Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V prošnji je izpostavil predvsem okoliščino, da je bil s strani fizičnih oseb (vzgojiteljev doma) fizično in psihično preganjan. Zatrjevano nasilje se je nad tožnikom dogajalo v času njegovega bivanja v domu in končalo leta 2007, z njegovim odhodom iz doma, ko je bil star 19 let. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil s strani vzgojiteljev po tem času še vedno ogrožen in bi mu z njihove strani grozila dejanja preganjanja z lastnostmi, opredeljenimi v 26. členu ZMZ. Zatrjeval je le, da so ga v letih 2008 in 2009, ko se je v izvorno državo vrnil, mimoidoči žalili, česar pa ni mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik je v prošnji in osebnem razgovoru povedal, da je srbske narodnosti in ateist, Bosno in Hercegovino je zapustil zaradi vere in srbske narodnosti. Povedal je, da je bil preganjan s strani vzgojiteljev v Domu porodica (v nadaljevanju, Dom), kjer je živel do leta 2007. Je namreč sirota. V Domu so ga vedno prikrajšali za obleko in drugo oskrbo, drugi so dobili nove stvari, on pa le stare in raztrgane. Prav tako so ga tepli, če je v šoli dobil slabo oceno, medtem ko drugih ne. Vse to je prijavil županu Občine Zenica, vendar se ni ničesar spremenilo. Dom je zapustil pri 19 letih, čeprav bi ga moral zapustiti že pri 18 letih. Verjetno so mu dovolili ostati še eno leto zaradi sočutja. Po tem, ko je zapustil Dom, je leta 2008 odšel v Pulo zaradi dela, vendar je imel s sodelavcem zaradi svoje srbske narodnosti probleme. Iz Pule je zaradi navedenih težav odšel v Gradačac, kjer je delal nekaj mesecev, nato je odšel v Sarajevo, da bi pridobil finančno pomoč in rešil problem zaradi srbske narodnosti. Šel je do ljudi, ki zasedajo visoke položaje, vendar so mu odgovorili, da mu ne morejo pomagati, razen če bi spremenil svoje ime in bi se na ta način lažje vključil v družbo. Iz Sarajeva je konec decembra 2009 odšel v Zagreb, kjer je delal v gradbeništvu. Zaradi srbske narodnosti so ga pretepli policisti, zaradi česar je Zagreb tudi zapustil. Po šestih mesecih prebivanja v Zagrebu je spoznal A.A., s katerim sta nato skupaj odšla v Republiko Slovenijo in zaprosila za mednarodno zaščito. Pojasnil je, da ko se je v letih 2008 in 2009 vrnil nazaj v BIH, je bil zaradi svoje srbske narodnosti deležen žaljivk mimoidočih, kaj drugega pa se mu ni zgodilo. Povedal je tudi, da je bil preganjan tudi zaradi vere, saj so ga v Domu nagovarjali, da mora hoditi v džamijo, sam pa se je opredelil kot ateist. Tožena stranka je v postopku najprej presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca in nato, ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

Po presoji tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ki so določeni v drugem odstavku 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ; Uradni list RS, št. 111/2007 in nadaljnji). Na podlagi prošnje in razgovora tožnika je ocenila, da je glavni razlog zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito maltretiranje v času, ko je prebival v Domu, in sicer zaradi njegove srbske narodnosti. Preganjan pa naj bi bil tudi zaradi vere. Glede na tožnikove izjave tožena stranka ocenjuje, da tožnik v izvorni državi ni bil podvržen preganjanju, saj navedena nadlegovanja s strani vzgojiteljev ne dosegajo standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ, ker niso bila dovolj resna ali ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Ocenjuje, da pretepi niso dosegli standarda mučenja. Pri tem je upoštevala dejstvo, da iz prošnje izhaja, da so nadzor nad delom Doma opravljale različne mednarodne in humanitarne organizacije, ki so bile seznanjene s situacijo, kateri je bil podvržen tožnik. Poleg tega ni zanemarljivo dejstvo, da je v Domu lahko ostal do 19. leta, medtem, ko morajo Dom gojenci praviloma zapustiti do 18. leta. To pa je v nasprotju z drugimi njegovimi izjavami glede dogajanja v Domu, saj ta okoliščina nakazuje na dejstvo, da je bil tožnik v določenem smislu v privilegiran položaju. Poleg tega v letu 2008 in 2009, ko se je vrnil v izvorno državo, razen žaljivk mimoidočih, ki nikakor ne ustrezajo standardu preganjanja 26. člena ZMZ, drugih dejstev ni navedel, zato tožena stranka ugotavlja, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Poleg tega bi lahko v primeru, da se je zares počutil ogroženega, za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Hrvaški.

Tožena stranka je tudi ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ugotavlja, da tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, prav tako pa ni zatrjeval in tudi na podlagi splošno znanih dejstev ni znano, da bi mu v izvorni državi grozila resna nevarnost za njegovo življenje ali osebnost, in sicer zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo na podlagi prve in tretje alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka je nadalje ugotavljala, ali bi tožnik v primeru vrnitve vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz druge alineje 28. člena ZMZ in sicer zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Glede na to, da je tožnik v postopku navajal, da je bil ob vrnitvi v izvorno državo leta 2008 in 2009 deležen zgolj žaljivk s strani mimoidočih, da ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega bi tožena stranka lahko sklepala, da bo ob vrnitvi v izvorno državo podvržen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, sklepa, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi utrpel resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka kršila pravila postopka, določena v 22. in 23. členu ZMZ, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Tožena stranka namreč v postopku ni ugotavljala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi, čeprav ji prvi odstavek 2. člena ZMZ izrecno nalaga dolžnost, da po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda pravilno in zakonito odločbo. V svoji odločbi ni ugotavljala niti presojala tožnikove splošne verodostojnosti v smislu tretjega odstavka 22. člena ZMZ. Njegove izjave je ocenjevala in presojala povsem pavšalno in po prosti presoji, ki pa ni temeljila na zakonito izvedenem postopku in skrbni presoji vseh dejstev in okoliščin kot to nalaga 23. člen ZMZ. Tudi v drugem odstavku 22. člena ZMZ je določeno, da pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena ZMZ. S takšnim ravnanjem pa je tožena stranka kršila tožnikovo temeljno pravico do enakega varstva pravic, ki je opredeljena v 22. členu Ustave RS.

Nepravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da nadlegovanja, ki jih je bil deležen tožnik, ne dosegajo standarda preganjanja v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ. Nepravilna je ocena, da pretepi, kljub temu, da jih je bilo več, ne dosegajo standarda mučenja. Takšno utemeljevanje je v nasprotju z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, s 26. členom ZMZ in 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je potrebno upoštevati, da stalni pretepi predstavljajo tudi psihično nasilje, ki močno posega v dostojanstvo človeka, ki pa je pravica, varovana z absolutno prepovedjo mučenja in nečloveškega ravnanja. Tožena stranka je tudi pavšalno sklepala, da direktor Doma in njegovi sodelavci mednarodnih in humanitarnih organizacij ne bi mogli preslepiti, če bi se v Domu res dogajalo nasilje, ki bi doseglo standard preganjanja iz 26. člena ZMZ. Tožena stranka poročil mednarodnih organizacij ni niti poizkusila pridobiti, o resničnosti tožnikovih navedb pa bi se lahko prepričala tudi ob upoštevanju splošnih in specifičnih informacij v izvorni državi. Poleg tega je tožena stranka preverila le tiste navedbe tožnika, ki jih je lahko obrnila v njegovo škodo in sicer na spletni strani Doma in preverila le podatek o tem, do kdaj lahko gojenci bivajo v Domu. Poudarja, da v izvorni državi ne more dostojno živeti, saj je tam diskriminiran na podlagi svoje nacionalne pripadnosti, ki se kaže na vseh področjih njegovega življenja (tudi na področju zaposlovanja, socialne varnosti in socialne zaščite). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožene stranke in poudarja, da 23. člen ZMZ nikakor ne zavezuje tožene stranke, da mora prav v vsakem primeru uporabiti splošne in specifične informacije o izvorni državi. Informacije se pridobijo takrat, kadar se preverjajo izjave prosilca, ki bi same po sebi lahko pomenile preganjanje ali resno škodo, oziroma se z njimi preverja splošna situacija v izvorni državi. Ker je v postopku ugotovila, da dejanja, ki jih je navajal tožnik, ne dosegajo standarda ali resne škode, ni preverjala stanja v njegovi izvorni državi. Poleg tega pa opozarja, da je tožnik šele v tožbi izpostavil, da je bil v izvorni državi diskriminiran na področju zaposlovanja, socialne varnosti in socialne zaščite. Iz njegovih izjav tekom postopka ne izhaja, da bi v izvorni državi imel težave pri iskanju zaposlitve. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, oziroma osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imel običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). V 26. členu ZMZ pa so opredeljena dejanja preganjanja. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik tudi po presoji sodišča izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Tožnik je v prošnji izpostavil predvsem okoliščino, da je bil s strani fizičnih oseb (vzgojiteljev Doma) fizično in psihično preganjan. Tožena stranka je te okoliščine presodila z vidika, da pretepi niso dosegli standarda preganjanja iz 26. člena ZMZ. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke sicer pravilna, vendar delno iz drugih razlogov. Za odločitev v zadevi je po presoji sodišča bistveno, da se je zatrjevano nasilje nad tožnikom dogajalo v času njegovega bivanja v Domu in končalo leta 2007, z njegovim odhodom iz Doma, ko je bil star 19 let. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil s strani vzgojiteljev po tem času še vedno ogrožen in bi mu z njihove strani grozila dejanja preganjanja z lastnostmi, opredeljenimi v 26. členu ZMZ. Zatrjeval je le, da so ga v letih 2008 in 2009, ko se je v izvorno državo vrnil, mimoidoči žalili, kar pa tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Ta dejanja niso dovolj resna ali ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic.

Po presoji sodišča je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in se nanjo v svoji sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1).

Tožbeni ugovori niso utemeljeni. Kot rečeno je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva in okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svoj strah pred preganjanjem, ne morejo pomeniti dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Ker tožnik ni izkazal, da je bil oziroma bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja, ki ustrezajo mednarodno priznani razlagi pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije, potem po presoji sodišča niti ni potrebe po preverjanju izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena ZMZ, kot je določeno v drugem odstavku 22. člena ZMZ. V takem primeru lahko tožena stranka odloči, ne da bi presojala skladnost in verjetnost tožnikove prošnje z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi s prosilčevo zadevo. Zato zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

V tožbi zatrjevano diskriminacijo zaradi tožnikove nacionalne pripadnosti, na področju zaposlovanja, socialne varnosti in socialne zaščite, sodišče ocenjuje kot nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZMZ). Sodišče zato teh tožbenih navedb ni presojalo.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, saj je ocenilo, da na podlagi tožbenih trditev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, ni mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Sodišče o predlogu tožnika za oprostitev sodnih taks ni odločalo, ker se na podlagi 4. odstavka 10. odstavka Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača.