Jedro

FIP je obstajala že v času prvega odločanja organa in ker je pravna podlaga za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje prejšnje lastnice od tuje države obstajala že tedaj, gre za novo, naknadno odkrito dejstvo, ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Temu stališču je prvostopenjski organ sledil tudi v odločitvi, zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno razlago določbe 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko sklepa Upravne enote Murska Sobota, št. 490-4/2015-5(0309) z dne 24. 4. 2015 zavrne.

II. Tožbi se v delu, ki se nanaša na 5. točko sklepa Upravne enote Murska Sobota, št. 490-4/2015-5(0309) z dne 24. 4. 2015 ugodi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Murska Sobota je z izpodbijanim sklepom dovolila obnovo postopka denacionalizacije premoženja A.A., končanega z delno odločbo Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-174(0309) z dne 15.12.2009, ki je postala pravnomočna 8. 1. 2010 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se obnova postopka dovoli v obsegu ugotovitve upravičenosti A.A. v smislu določil drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) oziroma vrnitve v tem členu navedenih nepremičnin. V 3. točki izreka je sedanjim solastnikom do pravnomočnosti nove denacionalizacijske odločbe prepovedala nadaljnja razpolaganja in sečnjo v teh nepremičninah; v 4. točki odločila, da se začetek obnove postopka, prepoved razpolaganja in sečnje zaznamuje v zemljiški knjigi in v 5. točki izreka, da stroškov upravnega postopka zaradi izdaje tega sklepa ni bilo.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da sta Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Murski Soboti (v nadaljevanju DPRS), kot zakoniti zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG RS) in kot zastopnik javne koristi ter SKZG RS, dne 9. 12. 2011, na podlagi 1. in 5. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (prej 1. in 4. točka 249. člena ZUP/86) vložila predlog za obnovo postopka. Predlog temelji na podatku, da sta bila predlagatelja s prejemom poročila o dejanskem in pravnem stanju Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-234 (0309) z dne 18. 11. 2011, seznanjena z obstojem Finančne in izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP) z izvedbenimi zakoni, iz katerih izhaja, da je A.A. imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, zato bi jo upravni organ v smislu določil drugega odstavka 10. člena ZDen moral izključiti iz kroga upravičencev. Gre za nove dokaze in nova dejstva, na podlagi katerih bi prišlo do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva in dokazi navedeni oziroma uporabljeni ob izdaji izpodbijane odločbe.

3. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku odločanja, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1098/2014-13 z dne 24. 2. 2015. V postopku je prvostopenjski organ, ob upoštevanju stališča sodišča ugotovil, da je predlog za obnovo postopka z dne 9. 12. 2011 pravočasen, dovoljen in popoln. Od prejema poročila o pravnem in dejanskem stanju (21. 11. 2011), ko sta predlagatelja izvedela za obstoj FIP, do vložitve predloga dne 9. 12. 2011, je preteklo manj kot 30 dni, predlog pa je bil vložen pred iztekom 3 letnega roka od dokončnosti odločbe z dne 15. 12. 2009. Predlog sta vložili upravičeni osebi, ker je bil SKZG RS v denacionalizacijskem postopku zavezana stranka, DPRS pa poleg SKZG RS zastopa tudi javno korist. 4. Drugostopenjski organ je pritožbo v s tožbo izpodbijanem delu, ki se nanaša na 1., 2. in 5. točko izreko sklepa Upravne enote Murska Sobota zavrnilo.

5. Tožniki vlagajo tožbo zoper 1., 2. ter 5. točko izreka izpodbijanega sklepa in predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, predlog za obnovo postopka zavrne in zadevo vrne v ponoven postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

6. V tožbi povzema dosedanji postopek in navaja, da je izpodbijani sklep napačen in nezakonit, odločitev pa obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka. Pojasnjuje pomen novega dejstva in novega dokaza v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP. Upravičenost A.A. do odškodnine od tuje države ni novo dejstvo, ker to dejstvo dejansko in realno ne obstaja, je pravna presoja. Da organ pri izdaji odločbe št. 321-507/93-160 (0309) z dne 15. 12. 2009, v okviru presoje okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen, ni upošteval določb FIP, pomeni napačno uporabo materialnega prava, ki ne more biti razlog za obnovo postopka. Sklicuje se na sodbo opr. št. II U 351/2014-10 z dne 27. 5. 2015, kjer je sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe zavzelo enako stališče. Obstoj FIP bi lahko bil kvečjemu nov dokaz, vendar predlagatelja dejstva, da bi upravičenka za podržavljeno premoženje lahko prejela odškodnino od Republike Avstrije, v prejšnjem postopku nista niti zatrjevala. Tudi sicer FIP ni nov dokaz, ker je bila FIP objavljena tako v Uradnem listu ZR Nemčije, kot Uradnem listu Republike Avstrije, kar samo po sebi ustvarja pravno fikcijo, da je bila poznana. Prav tako obstoj FIP ni novo dejstvo ali dokaz, ki v prejšnjem postopku ne bi bilo znano. Tožniki so namreč v prejšnjem postopku priložili potrdilo Zvezdnega ministrstva za finance Republike Avstrije, št. GZ BMF-450701/0018-I/4/2011 z dne 7. 4. 2011, v katerem je FIP izrecno navedena in končno FIP posameznikom ni dajala nobenih pravic in opravičenj. Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega organa, ki je dovolil obnovo postopka, napačna in nezakonita.

7. Nezakonita in napačna je tudi odločitev v 2. točki sklepa, s katerim se je določil obseg obnove. Odločitev organa pomeni naknadno materialno pravno presojo pravnomočnega akta, kar je evidentno v nasprotju z določbami ZUP in 158. členom Ustave Republike Slovenije.

8. Organ je bistveno kršil tudi pravila upravnega postopka, določbo petega odstavka 261. člena ZUP, ki določa, kdo je predlagatelj obnove postopka. Predlagatelja javne koristi nista utemeljila, zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer DPRS predloga za obnovo postopka ne more vložiti po lastni presoji, ampak samo s pooblastilom Vlade RS, kot zastopnika javnih koristi. Tako je bil predlog za obnovo postopka vložen po neupravičeni osebi. Predlog ni pravočasen tudi zato, ker obstoj FIP izhaja že iz dopolnilne odločbe UE Pesnica, št. 321-176/92 z dne 18. 7. 2011, ki je bila vročena tudi SKZG RS in DPRS. Iz obrazložitve te odločbe namreč izhaja, da je SOD že tekom postopka v pripombah na poročilo o pravnem in dejanskem stanju ugovarjal, da ni bila upoštevana FIP in takrat skupaj z odgovorom organu posredoval tudi besedilo FIP. Le-to je bilo skupaj s pravnim mnenjem dr. B.B. in C.C. vročeno tudi predlagateljema obnove. Tako sta predlagatelja obnove najkasneje z prejemom odločbe z dne 18. 7. 2011, dejansko pa že skoraj leto dni prej, z vročitvijo vloge SOD z dne 21. 1. 2011, bila seznanjena z obstojem FIP, kar pomeni, da se z obstojem FIP nista seznanila šele s prejemom poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve UE Murska Sobota z dne 18. 11. 2011 in je bil posledično njun predlog za obnovo postopka z dne 9. 12. 2011 vložen po poteku subjektivnega roka iz 1. točke 263. člena ZUP.

9. Stranki z interesom v tem upravnem sporu, DPRS in SKZG RS, sta sodišču poslali odgovor na tožbo, v kateri navajata, da je Upravna enota Murska Sobota izdala dva sklepa o dovolitvi obnove denacionalizacijskih postopkov vrnitve podržavljenega premoženja pokojni A.A., zato predlagata združitev postopka, ker so izpolnjeni vsi pogoji iz 300. in 398. členu Zakona o pravdne postopku. Navajata, da je o dovoljenosti, popolnosti in pravočasnosti predloga presodilo že Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo I U 1098/2014, v katero je odpravilo sklep Upravne enote Murska Sobota št. 490-6/2011-6 (0309) z dne 26. 1. 2012 o zavržbi predloga za obnovo postopka. Zavračata tožbene navedbe, da predloga ni vložila upravičena oseba, pri čemer se sklicujeta na določbo petega odstavka 261. člena ZUP in določbo 15. člena ZDen-B. Stranki z interesom ne soglašata s tožbenimi trditvami, ki se nanašajo na dovoljenost in popolnost predloga in menita, da sta v obsežnih navedbah in dokaznih predlogih izkazali okoliščine, ki se nanašajo na dovoljenost in popolnost predloga. Pojasnjujeta tudi, da je bil o denacionalizacijski zadevi (v kolikor je sploh bil) seznanjen pravobranilec na Zunanjem oddelku v Mariboru, vendar ni imel zakonske dolžnosti, da bi z vsebino posameznih vlog in dokazov seznanjal pravobranilstvo na sedežu, ali na drugih zunanjih oddelkih. Poleg tega je šlo za ugovore SOD in strankama z interesom ni jasno, kako in zakaj naj bi bili seznanjeni z obstojem FIP in njeno vsebino že na tej podlagi. Kot napačne ocenjuje trditve v tožbi, ki se nanašajo na nova dejstva in možnost uporabe novega dokaza in se v tej zvezi sklicujeta na sodbo I U 1098/2014-13 z dne 24. 2. 2015. 10. Stranki z interesom opozarjata tudi na odločitev VS RS s sodbo X Ips 94/2015 z dne 13. 5. 2015. Zavračata sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča II U 351/2014-10 z dne 27. 5. 2015, ker se v zadevi ne obravnava identično dejansko stanje. V zvezi s tožbenem ugovorom, ki se nanaša na upravičenost A.A. zahtevati odškodnino od Republike Avstrije, se stranki z interesom sklicujeta na sodbo Upravnega sodišča RS II U 421/2014 z dne 11. 5. 2015 in sodišču predlagata, da tožbeni zahtevek zavrne. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Tožniki so 5. 11. 2015 v pripravljalni vlogi posredovali stališča v zvezi z navedbami strank z interesom in sodišču predlagali, da tožbi ugodi, tako kot je bilo predlagano.

12. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je predlagala, da sodišče tožbene navedbe, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zavrne.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt v delu, i se nanaša na 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

15. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku ponovnega odločanja, na podlagi napotil Upravnega sodišča RS izraženih v sodbi I U 1098/2014-13 z dne 24. 2. 2015, s katero je sodišče odpravilo sklep Upravne enote Murska Sobota, št. 490-6/2011-6 80309) z dne 26. 1. 2012, s katerim je bil zavržen predlog za obnovo postopka denacionalizacije premoženja A.A., končanega z delno odločbo Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-174(0309) z dne 15.12.2009, ki je postala pravnomočna 8. 1. 2010. 16. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku odločanja izpodbijano odločitev utemeljil z določbo 260. člena ZUP, ki taksativno našteva razloge, zaradi katerih je možno zoper dokončno odločbo obnoviti postopek. Citiral je določbo 1. točke navedenega člena, po kateri se postopek lahko obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenim dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ugotovil je, da je delna odločba št. 321-507/93-174(0309) z dne 15. 12. 2009 dokončna, da je torej ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, kar v zadevi ni sporno. Prav tako je ugotovil, da je predlog popoln, ker je v njem natančno navedeno, kateri postopek naj se obnovi, zakaj in iz katerega razloga. Ugotovil je tudi, da je predlog pravočasen, saj se opira na podatek o prejemu poročila o pravnem in dejanskem stanju z dne 18. 11. 2011, ko sta predlagatelja obnove izvedela za obstoj FIP, predlog pa sta vložila 9. 12. 2011, torej v roku skladnem z določbo 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Prav tako je v formalnem preizkusu predloga za obnovo postopka preizkusil, ali sta ga vložili upravičeni oseba in ugotovil, da sta DP RS in SKZGRS upravičeni osebi za vložitev predloga. Predlog sta predlagatelja oprla na obstoj FIP, po kateri se je A.A. štela med osebe upravičene do odškodnine od Republike Avstrije, s čimer je izključena njena upravičenost do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen.

17. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev, da se dovoli obnova postopka denacionalizacije premoženja A.A., končanega z delno odločbo Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-174 (0309) z dne 15. 12. 2009, temelji na pravnih stališčih izraženih v sodbi I U 1098/2014-13 z dne 24. 2. 2015, v katerih se je sodišče opredelilo do vprašanja, ali sta predlagatelja obnove verjetno izkazala okoliščine, na katere opirata predlog v delu, v katerem uveljavljata obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V navedeni sodbi je sodišče zavzelo stališče, da upravičenost prejšnje lastnice A.A. za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratnih Jugoslaviji, od tuje države - Republike Avstrije, predstavlja novo dejstvo, za katero se je izvedelo naknadno, po zaključku prejšnjega postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 23. 9. 2009, čeprav je tedaj že obstajalo in ki bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo znano že v prejšnjem postopku. Sodišče je v navedeni sodbi sledilo navedbam predlagateljem obnove (tožnikov v prej navedeni sodbi), da je to novo dejstvo dokazano s FIP, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija in ki je opredeljevala skupine oseb upravičene do odškodnin za prevzeto premoženje. Drugi odstavek 10. člena ZDen določa, da upravičenci v smislu tega zakona niso tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Sodišče je v tem postopku že pojasnilo, da dejstvo ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti, na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov in zavzelo tudi stališče, da je upravičenost A.A., za katero sta predlagatelja obnove obrazložila, da šteje v krog oseb, ki so po FIP upravičene do odškodnine od Republike Avstrije, pravno pomembno dejstvo, ki po drugem odstavku 10. člena ZDen A.A., kot upravičenko do denacionalizacije izključuje in bi bila torej odločitev sprejeta v odločbi z dne 15. 12. 2009 drugačna, če bi organ že v tem postopku uporabil določbe FIP.

18. V obravnavani zadevi sodišče pritrjuje stališču sodišča I U 1098/2014-13 z dne 24. 2. 2015, povzetem v obrazložitev izpodbijanega sklepa, da je FIP obstajala že v času prvega odločanja in ker je pravna podlaga za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje prejšnje lastnice od tuje države obstajala že tedaj, gre za novo, naknadno odkrito dejstvo, ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Temu stališču je prvostopenjski organ sledil tudi v odločitvi, zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno razlago določbe 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP.

19. V prej navedeni sodbi, v katere izvrševanju je bil izdan izpodbijani prvostopenjski sklep, je sodišče zavzelo tudi stališče, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Sodišče je namreč sledilo zatrjevanju predlagateljev obnove, da sta se z uveljavljenim novim dejstvom seznanila ob vpogledu v poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011 in s tem po presoji sodišča okoliščino, da je bil predlog vložen v zakonsko določenem subjektivnem in objektivnem roku za vložitev predloga, izkazala.

20. Sodišče v obravnavani zadevi tej ugotovitvi pritrjuje in pojasnjuje, da se je s vprašanjem pravočasnosti predloga za vložitev obnove postopka, v zadevah s podobnim dejanskim in pravnim stanjem, sodišče že ukvarjalo. Tako je v sodbi opr. št. I U 1235/2015-12, v 26. točki obrazložitve, zavzelo stališče, da na pravočasnost vložitve predloga ne more vplivati, da je bila FIP navedena že v dopisu Zveznega ministrstva za finance z dne 7. 4. 2011, in prav tako zavzelo stališče, da zakon ne postavlja ne domnev, ne fikcij, da bi morala predlagatelja obnove, glede na svojo funkcijo in pristojnosti, za obstoj mednarodne pogodbe vedeti prej, kot zatrjujeta v svojem predlogu. Enako stališče je zavzelo Upravno sodišče tudi sodbi I U 1099/2014-5 z dne 24. 2. 2015, v 17. točki obrazložitve, kjer je pritrdilo predlagateljema obnove, da sta se z novim dejstvom, to je FIP, seznanila šele z vpogledom v poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011 in s tem izkazala okoliščine, da je bil predlog vložen v zakonskem roku. Tudi v tej sodbi je sodišče zavzelo stališče, da pristojnosti in funkcije predlagateljev obnove ter iz tega položaja izvirajoča potreba po skrbnosti, ne utemeljujeta domnev in fikcij, da bi morala za obstoj FIP vedeti pred zatrjevanim datumom 18. 11. 2011. 21. Sodišče ugotavlja tudi, da je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu pojasnil oziroma utemeljil, da ob upoštevanju določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, obstoj FIP predstavlja novo dejstvo, ki bi lahko samo ali skupaj z že izvedenimi dokazi pripeljalo do drugačne odločitve, če bi bilo uporabljeno v prejšnjem postopku. Drugostopenjski organ je obrazložitev prvostopenjskega organa v tem delu dopolnil in s podatki, ki se nanašajo na razlaščenko A.A., izčrpno pojasnil, da je izpolnjevala vse kriterije navedene v prilogi 1 FIP za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije, kar po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen pomeni izključitev iz kroga denacionalizacijskih upravičencev. Pojasnil je tudi, in sodišče se z njegovo presojo strinja, da je po vsebinski presoji predloga za obnovo postopka z dne 9. 12. 2011, po tretjem odstavku 267. člena ZUP, ugotovil, da uveljavljani obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP vpliva na pravilnost odločitve, sprejete v delni odločbi Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-174(0309) z dne 15. 12. 2009. 22. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je odločitev v izpodbijanem sklepu Upravne enote Murska Sobota, št. 490-4/2015-5(0309) z dne 24. 4. 2015, v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko izreka, pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo v tem delu, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka:

23. Tožnik je v tožbenem zahtevku zahteval tudi odpravo 5. točke izreka sklepa Upravne enote Murska Sobota, št. 490-4/2015-5(0309) z dne 24. 4. 2015, v katerem je prvostopenjski organ odločil, da stroškov upravnega postopka zaradi izdaje sklepa ni bilo. Svoje odločitve ni utemeljil, niti obrazložitve odločitve v pritožbenem postopku ni utemeljil drugostopenjski organ. Glede na navedeno je moralo sodišče, ob upoštevanju določbe 213. in 214. člena ZUP, zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) v tem delu tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugoditi in v tem obsegu izpodbijani sklep prvostopenjskega organa vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K III. točki izreka:

24. Ker je tožnik s tožbo uspel v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, ne pa v delu, ki se nanaša na odločitev o obnovi postopka, torej ni uspel s tožbo v glavni stvari, je sodišče njegov stroškovni zahtevek, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zavrnilo.