Jedro

Opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost kasnejše odpovedi ni zakonito, saj ga je tožena stranka podala tožniku zaradi odklonitve nadurnega dela, tožnik pa zaradi zdravstvenih težav nadur ni smel oziroma mogel opravljati. Posledično je nezakonita tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 21. 8. 2008, s katero je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku (točka 1). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku tudi po izteku odpovednega roka zagotoviti vse pravice iz dela in po delu in ga pozvati nazaj na delo v skladu z odpovedano pogodbo o zaposlitvi ter mu za obdobje, ko ni delal, obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal v skladu z odpovedano pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila ter mu vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo obdobje, ko ni delal, odvesti vse ustrezne davščine in prispevke ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja (točka 2). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka in sicer potrebne stroške in nagrado njene pooblaščenke v skupnem znesku 1.035,96 EUR ter stroške za prihod na sodišče pričam in sicer R.K. 4,60 EUR, D.Č. 7,20 EUR, D.B. 6,20 EUR in B.M. 5,40 EUR, po preteku paricijskega roka po tej sodbi vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču 1. stopnje v novo sojenje.

Navaja, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da ima delodajalec možnost in dolžnost, da preveri zdravstveno zmožnost delavca za opravljanje dela določenega delovnega mesta, vendar pa v konkretnem primeru delavec delodajalcu v času, ko mu je bilo odrejeno nadurno delo, tega ni omenil in je za neopravljanje dela navajal popolnoma druge razloge. O dokazih, ki jih je tožena stranka v zvezi s tem predložila, se sodišče prve stopnje ni izreklo. Priporočilo zdravnika, da naj tožnik delo opravlja v enem turnusu in ne preko polnega delovnega časa, ki ga je izdal tožniku dne 19. 5. 2008, je tožena stranka lahko upoštevala šele, ko ga je prejela in sicer od 8. 7. 2008 dalje. Tožnik se je šele konec maja ali v juniju začel sklicevati na zdravstveno stanje, prej pa utemeljenih razlogov za zavrnitev nadurnega dela ni imel. Glede na dokazni postopek kot celoto sodišče ne more utemeljeno in prepričljivo zaključiti, da je tožnik imel objektivne razloge za odklanjanje nadurnega dela, še posebej, ker je tožnik v večini primerov, vključno 15. 5. 2008 in 16. 5. 2008, nadure delal. Sodišče prve stopnje je v zvezi z utemeljenostjo opozorila napačno uporabilo materialno pravo, saj se je v zvezi z opravljanjem nadurnega dela zmotno sklicevalo na 36. in 43. člena ZDR, čeprav zakon nadurno delo ureja ločeno in izrecno določa v 2. odstavku 245. člena ZDR, da delodajalec dela preko polnega delovnega časa ne sme naložiti delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju pooblaščenega zdravnika, oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje. Takega mnenja tožnik toženi stranki ni predložil. Sodišče je nekritično presodilo tudi o v redni odpovedi tožniku očitanih kršitvah, saj dokazov, ki tožniku niso v korist in ki tudi niso v povezavi z drugimi dokazi, ki kažejo pravilno dejansko stanje, ni presojalo. Zaključki sodišča glede kršitve z dne 18. 6. 2008 so napačni, saj tožena stranka tožniku v odpovedi ne očita, da je izvrtal luknjo, ampak, da je iz malomarnosti povzročil napačno izvrtino in, kot je obrazloženo v nadaljevanju odpovedi zato, ker se ni držal ustaljene prakse, niti ni preveril izmer. Podboj so morali dati v popravilo v oddelek strojne in nato še površinske obdelave, tožena stranka pa je morala prestaviti že dogovorjeno montažo pri kupcu.

Glede kršitve z dne 22.7.2008 sodišče prve stopnje zaključuje, da dejanje nima znakov kršitve delovnih dolžnosti. Tožena stranka je v odpovedi navedla in obrazložila, da je tožnik steklo naročil na svoje ime in ga v svojem imenu in za svoj ali tuj račun tudi prevzel, s tem pa je v delovnem času opravljal drugo delo brez vednosti delodajalca. Sodišče prve stopnje izpovedi priče D.B. ne povzema kot enotne izpovedi, ki le kot celota daje pravo sliko, temveč očitno v želji minimizirati dejanje tožnika, za kar pa v izpovedi te priče ni podlage, popolnoma pa sodišče spregleda tudi izpoved predstavnika R., pri katerem je tožnik naročil steklo.

V zvezi s kršitvijo dne 23. 6. 2008 sodišče zaključuje, da kršitev tožniku ni dokazana, saj sodišče ni moglo ugotoviti točno, ali je tožnik predsedniku uprave v resnici izrekel inkriminirane besede. Sodišče bi moralo v okviru proste presoje dokazov presojati posamične izpovedbe v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka zaključiti, katera dejstva so resnična in katera ne. Med strankama ni sporno, da tožnik ni bil na svojem delovnem mestu in da ga je predsednik uprave napotil nazaj. To je potrdil tudi tožnik. Besede in prerekanja, ki jih tudi tožnik ni izključil, pa izkazujejo, da se tožnik ni vedel primerno do predsednika uprave in da je kršitev podana.

Vse navedeno po stališču tožene stranke zadostuje za utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka sodišče napotuje na uradni zaznamek sodišča na l. št. 66. Takšen sklep je nezakonit, saj je neobrazložen in ga zato ni mogoče preveriti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče do popolnosti ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni storilo nikakršne absolutne bistvene kršitve določb postopka, tako da je pritožba v celoti neutemeljena. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Neutemeljeno pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da opozorilo z dne 14. 5. 2008, ki ga je tožniku dala tožena stranka, nima pravne podlage in iz tega razloga nima narave opozorila v smislu 1. odstavka 83. člena ZDR. Do takšne ugotovitve je prišlo po izvedenih dokazih. Tožena stranka je tožniku namreč izdala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker naj ne bi prišel na delo dne 14. 5. 2008, dne 15. 5. 2008 in dne 16. 5. 2008, ko mu je tožena stranka odredila nadurno delo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik te dni prišel na delo in svoje redno delo tudi opravil. Tožnik je tudi nadurno delo 15. in 16. 5. 2008 opravil in tako mu je tožena stranka izdala opozorilo za kršitve, ki jih ni storil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nadurnega dela dne 14. 5. 2008 ni opravil iz opravičenih razlogov. Tožena stranka se ne more sklicevati zgolj na to, da je za tožnikovo bolezen izvedela šele, ko je dne 8. 7. 2008 prejela sporočilo za zdravnika, ki se nahaja v prilogah pod B11. Kot je izpovedala priča A.K., je že pred tem vedela za tožnikovo bolezen, a jo je upoštevala šele, ko je za to dobila pisno dokazilo. Neutemeljeno tudi pritožba očita sodišču, da ni uporabilo pravilne pravne podlage za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni očitalo, da je tožniku nadurno delo odredila v nasprotju z 2. odstavkom 245. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l RS, št. 42/2002 in nadalj.), ampak ji je očitalo, da ni ob tožnikovi bolezni aktivno ukrepala. Zdravniško sporočilo je datirano z 19. 5. 2008 in iz njega izhaja, da zdravnik priporoča kot nujno delo samo v enem turnusu in še posebej ne dela preko polnega delovnega časa in sicer iz razloga, da se preprečijo hipoglikemije in nevarnost za poškodbe tako tožnika kot tudi drugih. To je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zadosten razlog, da tožniku ne bi bilo potrebno delati nadur. Tožena stranka se ne more izgovarjati na to, da je to opozorilo prejela 8. 7. 2008. Pogodbo o zaposlitvi je namreč tožniku odpovedala dne 21. 8. 2008 in takrat bi to sporočilo zdravnika že lahko upoštevala. Ne glede na takratne tožnikove razlage, zakaj dne 14. 5. 2008 ni delal nadur, je zdravnik dne 19. 5. 2008 ugotovil, da za nadurno delo tožnik ni sposoben. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožnik ostala dva dneva nadure opravil. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče prve stopnje nekritično presodilo tudi v redni odpovedi tožniku očitane kršitve in da ni upoštevalo dokazov, ki tožniku niso v prid. V zvezi z očitano kršitvijo dne 18. 6. 2008 je sodišče prve stopnje res napačno povzelo očitek tožene stranke, saj tožena stranka tožniku ni očitala, da je napačno izvrtal izvrtino za ležaj, ampak mu je očitala, da je iz malomarnosti povzročil napačno izvrtino za ležaj in s tem delodajalcu povzročil materialno in moralno škodo. Tožnik je dejansko malomarno nastavil šablono, po kateri je nato sodelavec R.K. izvrtal luknjo. Ker je R.K. izpovedal, da se je takšna napaka zgodila že tudi njemu, tožnik tega ni storil iz hude malomarnosti. Kot je izpovedal tožnik, priča R.K. in D.Č., bi lahko to napako popravila tožnik in njegov sodelavec sama.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da kršitev z dne 23. 6. 2008, ko naj bi tožnik grobo verbalno napadel predsednika uprave tožene stranke, ni dokazana. Sodišče je o tej domnevni kršitvi presodilo na podlagi dokazov in kršitve ni ugotovilo. Glede pritožbenih navedb, da tožnik ni bil na svojem mestu, da ga je predsednik uprave napotil nazaj in da besede in prerekanja, ki jih tudi tožnik ni izključil, izkazujejo, da se tožnik ni vedel primerno do predsednika uprave in da je tako kršitev podana, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se tožniku očita, da je na predsednika uprave kričal, tega pa iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z dogodkom dne 22. 7. 2008. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala, da je tega dne med delovnim časom prevzel večjo količino stekla, ki naj bi ga naročil na svoje ime v skladišče delodajalca in za svojo korist uporabljal tudi delovna sredstva delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo steklo, ki ga je naročil tožnik, naloženo pred steklom, ki je bilo namenjeno toženi stranki. Da je bilo steklo za toženo stranko sploh lahko iztovorjeno, je bilo potrebno najprej odstraniti steklo, ki ga je naročil tožnik in potem, ko je bilo tožniku namenjeno steklo iztovorjeno, se je tožnik odločil, da ga ni potrebno znova natovarjati, saj bo za prevoz poskrbel sam. Kot je izpovedal delavec D.B., ki je steklo iztovarjal, je imel s tem, da je najprej odstranil steklo, ki je bilo namenjeno tožniku, pet minut dela. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je opravljal drugo delo v svojem imenu in na svoj račun, da je pri tem uporabljal sredstva delodajalca, pa tudi delovni proces ni bil moten.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev res nekoliko skopa, vendar v skladu z Odvetniško tarifo in 155. členom ZPP. Ker se odločitev o stroških postopka da preizkusiti, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi stroškovnika pooblaščenke tožeče stranke na l. št. 66 odločalo o potrebnih stroških tožeče stranke, ki je v pravdi uspela in je tožeči stranki pravilno kot potrebne priznalo stroške za sestavo tožbe, zastopanje na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo po 300 točk, za trajanje prvega naroka 100 točk, za drugi in tretji narok po 150 točk in za trajanje drugega 500 točk, za trajanje tretjega pa 50 točk. Poleg tega pa je tožeči stranki kot potrebne priznalo še 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV na odvetniške storitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela in tako sama krije svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).