Jedro

Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP ne obstaja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 420 €.

Obrazložitev

1. V predlogu za obnovo s pravnomočnostjo zamudne sodbe P 316/2000 z dne 31. 5. 2004 končane pravde P 316/2000 je toženec uveljavljal obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Utemeljeval ga je z zatrjevanjem, da mu omenjena zamudna sodba, pred njo pa tudi že tožba, sploh nista bili vročeni oziroma da nobena od vročitev ni bila opravljena, kot bi morala biti.

2. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog zavrnilo. Presodilo je, da sta bili obe vročitvi, tako vročitev tožbe kot vročitev zamudne sodbe, opravljeni pravilno. S tem je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, ki je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep.

3. Sklep pritožbenega sodišča toženec izpodbija z revizijo. V njej nasprotuje presoji sodišč druge in prve stopnje o pravilnosti obeh vročitev. Trdi, da nobena od vročitev, ne tožbe ne zamudne sodbe, ni bila pravilno izvedena, s čimer je bilo nezakonito poseženo v njegovo pravico do izjave v postopku in v ''ustavno pravico do pristopa do sodišča (22. člen Ustave RS)''. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da bi mogel istovetnost podpisa na vročilnici, ki naj bi dokazovala, da mu je bila tožba vročena osebno, ovreči le z izvedencem grafologom. Sodišče, trdi, bi moralo v zvezi s tem napraviti celovito dokazno oceno in šele tako presoditi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Vendar ni ravnalo tako, četudi je očitno že na podlagi svoje laične primerjave zapazilo, da med podpisom na vročilnici in njegovim dejanskim podpisom obstaja določena razlika. Slednje bi moralo upoštevati kot dokaz tega, da podpis na vročilnici tožbe resnično ni njegov. To velja še toliko bolj, ker je sam na naroku za obravnavo predloga za obnovo postopka izpovedal, da je v obdobju spornih vročanj živel tudi drugje. Če bi torej sodišče dokazno oceno opravilo celovito, kot jo bi bilo moralo, sklene, bi ugotovilo, da je tožbeno vročilnico podpisala njegova pokojna mati, ne on sam. Tudi glede fikcijske vročitve zamudne sodbe meni, da ta ni bila pravilno opravljena, ker poštnega obvestila o prispelem pismu (nahaja se na l. št. 40 spisa) ni nikoli prejel. To pa zato, ker poštni vročevalec obvestila ni niti poizkusil pravilno vročiti. Okoliščine postopanja vročevalca, pojasnjuje, morajo biti iz obvestil o prispelem pismu jasno razvidne, prav tako mora biti iz njih razvidno, da je vročevalec postopal po tretjem, četrtem in petem odstavku 142. člena ZPP. V njegovem primeru pa ni bilo tako, saj iz obvestil ni videti, ali sta bili puščeni pri kakšnem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, upravičeni za sprejem, oziroma da to ni bilo mogoče in je moral vročevalec zaradi tega sporočilo pustiti v nabiralniku oziroma na stanovanjskih vratih. Meni tudi, da je sodišče z zamudno sodbo, ki jo izpodbija, tožniku dosodilo nekaj, kar sploh ni zahteval, s čimer je prekršilo načelo dispozitivnosti in avtonomije tožnika v postopku.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim očitkom in predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Najpomembnejše dejanske ugotovitve in pravni zaključki sklepov sodišč druge in prve stopnje so: na naslovu, na katerem sta bili opravljeni obe vročitvi (tako tožbe kot zamudne sodbe), je imel toženec že v letu 2000 (ko mu je bila vročena tožba) in tudi še v letu 2004 (vročitev sodbe) prijavljeno stalno prebivališče in je tam vsaj od časa do časa tudi dejansko bival, tožba je bila tožencu vročena osebno po sodnem vročevalcu dne 28. 9. 2000, na vročilnici, ki to dokazuje, je podpis, za katerega tožencu ni uspelo dokazati, da ni njegov, vročitev zamudne sodbe je bila opravljena po fikciji iz 141. člen ZPP, potem ko sta bili v skladu z določili 142., 140. in 141. člena ZPP v hišnem predalčniku puščeni dve obvestili o prispelem sodnem pisanju, prvo dne 5. 6. 2004 ob prvem, drugo pa ob drugem neuspelem poizkusu vročitve, dne 7. 6. 2004, obe obvestili o prispelem sodnem pisanju sta bili pravilno izpolnjeni, zamudna sodba je bila tako tožencu vročena dne 7. 6. 2004, tj. dne, ko je bilo v hišnem predalčniku puščeno drugo obvestilo z opozorilom o 15-dnevnem roku za prevzem pisanja na pošti, pravnomočna pa je postala z iztekom roka za pritožbo dne 23. 7. 2004. 8. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo, da uveljavljani obnovitveni razlog (iz 2. točke 394. člena ZPP) ni podan. Obe vročitvi sta bili korektno opravljeni. V zvezi s prvo, tj. vročitvijo tožbe, je sodišče o identiteti podpisov sklepalo na podlagi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (215. člen ZPP), ki je zavoljo vloge iniciatorja obnovitvenega postopka ležalo na tožencu. Izkazalo se je, da je bila dokazna vrednost javne listine (vročilnice s čitljivim podpisom toženčevega priimka) prevelika ovira, da bi jo bil slednji, procesno aktiven, kot je bil, v postopku za obravnavanje obnovitvenega predloga zmogel preseči. Dejstvo je, da tožencu manever sejanja dvoma v to, ali je sodni vročevalec pošiljko s tožbo dejansko potisnil v roke njemu in ne morda komu drugemu, preprosto ni uspel. Ko je tako, pa z vidika vestnosti, skrbnosti in nivoja argumentiranosti tudi sicer intaktni obrazložitvi dokazne ocene nižjih sodišč ni česa očitati.

9. Še manj dvoma je glede druge vročitve, tj. fikcijske vročitve zamudne sodbe. Toženčeve revizijske navedbe o tem, katere okoliščine v zvezi s postopanjem vročevalca morajo oziroma bi morale biti iz vročilnice jasno razvidne, z dejanskostjo nimajo nobene zveze. Na formularni vročilnici oziroma obvestilu o prispeli pošiljki je vse, kar je v skladu z določbami 140.–142. člena ZPP bistveno, vnaprej natisnjeno, konkretna vročilnica pa je bila, kot sta za revizijsko sodišče zavezujoče ugotovili nižji sodišči (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno izpolnjena.

10. Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP torej ne obstoji. Ker je bilo obravnavanje konkretnega predloga za obnovo postopka omejeno samo na preizkus, ali je v zakonu (abstraktno) predviden razlog v konkretnem primeru podan ali ne, se sodišču z v reviziji prav tako problematizirano materialnopravno pravilnostjo pravnomočne zamudne sodbe zoper toženca ni bilo treba ukvarjati.

11. Po povedanem revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Toženec, ki je iz revizijskega postopka izšel kot poraženec, mora v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožniku povrniti stroške revizijskega postopka. Te je sodišče tožniku priznalo in odmerilo na podlagi specifikacije v odgovoru na revizijo ter tako tožencu naložilo v plačilo 420 € zadevnih stroškov.