Jedro

Tožnik (glede na dejstva, ki jih je navajal) ni izkazal, da je bil oziroma bi bil izpostavljen dejanjem preganja, ki ustrezajo mednarodno priznani razlagi pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije, zato ni bilo potrebe po preverjanju izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena ZMZ, kot je določeno v drugem odstavku 22. člena ZMZ (v rednem postopku).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 1. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca iz 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti ZMZ-UPB-2 in tudi ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ZMZ-UPB-2. 2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na določbe 26. in 28. člena ZMZ-UPB-2. 3. Zoper izpodbijano sodbo je vložnik vložil pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da so bila kršena pravila postopka, določena v 22. in 23. členu ZMZ-UPB2. Sodišče ni ugotavljalo specifičnih informacij o izvorni državi. Kršena je bila določba 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic. Odločitev tožene stranke je nelogična in v nasprotju s podatki spisa. Tožbena navedba, da tožnik v izvorni državi ne more dostojno živeti, saj je tam diskriminiran, ni tožbena novota. Sodišče se je sklicevalo na določbe ZMZ, ki ne veljajo več. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječi na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, oziroma oseb brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imel prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). V 26. členu ZMZ pa so opredeljena dejanja preganjanja. Status subsidiarne zaščite se prizna državam tretje države ali osebam brez državljanstva, ki ne izpolnjujejo pogoj za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim preganjanjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen tega zakona. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno ogroženost življenja ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik srbske narodnosti in ateist. Zatrjuje, da je Bosno in Hercegovino zapustil zaradi vere in srbske narodnosti. Preganjan naj bi bil s strani vzgojiteljev v Domu porodica v A., kjer je živel do leta 2007, saj je sirota. V domu naj bi ga prikrajšali za obleko in drugo oskrbo. Tepli naj bi ga, če je v šoli dobil slabo oceno. Dom naj bi zapustil pri 19 letih in odšel v Pulo zaradi dela. Zaradi težav s sodelavcem zaradi svoje srbske narodnosti naj bi nato odšel v Gradačac, potem pa v Sarajevo. Iz Sarajeva je konec septembra 2009 odšel v Zagreb, kjer naj bi delal v gradbeništvu. Zaradi srbske narodnosti naj bi ga pretepli policisti, zato je Zagreb zapustil. Po šestih mesecih prebivanja v Zagrebu naj bi odšel v Republiko Slovenijo. V letih 2008 in 2009 se je vrnil v BiH, tam pa je bil zaradi svoje srbske narodnosti deležen žaljivk mimoidočih.

8. Ob upoštevanju navedenega dejanskega stanja je pravilna ocena, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Tudi, če se za zatrjevano nasilje nad tožnikom šteje ravnanje z njim v času njegovega prebivanja v domu, in se je to končalo leta 2007, z njegovim odhodom iz doma, ko je bil star 19 let. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil s strani vzgojiteljev po tem času še vedno ogrožen in da bi mu z njihove strani grozilo dejanje preganjanja z lastnostmi, opredeljenimi v 26. členu ZMZ. Tudi njegova navedba, da so ga v letih 2008 in 2009, ko se je v izvorno državo vrnil, mimoidoči žalili, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za preganjanje v smislu navedene določbe ZMZ. Ta dejanja niso dovolj resna ali ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic.

9. Pravilna je tudi ocena tožene stranke in prvostopnega sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega bi tožena stranka lahko sklepala, da bo ob vrnitvi v izvorno državo podvržen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnem ravnanju ali kazni, to je resne škode iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ.

10. Tudi pavšalni pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik (glede na dejstva, ki jih je navajal) ni izkazal, da je bil oziroma bi bil izpostavljen dejanjem preganja, ki ustrezajo mednarodno priznani razlagi pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije, zato ni bilo potrebe po preverjanju izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena ZMZ, kot je določeno v drugem odstavku 22. člena ZMZ (v rednem postopku). V takem primeru lahko tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko odloči, ne da bi presojala skladnost in verjetnost tožnikove prošnje z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi s prosilčevo zadevo. Zato zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre za v tožbi zatrjevano diskriminacijo pri zaposlovanju, socialni varnosti in zaščiti zaradi tožnikove nacionalne pripadnosti za nedovoljeno tožbeno novoto. Vsebina tega dela tožnikove prošnje se ne ujema z ugovorom o diskriminaciji. Res je sodišče prve stopnje pri tem namesto pravilne določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, navedlo določbo tretjega odstavka 20. člena ZMZ, kar pa je pisna pomota, ki ne vpliva na zakonitost odločitve.

12. Ni podlage za pritožbeni ugovor, da so razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje nelogični in v nasprotju s podatki spisa. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta prepričljivo in v skladu z določbami ZMZ ocenila tožnikove razloge za priznanje mednarodne zaščite. Tudi odločitvi sta logični in v skladu s podatki spisa.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.