Jedro

Ker je v času vložitve tožbe toženec dolgoval glavnico in obresti banki, med pravdo pa je prišlo do izplačila zavarovalnice, pri kateri je bila terjatev zavarovana, je banka pravilno spremenila tožbo tako, da je zahtevala plačilo terjatve zavarovalnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo dvakrat. Prvič je razveljavilo sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, po katerem bi morala tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju banki) 3.955.004,90 tolarjev. Po pritožbi banke in razveljavitvi te odločitve je bil tožbeni zahtevek nekoliko spremenjen in sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi 1. točko sklepa o izvršbi št. I 97/03737 z dne 18. 2. 1998 ter razsodilo, da mora toženec plačati 3.955.004,90 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 1997 do plačila zavarovalni družbi A. d.d. (v nadaljevanju zavarovalnica).

2. Proti sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in zavrnitev tožbenega zahtevka ali vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev pravil postopka vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo sodišča, katerega sklep ostane v veljavi, zaradi česar je izrek nepopoln in do določene mere neizvršljiv. Poleg tega se izpodbijana sodba opira na izpoved priče B. B., čeprav ni vedel, ali je toženec banki vrnil kredit in koliko. V povezavi s potrdilom z dne 14. 4. 2003, da toženec nima obveznosti do banke, in izpovedi toženca, bi bilo treba njegovo izpoved razumeti kot zanikanje dolga, zato je nasprotje med izvedenimi dokazi in razlogi sodbe, kar je bistvena kršitev postopkovnih pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, ker je toženčeva terjatev poravnana. Višje sodišče ne bi smelo šteti, da so pisni dokazi o poplačilu terjatev novota, saj se tudi v izvršbi šteje, da je s plačilom terjatev poravnana in se izvršilni postopek ustavi. Potrdilo z dne 14. 4. 2003 je ključni dokaz, da je terjatev za vračilo kredita prenehala in skupaj z izpovedjo B. B. ga je treba razumeti kot izpolnitev toženčeve obveznosti in s tem prenehanje sporne terjatve. Po 321. členu ZOR velja domneva, da je toženec izpolnil svojo obveznost, če mu je dana pobotnica. Na koncu dodaja, da sta sodišči uporabili prvi odstavek 419. člena OZ, toda ker banka toženca ni obvestila o odstopu terjatve zavarovalnici, tožena ni dolžna nositi stroškov, ki so nastali zaradi te opustitve.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena banki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji dostavek 370. člena ZPP) in toženčevo opisovanje izvedenih dokazov in izpodbijanje dokazne ocene je prav to. Poleg tega velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in je dokazna ocena pridržana sodišču, ki je to oceno pravilno, razumljivo in dovolj popolno razložilo. Izrek sodbe je sicer res pomanjkljiv, ker bi bilo treba navesti sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, toda že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je v celoti povzet izrek sklepa v zvezi s plačilom in sta navedena tudi opravilna številka in datum sklepa, tako da ne more biti dvoma o tem, na kateri sklep se nanaša izrek. Sploh pa predvideva ZPP za take primere ustrezno pravno sredstvo: dopolnitev sodbe oz. izdajo sklepa o popravi odločbe. Iz tega sledi, da ni očitanih bistvenih kršitev določil ZPP.

8. Tudi materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili. Banka je 24. 9. 1997 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in Okrajno sodišče v Velenju je izdalo sklep, s katerim je dovolilo izterjavo 3.955.004,90 tolarjev s pripadki, ker je tožnik pri banki najel dve posojili, ki ju ni vrnil. Ker sta bili plačili terjatev zavarovani in je nastopil zavarovani primer, je tožnikova obveznost 12. 4. 2001 prešla na zavarovalnico, ki je banki plačala dolg v znesku 6.142.436 tolarjev. Zato je razumljivo, da je banka tožniku 14. 4. 2003 izdala potrdilo, da tožnik nima več nobene obveznosti do banke, saj je bilo po členih 557-566 ter 1065-1068 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(4), posojilo poplačano. Banka je tedaj pravilno izdala potrdilo, da do tožnika nima terjatev, ker sta iz naslova spornih kreditov plačana glavnica in obresti. Seveda pa banka ne more potrditi, da nima tožnik kake druge obveznosti, npr. do zavarovalnice po določilih 897. in naslednjih členov ZOR.

9. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Obenem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007