Jedro

Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz drugega razloga (razloga nesposobnosti) in ne iz poslovnega razloga. Ker ni bil podan poslovni razlog, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 4. 2013 nezakonita (I. točka izreka) in ugotovilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi (pravilno delovno razmerje) pri toženi stranki ni prenehala z dnem 15. 5. 2013, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012 še vedno traja (II. točka izreka). Posledično je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 16. 5. 2013 dalje, jo za to obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter obračunati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi v bruto mesečni višini 765,00 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter nato mesečne neto zneske izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja za dan 15. 5. 2013, vključno s prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in izplačilom nadomestila plače, je zavrnilo (IV. točka izreka), kot tudi je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun ter plačilo davkov in prispevkov na bruto mesečne plače in zakonske obresti (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 619,15 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (VII. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I., II., III. točko izreka) in odločitev o stroških postopka (VI. in VII. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da vse tožbene zahtevke v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ker je prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 26. 5. 2014 prejela hkrati s sodbo, čeprav ima v skladu s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP v roku 3 dni od njegovega prejema, k prepisu pravico podati pripombe. Ker je bila izpodbijana sodba že izdana, ji je bila ta možnost odvzeta. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpustilo del tožbenega zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev, da je »odpoved neutemeljena in se kot takšna odpravi«, ne da bi ga zavrnilo. II. točka izreka je nerazumljiva, saj ni jasno, kako pogodba o zaposlitvi ni prenehala, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi še vedno traja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da zahtevek tožnice ni utemeljen v delu, v katerem je zahtevala ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi v veljavi do 3. 12. 2014 (in do tega datuma tudi priznanje delovnega razmerja), vendar sodišče tožbenega zahtevka v tem delu prav tako ni zavrnilo. V III. točki izreka je sodišče prve stopnje preseglo tožbeni zahtevek, ko je v izrek dodalo navedbi, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, čeprav je tožnica predlagala prijavo v zavarovanje pri pristojni organizaciji, ter, da ji je tožena stranka dolžna obračunati nadomestilo plače, česar tožnica sploh ni zahtevala. Tožena stranka nadalje v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v sodbi določilo 8 dnevni izpolnitveni rok, čeprav se tudi v delovnih sporih uporablja ZPP, ki določa 15 dnevni izpolnitveni rok. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A.. Izvedbo tega dokaza je na naroku 3. 2. 2014 najprej dopustilo, nato pa na naroku 26. 5. 2014 njegovo izvedbo opustilo, s čemer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožničine navedbe in dokazni predlogi na naroku 3. 2. 2014 so bili prepozni, saj je za njih izrecno navedla, da jih podaja v zvezi z odgovorom na tožbo, slednjega pa je tožena stranka podala že 7. 6. 2013. Tožena stranka v pritožbi nadalje opozarja na prvi in četrti odstavek 286.a člena ZPP ter 20. člen ZDSS-1 in zatrjuje, da bi tožnica lahko še na začetku naroka podala navedbe v zvezi z odgovorom na tožbo, pa te pravice ni izkoristila, zato je kršila načelo ekonomičnosti in zlorabila svojo pravico do izjave. Sodišče prve stopnje zato teh navedb in dokazov ne bi smelo upoštevati, v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 pa bi moralo tožnici tudi naložiti, da toženi stranki povrne njene stroške postopka. Sodišče prve stopnje je nepravilno upoštevalo elektronski sporočili z dne 9. 5. 2013 in 10. 5. 2013 ter nepodpisano izjavo tožnice z dne 12. 4. 2013, saj je tožnica te dokaze sodišču prve stopnje predložila prepozno (na drugem naroku za glavno obravnavo). Tožnica ni niti zatrjevala, da pred tem datumom zgodovine elektronskih sporočil na svojem računalniku ni pregledala brez svoje krivde. Ta kršitev je nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se sodišče prve stopnje na te dokaze v 16. točki obrazložitve sklicuje. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo, ker v obravnavanem primeru ni prišlo do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1. Tožena stranka je le izstopila iz projekta, zato tožnice ni mogla prenesti na pogodbenega partnerja. Na Zvezi B. so bile prenesene le aktivnosti in obveznosti iz projekta, kar jasno izhaja iz sklepa št. 2 zapisnika seje upravnega odbora z dne 23. 4. 2013. Identiteta tožene stranke se je po izstopu ohranila, vendar pa ni bila več upravičena do evropskih sredstev, s katerimi se je financiralo delovno mesto tožnice, zato na tem delovnem mestu ni več nikogar zaposlila. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da so se na Zvezi B. prenesli vsi zaposleni, razen tožnice, saj se ni prezaposlila tudi C.C.. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, odpovedni razlog pa je bil v odpovedi tudi zadostno obrazložen. Sodišče prve stopnje je izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke vzelo iz konteksta. Slednja je namreč jasno povedala, da razlog za odpoved tožnici ni bilo nedoseganje ciljev. Tudi D.D. je izpovedal, da je podajo sporne odpovedi toženi stranki le predlagal, vendar obstoj poslovnega razloga ugotavlja delodajalec, ne pa drug partner v konzorciju, kar je potrdila tudi priča E.E.. To, da je bil morda pri tožnici podan krivdni razlog oz. razlog nesposobnosti, ne pomeni, da (tudi) poslovni razlog ni bil podan. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo razlog nesposobnosti, čeprav nobena od strank ni podala trditvene podlage v tej smeri, poslovnega razloga pa sploh ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je priči E.E. postavljalo sugestivna in kapciozna vprašanja, na njeno izpovedbo pa oprlo izpodbijano sodbo. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je F.F. tožnico nadomestila ter da sta s tožnico opravljali iste naloge, saj iz njunih pogodb o zaposlitvi izhaja, da sta različna tako kraj opravljanja dela, kot tudi plača, sodišče prve stopnje pa niti ni ugotovilo, katere delovne naloge je tožnica po pogodbi o zaposlitvi dejansko opravljala. F.F. zaslišana kot priča ni potrdila, da opravlja enako delo kot tožnica, priča E.E. pa je to zanikala in pojasnila, da sta se tožnica in F.F. usposabljali za različne projekte. Potreba po delu tožnice je zato po izstopu iz projekta nedvomno prenehala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012 pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu ... za čas trajanja projekta G. od 3. 5. 2012 do 3. 12. 2014 (priloga A 1). Zakonita zastopnica tožene stranke je zaslišana kot stranka pojasnila, da je bila naloga tožene stranke ustanovitev treh H. centrov v Sloveniji, pri čemer je morala zaposliti tri osebe iz ranljive skupine iz Zavoda RS za zaposlovanje, zato je zaposlila I.I., J.J. in tožnico. Tožena stranka je tožnici 15. 4. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A 2), ki jo tožnica izpodbija v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku razsodilo, da odpoved ni bila zakonita, ker poslovni razlog ni bil podan.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo četrti odstavek 125.a člena ZPP, v skladu s katerim ima stranka zoper prepis zvočnega posnetka pravico ugovarjati morebitno nepravilnost v treh dneh po njegovi izdelavi. Prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 26. 5. 2014 je namreč prejela šele hkrati z izpodbijano sodbo (26. 6. 2014), zato ji je bila možnost podaje pripomb odvzeta. Pritožbeno sodišče pritožbi sicer pritrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbe ZPP, vendar obenem pojasnjuje, da na relativne bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi morala tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP v pritožbi pojasniti, kako oz. zakaj bi ta kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter posledično pritožbeno sodišče prepričati, da bi lahko bila odločitev sodišča prve stopnje drugačna, če te kršitve ne bi bilo. Zgolj pavšalno zatrjevanje kršitve procesne določbe in splošna pritožbena navedba, da ji je bila s tem odvzeta možnost vplivanja na vsebino izpodbijane sodbe, ne zadostuje, zato je to pritožbeno uveljavljanje neutemeljeno.

Tožena stranka v pritožbi nadalje zmotno zatrjuje, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka pomotoma zapisalo, da tožnici pogodba o zaposlitvi (pravilno bi bilo delovno razmerje) ni prenehala z dnem 15. 5. 2013, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012 še vedno traja, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem storilo le očitno pomoto, ki jo je mogoče kadarkoli odpraviti na način, predviden v 328. členu ZPP. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato prav tako ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko tožbenega zahtevka tožnice ni zavrnilo v delu, v katerem je zahtevala priznanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in posledično obstoj delovnega razmerja do 3. 12. 2014. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje namreč razsodilo, da [delovno razmerje] na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012 še vedno traja. Ta odločitev je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Iz II. točke izreka namreč nujno sledi, da bo (oz. je – v času odločanja pritožbenega sodišča je to obdobje že minilo) delovno razmerje tožnice trajalo to izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas (torej do 3. 12. 2014), zato sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka v tem delu sploh ni zavrnilo, kot to zatrjuje pritožba. Tožbenemu zahtevku v tem delu le ni moglo ugoditi, ker je bilo trajanje delovnega razmerja v prihodnosti (t. j. po 26. 5. 2014, ko je bila izpodbijana sodba izdana) negotovo bodoče dejstvo, kar je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo v 21. točki obrazložitve.

Pritožbeno zavzemanje v zvezi z dolžino izpolnitvenega roka prav tako ni utemeljeno. 29. člen Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) namreč jasno določa, da lahko sodišče prve stopnje v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, določi osemdnevni rok za njeno izpolnitev, tožnica pa je v tožbi izpolnitev dajatvenih tožbenih zahtevkov v takšnem roku tudi zahtevala.

Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje A.A. pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 287. člena ZPP ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep, zato pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na naroku 26. 5. 2014 (zapisnik o naroku za glavno obravnavo na list. št. 142) ta dokazni predlog zavrnilo z navedbo, da je nepotreben, ker je sodišče na podlagi drugih izvedenih dokazov že ugotovilo vsa potrebna dejstva za odločitev v tej zadevi. Pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga pritrjuje, vendar iz drugačnega razloga, in sicer, ker izpovedba predlagane priče ne bi mogla vplivati na končno odločitev. V skladu s stališčem pritožbenega sodišča, ki bo pojasnjen v nadaljevanju, namreč za presojo zakonitosti odpovedi predmetne pogodbe o zaposlitvi sploh ni pomembno, ali je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezadovoljstva pogodbenih partnerjev s tožničinim delom, zaslišanje priče pa je bilo predlagano prav v povezavi s tem vprašanjem.

Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno vztraja, da so bile navedbe tožnice na naroku 3. 2. 2014 (kot tudi takrat predlagani dokazi) prepozne. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Bistveno je torej, da tožnica navedbe in dokazne predloge poda do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni pomembno, da je tožnica nove navedbe podala zatem, ko je tožena stranka že na zapisnik navedla, da vztraja pri navedbah in dokazih iz odgovora na tožbo. Pritožbeno zavzemanje, da bi tožnica lahko takrat le odgovorila na navedbe iz odgovora na tožbo, je zato neutemeljeno. Posledično pa tožena stranka v zvezi s tem tudi zmotno zatrjuje, da je tožnica zlorabila svoje procesne pravice, zaradi česar bi ji moralo sodišče prve stopnje po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 naložiti v plačilo stroške postopka tožene stranke.

Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbenim uveljavljanjem, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožnica dokazni predlog za vpogled v elektronski sporočili z dne 9. 5. 2013 in 10. 5. 2013 (priloga A 3) ter izjavo z dne 12. 4. 2013 (priloga A 4) podala pravočasno. Tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča na naroku 7. 4. 2014 ni izkazala, da tega dokaznega predloga na prvem naroku za glavno obravnavo (3. 2. 2014) ni podala brez svoje krivde, kot ji to nalaga četrti odstavek 286. člena ZPP. Ob predložitvi teh dokazov je namreč le pojasnila, da je šele takrat pregledala zgodovino elektronskih sporočil na svojem računalniku, razloga, zakaj tega ni storila že prej, pa ni navedla. Vendar pa tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se na te dokaze v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res sklicuje, vendar pa hkrati pojasnjuje, da vprašanje, ali so na K. vedeli, da bo tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, za presojo (ne)zakonitosti dane odpovedi ni pomembno. Tožena stranka je bila namreč tista, ki je bila tožnici dolžna odpovedati pogodbo o zaposlitvi skladno z delovnopravno zakonodajo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz sklepa št. 2 zapisnika seje upravnega odbora z dne 23. 4. 2013 (priloga B 1), na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi, jasno izhaja, da je zaradi likvidnostnih težav tožene stranke vse njene aktivnosti in obveznosti iz projekta v celoti prevzela Zveza B., h kateri sta se prezaposlili tudi (ostali dve) delavki tožene stranke, ki sta delali na projektu, I.I. in J.J.. Iz sklepa št. 5 navedenega zapisnika nadalje izhaja, da so se na Zvezi B. skupaj s projektnimi obveznostmi prenesla tudi preostala finančna sredstva, ki so bila toženi stranki za izvedbo projekta dodeljena. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je v obravnavanem primeru nesporno prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 75. člena ZDR-1, na kar dejstvo, da se je identiteta tožene stranke po prenosu projekta ohranila, nima nobenega vpliva. Ker je do spremembe delodajalca prišlo po samem zakonu, bi morala pogodba o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko, nespremenjena veljati naprej pri delodajalcu prevzemniku (Zveza B.) in je sploh ni bilo dovoljeno odpovedati

(1).

Zveza B. bi zato morala prevzeti tudi tožnico, ki pa bi ji nato lahko, če bi seveda za to obstajali zakonski razlogi, skladno z določbami ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da bi moralo vodstvo tožene stranke, ko je od pogodbenih partnerjev izvedelo, da Zveza B. tožnice zaradi neizpolnjevanja projektnih ciljev ne želi prevzeti (izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke), sprožiti ustrezne postopke, kot jih določa delovnopravna zakonodaja (odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga na podlagi druge oz. tretje alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1), ali pa tožnico kljub temu prenesti na Zvezo B., nikakor pa ji ne bi smelo odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato že iz tega razloga nezakonita. V skladu z navedenim je brezpredmeten zaključek sodišča prve stopnje, ki ga napada pritožba, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoja poslovnega razloga ni zadostno obrazložila, kot tudi so nepomembne vse pritožbene navedbe tožene stranke, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede resničnega razloga za tožnici podano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje z ozirom na navedeno niti ni bilo dolžno ugotavljati, ali F.F. pri Zvezi B. opravlja enako delo, kot ga je tožnica opravljala pri toženi stranki, v pritožbi zatrjevano dejstvo, da k pogodbenemu partnerju Zvezi B. ni bila prenesena niti C.C., pa na odločitev v tem individualnem delovnem sporu nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je tudi pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen.

Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi še neutemeljeno očita, da se je osredotočilo le na ugotavljanje razloga nesposobnosti, čeprav nobena od strank glede tega ni podala nobenih trditev. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tekom izvedenega dokaznega postopka le ugotovilo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi očitno odpovedana iz drugega in ne iz poslovnega razloga (skladne izpovedbe D.D., E.E. in L.L.), to ugotovitev pa zapisalo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Vendar pa to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje pri tožnici ugotavljalo in ugotovilo obstoj razloga nesposobnosti v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Ugotovilo je le, da poslovni razlog ni bil podan.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičena niti tožnica, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

(1) Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. 348/2013 z dne 5. 9. 2013.