da okoliščina, da izvedenec pregleda obdolženca ni opravil, ne vpliva na pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, nadalje pa kot pomembno še, da zagovornica niti ni ustrezno konkretizirala, kaj bi se lahko s pregledom obdolženca ugotovilo za nazaj, za datum 16. 3. 2021, ko naj bi bil obdolženec po stališču obrambe nesposoben za sodelovanje v postopku. Vsemu navedenemu pa je po presoji višjega sodišča kot bistveno dodati, da se je glavna obravnava z izvedbo prvega naroka dne 5. 11. 2021 začela znova, s ponovno izvedbo vseh že prej izvedenih dokazov, v navzočnosti obeh obdolžencev, torej tudi obdolženega B.B. Slednje pa, ne glede na povzete ugotovitve izvedenca, že samo po sebi pomeni, da je bila obdolženemu B.B. brez dvoma zagotovljena pravica do aktivnega in vsebinskega sodelovanja v kazenskem postopku in da njegova pravica do obrambe - z zavrnitvijo dopolnitve izvedenskega mnenja glede njegove sposobnosti aktivnega sodelovanja na naroku dne 16. 3. 2021 - ni bila oziroma niti ni mogla biti kršena.

14. Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP uveljavlja zagovornik obdolženega A.A. z navedbami, da obdolženec po modificirani obtožnici z dne 6. 1. 2022 ni imel dovolj časa za dopolnitev zagovora, modifikacija obtožnice pa sicer sploh ni bila dopustna v smislu določb 344. člena ZKP. Navaja, da je bil obdolženec z navedeno modificirano obtožnico seznanjen šele tik pred narokom za glavno obravnavo dne 13. 1. 2022, ki je bila že isti dan zaključena in tako ni imel dovolj časa, da bi dopolnil zagovor oziroma obrambo glede očitka "dejansko poslovodeče osebe". Sodišče bi mu moralo omogočiti dopolnitev zagovora ter v tem oziru preložiti zadnji narok za glavno obravnavo. Obdolženec je namreč na tem naroku jasno in nedvoumno navedel, da modificirane obtožnice z dne 6. 1. 2022 ne razume, ugotovitev sodišča prve stopnje "da ne gre za bistvene spremembe obtožnice" pa se izkaže kot zgrešena. Sprememba obtožnice pa sicer sploh ni bila dopustna, saj noben izveden dokaz ni (po)kazal na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje.

15. Kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je že na naroku dne 13. 1. 2022 oba navzoča obdolženca (ob prisotnosti njunih zagovornikov) pravilno poučilo o vsebini in pomenu določbe 344. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme spremeniti obtožnico, pri tem pa se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Državni tožilec torej lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čemer v skladu z ustaljeno sodno prakso1 ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, ampak zadostuje že njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje. Pomeni, da sme obtožbo spremeniti glede na svojo presojo dejanskega stanja, neodvisno od tega, ali se v zadevi pojavijo novi dokazi ali ne. Tudi po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije2 je za presojo dopustnosti spremembe obtožnice bistveno, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da se opis dejanja tudi po spremenjeni obtožbi še vedno nanaša na ista ravnanja obdolženca. Upoštevaje navedeno je odločitev in utemeljitev sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila (tudi) modifikacija obtožbe z dne 6. 1. 2022 dovoljena in v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, pravilna, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

16. Enako velja za pritožbene trditve, da bi zaradi spremembe obtožbe moralo sodišče preložiti zadnji narok za glavno obravnavo in obdolžencu omogočiti dopolnitev zagovora. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve sodbe najprej ustrezno povzelo vsebino same spremembe obtožbe, nato pa izčrpno in v skladu z vsebino zapisnika še procesno dogajanje na naroku dne 13. 1. 2022, ko je obdolžencema - tudi po presoji višjega sodišča - ustrezno pojasnilo, da se modificirana obtožnica z dne 6. 1. 2022 bistveno ne razlikuje od zadnje modificirane z dne 26. 4. 2021 ter da so očitki obdolžencema (razen nebistvenih izjem) enaki. Ob tem ni mogoče spregledati, da je (izključno) zagovornica obdolženega A.A. na naroku izjavljala, "da popolnoma modificirane obtožnice ne razumejo, to pa predvsem v delu, ko se glede D.D. očita, da je deloval po A.A. naročilu"; medtem ko je obdolženec sam (enako kot soobdolženi B.B.) izjavil le, da modificirane obtožnice ne razume in pri tem vztrajal tudi po tem, ko je državna tožilka spremembo (v delu, glede katerega je zagovornica izjavila, da je ne razumejo) dodatno obrazložila. Predsednica senata je zatem pravilno pojasnila, da se očitki v obtožbi v tem delu niso prav nič spremenili, pomisleki zagovornice pa so stvar dokazne ocene. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in (tudi v sodbi) zaključilo, da sta oba obdolženca vsebino spremenjene obtožnice (sicer) razumela, vendar se z njo v resnici po vsebini nista strinjala.

17. Pravica obdolženca do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave, je bila že večkrat predmet presoje Vrhovnega sodišča3, ki je ob sklicevanju na stališča Ustavnega sodišča kot bistveno poudarilo, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje obdolžencu zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Vsebina zapisnika o glavni obravnavi dne 13. 1. 2022 potrjuje, da je sodišče prve stopnje tem zahtevam v celoti zadostilo. Predsednica senata je namreč (po primarni presoji, da so navedbe obdolžencev, da obtožnice kljub pojasnilu državne tožilke še vedno ne razumeta, le način njune obrambe) oba obdolženca vprašala, ali želita dopolniti zagovor glede na modificirano obtožnico, nakar je obdolženi A.A. povedal, "da se sklicuje na to, kar je povedal do sedaj, mislil je, da je naloga tožilstva iskati resnico, ne pa vztrajati pri lažeh", medtem ko obdolženi B.B. zagovoru ni dodal ničesar (l. št. 1260 v spisu). Ne obdolženca, ne njuna zagovornika pa niso zahtevali oziroma predlagali preložitve naroka zaradi dopolnitve zagovora ali predložitve dodatnih dokazov v posledici modificirane obtožbe.

18. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A.A., da bi slednjemu sodišče moralo omogočiti dopolnitev zagovora oziroma obrambe ter v tem oziru preložiti zadnji narok za glavno obravnavo dne 13. 1. 2022. Potrebo po tem obramba obdolženca sicer šele v pritožbi opira na spremenjeni očitek obdolženemu A.A., da je deloval kot "dejansko poslovodeča oseba družbe F.", čeprav se je na samem naroku s strani obrambe obdolženca poudarjalo nerazumevanje spremenjene obtožnice (zgolj) glede (nespremenjenega) očitka, da je D.D. deloval po A.A. naročilu. Vse navedeno po presoji višjega sodišča potrjuje, da obdolženčeva pravica do izjave o (spremenjeni) obtožbi ni bila kršena, zato uveljavljana kršitev ni podana.

19. S pritožbenimi navedbami, da opis očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh kazenskopravnih pojmov (tako objektivnih kot subjektivnih) iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1, na podlagi česar sta bila obdolženemu A.A. onemogočena zagovor oziroma obramba; ter da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi dejanje, ki se očita obdolženemu B.B., bilo kaznivo dejanje goljufije, saj niso podani ne objektivni niti subjektivni elementi kaznivega dejanja goljufije, zagovornika po vsebini (poenostavljeno) uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vendar jima ni mogoče pritrditi. Že sodišče prve stopnje je namreč v točki 53 obrazložitve sodbe pravilno ocenilo, da dejanski del opisa kaznivega dejanja v obtožbi vsebuje konkretizacijo vseh kazenskopravnih pojmov iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja, kar je obdolžencema omogočalo učinkovito obrambo. Prepričljivo je utemeljilo, da je povsem konkretno opisano, na kakšen način sta obdolženca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto direktorja oškodovane družbe C. E.E., da je v škodo te družbe podpisal asignacijo z dne 20. 11. 2013 z lažno vsebino. Pravilno je povzelo, da so v opisu kaznivega dejanja povsem določno in jasno konkretizirana izvršitvena ravnanja obeh obdolžencev z namenom, da družbi N. d.o.o. (v nadaljevanju N.) pridobita protipravno premoženjsko korist v višini 31.950,92 EUR in sicer, da sta oba podpisala asignacijo z dne 20. 11. 2013 z lažno vsebino, da naj bi družba J. imela terjatev do družbe C., po naročilu obdolženega A.A. pa je D.D. to asignacijo dostavil E.E. in mu dodatno, prav tako po A.A. naročilu še povedal, da družba F. lahko plača družbi C. le z asignacijo, sicer slednja denarja ne bo dobila - zaradi česar je bil E.E., ki je pogodbo na hitro preletel, preslepljen in jo zato podpisal - nadalje pa sta obdolženca podpisala še drugo asignacijo z dne 28. 11. 2013 med družbami J., F. in N., na podlagi vseh teh opisanih ravnanj pa je družba F. dne 2. 12. 2013 po A.A. naročilu, v nasprotju z dogovorom s E.E., namesto družbi C. opravila nakazilo na račun družbe N., s čimer sta družbi C. povzročila škodo v navedeni višini. Povzeti opis dejanja v izreku sodbe torej vsebuje vsa odločilna dejstva in okoliščine lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin in s tem ustvarjanja zmote pri oškodovancu, kot zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja goljufije. Iz ustaljene sodne prakse4 izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven, kar pa spada v obrazložitev sodbe. Tem zahtevam je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo, saj je preslepitev oškodovanca oziroma goljufivi namen obdolžencev, da družbi N. pridobita protipravno premoženjsko korist, v povezavi z ostalimi razlogi izpodbijane sodbe končno prepričljivo utemeljilo v točkah 42, 43, 46, 47 in tudi 53 obrazložitve sodbe. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

20. Slednje velja tudi za pritožbeno navedbo zagovornika obdolženega A.A., da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ni moč razbrati, kaj pomeni očitek "dejansko poslovodeča oseba", kar bi moralo biti, saj prav noben zakon v Republiki Sloveniji tega pravnega inštituta oziroma pojma ne opredeljuje. Zagovornik nima prav, saj navedena besedna zveza primarno že sama po sebi povsem jasno in določno opredeljuje osebo, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe. In drugič, tudi Vrhovno sodišče5 je že večkrat poudarilo in zavzelo stališče, da gre za osebo oziroma storilca kaznivega dejanja, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej in s tem de facto izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe.

21. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja, čeprav so pomembni iz drugih razlogov (ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, določitev krajevne pristojnosti sodišča, presojo ugotavljanja že razsojene zadeve itd.). V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe je povsem določno navedeno, da sta obdolženca delovala v P., zato so pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A.A., da v obtožnici in izreku izpodbijane sodbe kraj storitve kaznivega dejanja sploh ni naveden in je sodba zaradi tega nezakonita, neutemeljene.

22. Kršitev kazenskega zakona, ki jo kot posledico nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja uveljavlja zagovornica obdolženega B.B., pa ni mogoča. Podana je lahko namreč le v primeru, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali pa ga sploh ne uporabi, pri čemer je lahko storjena le v izreku, ne pa tudi obrazložitvi sodbe. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

23. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva in okoliščine v zvezi z očitki obdolžencema ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke glede teh pa izčrpno, celovito in prepričljivo utemeljilo v obrazložitvi sodbe. Kot nedvomno je ugotovilo obstoj poslovnega odnosa med družbama F. in C.; da F. izdanih računov C. za opravljena dela ni plačal, zato je C. že dva do tri mesece pred prvo asignacijo zoper F. vložil dva izvršilna predloga, po vloženih ugovorih zoper sklepa o izvršbi - drugem ugovoru z dne 21. 10. 2013 - pa je F. nato (že) dne 2. 12. 2013 izvršil nakazilo N. in še isti dan posredoval dopis C., da so sprovedli nakazilo po asignaciji z dne 20. 11. 2013 (prilogi A2 in B4), čeprav je bilo nakazilo dejansko izvršeno družbi N. Nadalje je ugotovilo, da je asignacija z dne 20. 11. 2013 vsebovala lažno navedbo, da bi naj družba J. imela terjatev do družbe C., saj ti družbi glede na prepričljivo izpovedbo E.E., ki jo potrjujejo ostali izvedeni dokazi, nikoli nista medsebojno poslovali. Sodišče je verjelo E.E., da je to asignacijo le na hitro preletel in jo za tem podpisal, saj je verjel D.D. oziroma zagotovilom obdolženega A.A., da bo F. na ta način plačal dolg družbi C. Potrdilo je torej očitek, da je bil E.E. pri tem preslepljen, obdolženca pa sta zaradi zasledovanja svojega goljufivega namena v nadaljevanju podpisala še drugo asignacijo z dne 28. 11. 2013, ki družbe C. sploh ne zajema, nakar je družba F. po A.A. naročilu dne 2. 12. 2013 izvršila nakazilo na račun družbe N., hkrati pa družbo C. obvestila, da so sprovedli nakazilo po asignaciji z dne 20. 11. 2013. Kot življenjsko nelogične in tudi nesprejemljive je ocenilo zagovor obdolženega A.A. in izpovedbi zaslišanih prič H.H. in I.I., da bi družba C., ki je bila v veliki finančni stiski in je za plačilo računov vložila tudi predlog za izvršbo oziroma tožbo v gospodarskem sporu, nato (sama sebi) sestavila asignacijo z dne 20. 11. 2013, s katero bi plačilo svoje terjatve do družbe F. izgubila in plačilo terjatve prepustila družbi J., s katero ni nikoli poslovala; za tem pa pripravila oziroma sestavila še drugo asignacijo z dne 28. 11. 2013, čeprav v to asignacijo sploh ni vključena. Ravnanja obdolžencev, s katerimi sta lažni asignaciji podkrepila in na prvi pogled prikazala kot verodostojni, pa potrjujejo tudi fiktivne listine o poslovnem sodelovanju družb (A23, A24, B17 in B19) in so bile očitno izdelane za potrebe gospodarskega spora. Vse navedene ključne ugotovitve je sodišče prve stopnje analitično ocenilo od točke 20 obrazložitve sodbe dalje in jih končno prepričljivo strnilo v točki 46 obrazložitve, ko je zaključilo, da je bil pobudnik za sestavo lažnih asignacij obdolženi A.A., ki se je očitno odločil, da družbi C. zapadlih in odprtih računov ne bodo plačali. Višje sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje.

24. Okoliščine, na podlagi katerih je potrdilo, da je bil obdolženi A.A. dejanski poslovodja družbe F., obdolženi B.B. pa dejanski poslovodja družbe J., je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo v točkah 17 in 19 obrazložitve sodbe in jih (zgolj) posplošene pritožbene trditve zagovornikov, ki se s to oceno ne strinjata, ne morejo v ničemer omajati. Glede statusa in dejanske vloge obdolženega A.A. se je utemeljeno oprlo na v bistvenem skladne izpovedbe zaslišanih prič. Da pravilna ocena izpovedbe priče K.K., ob upoštevanju izvedenih listinskih dokazov, v celoti in brez dvoma potrjuje tudi vlogo obdolženega B.B. v družbi J., in da je zato za dodatno presojo tega dejstva sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje L.L., je višje sodišče že pojasnilo. Poleg tega pa aktivna vloga obdolženega B.B. pri izdaji listin, s katerimi sta obdolženca lažni asignaciji podkrepila in na prvi pogled prikazala kot verodostojni (točka 45 obrazložitve sodbe), še dodatno potrjuje njegovo funkcijo dejanskega poslovodje v tej družbi.

25. Zagovornik obdolženega A.A. v obširni pritožbi nasprotuje posameznim točkam obrazložitve sodbe in se pri tem ob sklicevanju na zagovor obdolženca ponavlja v trditvah, da slednji ni imel namena pridobiti protipravne premoženjske koristi družbi N. in da sam tudi ni podpisal asignacij, temveč ju je podpisala H.H.., pri čemer terjatev oškodovane družbe C. še sploh ni zapadla. Vendar sodbe ni mogoče brati tako selektivno, temveč je treba njeno pravilnost ocenjevati medsebojno povezano glede na vse izvedene dokaze in sprejeto dokazno oceno, torej kot povezano celoto.

26. Pritožbene navedbe zagovornika, da ni nobenega dokaza, da je obdolženi A.A. podpisal asignacijo z dne 20. 11. 2013, temveč jo je po lastni izpovedbi podpisala, poštempljala in sprovedla plačilo H.H.; ter da se glede asignacije z dne 28. 11. 2013 obdolžencu sploh nič ne očita in da sam v zvezi s to asignacijo tudi ni izvrševal nikakršnih aktivnosti, niso utemeljene. Za presojo očitkov obdolžencema niti ni bistveno, kdo je sporni asignaciji pripravil oziroma sestavil, saj se jima kot izvršitveno ravnanje očita, da sta obe asignaciji sama podpisala. Glede na ugotovitve dokaznega postopka je sicer sodišče prve stopnje logično in razumno sklepalo, da je asignaciji pripravila družba F., pri čemer je kot bistveno ugotovilo in zaključilo, da je prav ta družba oziroma predvsem obdolženi A.A. kot njen dejanski poslovodja imel interes za podpis asignacije in s tem "rešiti se" dolga do družbe C. (točki 31 in 32 obrazložitve sodbe). Utemeljeno se je oprlo na prepričljivo izpovedbo direktorja oškodovane družbe E.E., ki jo poleg izvedenih listinskih dokazov brez dvoma potrjuje tudi izpovedba priče D.D. Res je sicer, da se slednji zaslišan na glavni obravnavi praktično ničesar več ni spomnil, je pa po pravilnih in izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe v preiskavi konkretno opisal, kako je asignacija z dne 20. 11. 2013 "prišla" od družbe F. in kako jo je nato sam prinesel do E.E. (točki 38 in 39 sodbe). Kljub njegovemu zanikanju na glavni obravnavi, da pozna obdolženega A.A. in da mu tudi družba F. ni poznana - čeprav je sprva v preiskavi povedal, da obdolženca ne pozna, mu je pa poznana družba F. in se potem takoj popravil, da mu ni poznana - je pred tem v gospodarskem sporu na sodišču določno povedal, da pozna družbo F. in tudi obdolženega A.A. in da je prav A.A. predlagal to asignacijo, ki jo je potem on sam (torej D.D.) odnesel do E.E. (točka 40 obrazložitve sodbe). Na tej podlagi je sodišče utemeljeno in razumno verjelo E.E., da mu je D.D. povedal in zagotavljal, da obdolženega A.A. pozna in mu po njegovem naročilu prenesel asignacijo z "dodatnimi besedami" obdolženega A.A., da lahko F. plača družbi C. le z asignacijo, sicer denarja ne bo dobila; oziroma, da je D.D. deloval po navodilih (naročilu) obdolženega A.A. (točka 42 obrazložitve sodbe). Izpovedbi prič H.H. in I.I., češ da so asignaciji k njim na sedež družbe prinesli trije moški iz C., ter tudi glede domnevnih groženj s strani zaposlenih v tej družbi, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo za neverodostojni in očitno podani z namenom, da obdolženega A.A. razbremenita odgovornosti (točki 33 in 34 obrazložitve sodbe).

27. Glede skrbnosti E.E. pri podpisovanju asignacije z dne 20. 11. 2013, je izčrpno in po vsebini pravilno utemeljitev podalo že sodišče prve stopnje (točka 51 obrazložitve sodbe). Zato ponovne pritožbene navedbe obeh zagovornikov, da E.E. ni ravnal z ustrezno oziroma potrebno skrbnostjo, ki se v obligacijskih razmerjih pričakuje od pogodbenih strank, ter da svojega ravnanja ne more "upravičiti" s pojasnilom, da je prava nevešča stranka, ker v primeru asignacije z dne 20. 11. 2013 ne gre za nikakršen zapleten pravni posel, ne morejo biti uspešne. Poleg navedenega se je sodišče prve stopnje argumentirano in izčrpno opredelilo tudi do ugotovitev v sodbi v gospodarskem sporu med družbama C. in F., ter v zvezi s tem - ob utemeljenem sklicevanju na določbo drugega odstavka 23. člena ZKP - prepričljivo in razumno poudarilo, da je bilo v kazenskem postopku dejansko stanje vsestransko in celovito razčiščeno, pri tem pa brez dvoma ugotovljeno, da družbi C. in J. nista nikoli poslovno sodelovali in je takšna vsebina asignacije z dne 20. 11. 2013 lažna, česar sta se oba obdolženca zavedala in jo kljub temu podpisala, v nadaljevanju pa ravnala na očitan način, vse z namenom, da E.E., ki je asignacijo na hitro preletel, preslepita (česar sam niti ni pričakoval) in končno pridobita protipravno premoženjsko korist družbi N. (točka 50 obrazložitve sodbe).

28. Pravilna je ugotovitev in ocena sodišča prve stopnje, da je E.E. glede odločilnih dejstev in okoliščin obravnavane zadeve tekom celotnega kazenskega postopka izpovedoval enako. Pri tem pa ni spregledalo, da je glede (nebistvene) okoliščine kdaj je D.D. seznanil z odprtimi zneski računov do družbe F., različno izpovedoval v gospodarskem sporu in zatem v kazenskem postopku, vendar slednje na presojo verodostojnosti njegove izpovedbe kot celote ni imelo relevantnega vpliva in mu je zato sodišče utemeljeno verjelo (točka 41 obrazložitve sodbe). Da noben račun družbe C. ni bil reklamiran in da je terjatev že zapadla, pa je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo utemeljilo v točkah 35 in 36 obrazložitve sodbe.

29. Povsem konkreten je očitek izvršitvenega ravnanja obdolžencema tudi v zvezi z drugo asignacijo z dne 28. 11. 2013 in sicer, da sta jo podpisala, na njeni podlagi - upoštevaje opisano predhodno izvršitveno ravnanje - pa je družba F. v nasprotju z dogovorom s E.E., po A.A. naročilu namesto družbi C. opravila nakazilo na račun družbe N. Upoštevaje ostale razloge izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ta izvršitvena ravnanja obdolžencev še konkretno in izčrpno utemeljilo v točkah 52 in 53 obrazložitve. Ob tem je hkrati prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženega A.A. ter pričama H.H. in I.I. ne verjame, da naj bi tudi drugo asignacijo na družbo F. prinesli zaposleni s strani C. 30. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, da sta oba obdolženca podpisala obe asignaciji, so torej pravilni in končno prepričljivo argumentirani v točkah 42, 43, 46, 52 in 53 obrazložitve sodbe. Ob tem v zvezi s pritožbenimi pomisleki zagovornika obdolženega A.A. tudi ni mogoče spregledati odgovora samega obdolženca na vprašanje državne tožilke na naroku dne 5. 11. 2021, da je na obeh asignacijah pri F. njegov podpis (str. 5 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 5. 11. 2021; list. št. 1112/5 v spisu). Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo, da obdolženi A.A. kaznivega dejanja ne bi mogel izvršiti sam, temveč sta imela oba obdolženca pomembni vlogi, da sta aktivno sodelovala pri preslepitvi E.E. in odigrala vsak svojo vlogo, zato ju je brez dvoma šteti za sostorilca (točke 44, 45 in 48 obrazložitve sodbe). Pritožbene navedbe zagovornika, da obdolženemu A.A. ni bilo in tudi ni moglo biti znano, da naj bi kdorkoli ravnal protipravno, da zato ni mogel zavestno in voljno sodelovati pri kakršnemkoli protipravnem ravnanju kogarkoli in da zaradi tega ni mogoče govoriti o sostorilstvu obdolženca; hkrati pa še, da izpodbijane sodbe glede sostorilstva tudi ni mogoče preizkusiti, so torej neutemeljene. Enako velja za posplošene pritožbene navedbe zagovornika, da preslepitveni namen obdolžencu ni dokazan, da med domnevno goljufivim ravnanjem in domnevnim nastankom škode tudi ni podana vzročna zveza ter da te okoliščine v izpodbijani sodbi tudi niso obrazložene. Goljufiv namen obdolžencev je namreč sodišče prve stopnje končno prepričljivo utemeljilo v točkah 42 do 48 obrazložitve sodbe, nato pa sklepno v točki 54 obrazložitve še dodatno določno poudarilo, da sta se obdolženca zavedala vseh znakov očitanega jima kaznivega dejanja, prepovedane posledice, kot tudi vzročne zveze med njunim ravnanjem in prepovedano posledico, ter ob sklicevanju na opisan način njunega ravnanja pravilno zaključilo, da sta brez dvoma dejanje hotela storiti in sta tako ravnala z direktnim naklepom. Zato se tudi izrecna pritožbena trditev zagovornika, da pri obdolženem A.A. nista podani ne zavestna, ne voljna sestavina direktnega naklepa in da v tem oziru ni mogoče govoriti o kakršnikoli kazenski odgovornosti obdolženca, izkaže za neutemeljeno.

31. V točkah 16 in 53 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje primarno pravilno presodilo, da sta obdolženca E.E. preslepila (že) s tem, da je podpisal prvo asignacijo z dne 20. 11. 2013 in je že s to asignacijo družbi C. nastala škoda, vendar je ob tem po presoji višjega sodišča zmotno ocenilo, da je bilo s tem očitano kaznivo dejanje goljufije že dokončano. Za dosego goljufivega namena družbi N. pridobiti protipravno premoženjsko korist v navedeni višini, sta namreč obdolženca po dokazanih očitkih podpisala še drugo asignacijo z dne 28. 11. 2013, na podlagi katere je bilo nakazilo končno - upoštevaje predhodna izvršitvena ravnanja obdolžencev - izvršeno na račun te družbe. Za nastanek te prepovedane posledice dne 2. 12. 2013, sta torej obdolženca podpisala še drugo asignacijo z dne 28. 11. 2013, zato je - v skladu z določbo 18. člena KZ-1, po kateri je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica - bilo kaznivo dejanje (lahko) dokončano šele s tem njunim izvršitvenim ravnanjem. Povzeta utemeljitev sodišča prve stopnje, ki ji glede časa dokončanja oziroma storitve kaznivega dejanja sicer utemeljeno nasprotuje zagovornik obdolženega A.A., pa v obravnavanem primeru na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve nima relevantnega vpliva.

32. V čem oziroma glede katerih odločilnih okoliščin naj bi izpovedbe zaslišanih prič, omenjenih v točki 55 obrazložitve sodbe, pomembno vplivale na odločitev sodišča, zagovornik obdolženega A.A. ne pojasni. Njegove pritožbene navedbe, da v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato ne morejo biti utemeljene.

33. Zoper odločbo o kazenskih sankcijah sta se pritožila oba zagovornika. Poudarjata, da sodišče pri tej odločitvi ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin na strani obdolžencev, pri tem pa tudi ni obrazložilo "večjo vlogo" obdolženega A.A., odmerjena kazen obdolženemu B.B. pa je absolutno pretirana.

34. Sodišče prve stopnje je izrek kazenskih sankcij obdolžencema utemeljilo v točki 56 obrazložitve sodbe. Res je, da pri tem kot olajševalnih okoliščin ni upoštevalo časovne odmaknjenosti kaznivega dejanja ter dejstev, da je obdolženi A.A. oče nepreskrbljene (polnoletne) hčerke, obdolženi B.B. pa mladoletnega otroka, vendar je upoštevaje težo kaznivega dejanja, krivdo obdolžencev ter ugotovljene obteževalne okoliščine, vsakemu od njiju po presoji višjega sodišča odmerilo ustrezno kazensko sankcijo. Poleg ostalih razlogov, je v točkah 31, 32 in tudi 46 obrazložitve sodbe še dodatno konkretno utemeljilo, da je bil pobudnik za sestavo lažnih asignacij prav obdolženi A.A., ki je imel interes, da se družba F. "reši" dolga do družbe C. Pri obdolženem B.B. pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni spregledalo vsebine izpiska iz kazenske evidence, ki tudi po presoji višjega sodišča primarno utemeljuje izrek zaporne kazni, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine pa tudi višino njene odmere. Medicinska dokumentacija in izvedensko mnenje izvedenca M.M. sicer potrjujeta, da se je obdolženi B.B. v preteklosti psihiatrično zdravil, vendar psihiatrični izvid z dne 18. 1. 2021 po ugotovitvah izvedenca potrjuje, da je obdolženec uspešen abstinent. Posplošene pritožbene navedbe zagovornice s sklicevanjem na hude zdravstvene težave obdolženca, zato na presojo utemeljenosti oziroma pravilnosti odmere izrečene kazenske sankcije - kazni ne morejo imeti relevantnega vpliva. Enako velja za pritožbene trditve o neustrezni skrbnosti E.E. pri sklepanju pravnega posla, saj je sodišče kot bistveno v tej zadevi ugotovilo, da je bil pri podpisu asignacije preslepljen s strani obdolžencev. Slednje zato nikakor ne more biti olajševalna okoliščina pri izbiri vrste in odmeri višine kazenske sankcije. V okviru izrečene pogojne obsodbe, kot kazenske sankcije zgolj opominjevalne narave, je sodišče na pravni podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 obdolženemu A.A. povsem utemeljeno določilo še posebni pogoj, da v določenem roku oškodovani družbi C. povrne polovico premoženjske škode, kot je ustrezno obrazloženo.

35. Po vsebini utemeljena, torej pravilna, ter hkrati tudi izčrpno in povsem konkretizirano obrazložena pa je tudi odločitev, da sta obdolženca po drugem odstavku 105. člena ZKP dolžna nerazdelno in solidarno plačati oškodovani družbi C. priglašen premoženjskopravni zahtevek (točka 59 obrazložitve sodbe). Ob sklicevanju na pravno podlago prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sicer že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencema potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku (1. protipravnost ravnanja obeh obdolžencev, 2. škodljiva oziroma prepovedana posledica z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi N. in hkrati oškodovanje družbe C., 3. vzročna zveza med njima in tudi 4. odgovornost - krivda obeh obdolžencev). Ratio in ekonomičnost te odločitve v kazenskem postopku je nenazadnje utemeljena tudi upoštevaje določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki uzakonja vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca6. Kot dejansko podlago za odločitev o višini priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovljeno premoženjsko korist, ki sta jo obdolženca v konkretnem primeru v znesku 31.950,00 EUR pridobila družbi N., ter v enakem znesku povzročila škodo družbi C. Terjatev oškodovane družbe po izstavljenih računih družbi F. je sicer zapadla še preden je njen direktor E.E. dne 20. 11. 2013 podpisal sporno lažno asignacijo (prvi odstavek 299. člena OZ). Vendar je ob dokazani storitvi kaznivega dejanja goljufije in v okviru tega preslepitve E.E., da je v škodo C. podpisal to asignacijo, (najkasneje) tega dne družbi nastala škoda (kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo že v točki 53 obrazložitve sodbe) in posledično nastopila zamuda obdolžencev za povračilo škode. Odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode se namreč šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ)7. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o dolžnosti plačila tudi zakonskih zamudnih obresti od tega dne dalje pravilna, pritožbeni očitki napačne in neobrazložene odločitve o priznanem premoženjskopravnem zahtevku oškodovani družbi, pa neutemeljeni.

36. Zagovornik obdolženega A.A. tudi nima prav, da sta odločitvi v točkah II. in VII. izreka izpodbijane sodbe v vsebinskem nasprotju in se izključujeta. Gre namreč za povsem različna pravna instituta, z različnimi učinki. Odločitev v točki II. izreka, da mora obdolženec oškodovani družbi povrniti premoženjsko škodo v višini 15.975,46 EUR, je (zgolj) dodatni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi, ki v primeru neizpolnitve dopušča možnost preklica pogojne obsodbe ter izrek v njej določene kazni eno leto zapora. Ta odločitev je samostojna (in neodvisna) od odločitve v točki VII. izreka izpodbijane sodbe, ki je po vsebini izvršilni naslov za sodno izvršbo terjatve oškodovane družbe. Odločitvi pa nikakor ne pomenita, da bi moral obdolženi A.A. svoj del (sicer solidarne) obveznosti oškodovani družbi povrniti dvakrat in da bi slednja lahko bila na ta način neupravičeno obogatena. Tovrstni pomisleki zagovornika so zato povsem odveč oziroma neutemeljeni.

37. Odločitev o stroških kazenskega postopka izpodbija zagovornik obdolženega A.A. zgolj v uvodnem delu pritožbe, brez dodatne utemeljitve, po mnenju zagovornice obdolženega B.B. pa bi sodišče prve stopnje pri tej odločitvi moralo upoštevati slabe finančno - premoženjske razmere obdolženca in ga plačila stroškov v celoti oprostiti. Brez uspeha, saj je odločitev, da sta obdolženca v posledici obsodilne sodbe dolžna plačati stroške kazenskega postopka, kot izhaja iz točk IV., V. in VI. izreka sodbe pravilna in hkrati izčrpno utemeljena v točki 57 obrazložitve sodbe. Tem razlogom višje sodišče v celoti pritrjuje.

38. Po obrazloženem, in ker zagovornika glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi obeh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

39. Odločitev o dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka, ki zajemajo nagradi in potrebne izdatke obeh zagovornikov ter sodno takso, je posledica neuspešnih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ter prvim odstavkom 97. člena ZKP. Sodna taksa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in za obdolženega A.A.a tar. št. 7112, 7113 in 7122 ter obdolženega B.B.a tar. št. 7112 in 7122 Taksne tarife.

1 Sodbi VSRS I Ips 250/2009 z dne 18. 1. 2010 in I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017. 2 Odločba U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997. 3 Primerjaj: sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017 in I Ips 18657/2014 z dne 6. 5. 2021 ter druge. 4 Sodba VSRS I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021 in druge. 5 Sodbi VSRS I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017, I Ips 9578/2015 z dne 24. 9. 2020 in druge. 6 Primerjaj: sodba VSRS II Ips 343/2013 z dne 5. 11. 2015 in druge. 7 Primerjaj: sodba VSRS III Ips 50/2016 z dne 24. 10. 2017.