Jedro

Razžalitev je napad zoper čast in dobro ime drugega (ne le posameznika, marveč tudi kolektivne osebe) v obliki žaljive vrednostne ocene. Za prav takšno gre pri zapisih poolaščenca pravdne stranke o ubogem slovenskem pravosodju (gotovo je mišljeno sodstvo). Zapisi zajemajo vrednostne ocene, ki so v nasprotju z vlogo, položajem in vrednotami, ki jim je zavezano sodstvo, ter s stališčem sodišča, ki je izreklo sodbo in so poleg tega so objektivno žaljive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je z izpodbijanim sklepom kaznovalo pooblaščenca tožencev z denarno kaznijo 25.000,00 SIT, ker so navedbe "Ubogo slovensko pravosodje, kako globoko si prekvašeno z idejo totalitarizma. V pogledu sprave in spravnih dokumentov izpodbijana sodba v celoti zastopa stališče, ki ga zastopa SNS, DeSUS z borčevsko organizacijo in ZLSD. Izpodbijana sodba odločno podpira segregacijo in apartheid in nasprotuje ideji enakopravnosti in enakosti, ki je temelj vsake demokratične države. Izpodbijana sodba je drugi primerek v samostojni državi, ki znova vzpostavlja boljševistični princip enakosti in enakopravnosti brez vsakih zadržkov." - v pritožbi, ki jo je sestavil, žalitev sodišča prve stopnje in njegove nepristranosti.

Pooblaščenec je vložil pritožbo zoper ta sklep. Sodišču očita, da ga je kaznovalo na podlagi 110. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77), ki ni več v veljavi. Sicer pa je napačno ravnalo, ker je iz konteksta pritožbe vzelo samo nekaj stavkov in besed. Te samo kritizirajo delo sodnikov, žaljiva za občane pa je sodba. Izpodbijani sklep je kazen za kritiko. Šlo je za resno kritiko, ki ima politični pomen, takšna kritika pa po 3. točki 169. člena (bržkone misli pritožnik na tretji odstavek 169. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije - KZ) ni kazniva. Povedal je resnico, ko je zapisal, da sodba odločno podpira segregacijo in apartheid in nasprotuje ideji enakopravnosti in enakosti. V ostalem napada sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno uporabilo določbo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. V prehodni določbi prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) je določeno, da se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če sta pred uveljavitvijo tega zakona izdana sodba ali sklep, s katerima se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Za prav takšen primer je šlo v tej zadevi, saj je bila sodba izdana 21.5.1998, torej pred uveljavitvijo novega zakona - 14. julija 1999 (503. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato odločalo o pritožbi po dosedanjih predpisih in hkrati tudi izdalo tu obravnavani sklep o kaznovanju pooblaščenca zaradi žalitev v pritožbi. Tako ni bilo razlogov za uporabo novega ZPP (sicer je tudi nenavadno, da želi pritožnik uporabo slednjega, ki predpisuje 12-krat višjo zgornjo mejo kazni za žalitev sodišča - prvi odstavek 110. člena ZPP/77 ter prvi odstavek 109. člena v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena ZPP).

Neutemeljen je očitek, da sodišče ni upoštevalo celotnega konteksta pritožbe, ker da je vzelo iz nje le nekaj stavkov in besed. Ni namreč žaljivo besedilo vse pritožbe, marveč le nekatere njene navedbe, ki sicer za njeno vsebino sploh niso bistvene. Instančno sodišče pač ne presoja pravilnosti neke sodbe glede na vrednostne ocene, ki jih zapiše pritožnik v svoji vlogi. Žaljivke ne povečajo teže pritožbenih trditev. Zato je sodišče ravnalo prav, da je le-te upoštevalo kot razlog za kaznovanje njihovega avtorja.

S tem povezana je tudi trditev, da je šlo za resno kritiko s političnim namenom in da zato po tretjem odstavku 169. člena KZ ta ni kazniva. Res ni protipravnosti dejanja, če je bilo le-to storjeno v obrambi kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi v kakšnem postopku, vendar le, če pri tem ni bilo namena zaničevanja. Slednji pa je pri tožniku očiten, saj zmerjanje sodišča oziroma sodstva, da je prekvašeno s totalitarizmom, da zastopa interese določenih strank, da podpira segregacijo in apartheid - ne more pomeniti kaj drugega kot njuno zaničevanje. Iz načina pooblaščenčevega izražanja ob dejstvu, da k temu z obrazložitvijo prvostopne sodbe nikakor ni bil izzvan, je mogoče nedvomno sklepati o zaničljivosti zapisanih besed. Če želi pritožnik politično obarvati samo tožbo in sodbo o tožbenem zahtevku, ga to ne opravičuje, da se zateka k zaničevalnim izrazom. Prvo sodišče je namreč sodbo obrazložilo s povsem pravnimi razlogi brez sleherne primesi političnega ali moralnega ocenjevanja.

Razžalitev pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega (ne le posameznika, marveč tudi kolektivne osebe - v tem primeru sodišča) v obliki žaljive vrednostne ocene. Za prav takšne gre pri uvodoma citiranih pooblaščenčevih zapisih o ubogem slovenskem pravosodju (gotovo je mišljeno sodstvo), prekvašenem s totalitaristično idejo... ki zastopa stališča treh strank... sodba pa podpira segregacijo in apartheid... pri čemer vzpostavlja boljševistični princip enakosti... torej zajema vrednostne ocene, ki so v nasprotju z vlogo, položajem in vrednotami, ki jim je zavezano sodstvo, ter s stališčem sodišča, ki je izreklo sodbo. Poleg tega so objektivno žaljive. Takšno pisanje skuša jemati ugled sodstvu in nekemu sodišču, izraža prezir in seje negativno razpoloženje do njiju. Potemtakem gre za razžalitev.

Na polemiko s pravilnostjo sodbe, zapisano v tu obravnavani pritožbi, ne bo odgovora, ker to ni povezano s sedanjim odločanjem.

Pritožbenim trditvam (sicer procesnopravno neopredeljenim), ki so povezane z izpodbijanim sklepom o izrečeni kazni, po povedanem ni mogoče v ničemer pritrditi in ker tudi ne gre za kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 380. člena, 368. in 381. člen ZPP/77).