Jedro

Ker je tožnik v Italiji prebival tudi na dan uveljavitve pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo - Osimski sporazum (Uradni list SFRJ - MP, št. 1/77), se po presoji sodišča se neutemeljeno sklicuje na to, da mu državljanstvo SFRJ ni moglo prenehati ex lege z uveljavitvijo tega sporazuma.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razveljavila odločbo Upravne enote A št. .... z dne ... po nadzorstveni pravici na podlagi 275. in 276. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Organ prve stopnje je ugotovil, da je B.B., sin C.C., rojen ... 1928 v B., občina A, Slovenija, državljan Republike Slovenije. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik v svoji vlogi navedel, da je leta 1962 odšel v Italijo in mu je bilo italijansko državljanstvo po lastnih navedbah priznano leta 1963. Svoji vlogi je tožnik priložil fotokopijo osebne izkaznice OLO Koper izdane dne ...1955 in podaljšane do 31. 12. 1961 ter fotokopijo vozniškega dovoljenja OLO Koper z dne ...1959, prav tako pa tudi potrdilo Občine C, Italija, iz katerega izhaja, da je tožnik državljan Italije in se je preselil na to območje dne 21. 9. 1960. Tožnik je v vlogi oporekal zakonitosti črtanja iz državljanske knjige zaradi uporabe 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu in po njegovih navedbah ni bil izpolnjen pogoj iz te določbe, to je pogoj italijanske narodnosti. Organ prve stopnje je ugotovil, da se je tožnik opredeljeval za osebo slovenske narodnosti in zato mu jugoslovansko državljanstvo ni prenehalo na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu. Tožena stranka pa v svoji obrazložitvi nadalje navaja, da je bil tožnik kot državljan Italije avtohtoni prebivalec ozemlja navedenega v 21. členu Mirovne pogodbe z Italijo, zaradi česar je po uveljavitvi te pogodbe na podlagi 6. člena Stalnega statuta svobodnega tržaškega ozemlja postal državljan STO. Po uveljavitvi Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, Združenih držav Amerike in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju z dne 5. 10. 1954 (Uradni list FLRJ - dodatek št. 6 z dne 27. 10. 1954) je bila v 8. točki memoranduma dana možnost avtohtonim prebivalcem z ozemlja, navedenega v 21. členu Mirovne pogodbe z Italijo, da se preselijo iz cone B v cono A STO in obratno in sicer v roku enega leta od parafiranja sporazuma. Ta rok je bil pozneje z izmenjavo not med vladama Italije in Jugoslavije dvakrat podaljšan, skrajni rok za preselitev je bil določen 5. 7. 1957. Avtohtoni prebivalci tega ozemlja, ki se do tega datuma niso izselili, so v smislu 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 45/54) postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. Te osebe so v skladu s 1. odstavkom 22. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu dne 1. 1. 1965 postale jugoslovanski državljani. Osebe, ki so zapustile ozemlje bivše cone B in odšle v Italijo po roku, določenem v memorandumu, so izgubile jugoslovansko državljanstvo na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu, v kolikor so bili izpolnjeni naslednji pogoji citirane določbe in sicer, da oseba živi oziroma je živela v tujini, da se je izselila iz Jugoslavije do 1. 1. 1965, da je pridobila tuje državljanstvo, da po narodnosti pripada državi, katere državljanstvo je pridobila. Nadalje še navaja, da se o prenehanju jugoslovanskega državljanstva na tej pravni podlagi niso izdajale formalne odločbe, pač pa je zaznamba bila vpisana v državljansko knjigo. Dne 10. 11. 1975 je bila med SFRJ in Republiko Italijo sklenjena pogodba, ki je dokončno uredila in razrešila vsa do tedaj nerešena vprašanja med državama, med drugim tudi vprašanja državljanstva prebivalcev tega ozemlja. V skladu s 3. členom pogodbe (Zakon o ratifikaciji pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo - Uradni list SFRJ - MP, št. 1/77, Osimski sporazum), ki je stopila v veljavo dne 3. 4. 1977, državljanstvo oseb, ki so bile na dan 10. 6. 1940 italijanski državljani in so imele stalno prebivališče na ozemlju navedenem v 21. členu Mirovne pogodbe z Italijo dne 10. 9. 1947 ter njihovih potomcev rojenih po 10. 6. 1940 ureja zakonodaja ene ali druge strani glede na to ali imajo takrat, ko začne veljati ta pogodba, svoje stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge države. Istega dne, ko je bila sklenjena Osimska pogodba, sta si takratna zunanja ministra obeh držav izmenjala pismi, ki sta navedeni v prilogi VI k pogodbi. Vlada Republike Italije je prevzela obveznost, da bo priznala pridobitev državljanstva SFRJ pripadnikom jugoslovanske manjšine, na katere se nanaša 3. člen pogodbe, ki bodo imeli ob uveljavitvi pogodbe stalno prebivališče na italijanskem ozemlju in bodo v enem letu od uveljavitve omenjene pogodbe pri italijanskih organih izjavili, da se želijo izseliti v Jugoslavijo. Italijanski organi bodo o tem obvestili jugoslovanske organe, jugoslovanska vlada pa bo obvestila italijansko vlado, da jih šteje za pripadnike jugoslovanske manjšine in da jim priznava jugoslovansko državljanstvo. V 2. odstavku navedenega pisma pa se še določa, da se bodo morale takšne osebe izseliti iz Republike Italije v treh mesecih, ko dobijo sporočilo, da so dobile jugoslovansko državljanstvo. Nadalje tožena stranka še navaja, da iz listin, katerim je poklonil organ prve stopnje vero izhaja, da se je tožnik opredelil za slovensko narodnost. Ko je tožena stranka presodila, da ni možna uporaba 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu, bi moral upravni organ prve stopnje upoštevati pogoje 3. člena Osimske pogodbe. Tožnik je na dan uveljavitve Osimske pogodbe prebival v Italiji, in ker se v določenem roku v skladu z 2. odstavkom 3. člena te pogodbe ni preselil na ozemlje SFRJ, se njegovo državljanstvo ni presojalo po predpisih Jugoslavije, pač pa je tega dne v skladu s 1. odstavkom 3. člena Osimske pogodbe v smislu 4. točke 13. člena Zakona o državljanstvu SFRJ prenehalo njegovo jugoslovansko državljanstvo in zato tudi po 39. členu Zakona o državljanstvu RS ni postal državljan Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je odšel v Italijo z italijanskim državljanstvom, ki ga je imel od rojstva in državljanstvom Jugoslavije, ki ga je pridobil leta 1954. Nadalje navaja, da državljanstvo Jugoslavije ni izgubil na podlagi Osimske pogodbe in se njegovo državljanstvo ni moglo presojati po 4. točki 13. člena Zakona o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 58/76), ker je imel na dan uveljavitve Osimske pogodbe obe državljanstvi že dokončno urejeni in stalno bivališče v Italiji. Navaja, da se predpisi, na katere se tožena stranka sklicuje, na tožnika niso mogli nanašati. Tožnik poudarja, da je imel državljanstvo Italije od rojstva in da je slovenske narodnosti, prav tako je imel državljanstvo Jugoslavije. Tožnik se tudi sklicuje na popolnoma identično zadevo, v kateri je sodišče izreklo, da tožena stranka ni imela podlage za sklep, da je prišlo do prenehanja državljanstva na podlagi Osimske pogodbe. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni tako, da se odpravi in potrdi odločba organa prve stopnje, hkrati da tožena stranka povrne tožniku njegove stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je njena odločitev pravilna in zakonita, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za ugotovitev njegovega državljanstva SRS in SFRJ. Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožnik rojen ...1928 v B, vpisan v rojstno matično knjigo občine A za letnik 1929 zaporedna št. 2, dne ....1955 je v A sklenil zakonsko zvezo z F.F.. Prebival je na območju Občine A do ...1960, ko je skupaj z ženo in sinom odšel s prepustnico Videmskega sporazuma v Italijo in se ni več vrnil, italijansko državljanstvo pa je po lastnih navedbah pridobil okrog leta 1963. Tožnik v tožbi ne izpodbija teh ugotovitev oziroma dejstev, na katere se je oprla tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Pravilen je zaključek tožene stranke, da je bil tožnik avtohtoni prebivalec ozemlja iz 21. člena Mirovne pogodbe z Italijo - Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) ter na podlagi Stalnega statuta STO državljan STO. Ob uveljavitvi Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Jugoslavije o svobodnem tržaškem ozemlju - Londonski memorandum (Uradni list FLRJ - dodatek, št. 6/54) je imel tožnik na dan 27. 10. 1954 prebivališče v Občini Piran, to je na območju, na katerega se je z Londonskim memorandumom razširila civilna uprava FLRJ in je z uveljavitvijo Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov, na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 45/54) postal izenačen v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskim državljanom (3. člen tega zakona). Tako je tožnik kot državljan in prebivalec ozemlja STO bil izenačen z jugoslovanskimi državljani in pridobil to državljanstvo oziroma tudi državljanstvo LR Slovenije.

Tožnik je 9. 4. 1960 odšel v Italijo in ni več prebival na območju Občine Piran in še ob vložitvi predloga in tudi tožbe v upravnem sporu prebiva v Italiji. V Italiji je prebival tudi na dan uveljavitve pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo - Osimski sporazum (Uradni list SFRJ - MP, št. 1/77). Po presoji sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da mu državljanstvo SFRJ ni moglo prenehati ex lege z uveljavitvijo tega sporazuma. Osimski sporazum obravnava državljanstvo v 3. členu in obravnava prav osebe, ki so bile na dan 10. 6. 1940 italijanski državljani in so imele na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo stalno prebivališče na ozemlju iz 21. člena te pogodbe, to je na ozemlju STO. Po citirani določbi 3. člena državljanstvo teh oseb ureja zakonodaja ene ali druge strani glede na to ali ima takrat, ko začne veljati ta pogodba, ta oseba stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani. Tožnik je imel ob uveljavitvi Osimskega sporazuma 3. 4. 1977 stalno prebivališče v Republiki Italiji in tožnik tega ne izpodbija. Njegovo državljanstvo se ni presojalo po predpisih Jugoslavije in mu je zato jugoslovansko državljanstvo na podlagi 3. člena Osimskega sporazuma prenehalo. Osimski sporazum Jugoslavije ni zavezoval, da sprejme o državljanstvu poseben predpis, zato se določba 3. člena neposredno uporablja pri presoji in ugotovitvi državljanstva. Takratni Zakon o državljanstvu (tako zvezni kot republiški) je določal možnost pridobitve in prenehanje državljanstva po mednarodni pogodbi. To pa pomeni, da so ne glede na lastno željo izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo tiste osebe, ki so imele 10. 6. 1940 domicil na ozemlju bivšega STO in na dan uveljavitve Osimskega sporazuma (dne 3. 4. 1977) niso imele stalnega prebivališča na ozemlju Republike Jugoslavije.

Tožnik v tožbi navaja, da je imel italijansko državljanstvo od rojstva in da je pridobil tudi jugoslovansko državljanstvo. Kot državljan Italije in prebivalec na ozemlju STO je na podlagi 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ, pridobil državljanstvo FLRJ in LR Slovenije, vendar mu je to državljanstvo na podlagi 3. člena Osimskega sporazuma prenehalo. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, št. U 252/2000. Vendar je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo sodbo Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 77/98, s katero je bila potrjena sodba Oddelka v Novi Gorici sodišča U 1176/96. Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi sprejelo razlago 3. člena Osimskega sporazuma, kot jo sodišče povzema v tej sodbi. Vrhovno sodišče RS pa je svojo razlago oprlo na dejansko stanje, ki je identično dejanskemu stanju v tem upravnem sporu. Tožena stranka je zato ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija oziroma ne navaja drugače, pravilno uporabila materialno pravo in se pravilno oprla na določbe 274. do 277. člen ZUP.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.