Jedro

Materialnopravno ni ovire, da pravdna stranka odtuji stvar ali pravico, čeprav o njej teče pravda, takšna odtujitev pa tudi ne vpliva na prej začeti pravdni postopek o tej terjatvi ali stvari. Glede odtujitve terjatve na strani tožeče stranke je namen določila čl. 190 ZPP zagotoviti, da obstoj pravde ne bo prizadel razpolagalne sposobnosti tožeče stranke oziroma upnika. Tožeča stranka lahko zato tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo oziroma pravico, na katero se nanaša pravda. Stvar lahko proda in pravico odstopi (cedira), ne da bi ji zaradi tega grozilo, da bo v pravdi njegov zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, pomeni naknadno ločitev procesne legitimacije od stvarne. Navedeno določilo ZPP zajema primere, ko z odtujitvijo stvari, da stvarna legitimacija, bodisi aktivna, bodisi pasivna, preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika. Procesna legitimacija kljub temu ostane pri prvotni tožeči oziroma toženi stranke, ta pa izgubi aktivno stvarno legitimacijo. Za uporabo določila čl. 190 ZPP je nujna ugotovitev, da je zaradi odtujitve prišlo do prenosa stvarne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi opr. št. I 97/03737 z dne 18.2.1998 ostane v celoti v veljavi v 1. točki izreka in je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati A. S., Z. d. d.d. K., znesek 3,955.004,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1997 do plačila in izvršilne stroške v višini 40.628,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1998 do plačila. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 437.317,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2006 do plačila.

Zoper takšen sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe nepopoln, saj ne vsebuje podatka o sodišču, katerega sklep o izvršbi ostane v veljavi. Prav tako je izpodbijana sodba nesklepčna, ker se opira na izpoved priče B. B., katera pa se ne ujema z utemeljitvijo sodbe. Te napaka predstavljajo bistveno kršitev določb postopka po določilu člena 339/II, tč. 14 Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi enakega dejanskega stanja v prvem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo, v drugem sojenju pa odločilo diametralno nasprotno, domnevno zaradi avtoritete Višjega sodišča. Pritožba navaja ugovor aktivne legitimacije, saj je tožeča stranka poplačilo iz zavarovanja posojila prejela predenj je vložila tožbo in zato se ne uporabi določilo člena 190 ZPP, po katerem se lahko pravda konča, ne pa začne med istima strankama, če katera od strank odtuji stvar ali pravico o kateri teče pravda. Ob popolnem poplačilu sporne terjatve je ugasnil pravdni interes tožeče stranke, zato bi sodišče moralo tožbo zavreči. Tožena stranka je izrecno ugovarjala spremembi tožbenega zahtevka v korist tretjega, sodišče prve stopnje pa je vseeno ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka namesto tožeči stranki sporno terjatev plačati zavarovalnici A., s katero ni bila v nobenem poslovnem odnosu in tudi ni podpisala nobene pogodbe ali listine za cesijo terjatve. Pritožba navaja tudi ugovor pasivne legitimacije, saj je tožena stranka kot kreditojemalec nastopala kot s.p. Trgovina G., tožba in tožbeni zahtevek pa se glasi na toženo stranko kot fizično osebo. Pritožba še navaja, da je dne 14.4.2003 bilo izdano potrdilo tožeče stranke, s katerim potrjuje, da tožena stranka kot s.p., nima obveznosti do banke, kar dokazuje, da je posojilna obveznost tožene stranke kot s.p., ugasnila. Po določilu čl. 321 Zakon o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, pa po navedbah pritožbe velja domneva, da je dolžnik izpolni svojo obveznost, če mu je dana upnikova pobotnica, to je dokaz o tem, da je iz naslova spornih kreditov plačana glavnica in obresti. Pritožba še navaja, da izjava priče B. B. ne predstavlja nobenega dokaza o resničnem obstoju spornega dolga, ker ne ponuja podatka o višini posojila oziroma vračil, niti izračuna oziroma tehnike, kako je tožeča stranka prišla do zneska dolga. Na podlagi navedenega potrdila in izpovedbe priče B., ne more biti dileme o dokazni oceni, da sporna terjatev ne obstoji več. To pa potrjuje tudi tožena stranka sama, zaslišana kot stranka v postopku. Pritožba predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe ali zavrnitev tožbenega zahtevka ter tožeči stranki povrnitev vseh pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru sta bili sklenjeni dve pogodbi o kratkoročnem kreditu za naložbe v tekoče poslovanje št. ... z dne 10.3.1994 in pogodba št. ... z dne 10.3.1994 med tožečo stranko (tedanjo L. b. - S. b. V. d.d., sedaj N. l. b. d.d., L.) kot posojilodajalcem in toženo stranko G., trgovina in šiviljstvo, O. K. s.p., označen kot posojilojemalec na eni pogodbi, na drugi pogodbi tožena stranka označena kot posojilojemalec z imenom K. O.. Obe pogodbi sta bili z aneksom prolongirani glede plačilnega roka in zavarovani pri Z. A. d.d. Dne 12.4.2001 je Z. A. d.d. izplačala odškodnino tožeči stranki zaradi neplačila posojilnih obveznosti tožene stranke in tako vstopila v pravice tožeče stranke. Tožena stranka je tekom postopka nasprotovala vstopu v pravdo Z. A. d.d., zato je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahtevala izpolnitev obveznosti v korist Z. A. d.d. Pritožba izpodbija izrek sodbe kot nepopoln, do določene mere nedoločen in neizvršljiv, saj ne vsebuje podatka o sodišču, katerega sklep o izvršbi ostane v veljavi. Po oceni pritožbenega sodišča takšen očitek ni utemeljen. Sicer je res, da v izreku sodbe ni navedeno sodišče, ki je izdalo sklep, ki ostane v veljavi, vendar je v celoti povzet izrek tega sklepa, prav tako je navedena opravilna številka sklepa in datum izdaje sklepa, kar predstavlja zadosti identifikatorjev in ni dvoma o tem na kateri sklep se nanaša izrek. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da imajo pravdne stranke za odpravo takšnih očitnih pomanjkljivosti na voljo tudi predlog za izdajo sklepa o popravi.

Pritožbenega očitka, da je sodba nesklepčna, ker se opira na izpoved priče B. B., katera pa se ne ujema z utemeljitvijo sodbe, pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pritožba ne obrazloži v katerem delu ali v čem se izpoved navedene priče ne ujema z utemeljitvijo sodbe in so te trditve pavšalne in zato niso utemeljene.

Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb postopka po določilu čl. 339/II, tč. 14 ZPP in ga tudi citira, vendar ta očitek ni obrazložen in z ničemer konkretiziran, zato ga pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožba izraža tudi nasprotovanje zaradi drugačne odločitve sodišča prve stopnje po tem, ko je v tej zadevi bil izdan sklep višjega sodišča. Po mnenju pritožnika je do takšne odločitve prišlo zaradi avtoritete višjega sodišča. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da to ni pritožbeni razlog, zato ga ni obravnavalo.

V nadaljevanju pritožba povzema dejansko stanje zadeve, nato pa ugovarja aktivno legitimacijo in v zvezi s tem navaja, da se lahko pravda konča, ne pa začne na podlagi določila čl. 190 ZPP. Navaja tudi, da je ob popolnem poplačilu sporne terjatve ugasnil pravdni interes tožeče stranke, zato bi sodišče moralo tožbo zavreči. Ti očitki niso utemeljeni. Določilo čl. 190 ZPP določa, da v primeru, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

V tej zadevi je bil predlog za izvršbo vložen dne 24.9.1997, na podlagi ugovora dolžnika pa je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I 97/03737 z dne 21.4.1998, sklep o izvršbi opr. št. I 97/03737 z dne 18.2.1998 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka in sklenilo, da se bo postopek nadaljeval v pravdnem postopku. Iz spisovne dokumentacije (priloga A 106) izhaja, da je terjatev od tožeče stranke na Z. A. d.d., prešla dne 12.4.2001, to je na dan, ko je Z. A. d.d. na podlagi sklenjenega zavarovanja plačala znesek 6,142.436,00 SIT kot odškodnino v zvezi s škodnim primerom, nastalim zaradi neplačila posojilnih obveznosti tožene stranke do tožeče stranke po posojilnem razmerju št. 401336 in 401294. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek, da se pravda lahko nadaljuje, ne pa začne med istima strankama, če katera od strank odtuji stvar ali pravico o kateri teče pravda. Jasno je, da se je pravda začela že v letu 1997, ko je bil vložen predlog za izvršbo, do odtujitve pravice do poplačila iz naslova neporavnanih obveznosti pa je prišlo šele v letu 2001, ko je zavarovalnica poravnala dolg tožene stranke tožeči stranki na podlagi sklenjenega zavarovanja za posojilo. Materialnopravno ni ovire, da pravdna stranka odtuji stvar ali pravico, čeprav o njej teče pravda, takšna odtujitev pa tudi ne vpliva na prej začeti pravdni postopek o tej terjatvi ali stvari. Glede odtujitve terjatve na strani tožeče stranke je namen določila čl. 190 ZPP zagotoviti, da obstoj pravde ne bo prizadel razpolagalne sposobnosti tožeče stranke oziroma upnika. Tožeča stranka lahko zato tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo oziroma pravico, na katero se nanaša pravda. Stvar lahko proda in pravico odstopi (cedira), ne da bi ji zaradi tega grozilo, da bo v pravdi njegov zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, pomeni naknadno ločitev procesne legitimacije od stvarne. Navedeno določil ZPP zajema primere, ko odtujitev stvari med pravdo povzroči, da stvarna legitimacija, bodisi aktivna, bodisi pasivna, preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika. Procesna legitimacija kljub temu ostane pri prvotni tožeči oziroma toženi stranke, ta pa izgubi aktivno stvarno legitimacijo. Ugotovitev, da je zaradi odtujitve prišlo do prenosa stvarne legitimacije, je za možnost uporabe določila čl. 190 ZPP, nujna. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na določilo čl. 190 ZPP.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je izrecno ugovarjala spremembi tožbenega zahtevka v korist tretjega, sodišče prve stopnje pa je vseeno ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka namesto tožeči stranki sporno terjatev plačati Z. A. d.d., s katero ni bila v nobenem poslovnem odnosu in tudi ni podpisala nobene pogodbe ali listine za cesijo. Po oceni pritožbenega sodišča takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. Obligacijski zakonik v 1. oddelku VI. poglavja ureja cesijo in določilo čl. 419 izrecno navaja, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča pri prenosu terjatve ni potrebno soglasje dolžnika in se lahko takšen prenos izvede brez njegovega sodelovanja. Ni ovire, da tožeča stranka (cedent) obligacijskopravni zahtevek oziroma pravico, o kateri teče pravda, prenese na tretjo osebo (cesionarja). Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek v delu, ko zanika poslovne odnose z Z. A. d.d. Tožena stranka, tedaj dolžnik, je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da je obe posojili zavarovala pri Z. A. d.d. in je zato tudi plačala visoko premijo. Prav tako iz listinske dokumentacije (priloga B12) izhaja, da je tožena stranka poravnala tri zavarovalne premije za zavarovanje posojila. Glede na navedeno je očitno, da je tožena stranka vedela, da je posojilo zavarovano pri zavarovalnici, saj je plačevala tudi premije za zavarovanje posojila. Prav tako pa je tožena stranka vedela, da posojilnih obveznosti ni poravnala, ampak jih je poravnala Z. A. d.d. in je zato po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno pritožnikovo nasprotovanje in sprenevedanje o dejstvu, da mora sedaj poravnati dolg Z. A. d.d. Pritožba v nadaljevanju ugovarja pasivno legitimacijo, saj je tožena stranka kot posojilojemalec nastopala kot s.p. T. G., tožba in tožbeni zahtevek pa se nanaša na toženo stranko kot fizično osebo. Tožena stranka je s tožečo stranko sklenila dve posojilni pogodbi. Ena posojilna pogodba se glasi na osebo O. K., druga posojilna pogodba pa se glasi na G., trgovina in šiviljstvo, O. K. s.p. Na obeh pogodbah je tožena stranka podpisana kot fizična oseba, dodan je žig T. in šiviljstvo G. O. K. s.p. Skladno z določilom čl. 3/VI Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1, je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Določilo čl. 7 ZGD-1 pa določa, da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik posameznik se od gospodarskih družb razlikuje po tem, da nima lastnosti pravne osebe. Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po določilu čl. 7/I ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb. Nosilec pravic in obveznosti je vedno sama fizična oseba, ne glede na to, ali je samostojni podjetnik ali ne. Ker torej za obveznosti odgovarja podjetnik posameznik kot fizična oseba, po oceni pritožbenega sodišča označba s.p. v imenu tožene stranke ni nujno potrebna oziroma takšna označba ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi to lahko vplivalo na vprašanje pasivne legitimacije.

Naslednja pritožbena navedba v zvezi s potrdilom, ki ga je izdala tožeča stranka dne 14.4.2003, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Tožena stranka se tekom postopka sklicuje na omenjeno potrdilo iz katerega izhaja, da tožena stranka kot samostojni podjetnik nima obveznosti do banke. Pritožbeno pa je zatrjevano, da navedeno potrdilo predstavlja pobotnico, kar pomeni, da je iz naslova spornih kreditov plačana glavnica in obresti. Glede trditev, da gre v tem primeru za pobotnico, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za pritožbene novote po določilu čl. 337 ZPP, za katere pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavno oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz določila čl. 286/II ZPP. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da si tožena stranka napačno razlaga pomen predložene listine. V tem postopku je nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka sklenila dve posojilni pogodbi pri tožeči stranki, ki sta bili zavarovani pri zavarovalnici. Ker tožena stranka svojih obveznosti iz posojilnih pogodb ni poravnala, je zavarovalnica na podlagi sklenjenih pogodb za zavarovanje kredita, dne 12.4.2001 izplačala odškodnino v zvezi s škodnim primerom, nastalim zaradi neplačila posojilnih obveznosti tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča potrdilo z dne 14.4.2003 potrjuje le dejstvo, da tožena stranka nima obveznosti do tožeče stranke. Zato so ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu pravilne. Zato to potrdilo ne pomeni, da nima obveznosti do zavarovalnice, ki je na podlagi plačila odškodnine vstopila v pravice tožeče stranke. Ker se tožena stranka tekom pravde ni strinjala z vstopom zavarovalnice v pravdo, se je pravda po oceni pritožbenega sodišča pravilno nadaljevala med prvotnima pravdnima strankama iz razlogov navedenih zgoraj, tožeča stranka pa je zahtevala izpolnitev zahtevka v korist tretje osebe, to je zavarovalnice, saj je z odtujitvijo pravice izgubila aktivno stvarno legitimacijo, vendar s tem ni izgubila procesne legitimacije. Po oceni pritožbenega sodišča drži, da tožena stranka nima obveznosti do tožeče stranke, vendar pa nedvomno ima obveznosti do zavarovalnice, zato njen dolg ni ugasnil, kot si napačno razlaga tožena stranka, ki pa niti ne zatrjuje, da je dolg poravnala, niti ni predložila nobenih dokazil v zvezi s tem. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s tem pravilen, pritožbeni očitek glede potrdila z dne 14.4.2003, pa ni utemeljen.

Pritožba v nadaljevanju trdi, da glede na izvedene dokaze ne more biti dileme o dokazni oceni, da sporna terjatev ne obstoji več. Pritožba povzema izpovedbo priče B. B. in nato graja dokazno oceno. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na vse do sedaj navedeno sodišče prve stopnje na podlagi določila 8 ZPP, v zadostni meri ocenilo izpovedbo priče B. in tožene stranke zaslišane kot stranke ter ocenilo potrdilo z dne 14.4.2003 (priloga B6) in na tej podlagi pravilno zaključilo, da tožena stranka dolga ni poravnala, saj ni predložila konkretnega dokazila, iz katerega bi bilo razvidno koliko in kdaj je tožena stranka poravnala svoj dolg. Tako pritožba po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Poslednja pritožbena trditev, da je tožena stranka na obravnavi sodišču pokazala tri dokumente, iz katerih izhaja, da je dolg iz naslova posojil poravnan, je protispisna, saj navedeno ne izhaja iz spisovne dokumentacije, hkrati pa gre za pritožbeno novoto po določilu čl. 337 ZPP, za katere pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavno oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz določila čl. 286/II ZPP. Glede na navedeno jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (določilo čl. 165/I ZPP v zvezi s čl. 154/I).