Jedro

Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto varnostnika je bila v nasprotju s prisilnim predpisom 101. člena ZPIZ-1 in je zato nična.

Ničnost pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da delavec ni bil v delovnem razmerju, kolikor je bilo delovno razmerje dejansko realizirano.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede I./1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenita, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Ugotovi se, da je pogodba o zaposlitvi št. 3342, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 7. 5. 2003 za delovno mesto varnostnik, nična.“ Glede I./2. in III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija se glede II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 7. 5. 2005 za delovno mesto varnostnik nična. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine, ker je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) od tožnika zahteval vračilo nadomestila plače zaradi nižje plače na drugem delovnem mestu za obdobje od 8. 2. 2003 do 26. 5. 2005 v višini 6. 068,15 EUR, ker mu tožena stranka ni zagotovila ustreznega dela. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za razveljavitev navedene pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka. Ugotovilo je, da ni podana ničnost pogodbe o zaposlitvi, saj ni bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zahtevek po razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, pa je zavrnilo ker je ugotovilo, da tožnik pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni bil v opravičljivi zmoti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da 116. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92), ki govori o pravici zavarovanca do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom, ni imperativne narave. Tudi odločbo Zavoda št. 4059282 z dne 13. 1. 2003 ničesar ne prepoveduje, ampak določa da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije, zaradi posledic bolezni prizna pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede ničnosti pogodbe o zaposlitvi navaja, da razporeditev na ustrezno delovno mesto v skladu z dokončno odločbo Zavoda, ni dolžnost delavca oziroma zavarovanca, temveč dolžnost delodajalca. Iz tedaj veljavne zakonske ureditve 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) oziroma 139. člena ZPIZ/92, nedvomno jasno izhaja, da je dolžan delodajalec izvršiti odločbo Zavoda glede razporeditve delavca na ustrezno delovno mesto. Postopanje delodajalca s ponudbo pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto je v nasprotju s prisilnimi predpisi in z dokončno odločbo Zavoda. V zvezi s podrednim zahtevkom pa navaja, da je predmet spora le pogodba iz leta 2003. Kaj je storil tožnik v letu 2003 napačnega oziroma katero njegovo ravnanje je šteti za ravnanje, ki kaže, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, pritožbeno sodišče ni obrazložilo. Tožeča stranka je tožniku zagotovila, da je delovno mesto varnostnik ustrezno. Tožnik pa je ugotovil, da je bil v bistveni zmoti šele tedaj, ko je prejel odločbo Zavoda, po kateri mu je bilo odvzeto nadomestilo. Ker ni pravilno stališče sodišča, da tožena stranka ni ravnala protipravno in da ni odgovorna za nastalo škodo, je posledično nepravilna tudi zavrnitev denarnega dela zahtevka. Meni, da je vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je nastala tožniku dokazana, saj je vzrok prikrajšanja v nepravilni razporeditvi tožeče stranke. Zato predlaga, da se reviziji ugodi.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije. V odgovoru ugovarja dopustnosti revizije, saj predmet tožbenega zahtevka ni obstoj ali prenehanje delovnega razmerja. Poleg tega je premoženjskopravni zahtevek manjši od 4.172,92 EUR, zato bi bilo potrebno revizijo zavreči, podrejeno pa predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožeča stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Posebno varstvo in usposabljanje za delo zagotavlja invalidom že Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000) v prvem odstavku 52. člena, ko določa da je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo. To področje urejajo tudi mednarodne norme tako npr. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. SFRJ, št. 3/87, mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 15/92) v 7. členu določa pravico invalidov, da obdržijo zaposlitev in napredujejo v njej. Evropska socialna listina (Ur. l. RS, št. 7/99, mednarodne pogodbe) v 2. točki 15. člena invalidnim osebam zagotavlja med drugim pravico da obdržijo zaposlitev v normalnem delovnem okolju. Skupna značilnost navedenih norm je, da varujejo ustrezno zaposlitev invalidov, invalidnih oseb in drugih oseb, katerih zdravje je prizadeto.

10. Tudi po določbi 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, med drugim zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Na podlagi prvega odstavka 101. člena ZPIZ-1 izhaja obveznost delodajalca, da mora zavarovancu kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Pri zagotovitvi pravic oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta mora delodajalec na podlagi četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 med drugim upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti in določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja in kolektivnih pogodbe. Iz navedenih določb nedvomno izhaja, da zakonodajalec zasleduje cilje, da ostanejo zavarovanci pri katerih je ugotovljena invalidnost, še naprej vključeni na trg dela in zaposleni, da so delodajalci tisti, ki so dolžni zaposlitev zagotoviti in da mora biti ta zaposlitev ustrezna. Samo z zaposlitvijo invalida na ustreznem delovnem mestu so njegove pravice primerno varovane (v spornem obdobju še niso bile uveljavljene določbe 102. in 103. člena ZPIZ-1, ki pod določenimi pogoji dopuščajo tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti).

11. Smisel navedenih določb ZPIZ-1 in ZDR je varovanje pravic invalidnih oseb, zaradi česar je navedene norme nedvomno šteti za prisilne. Sodišči nižje stopnje sta zmotno presodili, da pogodba o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu varnostnika ni nična. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) v prvem odstavku 86. člena določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto varnostnika je bila tako v nasprotju s prisilnim predpisom 101. člena ZPIZ-1. 12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni z dokončno odločbo Zavoda št. 4059282 z dne 13. 1. 2003 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki je izključno sedeče, zlasti brez večje hoje po neravnem terenu s polnim delovnim časom od 1. 1. 2003 dalje. Tožniku je tožena stranka dne 7. 5. 2003 ponudila v sklenitev pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnik. To delovno mesto je v okviru delovnih nalog predvidevalo tudi hojo na obhodih. Dne 21. 7. 2003 je invalidska komisija podala dopolnilno mnenje, da zavarovanec ni zmožen za predlagano delo varnostnika, zaradi prevelikega deleža stoje in hoje. Dne 30. 7. 2003 je Zavod izdal odločbo št. 24-4059282 s katero ugotavlja, da tožnik nima pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 8. 2. 2003 dalje, ker mu tožena stranka ni zagotovila ustreznega dela. Stranki sta sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto monter armatur dne 6. 8. 2003. 13. ZDR v 12. členu določa, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če zakon ne določa drugače. Ničnost pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da delavec ni bil v delovnem razmerju, kolikor je bilo delovno razmerje dejansko realizirano. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (16. člen ZDR). V skladu s četrtim odstavkom 118. člena ZDR sodišče določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna. Ta določba pomeni dejansko uveljavitev načela oficialnosti. Po določbah OZ je neveljavnost pogodbe splošni pojem, ki obsega njeno ničnost ali njeno izpodbojnost. Ta določba ZDR torej ureja obe možnosti: ničnost in neveljavnost pogodbe o zaposlitvi (1).

14. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika podpisal 7. 5. 2003, novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto monterja armatur, pa je sklenil 6. 8. 2003. Ne glede na ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2003 med strankama ni bilo sporno, da ima tožnik vzpostavljeno delovno razmerje do 6. 8. 2003. 15. Upoštevaje navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto varnostnik.

16. Glede izplačila nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu oziroma izplačila odškodnine iz tega naslova je revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ob predpostavki, da je za ustrezno uresničitev tožnikove invalidske odločbe glede pravice do dela na drugem ustreznem delu odgovorna tožena stranka, ugotoviti, ali je tožniku škoda dejansko nastala in ugotoviti njeno višino ter presoditi ali so podane ostale predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.

17. Ker je bilo primarnemu delu tožbenega zahtevka ugodeno, je revizijsko sodišče revizijo zoper zavrnilni del podrednega zahtevka (II. točka izreka sobe sodišča prve stopnje) zavrnilo.

18. Glede na delno razveljavitev sodbe bo sodišče glede na izid ponovljenega postopka ponovno odločilo o vseh stroških postopka, vključno z revizijskimi stroški (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): I. Bečan in drugi, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Ljubljana 2008, str. 579 (J. Novak).