Jedro

Ker nadaljnjih pravil o pristojnosti sodišč za odločanje o sporih na podlagi 79. člena SUVP ta uredba ne vsebuje, je za določitev pristojnosti potrebna razlaga zakonskega prava Republike Slovenije. Tako je sicer mogoče uporabiti tudi določbo 34. člena ZVOP-1, kolikor ni v nasprotju z SUVP, vendar jo je treba razlagati skladno z vsebino SUVP. Vsebino 34. člena ZVOP-1 pa je že razložila dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je poudarila, da se navedena določba po vsebini nanaša zgolj na javnopravne upravne spore, ki se lahko vodijo samo zoper organe oblasti v smislu 1. člena ZUS-1. Skladno s tem so za vse ostale spore za varstvo osebnih podatkov po 79. členu SUVP pristojna sodišča splošne pristojnosti.

Tožena stranka ni javni organ države članice, temveč gre za zasebnopravno gospodarsko družbo. Tako za odločanje o varstvu osebnih podatkov v tem sodnem sporu ni pristojno Upravno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti na podlagi 1. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 180/2018-10 z dne 10. 12. 2020, se razveljavi in se zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala izbris osebnih podatkov iz članka, objavljenega na spletni strani tožene stranke, oziroma (sicer v tožbi nekonkretiziranih) zbirk osebnih podatkov, da se ji sporoči vir teh informacij ter ob tem zahtevala odpravo akta – dopisa tožene stranke z dne 29. 5. 2018, ki ga je tožeča stranka poimenovala odločba.

2. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je tožbo zavrglo, ker o postavljenih zahtevkih glede varstva osebnih podatkov zoper toženo stranko (medij) ni mogoče odločiti na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), saj objave osebnega podatka v prispevku medija ni mogoče šteti za obdelavo podatka v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, ki bi bila podvržena pogojem obdelave osebnih podatkov iz II. dela ZVOP-1 in sodnemu varstvu po 34. členu ZVOP-1. Če posameznik meni, da je medij prekoračil meje dopustnega pri razširjanju vsebin in je pri tem prekomerno posegel v njegovo pravico do zasebnosti (35. člen Ustave), mu je sodno varstvo zagotovljeno s 134. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic. Tak postopek pa je mogoče sprožiti pred sodiščem splošne pristojnosti. Poleg tega dopis tožene stranke z dne 29. 5. 2018 ni upravni akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, pa tudi noben drug zakon ne določa, da se njegova zakonitost presoja v upravnem sporu.

3. Zoper navedeni sklep je tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga Vrhovnemu sodišču, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in zgolj podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Zahteva povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot v celoti neutemeljeno, pritožnici pa naloži v plačilo stroške tožene stranke.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. V zadevi ostaja sporno, ali je za odločanje o postavljenih tožbenih zahtevkih zoper toženo stranko pristojno Upravno sodišče. 7. Pritožnica uveljavlja, da sodišča splošne pristojnosti zavržejo tožbe iz naslova varstva osebnih podatkov po ZVOP-1 in da odstopajo zadeve Upravnemu sodišču, ki tudi samo vsebinsko odloča v primeru takih kršitev. Kljub temu, da se je že začela uporabljati Splošna uredba o varstvu podatkov (v nadaljevanju SUVP)1 je po mnenju pritožnice še vedno merodajno materialno pravo v ZVOP-1, ki ga je treba tudi uporabiti, saj pritožnica uveljavlja varstvo osebnih podatkov in s tem kršitve pravic po tem zakonu in ne osebnostnih pravic. Čeprav drži, da je oboje neločljivo povezano, pa je vendar treba njen zahtevek presojati po ZVOP-1 in ne kot kršitev osebnostne pravice v smislu OZ. V predmetni zadevi bi tako sodišče moralo meritorno odločiti o zadevi v upravnem sporu, saj je za kršitve po ZVOP-1 pristojno Upravno sodišče. Gre za sui generis postopek varovanja pravic posameznikov, ki se nanašajo na obdelavo in pridobivanje osebnih podatkov. Glede na postavljeni zahtevek je tudi dopis toženke treba šteti za odločbo o zavrnitvi. Tožena stranka nasprotno navaja, da v obravnavani zadevi ni podana pristojnost Upravnega sodišča. Upravni spor predstavlja sodni nadzor nad zakonitostjo dela uprave in torej ne odloča o sporu med dvema zasebnopravnima subjektoma. Tožena stranka pa v obravnavani zadevi ni niti državni organ, niti organ lokalne skupnosti, niti nosilec javnih pooblastil, temveč je oseba zasebnega prava, organizirana kot delniška družba in tudi ne izdaja upravnih aktov.

8. Pritožnica ima prav, da predstavlja varstvo osebnih podatkov posebno pravno področje, na katerem je zagotovljeno temu ustrezno sodno varstvo, ki se razlikuje od splošnega varstva osebnostnih pravic po OZ. Zato ji je tudi treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo njenih osebnih podatkov pred pristojnim sodiščem. Pravni akt, ki to ureja, je Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah Evropske unije od 25. maja 2018 (99. člen SUVP). Ta uredba kot temeljni pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov, določa tudi možnosti njihovega sodnega varstva. Glede na to, da je bil ZVOP-1 sprejet pred pričetkom uporabe navedene SUVP, se lahko pojavi vprašanje njune medsebojne neusklajenosti. V takem primeru skladno z načelom primarnosti prava Evropske unije veljajo neposredno učinkujoče določbe navedene uredbe.

9. Po SUVP je posamezniku zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva zoper upravljavca ali obdelovalca osebnih podatkov, kadar meni, da so bile njegove pravice iz te uredbe kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu s to uredbo (79. člen).2 To sodno varstvo je vzpostavljeno neposredno na podlagi uredbe in torej ne potrebuje nadaljnje določitve v pravu držav članic, ki pa morajo urediti s tem povezana procesna vprašanja, med drugim tudi pristojnost sodišč, ki o tem odločajo. Skladno z drugim odstavkom 79. člena SUVP, so „_za postopke zoper upravljavca ali obdelovalca pristojna sodišča države članice, v kateri ima upravljavec ali obdelovalec ustanovitev_.“3 Alternativno so za takšne postopke pristojna tudi sodišča države članice, v kateri ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, svoje običajno prebivališče, razen če je upravljavec ali obdelovalec javni organ države članice, ki izvaja svoja javna pooblastila.

10. Iz SUVP izhaja glede pristojnosti sodišč delitev na tiste upravljavce in obdelovalce, ki so javni organi države članice, ki izvajajo svoja pooblastila, in med drugimi upravljavci in obdelovalci, ki delujejo na podlagi te uredbe. V prvem primeru so tako za odločanje o navedenem sodnem varstvu vselej pristojna sodišča države članice, v kateri deluje navedeni javni organ.

11. Ker nadaljnjih pravil o pristojnosti sodišč za odločanje o sporih na podlagi 79. člena SUVP ta uredba ne vsebuje, je za določitev pristojnosti potrebna razlaga zakonskega prava Republike Slovenije. Tako je sicer mogoče uporabiti tudi določbo 34. člena ZVOP-1, kolikor ni v nasprotju z SUVP, vendar jo je treba razlagati skladno z vsebino SUVP. Vsebino 34. člena ZVOP-1 pa je že razložila dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je poudarila, da se navedena določba po vsebini nanaša zgolj na javnopravne upravne spore, ki se lahko vodijo samo zoper organe oblasti v smislu 1. člena ZUS-1.4 Skladno s tem so za vse ostale spore za varstvo osebnih podatkov po 79. členu SUVP pristojna sodišča splošne pristojnosti. Navedena določitev pristojnosti sodišč, ki temelji na razlikovanju, ali je upravljavec ali obdelovalec osebnih podatkov javni organ države članice, ki izvaja svoja pooblastila, ali drug subjekt, pa je kot navedeno skladna tudi s SUVP.

12. V tem sporu je nesporno, da tožena stranka ni javni organ države članice, temveč gre za zasebnopravno gospodarsko družbo. Tako za odločanje o varstvu osebnih podatkov v tem sodnem sporu ni pristojno Upravno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti na podlagi 1. člena ZPP. Tožena stranka tudi nima pristojnosti za izdajanje upravnih aktov, ki bi lahko bili sicer predmet sodnega nadzora v upravnem sporu, kot to pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo.

13. Glede na to, da za odločanje o zadevi ni pristojno upravno sodišče (v upravnem sporu), torej tudi ne Vrhovno sodišče ob reševanju te pritožbe, se do nadaljnjih pritožbenih ugovorov Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

14. Ker bi moralo Upravno sodišče kot sodišče prve stopnje ob reševanju te zadeve tožbo odstopiti pristojnemu sodišču, vendar tega ni storilo, je izpodbijani sklep nezakonit, zato je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo odstopilo pristojnemu sodišču prve stopnje (77. člen v povezavi z 82. členom ZUS-1). Glede na v tožbi (še) neocenjeno vrednost spora, je to Okrajno sodišče v Ljubljani (30. in 48. člen ZPP).

**K II. točki izreka**

15. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES. 2 Prvi odstavek tega člena določa: Brez poseganja v katero koli razpoložljivo upravno ali izvensodno sredstvo, vključno s pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu na podlagi člena 77, ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar meni, da so bile njegove pravice iz te uredbe kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu s to uredbo.“ Ne glede na slovensko besedilo uredbe, ki govori o pravici do „učinkovitega pravnega sredstva“ je ob primerjavi z besedilom v drugih jezikih očitno, da gre za pravico do „učinkovitega sodnega varstva“ (npr. right to an effective judicial remedy, Recht auf wirksamen gerichtlichen Rechtsbehelf, Droit à un recours juridictionnel effectif). Da gre za sodno varstvo, izhaja tudi iz drugega odstavka 79. člena, ki govori o pristojnosti sodišč. 3 Izraz „ustanovitev“ je nadomestil prej zapisani izraz „sedež“ na podlagi Popravka Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov). 4 Tako npr. sklep I Upr 1/2020 z dne 26. 2. 2020, pa tudi sodba in sklep I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019 in sklep I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017.