Jedro

Položaj medija iz 2. člena ZMed ni odvisen od tehnične oblike nosilca, na kateri je izdan, saj je to npr. lahko tako tiskana izdaja kot elektronska publikacija. Glede na to (zgolj) objave osebnega podatka v članku časopisa, ki ima status medija v smislu ZMed, ni mogoče obravnavati drugače kot, če je ta objavljen na kateri od ostalih oblik nosilcev za izdajo medijev. Takšne objave tudi ni mogoče šteti za zbirko osebnih podatkov po 5. točki 6. člena ZVOP-1. To pa pomeni, da objave osebnega podatka v prispevku medija, ni mogoče šteti za obdelavo podatka v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, ki bi bila podvržena pogojem obdelave osebnih podatkov iz II. dela ZVOP-1 in sodnemu varstvu po 34. členu ZVOP-1. Drugačno stališče bi pomenilo, da so mediji onemogočeni pri opravljanju svojih nalog obveščanja in informiranja javnosti, ki se izvršujejo skozi ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin, kar bi pomenilo, da jim ni zagotovljeno okolje, ki je nujno potrebno za zagotavljanje svobode izražanja in obveščanja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo pri tukajšnjem sodišču na podlagi določbe 34. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 393/2017 in III U 69/2016 Upravnega sodišča RS.

2. V tožbi navaja, da je v časopisu X. novinar A.A. dne 3. 3. 2018 na internetu na spletni strani ... (oziroma 4. 3. 2018 v tiskani verziji) objavil članek z naslovom „.....“, v katerem je bilo objavljenih kar nekaj osebnih podatkov tožeče stranke, vključno z občutljivimi osebnimi podatki, ki sploh niso potrebni za posredovanje informacije iz članka, da poteka delovni spor. Navedeno je bilo, da je tožeča stranka portugalska pravnica, zunajzakonska partnerica prorektorja B.B., da je že nekaj časa na porodniškem dopustu in da je vložila tožbo na Delovno sodišče v Mariboru. Navedeni so tudi osebni podatki o zaposlitvi tožeče stranke na Univerzi v Y. Tožeča stranka je z dopisom z dne 7. 3. 2018 od prve toženke1 zahtevala na podlagi 32. in 33. člena ZVOP-1 blokiranje in izbris osebnih podatkov. Tožena stranka je po ponovnem pozivu na to odgovorila in zavzela stališče, da ima X. d.d. vse pravice do uporabe občutljivih osebnih podatkov ter da osebnih podatkov ne obdeluje.

3. Tako po ZVOP-1 kot po stari Direktivi 95/462 je upravljalec pravna oseba, ki sama ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov (6. člen ZVOP-1). Tožena stranka je delniška družba in s tem pravna oseba. Kot časopisna hiša nudi tudi svojo spletno izdajo, ki je dostopna na internetu. Tukaj je dne 3. 3. 2018 objavila zgoraj navedeni članek. Glede tega velja, da je postopek navedbe različnih oseb na spletni strani, pri čemer je njihova prepoznavnost omogočena z navedbo imena ali z drugimi sredstvi, npr. z navedbo telefonske številke ali informacij v zvezi z njihovimi delovnimi razmerami in preživljanjem prostega časa, obdelava osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatskimi sredstvi v smislu 3. člena (1) Direktive 95/46/ES (izrek sodbe sodišča EU v zadevi C-101/01, Lindqvist). Obdelava osebnih podatkov zajema kakršenkoli postopek ali niz postopkov, ki se izvajajo v zvezi z osebnimi podatki z avtomatskimi sredstvi ali brez njih, npr. posredovanje s prenosom, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, zato je treba postopek, s katerim se na spletno stran vnesejo osebni podatki, šteti za tako obdelavo. Za objavo informacij na spletni strani je glede na tehnične in računalniške postopke, ki so trenutno v rabi, treba izvesti postopek nalaganja te strani na strežnik in postopke, potrebne za to, da postane ta stran dostopna osebam, ki se povežejo na splet. Ti podatki se vsaj delno opravijo z avtomatskimi sredstvi.

4. Glede določanja namena in sredstev obdelave tožeča stranka navaja, da je tožena stranka sama določala namen in sredstva obdelave osebnih podatkov. Imetnik spletne strani je tudi upravljalec osebnih podatkov na tej strani. Namen, ki ga je določil X., je objava članka na spletni strani, sredstva pa so poleg spletne strani X. tudi papirna izdaja časopisa.

5. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da sta varstvo osebnih podatkov in svoboda govora dve ločeni temeljni pravici, ki se ne dotikata. Zaradi tega ZVOP-1 določa, da se za osebne podatke, ki jih za namene obveščanja javnosti obdelujejo mediji, ne uporablja drugi odstavek 25., 26., 27. in 28. člena ter V. del tega zakona (tretji odstavek 7. člena ZVOP-1). Toda objava na spletni strani in s tem avtomatska obdelava občutljivih podatkov ni izvzeta iz zahteve po predhodni odobritvi iz 13. člena ZVOP-1. Tožeča stranka se sklicuje na prvi odstavek 8. člena Direktive 95/46 in navaja, da je X. obdeloval podatke, ki po ZVOP-1 štejejo za občutljive osebne podatke o etničnem izvoru tožnice (navedba portugalska pravnica), podatke v zvezi z zdravjem (porodniški dopust) in podatke v zvezi s spolnim življenjem (partnerica rektorskega kandidata). Tožena stranka niti ni preizkusila dejanskega stanja, saj tožnica ni javna uslužbenka, ker ji je pogodba o zaposlitvi za določen čas potekla na začetku leta pred mesecem marcem, ko je bil objavljen članek.

6. Glede sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) tožeča stranka navaja, da se zadeva Halford proti Veliki Britaniji nanaša na prisluhe telefonskih klicev na službenem telefonu policistke, ki je bila v delovnem sporu z britansko policijo. Tukaj je ESČP ugotovil kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Zadeva Copland proti Združenemu kraljestvu se nanaša na nadzor osebne pošte ali elektronske pošte in rabe interneta s strani nadrejenih, kjer je tudi bila ugotovljena kršitev 8. člena EKČP. 7. Po presoji tožeče stranke predstavljata jedro spora vprašanji, ali je imela tožena stranka soglasje za obdelavo občutljivih osebnih podatkov in ali je dolžna sporočiti, kje je vir teh podatkov. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na zadevo Sodišča Evropske unije (SEU) T-259/03 Nikolaou proti Računskemu sodišču, iz katerega izhaja, da pravica do varstva osebnih podatkov velja tudi v primeru absolutno javnih oseb.

8. V članku v obeh različicah, spletni in tiskani, so navedeni občutljivi osebni podatki, za kar tožeča stranka ni dala izrecne pisne osebne privolitve. Tožena stranka bi morala na podlagi zahteve tožeče stranke izdati odločbo v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tega ni storila, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Kršitev pravice do varstva občutljivih osebnih podatkov še vedno traja, zato lahko tožeča stranka zahteva sodno varstvo.

9. Tožeča stranka se sklicuje še na 30. člen ZVOP-1 in navaja, da na tej podlagi zahteva, da ji tožena stranka sporoči vir občutljivih osebnih podatkov, ki so bili objavljeni v predmetnem članku. Zatrjuje, da ima na podlagi 32. člena ZVOP-1 pravico do izbrisa občutljivih osebnih podatkov o državljanstvu, narodnosti in zdravstvenem stanju, ki se nanašajo na tožečo stranko. V skladu s 34. členom ZVOP-1 upravno sodišče v tem delu izda dajatveno sodbo, zaradi tega tožeča stranka postavlja zahtevek v sporu polne jurisdikcije. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče razsodi, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje izbrisati občutljive osebne podatke o državljanstvu in narodnosti (sklicevanje na portugalsko državljanstvo) in o zdravstvenem stanju (sklicevanje na porodniški dopust), ki se nanašajo na tožečo stranko, v članku z naslovom “...”, ki je bil 3. 3. 2018 objavljen na spletni strani ..., in iz vseh svojih zbirk podatkov. Nadalje naj tožena stranka v istem roku tožeči stranki sporoči vir prej navedenih občutljivih osebnih podatkov v navedenem članku. S tretjim odstavkom tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva odpravo odločbe tožene stranke z dne 29. 5. 2018, s katero je ta odgovorila na zahtevo tožeče stranke za izbris občutljivih osebnih podatkov. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka pristojnosti upravnega sodišča. Tožena stranka je pravna oseba zasebnega prava, organizirana kot delniška družba in ni državni organ niti organ lokalne skupnosti niti nosilec javnih pooblastil in ne izdaja upravnih niti oblastvenih aktov. Odgovor tožene stranke z dne 29. 5. 2018 predstavlja odgovor na zahtevo tožeče stranke ne pa upravne odločbe oziroma oblastvenega akta, zato upravno sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi in tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže. V odgovoru na tožbo oporeka tudi zapisu tožeče stranke v tožbi, da je odgovorni urednik tožene stranke njen zastopnik, saj toženo stranko zastopa predsednik uprave.

11. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da obravnavani članek ne predstavlja zbirke osebnih podatkov. Ta je namreč nastal na podlagi podatkov, ki jih je novinar tožene stranke prejel od svojih virov. Takšno stališče potrjuje tudi več odločb informacijskega pooblaščenca, v katerih ta pojasni, da ZVOP-1 varuje osebne podatke, ki so del neke zbirke, ne pa osebnega podatka samega po sebi. Zbirka osebnih podatkov pa predstavlja strukturiran niz podatkov, ki vsebujejo vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo in združevanje podatkov.

12. Tožena stranka še navaja, da je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na zadevo Lindqvist (sodba SEU C-101/01), ki se po vsebini nanaša na drugačne okoliščine. V obravnavani zadevi gre za članek, ki predstavlja uresničevanje svobode izražanja (39. člen Ustave RS), uredniške avtonomije in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS) ter opravljanje temeljne funkcije medijev, to je opravljanje funkcije “psa čuvaja”, saj gre za poročanje o temi, ki je v javnem interesu, to je o transparentnosti zaposlovanja in o samem sodnem postopku, novinar pa informacije dobi od svojega vira, zato ne gre za zbirko osebnih podatkov niti ne za obdelavo osebnih podatkov in zato zadeva nikakor ni primerljiva.

13. Tožena stranka še navaja, da ni upravljalec osebnih podatkov, saj nima zbirke osebnih podatkov o tožeči stranki, ker pa nima zbirke osebnih podatkov, teh tudi ne obdeluje. Tožena stranka tudi ne zbira in ne obdeluje osebnih podatkov v nasprotju z določbami ZVOP-1. Dodaja, da je svoboda izražanja ena izmed ključnih pravic, ki jo je v ospredje postavil že v petdesetih letih prejšnjega stoletja Svet Evrope, saj je urejena v 10. členu EKČP in 39. členu Ustave RS. Nobena pravica sicer ni absolutna, vendar pa je ESČP že večkrat poudarilo, da svoboda izražanja predstavlja temelj demokratične družbe, ki je pomemben tudi za posameznikov razvoj in njegovo samouresničitev, zato morajo biti kakršnekoli omejitve oziroma izjeme ozke. Poseg v svobodo govora ali omejitev svobode govora predstavlja že cenzuro, ki omogoča manipuliranje z informacijami, kršena pa je tudi pravica javnosti do dostopa do informacij in pravica javnosti vedeti oziroma seznanitve z aktualnimi zadevami, ki so v javnem interesu. Kakršenkoli poseg v že objavljene spletne članke zato pomeni poseg v svobodo izražanja, pravico javnosti do informiranja in seznanitve ter cenzuro. Poudarek, da je tožnica po narodnosti Portugalka, je pomemben iz razloga, ker je v članku pojasnjeno, kje je bila zaposlena prej, kjer je bila v času zaposlitve na Univerzi v Y. še vedno delno zaposlena, ter kakšno delo je opravljala na Univerzi v Y. Podatek, da je tožnica porodniško odsotna, je pomemben z vidika delovnega razmerja in samega sodnega postopka, o katerem članek poroča, v slednjem pa tožnica zahteva zaposlitev za nedoločen čas, poleg tega pa še pojasnjuje, da je tožnica v zunajzakonski skupnosti z B.B., ki je bil prorektor in samostojni zastopnik Univerze v Y. od 21. 12. 2017 do 20. 6. 2018, kar pomeni, da gre za informacije, za katere imajo bralci upravičen interes, da se z njimi seznanijo. Tožeča stranka tudi neutemeljeno navaja, da gre za avtomatizirano obdelavo osebnih podatkov glede objave spletnega članka, saj se avtomatizirana objava nanaša le na zbirke osebnih podatkov. Tožena stranka pa nima zbirke osebnih podatkov o tožeči stranki niti osebnih podatkov ne obdeluje ne ročno ne avtomatizirano.

14. Tožena stranka še dodaja, da je Univerza v Y. javni zavod, katerega ustanovitelj je Republika Slovenija in se kot taka financira neposredno iz državnega proračuna. Posledično ima javnost pravico, da je seznanjena s podatki, da tožnica, ki je bila zaposlena pri univerzitetni založbi s tožbo zahteva redno zaposlitev za nedoločen čas na mariborski univerzi, pri čemer je tožničin zunajzakonski partner samostojno zastopal Univerzo v Y., kar potrjuje izpisek iz sodnega registra. Tožnica je namreč vložila tožbo zoper Univerzo v Y. že v prvem mesecu opravljanja funkcije prorektorja s strani njenega partnerja.

15. Tožeča stranka tudi neutemeljeno zahteva, da ji tožena stranka razkrije vir svojih informacij, saj so novinarji in odgovorni uredniki dolžni varovati svoje vire, kot to določa drugi odstavek 21. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) in 8. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

16. Razen tega tožeča stranka neutemeljeno zahteva odpravo “odločbe« z dne 29. 5. 2018, saj tožena stranka ni organ oblasti in ne izdaja upravnih odločb oziroma posamičnih aktov. Tožena stranka je dne 29. 5. 2018 preko svoje pooblaščenke poslala zavrnitev zahtevka, v katerem je argumentirano pojasnila, ter navedla pravno podlago in sodno prakso, zakaj zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podredno zavrne, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

17. Tožba je nedovoljena.

18. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v upravnem sporu toženo stranko zastopa njen zakoniti zastopnik in ne odgovorni urednik, kot je tožeča stranka zapisala v tožbi. Tožena stranka je odgovor na tožbo vložila po pooblaščeni odvetniški družbi, pooblastilo le tej pa je bilo pravilno dano s strani zakonitega zastopnika. Določbe ZMed, ki urejajo položaj ter naloge odgovornega urednika, ga ne postavljajo v položaj zakonitega zastopnika izdajatelja medija, ki je gospodarska družba.

19. Tožeča stranka je vložila tožbo s sklicevanjem na 34. člen ZVOP-1. Ta določa, da lahko posameznik, ki je ugotovil, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja (prvi odstavek). Če je kršitev iz prejšnjega odstavka prenehala, lahko posameznik vloži tožbo na ugotovitev, da je kršitev obstajala, če mu v zvezi s kršitvijo ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (drugi odstavek). V postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor (tretji odstavek).

20. Z ZVOP-1 se določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi, s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov (1. člen tega zakona). S tem zakonom se udejanja pravica do varstva osebnih podatkov, ki jo zagotavlja 38. člen Ustave RS. Ta določa, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.

21. Glede na citirano določbo 34. člena ZVOP-1 ni nobenega dvoma, da je za odločanje o sodnem varstvu na tej podlagi pristojno upravno sodišče. V predmetni zadevi pa je sporno, ali je tožba tožeče stranke pravilno utemeljena na določbah ZVOP-1 in posledično, ali je podana podlaga za odločanje sodišča po določbah 34. člena ZVOP1-1. 22. Tožeča stranka zatrjuje, da je prišlo z objavo zgoraj navedenega članka na spletni strani časopisne hiše X. d.d. do nedopustne obdelave njenih (občutljivih) osebnih podatkov. Iz tega razloga je na toženo stranko na podlagi določb 32. in 33. člena ZVOP-13 naslovila zahtevo za blokiranje in izbris osebnih podatkov, tožena stranka pa je (po ponovnem pozivu) z dopisom z dne 29. 5. 2018 zahtevo tožeče stranke zavrnila.

23. Tožeča stranka v tožbi pod I. navaja dve odločitvi sodišč, ki po njenem mnenju kažeta na pristojnost upravnega sodišča tudi v predmetni zadevi. Glede tega sodišče ugotavlja, da se nobena od teh dveh zadev ne nanaša na primerljive dejanske okoliščine in posledično tudi ne na primerljivo materialnopravno podlago.

24. Zadeva VSL II Cp 393/2017 se nanaša na spor v zvezi z upravičenostjo posredovanja identifikacijskih podatkov prejemnikov nakazil pri banki. V tej zadevi je šlo za spor med pravnim subjektom in banko glede upravičenosti do podatkov, s katerimi je razpolagala banka, in je zato ta zadeva po vsebini povsem drugačna kot predmetna, ko gre za s strani tožeče stranke zatrjevane kršitve po ZVOP-1 zaradi objave njenih podatkov v članku, ki ga je objavila tožena stranka kot časopisna hiša na svoji spletni strani.

25. Zgolj v pojasnilo pa sodišče dodaja, da je bila s prej navedenim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani sicer potrjena odločitev prvostopnega sodišča, ki se je v predmetni zadevi izreklo za stvarno nepristojno, ker je menilo, da je pristojno upravno sodišče, vendar pa je bilo s končno odločitvijo o pristojnosti v tej zadevi, to je sklepom Vrhovnega sodišča št. I Upr 1/20204, odločeno, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

26. Tudi zadeva Upravnega sodišča RS št. III U 69/2016 se po vsebini nanaša na povsem drugačen dejanski stan. V tej zadevi gre za situacijo, ko skuša posameznik (očitno dedič) od banke dobiti podatke pokojnika, ki je bil njen komitent. Tudi ta zadeva torej ne rešuje vprašanj, ki so relevantna v obravnani zadevi.

27. V predmetni zadevi je tožena stranka časopisna hiša X. d.d., ki izdaja časopis X. v tiskani verziji in na spletni strani. Časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti, so mediji (prvi odstavek 2. člena ZMed). Pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes Republike Slovenije na področju medijev ureja Zmed. Preko medijev se uresničuje z ustavo zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko na drugi strani svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS).

28. Napačno je tožbeno stališče, da sta varstvo osebnih podatkov in svoboda govora dve ločeni temeljni pravici, ki se ne dotikata. Prav nasprotno gre za dve pravici, ki sta pogosto v koliziji. Sicer se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave RS), z zakonom pa je mogoče predpisati način njihovega uresničevanja, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Zaradi zakonitega in ustavnoskladnega zbiranja, obdelovanja in uporabe osebnih podatkov je bil sprejet ZVOP-1 (izhajajoč iz Direktive 95/46/ES) , z namenom zagotovitve svobode izražanja pa ZMed. Iz narave človekovih pravic izhaja, da so lahko posamezne določbe, ki zagotavljajo njihovo uresničevanje, v medsebojnem nasprotju. Takšna nasprotja se uskladijo z metodo razlage, ki jo teorija pozna kot praktično konkordanco, kar pomeni, da gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice5. 29. V na spletni strani tožene stranke dne 3. 3. 2018 objavljenem članku „...“ je bila tožnica omenjena z imenom in priimkom, kar skupaj z drugimi informacijami o njej pomeni, da so v članku navedeni podatki njeni osebni podatki. Osebni podatek je namreč katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika6, ne glede na obliko, v kateri je izražen (1. točka 6. člena ZVOP-1). Glede na vsebino teh podatkov pa ti podatki sodijo tudi v skupino občutljivih osebnih podatkov7. 30. V predmetni zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali za objavo osebnih podatkov v članku na spletni stran časopisa veljajo določbe ZVOP-1 o obdelavi osebnih podatkov in pravni podlagi za obdelavo le teh ter posledično ali je sodno varstvo za te kršitve zagotovljeno po 34. členu ZVOP-1. 31. Direktiva 95/46/ES, ki je predhodnica Uredbe (EU) 2016/679 - ta se uporablja od 25. 5. 2018 (člen 99 te Uredbe), in se je uporabljala v času objave predmetnega članka, določa, da mora obdelava osebnih podatkov v novinarske namene predstavljati izjemo od zahtev nekaterih določb te direktive, kadar je to potrebno za uskladitev temeljnih pravic posameznikov s svobodo informiranja ter predvsem s pravico do prejemanja in prenašanja podatkov zagotovljeno z 10. členom EKČP8 (točka 37 uvoda k Direktivi). Člen 9 Direktive tako določa, da države članice določijo izjeme ali odstopanja od določb poglavij III (Posebne vrste obdelave), IV (Informacije, posredovanje posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo) in VI (Izjeme in omejitve) za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja v zgolj novinarske namene ali zaradi umetniškega ali literarnega izražanja, če so potrebna za uskladitev pravice do zasebnosti s predpisi, ki urejajo svobodo izražanja.

32. ZVOP-1 določa izjeme pri uporabi tega zakona v 7. členu, med katerimi je v tretjem odstavku določeno, da se za osebne podatke, ki jih za namene obveščanja javnosti obdelujejo mediji, ne uporablja drugi odstavek 25. člena, 26., 27. in 28. člen ter V. del tega zakona. ZVOP-1 tako določa, da za medije ne velja zaveza, da v svojih aktih predpišejo postopke in ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov ter določijo osebe, ki so odgovorne za določene zbirke osebnih podatkov, in osebe, ki lahko zaradi narave njihovega dela obdelujejo določene osebne podatke (drugi odstavek 25. člena ZVOP-1), odvezal jih je vzpostavitve kataloga zbirke osebnih podatkov (26. člen ZVOP-1), obveščanja nadzornega organa (27. člen ZVOP-1), njega pa vodenja registra podatkov iz 27. člena ZVOP-1 (28. člen ZVOP-1), za medije pa ne veljajo niti določbe ZVOP-1, ki se nanašajo na iznos podatkov (V. del ZVOP-1).

33. Položaj medijev je torej glede področja, ki ga urejata Direktiva 95/46/ES in ZVOP-1 specifičen. Pomen medijev v demokratični družbi poudarja tudi ESČP. Npr. v zadevah Wegrzynowski in Smolczewski proti Poljski (št. 33846/01) ter M.L. in W.W. proti Nemčiji (št. 60798/10 in 65599/10) izrecno poudarja vlogo, ki jo imajo mediji v demokratični družbi, saj se skozi njih uresničuje ne samo pravica do svobode izražanja, ampak tudi pravica javnosti do obveščenosti. Ta vloga medijev vključuje tudi pravico do poročanja in komentiranja sodnih postopkov. Le na ta način je medijem omogočeno, da uspešno opravljajo svojo vlogo „psa čuvaja“. Pri tem ESČP poudarja, da svoboda izražanja iz 10. člena Konvencije dopušča medijem novinarsko svobodo glede tega, katere okoliščine primera bodo objavljene, z namenom zagotoviti kredibilnost prispevka.

34. K temu je dodati, da se na nekatere odločitve ESČP sklicuje tudi tožeča stranka v tožbi, vendar pa se te nanašajo na povsem drugačne dejanske okoliščine in ne na delovanje medijev. Tudi kar zadeva prakso SEU sodišče ugotavlja, da se zadeve Lindqvist (C-101/01), Nikolaou (C-220/13 P) in Breyer (C-582/14), ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, ne nanašajo na sorodne dejanske okoliščine kot predmetna zadeva. V prvi zadevi je šlo za objavo osebnih podatkov oseb, prostovoljcev v eni od župnij švedske protestantske cerkve, ki jih je ena od udeleženk objavila na svoji spletni strani, v drugi je bivša članica Računskega sodišča EU od te institucije zahtevala plačilo odškodnine zaradi nepravilnosti, ki bi jih naj storilo to sodišče v okviru notranje preiskave, v tretji pa je šlo za dopustnost obdelave osebnih podatkov zaradi zaračunavanja storitev dostopa do interneta. Tudi v zadevi Google Spain (C-131/12), ki se sicer po vsebini nanaša na dostop do informacij, objavljenih na spletni strani časopisa, je bil postopek s pritožbo španskega državljana zoper časopisno hišo ustavljen, nadaljeval pa se je zoper družbi Google Spain in Google Inc. kot družbi, ki upravljata spletni iskalnik. Nobena od teh zadev se torej ne nanaša na primer, ko bi zaradi varstva osebnih podatkov v smislu določb Direktive 95/46/ES (oziroma ZVOP-1) postopek tekel zoper medijsko hišo. 35. Že zgoraj je pojasnjeno, da je z ZVOP-1 zagotovljena pravica do varstva osebnih podatkov (citirani 38. člen Ustave RS) kot eden od elementov varstva pravic zasebnosti (35. člen Ustave RS9). Po drugi strani se svoboda izražanja (vključujoč pravico do obveščenosti) iz 39. člena Ustave RS uresničuje preko medijev. Ne ena ne druga nista absolutni, zato je, kadar pride do njune kolizije, treba najti pravično ravnovesje med pravico do spoštovanja zasebnosti (v konkretnem primeru skozi varstvo osebnih podatkov) in pravico javnosti do svobode obveščanja, pri čemer je treba upoštevati tudi pomembno vlogo, ki jo ima tisk v demokratični družbi10. Nalogi medijev, da posredujejo informacije, se pridružuje pravica javnosti do njihovega prejemanja11. 36. Da lahko mediji opravljajo svojo nalogo obveščanja javnosti, jim mora biti pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin zagotovljena svoboda javnega obveščanja in izražanja, pri tem pa morajo imeti glede tega, katere okoliščine primera bodo objavljene, zadostno mero novinarske svobode, saj je le na ta način mogoče zagotoviti verodostojnost in kredibilnost njihovega dela.

37. Pri tem se mediji razlikujejo od drugih subjektov, ki (lahko) javno objavljajo informacije, stališča ali mnenja, kar danes na široko omogočajo tehnična sredstva oziroma razvoj interneta12. Dejavnost medijev je regulirana s predpisom, temelji pa na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstva človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin, v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela (6. člen ZMed).

38. Izdajatelj medija je pravna ali fizična oseba, ki izvaja dejavnost razširjanja programskih vsebin po določbah ZMed (prvi odstavek 9. člena tega zakona), pred začetkom izvajanja dejavnosti pa mora priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu zaradi vpisa v razvid (prvi odstavek 12. člena tega zakona). Dejavnost razširjanja programskih vsebin zajema dejavnost izdajanja časopisov, revij ali periodike, radijsko ali televizijsko dejavnost, ter izdajanje elektronskih publikacij ne glede na tehnično obliko nosilca, na katerem so izdane (3. člen ZMed).

39. Položaj medija iz 2. člena ZMed torej ni odvisen od tehnične oblike nosilca, na kateri je izdan, saj je to npr. lahko tako tiskana izdaja kot elektronska publikacija. Glede na to (zgolj) objave osebnega podatka v članku časopisa, ki ima status medija v smislu ZMed (tudi če je ta objavljen na spletni strani izdajatelja medija), ni mogoče obravnavati drugače kot, če je ta objavljen na kateri od ostalih oblik nosilcev za izdajo medijev. Takšne objave tudi ni mogoče šteti za zbirko osebnih podatkov po 5. točki 6. člena ZVOP-113. To pa pomeni, da objave osebnega podatka v prispevku medija, ni mogoče šteti za obdelavo podatka v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, ki bi bila podvržena pogojem obdelave osebnih podatkov iz II. dela ZVOP-1 in sodnemu varstvu po 34. členu ZVOP-1. Drugačno stališče bi pomenilo, da so mediji onemogočeni pri opravljanju svojih nalog obveščanja in informiranja javnosti, ki se izvršujejo skozi ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin, kar bi pomenilo, da jim ni zagotovljeno okolje, ki je nujno potrebno za zagotavljanje svobode izražanja in obveščanja.

40. K temu sodišče še dodaja, da tudi iz odločitve SEU v zadevi Google Spain (C-131/12) izhaja, da obdelave podatkov v novinarske namene (na spletnem mestu izdajatelja, to je časopisne hiše) ni mogoče enačiti z obdelavo, ki jo izvede upravljalec spletnega iskalnika, v tem primeru Google. Tožeča stranka v tožbi napačno povzema to odločitev, ko na njeni podlagi zaključuje, da je X. d.d. upravljalec (osebnih podatkov). Ta odločitev se namreč nanaša na postopanje upravljalca spletnega iskalnika (Google) in ne upravljalca osebnih podatkov v smislu določb Direktive 95/46/ES in ZVOP-1. 41. V skladu z zgoraj navedenim o položaju in pomembnosti medijev v demokratični družbi, je tudi zakonska ureditev, po kateri urednik, novinar ali avtor prispevka niso dolžni razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa kazenska zakonodaja (drugi odstavek 21. člena ZMed). Tudi to kaže na specifičnost položaja medijev, ki jim mora biti zaradi njihove naloge javnega obveščanja in informiranja zagotovljena široka možnost pridobivanja relevantnih informacij, to pa omogoča tudi citirana določba ZMed, po kateri se vir informacij ne razkrije in zato za obdelavo podatkov v novinarske namene ni mogoče uporabiti določbe 5. točke prvega odstavka 30. člena ZVOP-1, ki sicer posamezniku omogoča pridobitev informacije o virih za zbirko osebnih podatkov in o metodi obdelave. Pri tem je dodati, da se ta določba izrecno nanaša na zbirko osebnih podatkov, objave v članku pa ni mogoče šteti kot zbirko osebnih podatkov. Drugih navedb, da se pri toženi stranki osebni podatki tožnice vodijo v zbirki osebnih podatkov pa tožeča stranka ni postavila.

42. Kolikor pa posameznik meni, da je medij prekoračil meje dopustnega pri razširjanju vsebin in je pri tem prekomerno posegel v njegovo pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS), mu je sodno varstvo zagotovljeno s 134. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic. Ta določa, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice (prvi odstavek). Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote (drugi odstavek). Ta postopek pa teče pred sodiščem splošne pristojnosti.

43. Iz zgoraj obrazloženega sledi, da o postavljenem zahtevku tožeče stranke ni mogoče odločati v upravnem sporu po 34. členu ZVOP-1, zato je sodišče ob uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo. Navedeno velja tako glede zahtevka za izbris osebnih podatkov iz članka, objavljenega na spletni strani tožene stranke, oziroma (sicer v tožbi nekonkretiziranih) zbirk osebnih podatkov, kot glede sporočitve vira teh informacij in zahteve za odpravo akta – dopisa tožene stranke z dne 29. 5. 2018, ki ga je tožeča stranka poimenovala odločba.

44. Glede slednjega prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

45. Dopis tožene stranke z dne 29. 5. 2018 ni upravni akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, pa tudi noben drug zakon določa, da se njegova zakonitost presoja v upravnem sporu, zato je sodišče tudi v tem delu tožbo zavrglo.

46. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

1 Tožeča stranka na tem mestu v tožbi sicer govori o prvi toženi stranki, a glede na to, da kot toženo stranko navaja le en subjekt, to je X. d.d., sodišče ugotavlja, da se navedeno nanaša nanj. 2 To je Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES. 3 32. člen ZVOP-1 ureja pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora posameznika, ki zatrjuje nepopolnost, napake ali obdelavo njegovih osebnih podatkov v nasprotju z zakonom, 33. člen tega zakona pa določa postopek za uveljavljanje le-tega. 4 Sicer šele 26. 2. 2020, kar pomeni, da tožeča stranka s tem v času vložitve tožbe ni mogla biti seznanjena. 5 Tako Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 195. 6 Posameznik je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se osebni podatek nanaša; določljiva pa je, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa (2. točka 6. člena ZVOP-1). 7 To so podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence ali evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške, občutljivi podatki so tudi biometrične značilnosti, če je z njihovo uporabo mogoče določiti posameznika v zvezi s kakšno od prej navedenih okoliščin (19. točka 6. člena ZVOP-1). Obdelava občutljivih osebnih podatkov je sicer posebej urejena v 13. členu ZVOP-1. 8 Svoboda izražanja je urejena v 10. členu EKČP. 9 Ta določa: zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. 10 Glej tč. 33 te obrazložitve. 11 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020. 12 O tem zadeva SEU Lindqvist C-101/01. 13 Ta določa, da je zbirka osebnih podatkov vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika.