Jedro

Gre za to, da se tožbene trditve o dveh posojilih v dokaznem postopku niso potrdile. Zato je bilo dokazno breme na tožniku, ki nosi materialno dokazno breme, ki pa drugih dokazov o dejanski izročitvi zatrjevanih zneskov ni ponudil.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, "da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati tožniku 1.972.841,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku sodbe posamično navedenih zneskov ter mu povrniti pravdne stroške z obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni pod izvršbo". Tožniku je naložilo, da povrne prvotožencu pravdne stroške v višini 9.864,00 SIT in drugotoženki v višini 363.920,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15-ih dneh od izdaje sodbe dalje do plačila.

V obravnavani zadevi je tožnik zahteval od toženih strank vračilo neplačanega dela posojil po dveh posojilnih pogodbah, z dne 9.2. in 29.12.1996, v zavarovanje katerih sta bili sklenjeni dve pogodbi o zavarovanju terjatev, dne 9.2. in 29.12.1996. Po pogodbi z dne 9.2.1996 naj bi tožnik izročil prvotožencu 28.000 DEM, po pogodbi z dne 29.12.1996 pa 38.496 DEM. Vrnil mu je 4.472.670 SIT, zato tožnik vtožuje še preostanek dolga v višini 1.972.841,40 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v skladu z najemno pogodbo z dne 5.1.1995 obstajala zaveza drugotožene stranke izplačati prvotožencu terjatev iz naslova investicijskih vlaganj v najeti prostor (po stanju 1.10.1996 v višini 9.670.189,14 SIT). Prvi toženec je tožniku v zavarovanje posojila odstopil svoje pravice iz naslova investicijskih vlaganj, tako da bi tožnik v primeru nevračila lahko v imenu prvega toženca odpovedal najemno pogodbo, v tem primeru bi nastopila obveza druge tožene stranke (v skladu s 14. tč. najemne pogodbe) do vračila neporavnanih (z najemnino) investicijskih vlaganj tožniku. Prvo pogodbo o zavarovanju terjatve z dne 9.2.1996 so podpisale vse tri pravdne stranke, drugo z dne 29.12.1996 pa le tožnik in prvi toženec, ki se je zavezal, da bo o zavarovanju obvestil tudi drugo toženo stranko. Na taki podlagi je tožnik vtoževal nerazdelno plačilo od obeh toženih strank. Medtem ko je priča D. C., tožnikov sin, vztrajal pri tožbeni trditvi, da sta bila prvotožencu izročena oba zneska po obeh posojilnih pogodbah, je toženec izpovedal drugače, da sta obe pogodbi predstavljali le eno posojilno pogodbo, izročen mu je bil le znesek 20.000 DEM po prvi posojilni pogodbi. Znesek po drugi posojilni pogodbi predstavlja le znesek 20.000 DEM, povečan za zamudne in pogodbene obresti, natekle do sklenitve druge pogodbe. Šele po podpisu posojilne pogodbe z dne 29.12.1996 je začel vračati posojilo. Tudi priče B. P., B. P. in V. M. so izpovedale, da je tožnikov sin na sestanku dne 17.11.2000 zatrdil, da je "prvi toženec z drugo posojilno pogodbo poravnal tožniku posojilo po prvi posojilni pogodbi". Zato je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi prvemu tožencu dejansko izročil oba zneska po obeh posojilnih pogodbah (saj drugih dokazov, razen priče D. C., o izročitvi obeh zneskov, ni ponudil) in da je bila druga posojilna pogodba sklenjena zaradi poravnave posojila po prvi pogodbi. Da bi ugotovilo, ali je prvi toženec s plačilom 4.472.670,00 SIT svoj dolg poravnal, je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenko finančne stroke, ki je opravila obračun po dveh variantah: (izročenega) zneska v višini 20.000 DEM in 28.000 DEM. Ugotovilo je, da je prvi toženec v vsakem primeru posojilo vrnil v celoti in ga celo preplačal, na tako ugotovitev ne vpliva niti dejstvo, da je znesek iz valute DEM v SIT izvedenka preračunala z uporabo tečaja Banke Slovenije in ne Banke C., kot je bilo dogovorjeno v posojilni pogodbi. Tudi če se upošteva kot dolgovani znesek znesek po pogodbi z dne 29.12.1996, to je 38.496 DEM, sledi enak zaključek, da je toženec svoj dolg poravnal. Drugotožena stranka je bila v zavezi do tožnika le po pogodbi o zavarovanju terjatve z dne 9.2.1996, prvi toženec poslovnega prostora tudi še ni izročil drugotoženi stranki in terjatev prvega toženca do drugotožene stranke za povračilo investicijskih vlaganj še ni zapadla. Sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov tožbeni v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da je tožnik posodil prvotožencu le en znesek in to po prvi posojilni pogodbi, medtem ko mu drugega zneska po posojilni pogodbi z dne 29.12.1996 ne bi posodil, kar naj bi izhajalo iz pričevanja prvotoženca ter izpovedi prič B. P., B. P. in M. V., kot tudi izvedenskega mnenja izvedenke M. L., v nasprotju z izpovedjo priče D. C., predvsem pa posojilno pogodbo ter pogodbo o zavarovanju terjatve, obe z dne 29.12.1996, overjenih v notarskem zapisu notarja G. S. z dne 30.12.1996. V točki 1. posojilne pogodbe je v zadnjem stavku zapisano: "Posojilojemalec s podpisom pogodbe potrjuje prejem denarja od posojilodajalca po tej pogodbi". Prvi toženec je s podpisom pogodbe potrdil prejem zneska 38.496 DEM. V potrditev prejetega posojila je bila sklenjena še pogodba o zavarovanju terjatve, s katero je toženčev oče zastavil 5/6 solastne nepremičnine v k.o. K.. Zakaj je sodišče verjelo izpovedi prvotoženca, ki posojilnih pogodb ni izpodbijal ter pričam drugotožene stranke, ki niso bile prisotne ob sklepanju obeh pogodb 29.12.1996 in ne jasni vsebini obeh pogodb iz notarskega zapisa, ni obrazložilo. Potrebno je izpostaviti, da notarski zapis obeh pogodb z dne 29.12.1996, po katerem je prvi toženec izrecno soglašal z neposredno izvršljivostjo obeh pogodb, predstavlja javno listino. Po 224. čl. ZPP javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v listini potrjuje ali določa. Sodišče od notarja ni zahtevalo, da poda izjavo o listini, kar pomeni, da ne dvomi o pristnosti listine, zato je toliko bolj neverjetno, da posojilne pogodbe v notarskem zapisu pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Pomembna je tudi okoliščina, da prvotoženi v odgovoru na tožbo (tožnik je v tožbi zapisal, da je prvotoženec prejel po prvi pogodbi 28.000 DEM in po drugi 38.496 DEM), niti v nadaljnjih navedbah ni navajal, da ne bi prejel po tožbi zatrjevanih zneskov. Ker prvotoženi v svojih navedbah ni zatrjeval, da ni prejel zneskov po obeh posojilnih pogodbah, sodišče tega nespornega dejstva ne bi smelo ugotavljati glede na določbo 7. čl. ZPP. Če bi prejel le 20.000 DEM, kot je kasneje izpovedal, zaslišan kot stranka, bi seveda to v odgovoru na tožbo posebej poudaril in zanikal prejem v tožbi zatrjevanih zneskov. Tudi v nadaljevanju pravde ni podajal novih navedb. V odgovoru na tožbo je le zapisal, da se zaveda svojih obveznosti do tožnika in da poskuša nastalo težavo rešiti v okviru svojih trenutnih sposobnosti. Kljub zatrjevanemu plačilu v višini 4.349.670,00 SIT je priznal, da še ni poravnal dolga po obeh posojilnih pogodbah in je s tem priznal prejem obeh zatrjevanih zneskov v DEM, skeptičen je bil le glede pravilnega obračuna obresti ter zapadlosti dolga, posebej pa v 4. odstavku odgovora na tožbo govori o posojilih, ne pa o posojilu. Drugotožena stranka si je šele na prvi glavni obravnavi 19.4.2002 izmislila, da naj bi prvotoženi ničesar ne dobil po drugi posojilni pogodbi, ker naj bi iz odgovora na tožbo prvotoženca izhajalo, da je bilo posojilo vrnjeno, kar pa je v nasprotju s prej povedanim. Še na drugi glavni obravnavi 9.10.2002 je toženec dejal, da se je pripravljen poravnati, ker pričakuje nek priliv in da se je obrnil na drugo toženo stranko, da bi iz njegovih investicijskih vlaganj poravnala dolg do tožnika. Nenavadno je tudi to, da sodišče najprej sploh ni dvomilo o tem, da je prvi toženec prejel denar tudi po drugi posojilni pogodbi, saj je tako izvedencu S. H. kot M. L. naložilo, da pregledata listine, označene z A2 do A23 (torej tudi drugo posojilno pogodbo) ter ali prvi toženec glede na obe posojilni pogodbi še dolguje sporni znesek z obrestmi in je po pripombah tožnika na mnenje izvedenke, le-to pozvalo naj pojasni, zakaj je podala obračun terjatve ob predpostavki prejema posojila v znesku 20.000 DEM in 28.000 DEM, ne pa tudi 38.496 DEM. Pri teh sklepih sodišče res ni dovolj natančno postavilo vprašanj izvedencema, katera bi morala zgolj matematično preizkusiti, ali je tožnik pravilno obračunal obresti glede na obe posojili ter plačila prvotoženega in ali glede na to terjatev znaša 1.972.841,40 SIT. Neodločnost sodišča glede dejanskega stanja sta si izvedenca napačno razlagala in sta prevzela vlogo sodišča. Najprej je v plačilo po drugi pogodbi podvomil izvedenec S. H., izvedenka L. pa je vehementno prevzela vlogo sodišča in v svojem prvem mnenju povsem po svoje tolmači točko 1. posojilne pogodbe z dne 29.12.1996, prezre pa že omenjeni zadnji stavek in namesto sodišča ugotavlja obstoj terjatev. V dopolnilnem mnenju pa je navedla, da je svojo nalogo že opravila v prvem mnenju pod 2.6. in 2.7., ko je izračunala le obe varianti ob predpostavki plačila 20.000 DEM in 28.000 DEM. Ponovni zahtevi tožnika za dodatno mnenje sodišče brez utemeljitve ni ugodilo in je enostavno ugotovilo dejansko stanje, glede na izvedenkino pravno tolmačenje posojilne pogodbe z dne 28.12.1996 in notarskega zapisa z dne 30.12.1996, kar pa ni njena naloga. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo, koliko denarja je tožnik dejansko posodil prvotožencu. Prav tako gre glede tega odločilnega dejstva za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev po 1. odst. istega člena v zvezi z nepravilno uporabo 7. čl. ZPP. Sodišče se brez osnove ukvarja z vprašanjem, ali je šlo pri drugi posojilni pogodbi za novacijo (čeprav pravilno ugotavlja, da za novacijo ne gre) in ali je med tožnikom ter prvotoženim obstajal dogovor, po katerem bi bil znesek 20.000 DEM iz prve posojilne pogodbe vsebovan v znesku 38.496 DEM v drugi pogodbi. Teh dejstev namreč nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. Sodišče samo ne sme ugotavljati nezatrjevanih dejstev. O tem ni bilo govora do tretjega naroka 21.3.2003. Takrat je prvi toženec kot laik začel razlagati obnovo prve pogodbe z drugo pogodbo in pojasnjevati odnose s tožnikom povsem drugače kot dotlej. Tudi dve priči drugotožene stranke sta se po skoraj treh letih dobro spomnile sestanka C. D. in reprogramiranja dolga prvotoženca z drugo posojilno pogodbo. Tega drugotožena stranka ni navajala, čeprav naj bi bil po izpovedbi županje B. P. na sestanku tudi njihov odvetnik I. K., ki bi prav gotovo pravočasno opozoril svojo stranko na to pomembno okoliščino, če bi res obstajala in podal navedbe v zvezi s tem. Tako pa je šlo za očiten dogovor obeh toženih strank, potem ko sta ugotovili, da jima v pravdi slabo kaže in so prvi toženec in priče drugotožene stranke presenetljivo skladno izpovedale o stvareh, ki jih prej stranke niso navajale in kar je priča C. D. zanikal. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, podana v obrazložitvi sodbe na koncu 2. odstavka na 11. strani, da drugotoženo stranko zavezuje le pogodba o zavarovanju terjatve z dne 9.2.1996, ostale pogodbe pa ne. Prvi toženec je s pogodbo o zavarovanju terjatve z dne 29.12.1996 tudi posojilo po drugi posojilni pogodbi zavaroval z odstopom terjatve tožniku do drugotožene stranke iz naslova investicijskih vlaganj. Pri odstopu terjatve po takrat veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih ni potrebna privolitev dolžnika, vendar lahko izpolni dolžnik obveznost odstopniku, dokler ne izve za odstop, za drugi odstop pa se je zavezal dolžnika obvestiti odstopnik (prvi toženec), če tega morda ni storil, pa je dolžnika o tem v letu 1999 pisno obvestil tožnik. Zato ne more biti dvoma, da je prvi toženec prejel oba zneska po obeh posojilnih pogodbah, v ponovnem postopku bo le potrebno preizkusiti, ali je obračun terjatve tožnika po tožbi pravilen ter pri tem izvedenki naložiti obračun terjatve tožnika, ob upoštevanju obeh posojil po posojilnih pogodbah in še posebej opozoriti, kaj je in kaj ni naloga izvedenca finančne stroke, ki si mora med drugim tudi pridobiti menjalni tečaj banke iz pogodb, ne pa razsojati namesto sodišča. V odgovoru na pritožbo je prvi toženec poudaril, da je vse, kar je povedal na obravnavi, resnica. Res pa je laik, razume le jezik dogovora, nikoli ni nobenega zavajal ali poskušal škodovati.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbena trditvena podlaga je bila, da je tožnik posodil tožencu dva zneska, 28.000 DEM in 38.496 DEM, v dokaz tožbenih trditev je tožnik predložil dve posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju obeh posojilnih terjatev ter najemno pogodbo, sklenjeno med toženima strankama ter predlagal zaslišanje priče D. C., svojega sina. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na notarski zapis posojilne pogodbe z dne 29.12.1996, saj iz izpodbijane sodbe in spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bila ta pogodba sklenjena v notarskem zapisu, ampak le pogodba o zavarovanju terjatve z dne 29.12.1996 (dne 30.12.1996), pa tudi, ko se sklicuje na zapis v 1. tč. posojilne pogodbe z dne 29.12.1996, "da posojilojemalec s podpisom te pogodbe potrjuje prejem denarja od posojilodajalca ..", je to v nasprotju s prej zapisanim v isti točki, "da se mu denar zaveže izročiti ob notarski overitvi te pogodbe ter ob hkratni izročitvi podpisane in overjene listine, na podlagi katere bo možna vknjižba zastavne pravice", da bi bilo to izpolnjeno niti ne zatrjuje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pribaviti od notarja izjavo o listini; ni naloga sodišča, da samo pribavlja listine, ampak morajo stranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Res je priča C. potrdila tožbene trditve, vendar so njeno pričanje ovrgle priče B. P., tedanja županja drugotožene stranke, B. P., pravnica, zaposlena pri drugotoženi stranki in M. V., direktor družbe S. d.o.o., koncesionarja druge tožene stranke za opravljanje storitev upravljanja stanovanj in poslovnih prostorov v lasti drugotožene stranke, ki so izpovedale, da je tožnikov sin, D. C., na sestanku 17.11.2000 zatrdil, da je prvi toženec z drugo posojilno pogodbo poravnal tožniku posojilo po prvi posojilni pogodbi. Res prvi toženec v odgovoru na tožbo ni izrecno zatrjeval prejem le enega zneska posojila, vendar je navedel, da se z vtoževano terjatvijo ne strinja , da gre za zapleteno zadevo in je pisno težko prikazati dejanski potek posojil, vse bo obrazložil, kar je storil ob svojem zaslišanju. Razumel je, da znesek v pogodbi z dne 29.12.1996 (38.496 DEM) predstavlja znesek iz prve posojilne pogodbe z zamudnimi in pogodbenimi obrestmi, ki so se natekle do sklenitve kasnejše pogodbe, z vsemi stroški (str. 13 sodbe), izhajajoč iz tega je pojasniti njegovo pripravljenost poravnave dolga, na kar opozarja pritožba in pri tem upoštevati, da tožnik ne vtožuje pogodbenih obresti, kot je obrazložil že v tožbi, se mu zdijo visoke, ampak manj, le zakonske zamudne obresti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi sodišče prve stopnje ni izhajalo iz v drugi posojilni pogodbi navedenega zneska 38.496 DEM, zato v tej smeri podan pritožbeni očitek kršitve 7. čl. ZPP in relativne bistvene kršitve po 1.odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo predlagane priče in toženca, ne drži, da ni obrazložilo, zakaj je verjelo pričam in tožencu, to je storilo (str. 7 do 16 sodbe) in tudi ne, da si je drugotožena stranka šele na naroku 19.4.2002 izmislila, da naj bi prvi toženec po drugi posojilni pogodbi ne prejel zatrjevanega zneska, šlo je za pravočasne navedbe drugotožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi z že podanimi navedbami v vlogi z dne 18.11.2000. Zaslišane priče so izpovedale o sestanku dne 17.11.2000, na katerem je bilo, glede na izjavo D. C., vsem povsem jasno, da je bila sklenjena druga posojilna pogodba le zaradi poravnave posojila po prvosklenjeni posojilni pogodbi. Gre za to, da se tožbene trditve o dveh posojilih v dokaznem postopku niso potrdile. Sodišče prve stopnje ni samo nekaj ugotavljalo, kot očita pritožba, dokazno breme, da je tožnik tožencu dejansko izročil zneska po obeh posojilnih pogodbah, skupaj 67.496,00 DEM, je bilo na njemu, to je dokazoval s pričo D. C., katere izpoved pa je bila v dokaznem postopku ovržena. Zato je bilo dokazno breme na tožniku, ki nosi materialno dokazno breme, ki pa drugih dokazov o dejanski izročitvi zatrjevanih zneskov ni ponudil. Sodišče prve stopnje je moralo tako v nadaljevanju le še ugotoviti, ali je (ni) prvi toženec s plačilom (nespornega) zneska 4.472.670,00 SIT (47.734,88 DEM) svoj dolg tožniku poravnal. Povsem utemeljene so seveda pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje v delu, ko izvedenka ocenjuje sklenjene pogodbe, saj to ni naloga izvedenca, ampak sodišča. Naloga izvedenke je bila le, da preizkusi po tožniku napravljen obračun dolga po zatrjevanih posojilih ob upoštevanju toženčevih plačil. Zato je seveda izvedenkino mnenje v tem spornem delu neupoštevno, kar pa ni odločilno. Sodišče prve stopnje je za svoj zaključek o le enem posojilu imelo podlago že v ostalih izvedenih dokazih. Opravljenih izračunov izvedenke pa pritožba konkretno ne izpodbija. Vztraja le pri izračunu posojenih zneskov 28.000 DEM in 38.496 DEM, kar pa kot že ugotovljeno dokazni postopek ni potrdil, ampak le en posojeni znesek, pri čemer je, glede na nadaljnje ugotovitve prvostopenjskega sodišča, nepomembno, ali je šlo za znesek 20.000 DEM (kot je izpovedal prvi toženec) ali 28.000 DEM, kot izhaja iz prve posojilne pogodbe. Po izračunu izvedenke je namreč prvi toženec s plačanim zneskom preplačal tudi posojilo v znesku 28.000 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi (znesek 4.472.670,00 SIT znaša po izračunu izvedenke 47.734,88 DEM, zamudne obresti 13.029,89 DEM ), potrebe za dodatno mnenje oz. izračun dolga po varianti posojenega zneska 38.496 DEM oz. obeh posojenih zneskov v višini 66.496 DEM ni bilo, tak predlog je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo. Ob do sedaj ugotovljenem je brezpredmetna presoja zaveze druge toženke in s tem povezane pritožbene navedbe, do vračila neporačunanih investicijskih vlaganj tožniku, kar je bilo dogovorjeno le v zavarovanje nevračila posojila. Tako se izkažejo vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).