Jedro

Tožnik je po odredbi toženca kot delodajalca opravljal delo na višini (3,70 m), pri delu na taki višini ni bil privezan in delo v takih okoliščinah pa je nevarno, kar je potrdil tožnikov padec s posledicami hude telesne poškodbe. Sodišči nižjih stopenj pa sta ugotovili tudi vrsto opustitev na strani toženca, kot odreditev dela nekvalificiranemu delavcu, ne da bi bil poučen o varnosti pri delu, nepostavitev zidarskega odra in podobno. Navedene ugotovitve so utemeljevale zaključek, da je toženec odgovoren tožniku za nastalo škodo na podlagi 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to ugotovilo, da je toženec kot delodajalec odgovoren za tožnikovo delovno nezgodo do 70% in da mu je zato dolžan plačati od ugotovljene škode 9,000.000,00 SIT znesek 6,300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka. Višji tožnikov zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se tožniku prizna manjša odškodnina.

Kršitev postopka na nižjih stopnjah sojenja je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker se sodbi zaradi pomanjkljivosti ne dasta preizkusiti. Obstaja namreč nasprotje med medicinsko dokumentacijo in mnenjem izvedenca dr. Rajha. Ker je izvedenec izhajal iz medicinske dokumentacije, je pripisal škodnemu dogodku tudi ugotovitve ZPIZ, da je pri tožniku podana obtolčenina možganov. Med trajne posledice sta sodišči ugotovili tudi tožnikovo spolno nesposobnost in urološko okvaro, pri čemer sta se oprli še na mnenje izvedenca dr. Janka, ki pa med postopkom ni bilo pribavljeno.

Materialno pravo je bilo kršeno, ker odločitev o temelju ni pravilna, saj je tožnik sam odgovoren vsaj do 50%, odškodnina za nepremoženjsko škodo pa je priznana v previsokih zneskih. Odškodnina za telesne bolečine je utemeljena največ v višini 1,500.000,00 SIT, za zmanjšano življenjsko aktivnost pa je primerna odškodnina 3,000.000,00 SIT ali skupaj 5,000.000,00 SIT z odškodnino za strah ter je tako tožnikov zahtevek zoper toženca utemeljen le do višine 2,500.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje dejansko stanje: Tožnik je bil toženčev delavec ter se je pri njem na delu ponesrečil 3.12.1991, ko je padel s 3,70 m visokega in 30 cm širokega zidu, na katerega se je povzpel z 2,6 m visokega odra. Ko je na zidu razopaževal zid, je med delom padel z njega ter utrpel stisnjen prelom prvega ledvenega vretenca, udarec v ledvico in lažjo ohromelost spodnjih okončin. Po enoinpolletnem zdravljenju je tožnik ocenjen za invalida I. kategorije - 80% okvaro na spodnjih okončinah. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da je toženec odgovoren za 70% škode ter odločili, da mora tožniku plačati 70% nastale nepremoženjske škode, to je 6,300.000,00 SIT od 9,000.000,00 SIT (ocenjena škoda: za telesne bolečine 2,500.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 6,000.000,00 SIT).

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka, opredeljenih kot kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizija oprla na sledeče trditve: a) obstaja nasprotje med izvedeniškim mnenjem dr. Rajha in medicinsko dokumentacijo, to je izvidom in mnenjem ZPIZ, ki je ugotovilo pri tožniku obtolčenino možganov, medtem ko izvedenec dr. Rajh te poškodbe ni ugotovil; b) sodišči obeh stopenj sta ugotovili pri tožniku spolno nesposobnost in urološko okvaro na podlagi mnenja izvedenca dr. Rajha in izvedeniškega mnenja dr.

Martina Janka, čeprav mnenje slednjega ni bilo pribavljeno in uporabljeno; c) ta mnenja so tudi v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo tožnika, ki kaže na možnost bolezenskega izvora težav. Revizijsko sodišče ocenjuje, da spredaj navedene revizijske trditve ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa, kolikor posegajo v dokazno oceno sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa pomenijo uveljavljanje kršitve postopka (ki ga revizija opredeljuje kot kršitev iz določbe 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP), zatrjevane kršitve po njegovi oceni niso bile zagrešene. Zaradi ugotovitev okoliščin, nanašajočih se na tožnikove poškodbe, potek in uspeh zdravljenja oziroma posledic, je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca dr. Rajha. Ta izvedenec je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj uporabil pri izdelavi svojega izvedeniškega mnenja in podanega izvida vso razpoložljivo tožnikovo medicinsko dokumentacijo, med katero sta bila tudi mnenje in izvid ZPIZ in mnenje dr. Martina Janka. Slednji v postopku ni nastopal kot izvedenec (opravil je le nevrourofiziološki pregled tožnika, njegove ugotovitve pa predstavljajo del tožnikove medicinske dokumentacije) in zato ne morejo biti utemeljeni očitki o kršitvi postopka v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem ali o nasprotjih med ugotovitvami oziroma razlogi sodbe. Pri tem pa je pomembno, da sta sodišči nižjih stopenj oprli svoje ugotovitve na mnenje postavljenega izvedenca dr. Rajha, ki je razpolagal z vso tožnikovo zdravstveno dokumentacijo in tožnika tudi pregledal, in ki po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni ugotovil sporne obtolčenine možganov pri tožniku in zato sodišči nižjih stopenj take poškodbe tudi nista ugotovili oziroma upoštevali.

Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili tožnikove spolne nezmožnosti kot neutemeljeno trdi revizija, pač pa le težave v zvezi s tem.

Ugotovitev o tožnikovih motnjah uriniranja in odvajanja blata sta oprli na izvedeniško mnenje dr. Rajha, ki se je po njunih ugotovitvah oprl na medicinsko dokumentacijo in med njo tudi na dokumentacijo Zdravstvenega centra Celje (ki je izkazovala različno stopnjo motenj pri tožniku v zvezi z obravnavanimi težavami, tudi po 15.1.1992, med drugim še 23.6.1992 in kar vse je izvedenec obširno utemeljil na zaslišanju 12.3.1998). Ugotovitev, da tožnikove obravnavane težave niso bolezenskega izvora, sta sodišči oprli prav tako na izvid in mnenje dr. Rajha. Revizijsko sodišče ob navedenem stanju ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovitve o odločilnih okoliščinah v zvezi s tožnikovimi poškodbami in njegovim zdravstvenim stanjem ter posledicami izčrpno in jasno pojasnili, da v reviziji zatrjevana nasprotja ne obstajajo ter da zato na nižjih stopnjah sojenja niso bile zagrešene v reviziji očitane kršitve postopka. Uradoma upoštevne kršitve postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče prav tako ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče sprejema presojo sodišč nižjih stopenj, da je podana toženčeva odgovornost za tožnikov škodni dogodek v obsegu 70%. Tak njun pravni zaključek je v skladu z odločilno ugotovitvijo, da je tožnik po odredbi toženca kot delodajalca opravljal delo na višini (3,70 m), da pri delu na taki višini ni bil privezan in da je delo v takih okoliščinah nevarno, kar je potrdil tožnikov padec s posledicami hude telesne poškodbe. Sodišči nižjih stopenj pa sta ugotovili tudi vrsto opustitev na strani toženca, kot odreditev dela nekvalificiranemu delavcu, ne da bi bil poučen o varnosti pri delu, nepostavitev zidarskega odra in podobno. Navedene ugotovitve so utemeljevale zaključek, da je toženec odgovoren tožniku za nastalo škodo na podlagi 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizijsko sodišče sprejema kot pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da se je toženec uspel ekskulpirati le v obsegu 30%, kolikor je za nastalo škodo odgovoren tožnik sam (tretji odstavek 177. člena ZOR). Ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je tožnik soodgovoren za nastanek škode zato, ker odrejenega dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi varoval svoje življenje in zdravje in da bi se lahko zavedal, da lahko z ozkega in visokega zidu omahne v globino, ker ni bil privezan, ne utemeljuje večje tožnikove soodgovornosti ter so toženčeva revizijska izvajanja v tej smeri neutemeljena.

Odškodnina za strah 500.000,00 SIT v reviziji ni sporna, revizijsko osporavanje višinama odškodnin za telesne bolečine (2,500.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (6,000.000,00 SIT) pa po presoji revizijskega sodišča ni utemeljeno. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da se je tožnik zdravil nekaj več kot eno leto in pol, da je med zdravljenjem trpel hude telesne bolečine štiri do pet dni, zatem srednje hude približno 14 dni in končno lahke telesne bolečine cca dva meseca, katerim so sledile še občasne kratkotrajne bolečine od lahkih do srednjih in ki bodo trajale tudi v bodoče. Tožnik je nosil tri mesece mavčev steznik od kolkov do pazduh, opravljal je dolgotrajno fizikalno terapijo, bil dalj časa hospitaliziran v bolnišnicah in zdravilišču, bil dalj časa katetriziran, večkrat rentgensko slikan, uporabljati je moral tudi dalj časa bergle. Tožnik je ostal po končanem zdravljenju delno ohromel, sposoben ni za nobeno delo in je trajni invalid I. kategorije, na levi nogi mora nositi opornico, za hojo potrebuje pomoč bergel, ne more nositi nobenih bremen, ima motnje uriniranja in odvajanja blata in težave pri spolnih odnosih ter bo tožnik ugotovljene posledice trpel celo življenje, pri čemer je bil ob poškodbi star šele 33 let. Navedene ugotovitve, ki so na tem mestu le deloma povzete, utemeljujejo tudi po presoji revizijskega sodišča tako odškodnino za telesne bolečine (2,500.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (6,000.000,00 SIT), kot sta to presodili sodišči nižjih stopenj. Navedena odškodnina ni previsoka, kot nasprotno meni toženec v reviziji. Pri odmeri odškodnine so bila v celoti spoštovana določila 200. in 203. člena ZOR ter revizijsko sodišče ocenjuje, da sta odškodnini za obe obravnavani obliki škode pravični in tudi primerljivi z odškodninami, ki se dosojajo za škode, ki so primerljive s tožnikovo.

Ker po presoji revizijskega sodišča niso bile ugotovljene v reviziji toženca uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).