Jedro

Ni mogoče upoštevati določbe petega odstavka 21. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, po kateri rok, v katerem delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, začne teči z naslednjim dnem po opravljenem zagovoru. Rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni materialni rok, ki ga s kolektivno pogodbo ni mogoče podaljševati. Določba kolektivne pogodbe dejansko spreminja zakon in pomeni, da delodajalec mimo kogentne zakonske določbe lahko podaljšuje rok za odpoved z določanjem zagovora tudi nesorazmerno dolg čas po seznanitvi z razlogom za odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2007 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 24. 1. 2007, temveč je trajalo do 14. 2. 2007, zavrglo pa je tožbo za priznanje delovnega razmerja oziroma reintegracijo po 14. 2. 2007. Tako je odločilo, ker je tožniku 14. 2. 2007 potekel odpovedni rok po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Glede izredne odpovedi pa je sodišče ugotovilo, da je bila iz razloga kršitve konkurenčne prepovedi podana prepozno. Direktor tožene stranke se je s spornim ravnanjem tožnika seznanil 20. 12. 2006, v času do podaje odpovedi 23. 1. 2007 in tudi na zagovoru istega dne, pa se tožena stranka ni seznanila z nobeno dodatno okoliščino, ki utemeljuje izredno odpoved. V zvezi z očitanimi neopravičenimi izostanki pa je ugotovilo, da je tožniku nedvomno dokazan le en neopravičen izostanek v mesecu decembru 2006, kar pa ne predstavlja takšne naklepne hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi tožena stranka lahko tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V tem delu je sodišče štelo, da je odpoved dana pravočasno, ker se je tožena stranka s kršitvijo seznanila šele na zagovoru dne 16. 1. 2007. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Kot neutemeljeno je zavrnilo sklicevanje tožene stranke na določbo petega odstavka 21. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 111/2006), ki določa, da rok, v katerem delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, začne teči z naslednjim dnem po opravljenem zagovoru. Kolektivna pogodba ne sme biti za delavca manj ugodna od zakona. Ker ZDR začetek teka roka ne veže na zagovor delavca, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, kar je dejansko vprašanje v vsakem primeru posebej, je vezava začetka teka roka na dan opravljenega zagovora nedopustna in v nasprotju s 110. členom ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče moralo uporabiti določbe panožne kolektivne pogodbe, ki ureja postopek in roke za izredno odpoved in v petem odstavku 20. člena določa, da začnejo teči roki za odpoved pogodbe o zaposlitvi z naslednjim dnem po opravljenem zagovoru. Ta določba ne skrajšuje roka iz 110. člena ZDR in ni manj ugodna za delavce. Tudi sodna praksa je večkrat izrekla, da rok za podajo odpovedi prične teči, ko delavec poda svoj zagovor. Ne strinja se z odločitvijo, da tožnik v očitanih dneh ni neupravičeno izostal z dela in da zgolj en dan dokazane neupravičene odsotnosti ne pomeni tako hude kršitve delovnih obveznosti, da bi bilo mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka sicer zatrjuje bistvene kršitve določb postopka, vendar teh kršitev z ničemer ne obrazloži oziroma utemelji. Zato v tem delu revizijsko sodišče revizije ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožniku je bila 23. 1. 2007 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in zaradi šestih dni neopravičene odsotnosti z dela v decembru 2006. Sodišče je ugotovilo, da je bila odpoved zaradi prve kršitve podana prepozno, tožniku pa je dokazan le en dan neopravičene odsotnosti z dela, kar pa ni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR (v besedilu pred kasnejšo novelo ZDR-A, Uradni list RS, št. 42/2002, 79/2006 in 46/2007) mora delodajalec podati izredno odpoved v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki tako odpoved utemeljujejo. Trenutek seznanitve z razlogi je dejanska ugotovitev. V obravnavani zadevi je sodišče nedvomno ugotovilo (z njegovim zaslišanjem), da je bil direktor tožene stranke s tožnikovo kršitvijo konkurenčne prepovedi seznanjen že 20. 12. 2006, na zagovoru dne 23. 1. 2007 pa tožena stranka v zvezi s tem odpovednim razlogom ni zvedela ničesar novega. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilna odločitev sodišča, da je bila izredna odpoved podana prepozno.

11. Vrhovno sodišče je že v več zadevah odločilo, da je sicer tudi zagovor delavca lahko trenutek, ko delodajalec izve za razlog oziroma vse elemente očitane kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved (glej na primer odločbo VIII Ips 500/2008, z dne 21. 6. 2010). Toda zagovor kot pravica delavca, da udejani svojo pravico do obrambe, je bolj namenjen temu, da lahko delavec predstavi razloge, s katerimi bi dokazal, da odpoved ni utemeljena (da odpovedni razlog ni podan, da je nadaljevanje delovnega razmerja kljub vsemu še mogoče, ipd). Kolikor pa je (kot v obravnavanem primeru) delodajalec z odpovednim razlogom seznanjen že prej in na zagovoru v zvezi z razlogom samim ne zve ničesar novega, trenutek zagovora za zakonitost pravočasnosti odpovedi ni pomemben.

12. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da določbe petega odstavka 21. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, ni mogoče upoštevati. Rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni materialni rok, ki ga s kolektivno pogodbo ni mogoče podaljševati na tak način. Po določbi drugega odstavka 7. člena ZDR se s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice le, če so za delavca ugodnejše, ko jih določa zakon. Navedena določba kolektivne pogodbe pa ni takšna. Ker naj bi bili razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavčeve hujše kršitve obveznosti in to take, ki utemeljuje takojšnjo odpoved (brez odpovednega roka), je določen tudi kratek rok (od kar zve za kršitve), v katerem mora delodajalec reagirati. Določba kolektivne pogodbe pa dejansko spreminja zakon in pomeni, da delodajalec mimo kogentne zakonske določbe lahko podaljšuje rok za odpoved z določanjem zagovora tudi nesorazmerno dolg čas po seznanitvi z razlogom za odpoved.

13. Glede neopravičenih izostankov z dela v decembru 2006 je sodišče ugotovilo, da je tožniku dokazan le en dan neopravičenega izostanka. Na take dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za ostale dneve pa je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik bodisi na službeni poti, bodisi ni šlo za odsotnost, ampak za naknadno ročno evidentiranje prisotnosti, torej za kršenje pravil o evidentiranju prisotnosti na delu.

14. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršena obveznost delavca iz delovnega razmerja. Poleg tega zaradi take kršitve ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Presoja, ali so navedeni pogoji izpolnjeni, je seveda najprej in predvsem na delodajalcu. Vendar pa je pristojnost sodišča, da preveri ali je pri tem upošteval vse relevantne okoliščine in ali je njegova odločitev v skladu z zakonom. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je tožniku dokazana le ena kršitev: en dan neopravičenega izostanka z dela. Zato drugih očitanih kršitev ni mogoče upoštevati pri presoji, ali gre za hujšo kršitev zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. To ne pomeni, da tožnik ni kršil svojih obveznosti, le pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi te kršitve niso podani.

15. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).