Jedro

Pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil tožnik – invalid za neustrezno delo, ni nična, saj določba 116. člena ZPIZ-1, ki ureja pravico do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom, ni imperativne narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi št. 3342, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 7.5.2003 za delovno mesto varnostnik, nična (I./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače, zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu za obdobje od 8.2.2003 do 26.5.2005 v neto znesku 1.454.171,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov od zapadlosti dalje do plačila, ter plačilo pripadajočih davkov in prispevkov (I./2. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo pravdnih stroškov (I./3. točka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi št. 3342 za delovno mesto varnostnik, sklenjene dne 7.5.2003 med pravdnima strankama (II. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 393.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (III. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu oz. podrednemu tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tako pred prvostopnim sodiščem kot v pritožbenem postopku. Tožnik je priložil pritožbi izpis iz sodnega registra in navajal, da je tožena stranka sedaj spremenila firmo in se imenuje H. d.d., na naslovu .... Sodišče prve stopnje se je zmotno postavilo na stališče, da izpodbijana pogodba ni nična, ker ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, prav tako pa je sodišče zavrnilo zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik naj ne bi bil v zmoti glede ustreznosti delovnega mesta varnostnika, niti ni izkazal zadostne skrbnosti v svojem ravnanju. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke po stališču sodišča ni podana nobena od predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost, krivda in vzročna zveza. Tožnik je bil vse od 18.3.1997 dalje invalid III. kategorije in mu je bilo od 2.6.1997 priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu in sicer za mesec julij 1997 31.883,32 SIT, ki se je nato revaloriziralo, tako da je znašalo v letu 2003 52.776,00 SIT mesečno. Zaradi slabšanja zdravstvenega stanja in zmanjšanja delovne zmožnosti tožnika je zdravnik tožnika dne 15.10.2002 ponovno podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V obdobju od leta 1997 se vseskozi zmanjšuje tožnikova preostala delovna zmožnost, zaradi česar je bilo izdanih več odločb ZPIZ, torej gre pri tožeči stranki za poslabšanje invalidnosti, kar pa ne bi smelo v ničemer vplivati na pridobljene pravice, v kolikor bi ZPIZ in tožena stranka postopala v skladu z zakonom. Tožnik je bil na podlagi odločitev ZPIZ–a do 8.2.2003 upravičen do nadomestila v razliki plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu, od tedaj dalje pa ne, ker od 8.2.2003 ni opravljal preostalih delovnih zmožnosti ustreznega dela (odločba ZPIZ OE Ljubljana z dne 30.7.2003). Na podlagi odločbe ZPIZ OE ... z dne 6.10.2003 je tožnik dolžan vrniti ZPIZ-u 354.388,00 SIT (nadomestila izplačana za obdobje od 8.2.2003 do dneva uveljavitve izplačevanja nadomestila) kot to izhaja iz obvestila DURS-a o izterjavi dolga na dan 11.4.2006, ko je dolg znašal 483.427,80 SIT. V oktobru 2003 je ZPIZ prejel podpisano pogodbo za ustrezno delovno mesto, vendar tožniku po izpovedi priče K. ZPIZ ni odmeril nadomestila, ker je bil tožnik v bolniškem staležu od 6.8.2003 do 28.1.2005. ZPIZ OE je tožniku z odločbo z dne 25.8.2005 priznal pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 22.840,17 SIT od 26.5.2005 dalje. V letu 2003 veljavni ZPIZ-1 je določal v 101. členu dolžnost delodajalca v zvezi s premestitvijo delovnega invalida in v 1. odstavku navedenega člena je bilo določeno, da mora delodajalec premestiti delovnega invalida na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. V 2. odstavku je bilo določeno, da se pri razporejanju oz. pri izbiri ustreznega delovnega mesta upošteva mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, določbe ZDR in kolektivnih pogodb. V 3. odstavku pa je bilo določeno, da v kolikor zavarovanec meni, da predlagano delovno mesto ne ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, poda mnenje o tem invalidska komisija na zahtevo delodajalca ali zavarovanca. ZPIZ-1 v 91. členu določa, da pravico do premestitve zagotovi delodajalec, pri čemer pa je tudi tedaj veljavna kolektivna pogodba SKEI v 1. odstavku 14. člena določala, da mora delodajalec razporediti delavca invalida na ustrezno delovno mesto v 15 dneh od dneva pravnomočnosti sklepa pristojne komisije, ki ugotovi spremenjene delovne zmožnosti delavca. Tako bi moral delodajalec v skladu z odločbo ZPIZ-a delavcu izvršiti pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto. Izvršitev odločbe s strani tožene stranke pa ni bila pravilna, ker je tožena stranka ZPIZ-u posredovala podatek, da se na delovnem mestu varnostnik dela štiri ure stoje, štiri ure sede in dve ure hodi, in ker okoliščina, da na tem delovnem mestu opravlja delo sede izhaja iz izpovedbe priče L., je torej razporeditev na DM „varnostnik“ nezakonita. Tako je pogodba o zaposlitvi na delovno mesto varnostnik nična, saj nasprotuje sami odločbi ZPIZ-a in prisilnim predpisom (t.j. ZPIZ-1). Tako presoja pravilnosti izvršitve ne more biti prepuščena oceni tožene stranke, temveč lahko pravilnost in ustreznost preveri le organ, ki je odločbo izdal oziroma sodišče. Zato odločitev sodišča, da pogodba ni nična, ker je tožena stranka ocenila, da delovno mesto ustreza izreku odločbe, ni pravilna. Tožnik je vložil pritožbo tudi zoper zavrnitev podrednega dela zahtevka in navajal, da v kolikor ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ne bi sprejel v roku do dne 9.5.2003, bi mu tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, česar pa si nikakor ni mogel privoščiti. Delo varnostnika je bilo po oceni tožnika fizično lažje iz razloga, ker tožena stranka dejansko ni nikoli prilagodila delovnega mesta monter armatur omejitvam invalidov, temveč delo v praksi invalidi opravljajo na enak način in pod enakimi pogoji, kot delavci, ki niso invalidi. Prav tako sta bili obe pravdni stranki očitno v zmoti, da naj bi bilo delovno mesto varnostnik ustrezno, kot je bilo to ugotovljeno v dokaznem postopku. Tožnik je zaupal delodajalcu, ki po navedbah direktorja tožene stranke zaposluje 27 invalidov, postopek je bil za toženo stranko rutinski, tako da je tožnik predvideval, da je tožena stranka ravnala s primerno skrbnostjo, ki se od nje zahteva. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo je tožnik navedel, da OZ v 131. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V konkretnem primeru so podani vsi elementi za povrnitev povzročene škode. Tožena stranka je opustila dolžno ravnanje oziroma je ravnala pri izpolnjevanju svoje obveznosti iz 91. člena ZPIZ-1 malomarno, zato je kriva za nastanek škode. Tožniku namreč pripada nadomestilo le v kolikor je razporejen na ustrezno delovno mesto (94. člen ZPIZ-1). Ni mogoče očitati tožniku, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ker se zoper odločbo ZPIZ OE ... z dne 13.1.2003 ni pritožil. Za obdobje od 8.2.2003 do 31.8.2003 je višina škode dokazana s pravnomočno odločbo tožene stranke in sedaj tudi z obvestilom DURS-a. Tožena stranka je svojo nepravilnost poskušala odpraviti in tožniku ponudila v podpis pogodbo za DM monter armatur z omejitvami, ki je v skladu z dopolnilnim mnenjem ZPIZ-a ustrezno delovno mesto po odločbi z dne 13.1.2003. Tožnik je bil potem v bolniškem staležu, kar kaže na njegovo slabo zdravstveno stanje. Pri tožniku je bilo v nadaljevanju v skladu z 91. členom ZPIZ-1 ponovno ugotovljeno poslabšanje invalidnosti in je ZPIZ OE ... izdala novo odločbo z dne 19.5.2004, tožena stranka pa je bila dolžna predmetno odločbo tudi izvršiti od 1.5.2004 dalje. Tožena stranka tožniku vse do 16.5.2005 sploh ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, torej tožena stranka leto dni ni pristopila k izvršitvi odločbe, ki je postala izvršljiva z dokončnostjo. To tudi predstavlja krivdno ravnanje. V kolikor bi tožnik imel sklenjeno pogodbo za ustrezno delovno mesto že pred 28.1.2005 bi prejemal tudi nadomestilo pod pogojem, da bi 29.1.2005 nastopil delo. Višina škode je razvidna iz podatka v višini nadomestila, ki ga je tožnik prejemal pred odvzemom nadomestila, to je 52.776,00 SIT. Tožnik je pritožbi priložil listine, ki jih je v zvezi s predmetnim obravnavanjem prejel po zaključku obravnave. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in naloži tožniku povrnitev pritožbenih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Pogodba je nična le v primeru v kolikor nasprotuje prisilnim predpisom, ta predpis pa mora biti imperativen oziroma kogenten, torej mora prepovedati sklenitev takšne pogodbe. Glede listine, ki naj bi jo izpolnila tožena stranka dne 9.5.2003, je omeniti, da se je tožnik nanjo skliceval že po zaključku prvega naroka, za kar je prekludiran. Res je, da naj bi tožnik opravljal delo, ki je izključno sedeče, zlasti brez „večje“ hoje in hoje po naravnem terenu s polnim delovnim časom, kar pa ne pomeni, da je hoja tožnika po citirani odločbi ZPIZ povsem izključena. Tožnik tudi ni izkazal nobenega od elementov odškodninske odgovornosti. Tožnik zneskov v višini 483.427,80 SIT niti še ni vrnil, tako da škoda niti ni nastala. Tožena stranka tožnika ni mogla razporediti na ustrezno delovno mesto, saj je bil neprekinjeno na bolniškem staležu do 28.1.2005, nato pa izmenično na dopustu in bolniškem staležu, od vsega je delal le tri dni na delovnem mestu. Nadomestila, ki jih je tožnik dolžan vrniti, so bila odmerjena na podlagi predhodnih odločb ZPIZ in ne po novih odločbah ZPIZ z dne 13.1.2003 in nadalje. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožnik je dne 26.5.2007 podal dopolnitev pritožbe navajajoč, da je v zadevi pod opr. št. Ps 303/2004 tožnik dne 7.6.2007 prejel izvedensko mnenje sodnega izvedenca, to je mnenje Konzilja specialistov medicine dela, prometa in športa z dne 31.5.2007 o delazmožnosti tožeče stranke in iz katerega izhaja, da je tožnik trajno nezmožen za delo varnostnika.

Tožena stranka je podala odgovor na dopolnitev pritožbe in navajala, da je potrebno dopolnitev pritožbe zavreči, saj ni podana v zakonskem roku za pritožbo v skladu z določili ZPP. Odločba se nanaša zgolj na stanje po zaključku zadnje glavne obravnave, prav tako pa se izvedeniško mnenje nanaša na socialni spor, ki ga vodi tožnik in še ni pravnomočno končan, torej dokončna odločitev sodišča še ni znana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik že od leta 2000 naprej delal na delovnem mestu varnostnik in sicer brez odločbe, nato je prejel odločbo o razporeditvi na delovno mesto varnostnik v letu 2000 ali 2001, zoper to odločbo ni vložil ugovora, niti zoper odločbo z dne 4.1.2002. Sedaj dela kot monter armatur in zanj je to težje delo, ki ga ne bo mogel dolgo opravljati, kot pa je bilo delo vratarja oziroma varnostnika. Tožena stranka ga pred novimi razporeditvami nikoli ni poslala na zdravniški pregled k specialistu medicine dela. Pojasnil je, da od 26.5.2005 dalje prejema nadomestilo v višini 22.840,17 SIT mesečno s strani ZPIZ. Pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika je podpisal, ker ni bilo govora o ukinitvi varnostne službe, menil pa je tudi, da je delo varnostnika bolj ustrezno in lažje kot delovno mesto monter armatur, ker je bilo to delovno mesto zanj in njegove roke tudi psihično bolj obremenjujoče. Ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnik so se začele težave in v mesecu juliju 2003 je prejel s strani ZPIZ-a dopis o neustreznosti delovnega mesta.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da ni podana ničnost podpisane pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika sklenjena v maju leta 2003, ker le-ta ni bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, to je 116. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ (Ur. l. RS; št. 12/92 s sprem.) v povezavi s 449. členom ZPIZ (Ur. l. RS, št. 106/99). Tožnik ima po odločbah ZPIZ-a pravico do zaposlitve na ustreznem delu s polnim delovnim časom, na delu primernemu preostali delovni zmožnosti, z delovnimi naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti in z normalnim delovnim učinkom (37. člen ZPIZ-a). Po določilih 86. člena Obligacijskega zakonika ( Ur. l. RS, št. 83/01 – OZ) je pogodba nična, če nasprotuje predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost je torej skrajna posledica, ki se uporabi le v primeru imperativnosti predpisa. Ob navedenem je ugotoviti, da 116. člen ZPIZ, ki govori o pravici zavarovanca do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom, upoštevaje pri tem odločbo ZPIZ št. 4059282 z dne 13.1.2003, ni imperativne narave, ker odločba ničesar ne prepoveduje, ampak določa, da se zavarovancu delovnem invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni prizna pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki je izključno sedeče, zlasti brez večje hoje, hoje po neravnem terenu s polnim delovnim časom od 1.1.2003 dalje. Navedena odločba govori o pravici delavca in ko delodajalec ne ravna skladno z navedeno odločbo jo delavec lahko uspešno izpodbija, poleg navedenega pa ZPIZ-1 v 101. členu predvideva tudi mnenje invalidske komisije, ki odloči o primernosti dela glede na preostalo delovno zmožnost. Res je, da bi tožena stranka vsekakor preden je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, za katero je sicer osebno bila prepričana (enako kot tudi tožnik) menila, da je ustrezno, morala pridobiti mnenje zdravstvene komisije, ki bi ocenila, ali je ponujeno delovno mesto ustrezno, vendar pa je bil tudi tožnik skladno z veljavno zakonodajo upravičen dolžan uveljavljati svoje z zakonom določene pravice. Pravilnost ustreznosti delovnega mesta dejansko lahko preveri le organ, ki je odločbo izdal, vendar invalidska zakonodaja zavezuje tako delodajalca kot tudi delavca, da preverita ustreznost delovnega mesta tako, da zahtevata mnenje invalidska komisije. Ob navedenem je tudi ugotoviti, da je tožnik v socialnem sporu celo zahteval, da se ugotovi, da je delovno mesto varnostnik ustrezno njegovim zdravstvenim omejitvam. Zaradi navedenega podpisana pogodba o zaposlitvi ni nična.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je navajal, da je novo pogodbo o zaposlitvi za (neustrezno) delovno mesto varnostnik sklenil zaradi zmote, saj je menil, da je delovno mesto ustrezno. Tožnik je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za (neustrezno) delovno mesto. Kot je bilo ugotovljeno v izvedenem dokaznem postopku, tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj je delal na delovnem mestu varnostnik vse od leta 2001, razporeditve niti ni izpodbijal, ravno tako tudi ni izpodbijal odločbe o razporeditvi za delovno mesto varnostnik z dne 4.1.2002, prav nesporno pa je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnik z dne 7.5.2003. Tožnik je tudi v socialnem sporu opr. št. Ps 303/2004 zatrjeval, da ocena delovnega mesta ni pravilna. Sodišče prve stopnje je glede pravočasnosti vložitve tožbe za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo določila 2. in 3. odstavka 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - ZDR), ki določata 30 dnevni subjektivni in enoletni objektivni rok in ker z gotovostjo ni moglo ugotoviti, kdaj je tožnik prejel odločbo št. 24-4059282 z dne 30.7.2003, ko mu je dejansko pričel teči subjektivni rok za vložitev tožbe, je v nadaljevanju pravilno presojalo zahtevek po vsebini. Tožnik je sicer bil v bistveni zmoti glede ustreznosti delovnega mesta, kot to določa 1. odstavek 46. člena OZ, ni pa bil v opravičljivi zmoti, ki je podana le takrat, ko je stranka ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, kot to določa 2. odstavek 46. člena OZ. Samo v takšnem primeru, ko bi šlo za opravičljivo zmoto, bi bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku za razveljavitev pogodbe. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi.

Tako so tudi neutemeljena pritožbena navajanja tožnika, da je bil „prisiljen“ podpisati ponujeno mu pogodbo o zaposlitvi, ker bi sicer zgubil zaposlitev. To nikakor ne drži, saj bi v primeru, ko bi tožena stranka tožniku zaradi nepodpisa pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto tožniku odpovedala pogodbo, bi tožnik s tožbo svoj reintegracijski in reparacijski zahtevek lahko uspešno uveljavljal v sodnem postopku.

Posledično navedenemu je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače zaradi manjše plače na ustreznem delu v skupni višini 1.454.171,00 SIT (v smislu uveljavljanja odškodninskega zahtevka), saj je ugotovilo, da je še odprto vprašanje ali je škoda dejansko sploh nastala, sicer pa tudi niso podani drugi elementi za odškodninsko odgovornost to je protipravnost, vzročna zveza in odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče tako pojasnjuje, da sama pravnomočna odločba ZPIZ-a in obvestilo DURS-a o vračilu prejetega nadomestila še ne pomenita, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, pač pa le dokazuje to, da je tožnik prejel nekaj, do česar po stališču ZPIZ ni bil upravičen (zoper navedeno odločitev tožnik tudi ni uveljavljal sodnega varstva.).

Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe ni obravnavalo, saj je bila vložena prepozno po preteku zakonskega roka (2. odstavek 343. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške postopka. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka iz razloga, ker njen odgovor na tožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP.