Jedro

Prebivalcem bivše cone B STO, če niso optirali za Italijo, je bilo podeljeno državljanstvo FLRJ s 3. členom Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ (Ur.l. FLRJ, št. 45/1954). Osebe, ki so bile na dan 10. junija 1940 italijanski državljani, in so imele stalno prebivališče v coni B STO, so z uveljavitvijo "Osimske pogodbe" izgubile jugoslovansko državljanstvo, če so imele v tem času prebivališče v Italiji (1. odstavek 3. člena Osimske pogodbe - Pogodba med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo; Ur.l. SFRJ - MP, št. 1/77).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila odločbo Upravne enote Piran z dne 6.3.2003 po nadzorstveni pravici. Z razveljavljeno odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da je A.A., rojen 28.12.1928 v Piranu, državljan Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik v upravnem postopku vložil zahtevo za ugotovitev državljanstva SFRJ in SRS. Rojen je bil 28.12.1928 v Piranu. Na območju Občine Piran je bival do 9.4.1960, ko je skupaj z ženo in sinom odšel v Italijo in se ni več vrnil. Tožnik je bil prebivalec Svobodnega tržaškega ozemlja (v nadaljevanju: STO) in državljan STO. Ob uveljavitvi Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Jugoslavije o svobodnem tržaškem ozemlju (Londonski memorandum; Uradni list FLRJ - dodatek, št. 6/54) na dan 27.10.1954 je imel tožnik prebivališče v Občini Piran. To je območje, na katerega se je z Londonskim memorandumom razširila civilna uprava FLRJ. Po 3. členu Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Zakon o veljavi predpisov FLRJ; Ur.l. FLRJ, št. 45/1954) je postal izenačen v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskim državljanom in pridobil to državljanstvo.

Tožnik je 9.4.1960 odšel v Italijo in v njej bival tudi na dan uveljavitve "Pogodbe med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo" (Osimska pogodba; Ur. l. SFRJ - MP, št. 1/77). V Italiji je bival še ob vložitvi predloga za ugotovitev državljanstva in tožbe v upravnem sporu. Osimska pogodba obravnava državljanstvo v 3. členu. Nanaša se prav na osebe, ki so bile na dan 10.6.1940 italijanski državljani in so imele na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo stalno prebivališče na ozemlju STO. Po 3. členu ureja državljanstvo teh oseb zakonodaja ene ali druge strani glede na to, ali ima v času uveljavitve Osimske pogodbe oseba stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani. Osebe, ki so imele 10.6.1940 domicil na ozemlju bivšega STO in ob uveljavitvi Osimske pogodbe (dne 3.4.1977) niso imele stalnega prebivališča na jugoslovanskem ozemlju, so ne glede na lastno željo izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo. Ker je imel tožnik ob uveljavitvi Osimske pogodbe stalno prebivališče v Republiki Italiji, se njegovo državljanstvo ni presojalo po predpisih Jugoslavije. Jugoslovansko državljanstvo mu je prenehalo na temelju 3. člena Osimske pogodbe.

Tožnik je dne 8.6.2004 vložil pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, 20.10.2004 pa še dopolnitev pritožbe. V pritožbi navaja, da je bil že od rojstva italijanski državljan, tako da državljanstva Italije ni pridobil na novo. Jugoslovanski državljan je postal 24.10.1954. Že tedaj je imel tožnik urejeno državljanstvo Italije in Jugoslavije, zato se nanj Osimska pogodba ni mogla nanašati. Jugoslavija za urejanje državljanstva ni imela več pristojnosti, ker je bilo tožnikovo stalno prebivališče tedaj že v Italiji.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo, dopolnitev pritožbe pa kot dopolnitev revizije. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revident je dopolnitev revizije vložil dne 18.10.2004. Ker mu je bila prvostopenjska sodba vročena 24.5.2004, je od vročitve naprej tekel petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe (2. odstavek 70. člena ZUS). Rok je minil v juniju 2004. V roku je tožnik vložil pritožbo (ki se sedaj obravnava kot revizija), ne pa tudi dopolnitve pritožbe. Zakonsko ni izrecno določeno, kako ravnati z dopolnitvami, ki so vložene po izteku roka za vložitev vloge. Glede na 89. člena ZUS-1 se prepozna revizija zavrže. Do enake pravne posledice je pripeljala tudi prepozna vložitev pritožbe po ZUS (1. odstavek 343. člena ZPP in 16. člen ZUS). Z 89. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev revizije kot pravnega sredstva. Ker to velja za pravno sredstvo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka. Vrhovno sodišče RS dopolnitve vloge ni zavrglo, saj ne gre za samostojno novo vlogo, temveč zgolj za dopolnitev že prej vložene vloge. Ker pa je po preteku roka pravica do vložitve dopolnitve revizije ugasnila, je Vrhovno sodišče RS ni upoštevalo in njenih razlogov ni presojalo.

Tožnik je revizijo vložil le zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Grajal ni niti uporabe določb postopka v upravnem sporu niti ugotovitev o dejanskem stanju.

Za odločitev so pomembna naslednja dejstva: tožnik se je rodil 28.12.1928 v občini Piran in bil slovenske nacionalne pripadnosti. Imel je državljanstvo STO (21. člen Stalnega statuta STO - priloga št. VI k Mirovni pogodbi z Italijo, Ur. l. FLRJ, št. 74/47), pred njim pa na dan 10.6.1940, italijansko državljanstvo. Na ozemlje Republike Italije se je preselil dne 9.4.1960. Do preselitve v Italijo je imel vseskozi stalno prebivališče na ozemlju, ki je pripadalo najprej Italiji, kasneje pa STO, in na katerega se je po uveljavitvi Londonskega memoranduma razširila civilna uprava FLRJ. Na dan uveljavitve Osimske pogodbe (3.4.1977) je imel prebivališče v Republiki Italiji.

Zakon o veljavi predpisov FLRJ se je nanašal na "ozemlje, na katerega se je na podlagi mednarodnega sporazuma ... razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije" (1. člen navedenega zakona). To je bilo ozemlje bivše cone B STO in majhnega dela cone A, namreč tistega dela, ki je pripadel Jugoslaviji. S 3. členom Zakona o veljavi predpisov FLRJ so bili vsi stalni prebivalci bivše cone B STO, če so bili pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo italijanski državljani, v svojih pravicah in dolžnostih izenačeni z jugoslovanskimi državljani. Podrobnosti je urejala še "Uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ" (Ur. l. FLRJ, št. 56/54). Ker je bil A.A. pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo italijanski državljan, stalni prebivalec bivše cone B STO in ni optiral za Italijo, je bil v svojih pravicah in dolžnostih izenačen z jugoslovanskimi državljani. Ker je državljanstvo eno temeljnih razmerij med državo in državljanom, se je s 3. členom Zakona o veljavi predpisov stalnim prebivalcem bivše cone B STO podelilo državljanstvo FLRJ (tako že odločbi VS RS z opr. št. I Up 77/98 in I Up 434/2001). S 1. odstavkom 22. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Ur. l. SFRJ, št. 38/64), in kasneje, s 26. členom Zakona o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije (Ur. l. SFRJ, št. 58/76), so takšne osebe jugoslovansko državljanstvo ohranile.

Prenehanje državljanstva SFRJ z mednarodno pogodbo je bilo predvideno kot eden možnih načinov za prenehanje državljanstva s 4. točko 13. člena Zakona o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije. Prav ta možnost je bila uporabljena v Osimski pogodbi, zaradi katere je A.A., kot bo še obrazloženo, prenehalo jugoslovansko državljanstvo.

Odločitev o podelitvi državljanstva je eden od izrazov vrhovne oblasti (suverenosti) države. Pravica vsake države je torej, da ureja svoje državljanstvo sama. Če bi ena in druga pogodbenica Osimske pogodbe želeli zgolj izraziti svojo vrhovno oblast, vključno s pravico urejanja državljanstva, na lastnem ozemlju, potem bi bila določba 1. odstavka 3. člena Osimske pogodbe zgolj deklarativne narave. Izrazila bi bila zgolj, da ima Jugoslavija pravico početi to, kar je storila npr. že z Zakonom o veljavi predpisov FLRJ in z Zakonom o jugoslovanskem državljanstvu, namreč podeliti ali ohraniti jugoslovansko državljanstvo.

Očitno pa je, da državi pogodbenici nista nameravali dati 1. odstavku 3. člena Osimske pogodbe zgolj deklarativni pomen. V ostalem delu 3. člena Osimske pogodbe in v pismih obeh zunanjih ministrov, na katere se sklicuje 2. odstavek 3. člena (objavljeni kot priloga VI k Osimski pogodbi), sta se državi lotili urejanja državljanstva dveh skupin oseb, to je italijanske in slovenske manjšine, in povezanih vprašanj. Navedene določbe 3. člena Osimske pogodbe in priloge VI so vsebinske narave, saj so podelile pravico do pridobitve jugoslovanskega (ali italijanskega) državljanstva in urejala posledično izgubo italijanskega (ali jugoslovanskega) državljanstva. Iz teh določb je mogoče sklepati, da tudi 1. odstavku 3. člena Osimske pogodbe ni mogoče pripisati zgolj deklarativnega pomena.

S 1. odstavkom 3. člena Osimske pogodbe sta obe državi pogodbenici uredili državljanstvo oseb, ki so bile na dan 10. junija 1940 italijanski državljani, in so imele stalno prebivališče v STO. Na temelju 1. odstavka 3. člena Osimske pogodbe Jugoslavija ni več urejala jugoslovanskega državljanstva za osebe, ki ob njeni uveljavitvi niso imele svojega prebivališča na ozemlju SFRJ.

A.A. je z uveljavitvijo Zakona o veljavi predpisov FLRJ pridobil in do uveljavitve Osimske pogodbe ohranil jugoslovansko državljanstvo prav na temelju jugoslovanske zakonodaje. Ta pa se zanj od uveljavitve Osimske pogodbe naprej ni več uporabljala. Pravnega temelja za ohranitev jugoslovanskega državljanstva prav zaradi določbe 1. odstavka 3. člena Osimske pogodbe ni bilo več. Zaradi tega je A.A., ki je tudi sicer izpolnjeval ostale, v 1. odstavku 3. člena Osimske pogodbe določene predpostavke, izgubil državljanstvo SFRJ (tako že odločba VS RS z opr. št. 77/98).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).