Jedro

Po presoji sodišča pogodba o zaposlitvi za določen čas ne izključuje uporabe instituta spremembe delodajalca iz 75. ZDR-1, če so zaradi prenosa podjetja ali dela podjetja tudi pri delodajalcu prevzemniku ohranjeni pogoji, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi pri prenosniku zakonito sklenjena za določen čas. V tem primeru pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi preidejo na delodajalca prevzemnika, upoštevaje tudi časovno omejitev o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej v nespremenjenem obsegu, kot sploh velja za spremembo delodajalca.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka tako spremeni, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožeči stranki pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehala z dnem 15. 5. 2013, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012 še vedno traja.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno razmerje za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 16. 5. 2013 dalje, jo za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a ter obračunati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi v bruto mesečni višini 765,00 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter nato mesečne neto zneske izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo.“ Sicer se revizija zavrne.

Stranki krijeta vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 12. 4. 2013 tožena stranka podala tožnici, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012 pri toženi stranki dne 15. 5. 2013 ni prenehalo ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove na delo ter ji prizna pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače ter jo prijavi v socialna zavarovanja in ji povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da se je tožnica dne 3. 5. 2012 zaposlila pri toženi stranki za določen čas za delo na projektu A. za čas trajanja tega projekta do 3. 12. 2014, da je bilo delo na tem projektu zaradi likvidnostnih težav in siceršnjega zmanjšanja poslov tožene stranke v soglasju z ostalimi deležniki na tem projektu v mesecu aprilu 2013 preneseno na B., ki je za delo, ki ga je dotlej opravljala tožnica, zaposlila drugo delavko. Po presoji sodišča naj bi bili pri tem podani pogoji za spremembo delodajalca oziroma za prenos pravic in obveznosti iz tožničine pogodbe o zaposlitvi na prevzemnika izvajanja projekta. Če do prezaposlitve tožnice na tej podlagi ni prišlo zaradi njene nesposobnosti za opravljanje del na projektu, pa bi ji morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi na tej podlagi, utemeljen poslovni razlog za odpoved pa v teh okoliščinah po presoji sodišča ni bil podan.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je soglašalo, da je v spornem primeru prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), torej po samem zakonu, tako da bi tožena stranka morala postopati na podlagi teh določb, ne pa tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to je štelo za brezpredmetne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka v odpovedi poslovnega razloga ni zadostno obrazložila oziroma dokazala in pritožbeno grajo prvostopne sodbe o dejanskih razlogih odpovedi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Če drži presoja sodišča, da je šlo pri prenosu izvedbe projekta A. na B. za spremembo delodajalca, revizija navaja, da je zmotna presoja sodišča o priznanju delovnega razmerja tožnici in pravic na njegovi podlagi pri toženi stranki, vključno z vrnitvijo tožnice na delo, saj so po presoji sodišča na podlagi 75. člena ZDR-1 v mesecu aprilu 2013 pravice iz tožničine pogodbe o zaposlitvi prešle na prevzemnika, to je B. Sicer pa tožena stranka vztraja, da niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo delodajalca, ker je šlo le za dokončanje enkratnega časovno omejenega projekta in se pri tem sklicuje na sodbo sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-48/94 z dne 19. 9. 1995. Vztraja, da je bil pri toženi stranki zaradi tega podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Če so obstajali tudi drugi razlogi za odpoved, to na zakonitost sporne odpovedi ni moglo vplivati.

4. V odgovoru na revizijo je tožnica prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija v prvi vrsti vztraja, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi prenehanja potreb po njenem delu. Ne nasprotuje ugotovitvam sodišča, da je tožena stranka v mesecu aprilu 2013 izstopila iz projekta A. in da je njeno delo na projektu na vseh treh lokacijah sočasno v celoti prevzela zveza ekoloških gibanj, na katero sta bili na podlagi dotedanjih pogodb o zaposlitvi prevzeti na delo tudi dve delavki tožene stranke, ki sta opravljali podobna dela kot tožnica na lokacijah v K. in V., in da je B. na lokaciji v V. v mesecu aprilu 2013 namesto tožnice na novo zaposlila drugo delavko (iz zapisnika seje upravnega odbora konzorcija za izvedbo projekta A. z dne 2. 4. 2013 izhaja, da se je to zgodilo že s 1. 4. 2013). Vendar v prvi vrsti zatrjuje, da ne glede na te ugotovitve niso bili podani pogoji za spremembo delodajalca, ker je B. prevzela samo dokončanje del, ki jih je prvotno na projektu prevzela in izvajala tožena stranka. Zgolj podredno pa za primer podanih pogojev za spremembo delodajalca graja odločitev sodišča glede reintegracije tožnice oziroma uveljavlja zmotno uporabo prava v zvezi s tem.

7. V zadevi Rygaard št. C 48/94 (sodba z dne 19. 9. 1995), na katero se sklicuje revizija, je takratno sodišče Evropskih skupnosti (sedaj SEU) v zvezi s takratno Direktivo Sveta 77/187/EGS z dne 14. 2. 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov (kot predhodnico sedanje Direktive Sveta 2011/23/ES z dne 12. 3. 2001, s katero so bile usklajene določbe našega ZDR in ZDR-1 o spremembi delodajalca) obravnavalo primer, ko je izvajalec gradbenih del določena zaključna dela na objektu skupaj s potrebnim materialom in določenimi delavci pogodbeno prepustil podizvajalcu, s tem da je bilo dogovorjeno, da bodo delavci s tem v zvezi pri podizvajalcu zaposleni od 1. 2. 1992 do 1. 5. 1992 glede na predviden program zaključka prevzetih del. Ob ugotovitvah, da je glavni izvajalec zaradi nameravane likvidacije enemu od teh delavcev (Rygaars) dne 31. 1. 1992 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ki naj bi mu prenehala s 30. 4. 1992, z obvestilom, da bo glede na sklenjeno pogodbo z podizvajalcem s 1. 2. 1992 prenesen na tega podizvajalca, ki ga bo plačeval do prenehanja delovnega razmerja, je SEU v zvezi z zahtevo, da obdrži podizvajalec delavca Rygaarda na delu, zavzelo stališče, da se prvi člen Direktive o ohranjanju pravic delavcev mora razlagati tako, da ne pokriva prenosa s strani podjetja na drugo podjetje, če gre za gradbena dela z namenom njihovega zaključka, tako da se novemu pogodbeniku zagotovi samo določene delavce in material za zaključna dela. Navedlo je, da ne gre za prenos podjetja, če podjetje prenese drugemu podjetju le določena gradbena dela z namenom njihovega zaključka. Tak prenos bi izpolnjeval pogoje Direktive samo, če bi vključeval prenos sredstev, ki omogočajo izvajanje aktivnosti na stabilen način.

8. Primer Rygaard se od tožničinega primera razlikuje v tem, da je bil Ole Rygaard pri glavnem izvajalcu očitno zaposlen za nedoločen čas in je na podlagi takšne pogodbe o zaposlitvi pri podizvajalcu - prevzemniku mizarskih zaključnih del na določenem objektu uveljavljal prenos pravic iz te pogodbe. Tožnica pa je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za določen čas, prav za čas opravljanja del na projektu A., ki je bil prenesen na B. Po presoji sodišča pogodba o zaposlitvi za določen čas ne izključuje uporabe instituta spremembe delodajalca iz 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR in ZDR-1), če so zaradi prenosa podjetja ali dela podjetja tudi pri delodajalcu prevzemniku ohranjeni pogoji, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi pri prenosniku zakonito sklenjena za določen čas. V tem primeru pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi preidejo na delodajalca prevzemnika, upoštevaje tudi časovno omejitev o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej v nespremenjenem obsegu, kot sploh velja za spremembo delodajalca. Bistveni argument SEU v zadevi Rygaard je bil, da pravice iz pogodbe o zaposlitvi ne pridejo na delodajalca prevzemnika, če prenos podjetja v načelu ne zagotavlja pogojev za stabilno, torej tudi trajno zaposlitev delavca, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi. V tožničinem primeru pa se je lahko postavljalo le vprašanja, ali prevzem nadaljevanja projekta A. s strani B. zagotavlja možnost realizacije tožničine pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že od začetka sklenjena le za čas trajanja tega projekta. To pa je sodišče prepričljivo ugotovilo tako na podlagi prenosa pravic in obveznosti dveh tožničinih sodelavk z enakimi zadolžitvami na projektu na dveh drugih lokacijah, kot na podlagi tega, da je B. zaradi enakega dela na projektu na lokaciji v V. na mesto tožnice za določen čas zaposlila drugo delavko.

9. Glede na navedeno revizija neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da so bili v mesecu aprilu 2013 tudi v tožničinem primeru izpolnjeni pogoji za spremembo delodajalca, oziroma za prehod pravic in obveznosti iz tožničine pogodbe o zaposlitvi od tožene stranke na B., kot prevzemnika vseh pravic in obveznosti iz projekta A. v obsegu, kot ga je dotlej izvajala tožena stranka.

10. V primeru pravnega prenosa podjetja ali njegovega dela na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDR-1 preidejo pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na delodajalca prevzemnika po zakonu samem. Hkrati pa ZDR-1 v 8. alineji 90. člena izrecno določa, da pomeni sprememba delodajalca neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je sporna redna odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana s strani tožene stranke, nezakonita že zato, ker so bili podani pogoji za spremembo delodajalca.

11. Utemeljeno pa revizija očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ko je ob gornjih ugotovitvah sledilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo tožnice v delovno razmerje pri toženi stranki in priznanje pravic na tej podlagi.

12. Ob ugotovitvi, da gre pri spremembi delodajalca na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDR-1 za prehod pravic in obveznosti iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika po zakonu samem, gre pri razlagi te zakonske določbe za logično napako, če sodišče na tej podlagi delavcu še naprej priznava pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku. Logična posledica take ureditve spremembe delodajalca je, da lahko delavec, ne glede na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku, ob izpolnjenih pogojih za spremembo delodajalca uveljavlja pravice iz svoje pogodbe o zaposlitvi le pri delodajalcu prevzemniku, na katerega so že prešle pravice in obveznosti iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi, ne pa več pri dotedanjem delodajalcu, to je delodajalcu prenosniku.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka, to je glede priznanja pravic tožnice iz delovnega razmerja pri toženi stranki od 15. 5. 2014 dalje in vrnitve na delo, spremenilo tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Glede ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa revizijski razlogi niso podani. Taka odločitev ne vpliva na dosedanje odločitve o stroških postopka.

14. Ker je tožena stranka z revizijo delno uspela, stranki krijeta vsaka svoje revizijske stroške.