Jedro

Da je bilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 5.000,00 EUR odškodnine tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 naprej (točka I. izreka). V presežku (do zneska 85.600,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da toženka višine vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo ni prerekala in bi mu zato sodišče moralo prisoditi vtoževani znesek v celoti. Izpostavlja okoliščine, ki po njegovem mnenju narekujejo višji znesek odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode. Prav tako se zavzema za prisojo odškodnine za utrpljeno premoženjsko škodo. Izpostavlja okoliščine škodnega dogodka in svoje subjektivne okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do višje odškodnine za utrpljeno škodo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je bil 17. 3. 2012 pri prestajanju zaporne kazni v ZKPZ ... poškodovan, ko sta pravosodna policista pri izvajanju strokovnih prijemov z namenom obvladovanja tožnika, uporabila prekomerno in nepotrebno telesno silo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temelji na mnenju izvedenca, je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice z robnim zlomom stranskega odrastka petega vratnega vretenca ter odrgnine po prsnem košu in levi nadlahti (zatrjevane poškodbe glave in pretresa možganov pa ne).

7. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj obrazložitev sodišča ni v nasprotju z listinam in izvedenimi dokazi. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča druge stopnje tožniku, da je toženka s prerekanjem temelja prerekala tudi višino, ter da je presoja višine tožbenega zahtevka del pravilne uporabe materialnega prava, kar med drugim pomeni, da odškodnina ne sme iti na roke nedovoljenim težnjam (drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika).

8. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo. Hude bolečine je prestajal tri dni, lahke bolečine tri mesece, zapletov pri zdravljenju pa ni bilo. Sodišče je upoštevalo, da so tožniku ostale trajne anatomske in funkcionalne posledice in sicer manjša količina vezivnega tkiva pri celjenju v predelu poškodovanih struktur vratne hrbtenice, kar je lahko vzrok občasnih bolečin, ter minimalno zmanjšanje gibljivosti vratne hrbtenice, kar tožnika funkcionalno ovira le pri dolgotrajnih aktivnostih v prisilni drži in težjih fizičnih aktivnostih, medtem ko lažje fizične aktivnosti še vedno zmore. Sodišče še presodi, da je oškodovanec utrpel le sekundaren strah.

9. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini prisojene denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnine v celotnem terjanem znesku. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo(1). S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin vratne hrbtenice z robnim zlomom stranskega odrastka petega vratnega vretenca ter odrgnine po prsnem košu in levi nadlahti. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju doc. dr. Vladimirja Senekoviča, izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje ter prestane neugodnosti v času zdravljenja, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno izpostavlja.

10. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožnika zavrnilo.

(1) Glej npr. sodbe VS RS II Ips 208/2009, II Ips 646/2009, II Ips 52/2000.