Jedro

Obstoj dveh posojilnih pogodb (pri čemer je posojilodajalec posojilojemalcu izročil le posojilo, ki izvira iz prve pogodbe) je treba presojati kot celoto tako, da predstavlja druga pogodba le konfirmacijo terjatve, ki izvira iz prve pogodbe.

Tudi javna listina dokazuje le tisto, kar je v njej potrjeno ali določeno v kontekstu pravnega razmerja, ki ga ureja, in ne na neki abstraktni ravni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici 1,972.841,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi „bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava“. Poudaril je, da se je že v pritožbi skliceval na bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neuporabe prvega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Toženec ni navajal, da je prejel le eno posojilo od tožnika in ga zato sodišče sploh ne bi smelo zaslišati o tem, ali je prejel en znesek ali dva po dveh posojilnih pogodbah. Če ga je o tem že spraševalo, pa tega pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati. Revident analizira trditve toženca in toženke ter posebej izpostavi, da so razlogi sodišča druge stopnje ob povezavi navedb toženke na prvi glavni obravnavi z navedbami toženke v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2000 nejasni in nasprotujoči si, ter gre zato za bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident tudi trdi, da sta bili obe posojilni pogodbi sklenjeni „v notarskem zapisu“ in da gre zato za javni listini, ki dokazujeta resničnost tistega, kar se potrjuje ali določa. Sodišče naj bi zato o odločilnem dejstvu, da je tožnik izročil tožencu znesek po drugi posojilni pogodbi v višini 38.496 DEM, odločilo v nasprotju z vsebino javne listine. Pritožbeno sodišče je ravnalo napačno, ker ni upoštevalo pritožbenih navedb glede zavarovanja obeh posojil po pogodbah o zavarovanju terjatev z dne 9. 2. in 29. 12. 1996. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ta pa nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve, ki jih v reviziji ni več mogoče izpodbijati(1) in na katere je sodišče oprlo pravnomočno zavrnilno sodbo, so naslednje: tožnik in toženec sta sklenila posojilno pogodbo 9. 2. 1996; ker toženec tožniku ni vrnil posojila, sta 29. 12. 1996 sklenila novo pogodbo; ob sklenitvi nove pogodbe tožnik tožencu ni izročil dodatnega denarja.

7. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilno stališče sodišča, da je toženec dolgoval tožniku le vrnitev posojila po prvi pogodbi, kar pa je bilo v celoti plačano (zaradi česar v nobenem primeru ne more obstajati niti terjatev tožnika proti toženki O. I.). Obstoj dveh posojilnih pogodb (pri čemer je posojilodajalec posojilojemalcu izročil le posojilo, ki izvira iz prve pogodbe) je treba presojati kot celoto tako, da predstavlja druga pogodba le konfirmacijo terjatve, ki izvira iz prve pogodbe.

8. Neutemeljeni sta tudi revizijski trditvi, da sodišče ni bilo upravičeno ugotavljati, koliko posojil je prejel toženec in da naj bi „resničnost“ drugega posojila dokazovala javna listina. Ob tožbenih trditvah, da je toženec dolžnik na podlagi dveh sukcesivno sklenjenih pogodb, je namreč tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da je tožencu izročil dve denarni posojili, pa tega ni storil. „Posojilna“ pogodba z dne 29. 12. 1996 ne vsebuje nedvoumne ugotovitve, da je tožnik izročil tožencu novo posojilo (ob nesporni ugotovitvi v pravdi, da prejšnje posojilo ni bilo vrnjeno). Tudi javna listina dokazuje le tisto, kar je v njej potrjeno ali določeno v kontekstu pravnega razmerja, ki ga ureja, in ne na neki abstraktni ravni(2).

9. Upoštevaje navedena stališča revizijskega sodišča tako niso podane procesne kršitve, ki jih je tožnik konkretiziral v reviziji.

10. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo ob upoštevanju 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 224. člena ZPP.