Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - zvin vratne hrbtenice z robnim zlomom stranskega odrastka petega vratnega vretenca ter odrgnina po prsnem košu in levi nadlahti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (zavrnilni in stroškovni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 naprej (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 85.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 naprej). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 1.856,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodbo izpodbija v točkah II. in III. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ker tožena stranka ni prerekala tožbenega zahtevka po višini, bi moralo sodišče ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku. Vztraja, da ga je uradna oseba najmanj dvakrat grobo porinila v steno. Utrpel je tudi poškodbo glave in navajal težave po taki poškodbi, ki bi jih moralo sodišče upoštevati ter zahtevati dopolnitev izvedeniškega mnenja ali postaviti drugega izvedenca. Ker ga ni, je podana bistvena kršitev določb ZPP. Dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovljeno, posledično je napačno uporabljeno materialno pravo. Njegova poškodba ni bila lahka. Da je utrpel zatrjevano škodo, izhaja že iz medicinske dokumentacije. Zdravljenja postkomocijskega sindroma sicer ni bilo, vendar je užival protibolečinske tablete ter imel tipične posledice pretresa možganov, ki jih našteva tudi v pritožbi. Pri telesnih bolečinah je sodišče nekritično sledilo le izvedencu. Postaviti bi moralo drugega izvedenca, ki bi potrdil tožnikove (drugačne) navedbe. Zaključki o strahu so neutemeljeni. Bil je intenziven in dolgotrajen. Tožnik je izpovedal o strahu pred uniformami. Njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti je najmanj srednje stopnje. Nezmožen je za delo. Izboljšanja ne bo. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za materialno škodo.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njegovo zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša nadaljnje stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje denarno odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 17. 3. 2012, ko je bil tedaj 37-letni tožnik pri prestajanju kazni zapora v ZKPZ Koper poškodovan. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravosodna policista pri izvajanju strokovnih prijemov z namenom obvladanja tožnika, uporabila prekomerno in nepotrebno telesno silo, in ga poškodovala. Ugotovilo je polno (krivdno) odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je povzročil njen delavec (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika)(2) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena istega zakona. Temelj tožbenega zahtevka v pritožbenem postopku ni več sporen.

6. Pritožba meni, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, ker tožena stranka ni posebej prerekala višine zahtevane odškodnine. Smiselno nakazuje na kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank. Kršitve ni. Tožena stranka je prerekala temelj zahtevka in odškodninsko odgovornost. S tem je bil izražen namen zanikanja celotnega zahtevka (tudi višine). Pogojev za porabo drugega odstavka 214. člena ZPP ni bilo, ker je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in pri tem ni vezano le na trditve ene stranke. Skrbeti mora, da je odmerjena odškodnina pravilno in primerno individualizirana ter objektivizirana. Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Na vse to je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje (razlogi na strani 10 sodbe) in presojalo višino zahtevka. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom na strani 16 sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo nadaljnje dokazovanje z izvedencem. Ne na prvi stopnji ne v pritožbi tožnik ne pojasni, v čem so nejasnosti, neskladja ali pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju. Trdi le, da se z njim ne strinja, ker je utrpel (tudi) poškodbo glave, daljša bolečinska obdobja in da je bila njegova poškodba hujša, kot jo je objektiviziral izvedenec. Gre torej le za nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, kar po pravilnem pojasnilu sodišča prve stopnje ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

8. Sicer pa bi šlo kvečjemu za procesno kršitev relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP), ki bi jo moral pritožnik uveljavljati že na prvi stopnji. Ker jo ob zavrnitvi predloga ni uveljavljal, pritožba pa tega ne opraviči, je s pritožbeno grajo prepozen in je pritožbenemu sodišču ni treba upoštevati (286.b člen ZPP).

9. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem je dejansko stanje o obsegu poškodb, njihovi teži in škodi, ki jo je utrpel tožnik, ugotovljeno pravilno in popolno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice z robnim zlomom stranskega odrastka petega vratnega vretenca ter odrgnine po prsnem košu in levi nadlahti, zatrjevane poškodbe glave in pretresa možganov pa ne. Oprlo se je na mnenje postavljenega izvedenca, ki ga je pravilno in popolno ocenilo skupaj z ostalimi dokazi (medicinsko dokumentacijo ter izpovedbami tožnika in prič). Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ni utrpel poškodbe glave in pretresa možganov z v pritožbi opisanimi posledicami (zaspanost, nekoncentracija, glavobol, slabost, bruhanje). V medicinski dokumentaciji podatkov o tem ni. Zgolj pritožnikovo subjektivno prepričanje, ki ga ne podpira noben dokaz, ne zadošča. 10. Enako velja za ocenjevanje teže poškodbe, trajanje bolečinskega obdobja in ugotavljanje teže trajnih posledic, kar vse pritožnik graja kot zmotno ugotovljeno. Njegove trditve o teži poškodbe in posledicah temeljijo zgolj na njegovem subjektivnem prepričanju oziroma doživljanju. Za dosojo odškodnine za nematerialno škodo subjektivni element ne zadošča. Oškodovančevo škodo je treba objektivizirati glede na objektivno medicinsko dokumentacijo in medicinsko stroko. Sodišče prve stopnje je to pravilno upoštevalo. Po izvedenčevih strokovnih pojasnilih o mehanizmu, naravi in teži poškodbe ter potrebnem zdravljenju je ugotovilo, da njegova poškodba spada med lahke telesne poškodbe, ki se po Fischerjevi kvalifikaciji uvrščajo med lahke primere. Mednje sodijo tudi enostavni zlomi brez premika.(3) Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi njegovi dokazni oceni, oprti na strokovno mnenje izvedenca o obsegu in teži poškodb (razlogi na straneh 10 do 11 sodbe), stopnji in trajanju telesnih bolečin (razlogi na straneh 11 do 12 sodbe), strahu (razlogi na strani 12 do 14) ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (razlogi na strani 14 do 15 sodbe). Pritožnik je s svojim laičnim prepričanjem ne more omajati.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika,(4) kar predstavlja relevantno materialno pravo. Za odločanje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na trajanje in intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, ki jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

12. Dosojeno odškodnino za telesne bolečine 2.000,00 EUR (od zahtevanih 15.000,00 EUR) pritožnik izpodbija le z navedbami o daljšem in intenzivnejšem bolečinskem obdobju od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče z izvedencem. Za tožnikove navedbe ni objektivne podlage. Ugotovljeno bolečinsko obdobje, ki je sicer obsegalo tudi hude bolečine (tri dni), je sicer trajalo relativno kratek čas (skupaj tri mesece). V pretežni meri po intenzivnosti ni presegalo lahkih bolečin. Ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem kažejo, da to ni bilo zapleteno in je potekalo brez posebnih zapletov ter hujših medicinskih zapletov (razlogi v tretjem odstavku v sodbi na strani 11). Dosojena odškodnina za tovrstno škodo je zato primerna in je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni treba zviševati.

13. Enako velja za dosojeno odškodnino za strah. Od zahtevanih 60.000,00 EUR je dosojeno 1.000,00 EUR. Sodišče je glede na okoliščine primera ugotovilo, da primarnega strahu ni bilo. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Pritožbeno vztrajanje pri strahu pred uniformami je prepričljivo in pravilno zavrnjeno po analizi tožnikovega obnašanja po škodnem dogodku. V celoti je treba pritrditi sodišču, da ugotovljene okoliščine dokazujejo, da tožnik takega strahu ni dokazal in zato zanj ni upravičen do odškodnine. Siceršnja ugotovljena stopnja intenzivnosti (zelo močan) in trajanje sekundarnega strahu sta primerno ovrednoteni. Z dosojeno odškodnino je pritožniku namenjeno primerno zadoščenje.

14. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je dosojeno 2.000,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR. Sodišče je upoštevalo izvedeniško mnenje, da so tožniku ostale trajne anatomske in funkcionalne posledice. Gre le za manjšo količino vezivnega tkiva pri celjenju v predelu poškodovanih struktur vratne hrbtenice, kar je lahko vzrok občasnih bolečin, ter minimalno zmanjšanje gibljivosti vratne hrbtenice. To ga funkcionalno ovira le pri dolgotrajnih aktivnostih v prisilni drži in težjih fizičnih aktivnostih, medtem ko lažje fizične aktivnosti še naprej zmore. Ugotovljeno je, da tožnik pred poškodbo in po njej ni bil zaposlen in se ni ukvarjal s prostočasnimi dejavnostmi, pri katerih bi bil zaradi poškodbe oviran. Težave v vsakodnevnem življenju, ki jih opisuje v pritožbi (bolečine v hrbtenici, težave pri daljšem ležanju, sedenju in stanju), pa so z dosojeno odškodnino primerno ovrednotene. Odločitev je tudi v tem delu pravilna. Objektivno gledano je prizadetost tožnika manjša in po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje kvalitete tožnikovega življenja ni bistveno spremenila.

15. Za celotno nepremoženjsko škodo mu je sodišče namenilo 5.000,00 EUR. V času sojenja je to znašalo pet povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji.(5) Za lahke primere sodišča dosojajo oškodovancem odškodnine v razponu od 1 do 29 povprečnih neto plač.(6) Obravnavana odškodnina je torej primerno objektivizirana, pritožba pa neutemeljena.

16. Pritožba graja še odločitev o materialni škodi. Zahtevek za plačilo 300,00 EUR za prevoze in 300,00 EUR za tujo pomoč je bil zavrnjen kot nesubstanciran in nedokazan. Pravilnim razlogom na strani 16 do 17 sodbe, ki pojasnjujejo sprejeto odločitev, ni kaj dodati. Pritožnik niti v pritožbi ne pojasni, kakšna in kolikšna premoženjska škoda mu je nastala, pa tudi dokaže je z ničemer. Trditveno in dokazno breme je bilo na njem. Ker ga ni zmogel, z zahtevkom ne more uspeti.

17. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodba tudi ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je bilo treba v izpodbijanem delu potrditi, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na drugi stopnji. Zato naj sama nosi stroške, ki so jih nastali z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji – ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ.

Op. št. (3): Primerjaj: Jadek – Pensa, D., v.: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 16. Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (5): januar 2015: 1.003,48 EUR; Ur. l. RS, št. 23/2015. Op. št. (6): Povzeto po: Dunja Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Ljubljana, 2001.