Jedro

Ker ZDR začetek teka subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veže na seznanitev delodajalca z razlogi za odpoved in ne na zagovor delavca (kot Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije), ta rok pa je v konkretni zadevi do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potekel, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj ni mogoče uporabiti določbe kolektivne pogodbe, ki daje delavcu manj pravic kot ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2007. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 1. 2007, pač pa je trajalo do 14. 2. 2007 (1. tč. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnika sprejme nazaj v delovno razmerje za čas od 24. 1. 2007 do 14.2.2007, ga razporedi na delovno mesto vodje tehnike in mu za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplača plači, in sicer za čas od 24. 1. do 31. 1. 2007 v znesku 754,95 EUR bruto, za čas od 1. 2. 2007 do 14. 2. 2007 pa v znesku 1.384.07 EUR bruto, pristojnim organom plača predpisane davke in prispevke v zvezi s plačo, tožniku pa izplača neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2007 oz. 18. 3. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (2. tč. izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 24. 1. 2007 do 14. 2. 2007, v roku 8 dni (3. tč. izreka sodbe). Sodišče je sklenilo, da se tožba tožnika v delu, ki se nanaša na delovno razmerje tožnika pri toženi stranki oz. reintegracijo za čas po 14. 2. 2007 in priznanje pravic tožniku v zvezi s tem, zavrže (1. tč. izreka sklepa). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 800,31 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter da tožena stranka svoje stroške postopka krije sama (2. tč. izreka sklepa).

Zoper zgoraj navedeno sodbo ter 2. tč. izreka sklepa se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi prvenstveno poudarja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je po vsebini izredna odpoved utemeljena, nepravilno pa je ocenilo, da je bila podana odpoved po izteku 15-dnevnega subjektivnega roka po 2. odst. 110. čl. ZDR. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki v 20. in 21. čl. natančno določa postopek in roke v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je bistven predvsem 5. odst. 21. člena te panožne kolektivne pogodbe. Upoštevajoč ta člen je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi v zvezi z ugotovljeno kršitvijo konkurenčne prepovedi pričel teči že s seznanitvijo s spornim elektronskim sporočilom dne 20.12.2006, zaradi česar naj bi bil 15 dnevni rok, določen v 110. čl. ZDR zamujen, ker je bila izredna odpoved podana 23. 1. 2007. V konkretnem primeru je glede na jasno določilo panožne kolektivne pogodbe potrebno upoštevati, da 110. čl. ZDR ureja samo dolžino subjektivnega roka, v katerem je potrebno podati izredno odpoved, da pa 21. člen panožne kolektivne pogodbe določa, kdaj ta 15 dnevni rok začne teči oz. kdaj se šteje, da se je delodajalec seznanil z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved. Ker je bil zagovor opravljen 23. 1. 2007, je izredna odpoved, ki je podana še isti dan, vsekakor pravočasna. Tudi sicer je sklepanje sodišča v zvezi s pričetkom teka subjektivnega roka povsem nepravilno in nelogično. Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da naj bi iz zapisnika o zagovoru izhajalo, da „zagovor ni potekal z namenom, da bi se tožena stranka seznanila z dodatnimi okoliščinami, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi“. Takšno stališče je nesprejemljivo, saj bi iz njega izhajalo, da če delodajalec meni, da če v poteku zagovora ne bo izvedel novih okoliščin, le tega sploh ni potrebno opraviti; glede na vsebino zagovora pa je potrebno oceniti, ali se je na zagovoru delodajalec seznanil s kakšno novo okoliščino ali ne. Sodišče s takšnim stališčem od delodajalca celo zahteva, da anticipira, kakšna bo vsebina zagovora delavca. Takšno stališče vsebuje celo prikrito navodilo delavcem, da naj na zagovoru ne predočijo delodajalcu nobene nove okoliščine, saj si s tem lahko samo škodujejo v smislu začetka teka 15-dnevnega roka. Zaključki sodišča so tako očitno v nasprotju z namenom zagovora. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z očitanimi neupravičenimi izostanki. Sodišče ni upoštevalo določil Pravilnika o režimu delovnega časa in koriščenja dopusta, ki ga je v dokaznem postopku vpogledalo. Iz pravilnika jasno izhaja, da je vsak zaposleni dolžan vsak prihod in odhod iz podjetja obvezno registrirati. Že samo priznanje tožnika, da se je kar trikrat „pozabil“ registrirati seveda pomeni kršitev delovnih obveznosti, s čimer je tožniku očitana kršitev že dokazana. Ne glede na to pa iz izpovedbe F. jasno izhaja, da ga je sodelavka, ki obračunava plače (torej ne G.) v začetku januarja opozorila, da tožnik v navedenih dneh ni bil v službi, kar izhaja iz evidence ur. Iz njegove izpovedi nadalje izhaja, da je odobril izplačilo potnih stroškov, čeprav tožnik za službeno pot 4. 12. 2006 in 5. 12. 2006 ni predložil potnega poročila ter evidentiranje prisotnosti za 13., 14., in 22. 12. 2006, čeprav je vedel, da je bil tožnik v decembru neredno prisoten na delovnem mestu. To pa je storil izključno iz razloga, da bi tožniku pokazal dobro voljo za sklenitev poravnave, ne pa da bi saniral kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnik neupravičeno izostal z dela dne 8. 12. 2006, nato pa je sprejelo povsem nesprejemljiv zaključek, da en dan dokazane neupravičene odsotnosti z dela ne pomeni tako hude kršitve delovnih obveznosti, da bi bilo mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje sodišča vsebuje jasno sporočilo vsem delavcem, da je povsem zakonito in dopustno, da si vsake toliko privoščijo en dan po lastni izbiri in da takrat brez opravičila ne pride na delovno mesto. Če to, da en dan brez kakršnegakoli razloga ne prideš na delo, ni zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se seveda postavlja vprašanje, koliko dni je delavec lahko neupravičeno odsoten z dela. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. V odgovoru poudarja, da so neutemeljeni očitki pritožbe da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala pravočasno. Drži sicer navedba tožene stranke, da glede na kolektivno pogodbo, rok za izredno odpoved prične teči po opravljenem zagovoru, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka na opravljenem zagovoru ni dobila nobene dodatne informacije v zvezi s spornim ravnanjem tožnika. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da so na zagovoru poskušali s tožnikom doseči dogovor za sporazumno prekinitev delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravic postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja 1. odst.), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odst.) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 23. 1. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožniku je očitala, da ni varoval poslovne skrivnosti družbe, da je kršil pogodbeno določeno konkurenčno prepoved ter da je bil v mesecu decembru 2006 šest dni neupravičeno odsoten z dela. Tožnik je v postopku pri delodajalcu dne 23. 1. 2007 podal zagovor, v katerem je navedene kršitve v celoti negiral. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zavzelo stališče, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je v delu, v katerem je sicer utemeljena, prepozna, ker je bila podana po izteku 15-dnevnega prekluzivnega roka, določenega v 2. odst. 110. čl. ZDR, v delu, v katerem je pravočasna, pa neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je direktor tožene stranke s spornim ravnanjem tožnika v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi in izdaje poslovne skrivnosti, ki bi sicer utemeljevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanil že 20. 12. 2006, v času do 23. 1. 2007 in niti na zagovoru, pa se tožena stranka glede navedene kršitve ni seznanila z nobeno dodatno okoliščino. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z neupravičenimi izostanki ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved sicer podala pravočasno, v okviru roka iz 110. čl. ZDR, vendar pa je hkrati ugotovilo, da je tožniku dokazan le en neupravičen izostanek z dela in sicer na dan 8. 12. 2006, vendar pa po oceni sodišča prve stopnje le en neupravičen izostanek ne more predstavljati takšne naklepne hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi tožena stranka lahko tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se z njegovo odločitvijo strinja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da je potrebno 15-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteti od datuma zagovora tožnika z dne 23.1.2007. ZDR v 2. odstavku 110. člena začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca oziroma, če se delavec ne odzove zagovoru, na datum odklonitve le tega, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (v primeru razlogov za odpoved po 1., 2. in nadaljnjih alinejah 1. odstavka 111. člena ZDR) oziroma na datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (v primeru odpovednega razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR). Pomembna je torej seznanitev delodajalca s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s storilcem ali z razlogi za izredno odpoved, torej z razlogi, ki so določeni v 111. členu ZDR. Seznanitev je glede na dejanske okoliščine lahko že takoj, ko je do kršitve prišlo, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (tako Vrhovno sodišče npr. v odločbi VIII Ips 190/2006). Datum seznanitve z razlogi oziroma datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, je torej dejansko vprašanje in se ugotavlja v vsakem posameznem primeru posebej.

Tožena stranka se tako neutemeljeno sklicuje na določilo 5. odst. 21. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS št. 111/2006), ki določa, da rok, v katerem delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, začne teče z naslednjim dnem po opravljenem zagovoru. Po 2. odst. 7. člena ZDR se s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Iz te določbe jasno izhaja, da mora biti kolektivna pogodba v skladu z zakonom in podzakonskimi akti. Z njo je realizirano ustavno načelo o usklajenosti pravnih aktov, ki v 3. odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni. Načelo hiearhije pravnih aktov iz te ustavne določbe zagotavlja s stopnjevanjem pravne veljave različnih vrst pravnih aktov pogoje za enotnost pravnega reda in hkrati pomeni uresničevanje načela zakonitosti. Kolektivna pogodba torej za delavca ne sme biti manj ugodna, kot zakon. Zapisi v kolektivnih pogodbah, ki bi bili za delavca manj ugodni od zakona, se v takih primerih ne upoštevajo in se neposredno uporabi zakon. Ker ZDR začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, dan seznanitve pa je dejansko vprašanje, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej, je vezava začetka teka prekluzivnega roka, na dan opravljenega zagovora, kot je to urejeno v prej citirani določbi kolektivne pogodbe, nedopustna in v nasprotju z 110. čl. ZDR, zato takšne določbe kolektivne pogodbe ni mogoče upoštevati.

Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka izvedela za kršitev pogodbene obveznosti, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo in izdajo poslovne skrivnosti že 20. 12. 2006, je glede na navedeno pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je dne 23. 1. 2007 že potekel zakonski rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik dne 13., 14., in 22. 12. 2006 ni bil neupravičeno odsoten z dela. Tožnik je za te dneve dobil plačo. V kolikor bi bil tožnik dejansko neupravičeno odsoten, tožena stranka zagotovo tožniku teh dni ne bi plačala. Pritožbeno sodišče pa glede pritožbenih navedb, da je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da en dan dokazane neupravičene odsotnosti z dela ne pomeni tako hude kršitve delovnih obveznosti, da bi bilo mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi pojasnjuje, da je tudi v tem delu ocena sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije v 3. odst. 20. čl. namreč določa, da delavec huje krši obveznosti iz delovnega razmerja, če je neupravičeno odsoten z dela več kot tri dni.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi z 155. čl. ZPP).