Jedro

Ravno vprašanje, s katerim tožniki zatrjujejo neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen je namreč jasna, na zastavljeno vprašanje pa je mogoče odgovoriti že z branjem navedenega zakonskega besedila.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko izreka sklepa Upravne enote Murske Sobote, št. 490-4/2015-5(0309) z dne 24. 4. 2015. V delu, ki se nanaša na 5. točko izreka istega sklepa (odločitev o stroških upravnega postopka), pa je tožbi ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V 1. in 2. točki izreka navedenega prvostopenjskega sklepa, ki sta predmet izpodbijanja z revizijo, je bila dovoljena obnova postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-174(0309) z dne 15. 12. 2009, in opredeljen obseg obnove. V 3. in 4. točki izreka sklepa, ki nista predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je bilo odločeno, da se sedanjim solastnikom (tožnikom v tem upravnem sporu), do pravnomočnosti nove odločbe o denacionalizaciji prepove nadaljnje razpolaganje in sečnjo gozda na nepremičninah, na katerih je dovoljena obnova postopka, ter da se začetek obnove postopka, prepoved razpolaganja in sečnje zaznamujejo v zemljiški knjigi. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo, št. 490-34/2015/3 z dne 5. 8. 2015, zavrnilo pritožbo tožnikov zoper sedaj izpodbijani del sklepa prvostopenjskega organa.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da je podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravičenost prejšnje lastnice za pridobitev odškodnine od tuje države, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji, predstavlja novo dejstvo, za katero se je izvedelo po zaključku prejšnjega postopka, in bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo znano že v prejšnjem postopku. To novo dejstvo je dokazano s Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP), ki sta jo navedeni državi sklenili 27. 11. 1961 in ki je opredeljevala skupine oseb upravičene do odškodnin za odvzeto premoženje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki vložili revizijo. Njeno dovoljenost uveljavljajo po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajajo, da v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti o pravno odločilnem pravnem vprašanju, to je, ali je upravičenje do odškodnine (od tuje države) novo dejstvo, ki ga dokazuje FIP kot nov dokaz, ali pa okoliščina, da upravni organ pri odločitvi ni upošteval FIP, ki pomeni oviro za denacionalizacijo na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), pomeni, da predlog za obnovo postopka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Zmotna uporaba materialnega prava pa po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ni razlog za obnovo upravnega postopka.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Pravno vprašanje, s katerim tožniki zatrjujejo neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen je namreč jasna, na zastavljeno vprašanje pa je mogoče odgovoriti že z branjem navedenega zakonskega besedila. Pri presoji pravice do denacionalizacije po ZDen je vprašanje, ali so določene osebe dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, dejansko in ne pravno vprašanje. Upravni organ ga rešuje tako, da ugotavlja dejstva o tem, ali obstoji relevantna mednarodna pogodba in kakšna je njena vsebina. Sicer pa je Vrhovno sodišče že presodilo (X Ips 242/2012 z dne 21. 3. 2013), da je ugotavljanje vsebine tujega prava po ZDen dejstvo.

7. Glede na navedeno uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

8. Tožniki z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).