Jedro

Za odločitev o zahtevku za izbris imena pokojnika in drugih njegovih osebnih podatkov iz spomenika zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne je treba ugotoviti, kdo je lastnik spomenika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka ugotovilo, da so tožene stranke kot predstavniki Odbora za postavitev spomenika zamolčanim žrtvam v Žireh brez dovoljenja tožeče stranke oziroma pokojnikove ožje družine dali vtisniti ime pokojnega M. S. na spomenik zamolčanim žrtvam v Žireh. V 2. točki izreka je tožene stranke zavezalo, da izbrišejo ime M. S. z vsemi njegovimi osebnimi podatki (ime, priimek, letnica rojstva, letnica smrti) s spomenika v roku 30 dni in se jim prepoveduje tudi v bodoče, da ime M. S. kjerkoli in kakorkoli uporabijo in obeležijo brez dovoljenja tožnika in pokojnikovih ožjih družinskih članov. V 3. točki izreka pa je toženim strankam še naložilo nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 137.365,00 SIT, vključno z zamudnimi obrestmi od 15. dne od izdaje te sodbe, v 15 dneh pod izvršbo. Zaključilo je namreč, da je utemeljen tožnikov zahtevek za izbris imena brata M. S. s spomenika, saj kljub dobri veri, s katero so ravnali toženci v kritičnem času kot člani Odbora, to ne more izključevati njihove odgovornosti za popravo napake v zvezi z objavo imena na spomeniku.

Proti citirani sodbi so se pritožili toženci iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo zavrže ali zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe najprej poudarjajo, da so vsi trije toženci bili izbrani od Krajevne skupnosti Žiri v Odbor za postavitev spomenika zamolčanim žrtvam v Žireh. Po postavitvi spomenika so Odbor, ki ni bil registriran, razpustili, lastnik spomenika pa je postala novo ustanovljena Občina Žiri.

Toženci k tožbi niso legitimirani. To more biti le Občina Žiri, ki je spomenik financirala in ga ima v lasti, kar je povedala priča P., tajnik Občine Žiri. Kar sodba nalaga tožencem, je nezakonito in odločno posega v pravice in pristojnosti Občine Žiri, toženci pa bi morali opraviti protipravno dejanje. Pred svojo sodbo bi sodišče moralo pri Občini Žiri izposlovati dovolitev takega posega. Poseg v spomenik, ki je občinski, je protipravno dejanje, še posebej, če ga dovoljuje sodišče. Za vsako spremembo na spomeniku je pristojna odločati Občina Žiri, seveda najprej v ustreznem upravnem postopku.

Sicer pa bi sodišče najprej moralo ugotoviti pravno podlago ugotovitvenega zahtevka, ali je tožnik izkazal pravni interes. Pravni interes na izbrisu imena pokojnega brata s spomenika ni takega značaja, da bi ta njegov interes sodišče moglo šteti za upravičen.

Sodišče bi moralo razlikovati moralne in zakonite zahtevke od nemoralnih oziroma takih, ki se upirajo čutu pietete. Moralo bi ugotoviti, da je Odbor ravnal človeško in v skladu z dušo slovenskega človeka, dokler ga ni pokvaril boljševizem. Tožnikov zahtevek bi sodišče moralo zavrniti, ker ga je šteti k zahtevkom, ki niso plemeniti, ki vzdržujejo apartheid in segregacijo. Ime na spomeniku zamolčanih za zamolčanega, ki je žrtev vojne, ni ime na sramotilnem stebru. Sodnik ali sodnica, ki s takim razlikovanjem soglaša, podpira segregacijo, dejanski apartheid in narodov večni razkol. Je v diametralnem nasprotju z idejo narodne sprave. Postavitev skupnih spomenikov in skupnih spominskih plošč so spravna dejanja, ki bi jih morala sodišča podpirati. S stavkom, da je utemeljen tožnikov zahtevek za izbris imena brata M. S. s spomenika zaradi zavarovanja častnega spomina nanj, sodišče prve stopnje izreka, da je spomenik žrtvam v Žireh nečastni spomenik, da posega v pieteto tožnika, ki je najožji družinski član M. S., poleg še živeče matere, brata in sestre. Poznavalca evropske kulture spreletava srh nad takšnim stališčem. Sodba zaenkrat zahteva samo izbris imena določenega pokojnika iz manjvredne skupine, ki se lahko kaj hitro spremeni v zahtevek, da se manjvredne izbriše iz skupne spominske plošče, na kateri bi ostali samo več vredni. Meni tudi, da za napis imena na spomeniku ni potrebno nobeno dovoljenje ožjih družinskih članov, če se hoče ohraniti njegov spomin. Sicer pa bi imela pravico do tožbe samo njegova mati, ki še živi, po načelih dedovanja. Pokojnikova mati pa ni tožila. Sicer pa ime pokojnika ni last nikogar drugega, njegovo dobro ime pa je bilo varovano prav z imenom na spomeniku. Ravnanje Odbora za postavitev spomenika je etično in pietetno, ravnanje tožnika pa nepietetno, nasprotno dobrim šegam in navadam.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče mora v prvi vrsti mora poudariti, da ni nobenega dvoma glede aktivne legitimacije tožnika kot brata pokojnega M. S. za zahtevek, da se ime pokojnega izbriše iz spomenika zamolčanim žrtvam v Žireh. Po 157. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno uporabilo kot materialnopravno podlago za odločanje v tej zadevi, lahko zahteva pravno varstvo vsak, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. V ta krog upravičencev vsekakor sodi brat pokojnika kot član njegove ožje družine in ne zgolj mati, ki jo pritožba poskuša le s pomočjo pravil o dedovanju opredeliti kot edino upravičeno predlagateljico zahteve za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ni več nobenega dvoma, da tožnik upravičeno uveljavlja varstvo po 157. členu ZOR z zahtevkom za prenehanje dejanj, s katerimi so kršene njegove pravice osebnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je z zapisom imena pokojnega brata na spornem spomeniku brez soglasja tožnika oziroma članov pokojnikove družine bil prizadet njihov spomin na osebnost umrlega, torej pravica do pietete. Pravica do pietete sodi v okvir posameznikove pravice do duševne integritete in je del njegove zasebnosti, pravica do zasebnosti pa je kot osebnostna pravica varovana ne samo v ZOR, ampak zlasti tudi v Ustavi RS (URS) in nekaterih mednarodnih dokumentih npr. Evropski konvenciji za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 428/96 z dne 26.3.1998). Pravico do pietete kot osebnostno pravico tožnik sme gojiti v skladu s svojim prepričanjem, ki je lahko tudi pieteta do razlogov ali okoliščin smrti pokojnega brata, umrlega med drugo svetovno vojno. Po drugi strani pa je nasprotna stranka naravo sporočila, ki ga vsebuje sporna spominska plošča, tudi v pritožbi izrazila jasno in nedvoumno. Z navedbo, da bi postavitev skupnih spomenikov in skupnih spominskih plošč kot spravnih dejanj sodišča morala podpirati, je kot namen sporočila postavljene spominske plošče opredelila idejo narodne sprave. Poseg s tako naravo pa ne more biti sorazmeren posegu v pravico do zasebnosti, saj je le-ta kot temeljna ustavna pravica in svoboščina lahko omejena le izjemoma.

Glede na ugotovljeno se pokaže, da pritožniki upravičeno očitajo le obstoju njihove pasivne legitimacije. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pravica do prenehanja dejanja, s katerim so kršene njegove pravice osebnosti, tožniku nedvomno gre, se namreč zastavi vprašanje, kdo je tisti, ki je dolžan izbrisati ime s spomenika. Ta dvom se pojavi zlasti v zvezi s pritožbenimi navedbami o lastništvu spominske plošče, glede katere pritožniki zatrjujejo, da je občinska.

Če trditev o lastništvu Občine Žiri, ki pa v postopku na prvi stopnji ni bila raziskana, drži, potem se pojavi nadaljnje vprašanje, ali se lahko le toženim strankam kot bivšim članom bivšega Odbora za postavitev spomenika, ki so zapis na spomeniku zaradi nepravilnega postopka zbiranja soglasja sorodnikov žrtev sicer res povzročili, naloži izbris imena. Če spomenik ni v njihovi lasti ali v njihovem upravljanju, kar verjetno ni, saj so toženci fizične osebe, je vprašljivo, ali bodo lahko brez sodelovanja lastnika oziroma upravitelja spomenika izbris imena sploh opravili. Vse to pa kaže, da je v postopku na prvi stopnji v zvezi z legitimacijo toženih strank dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je sodišče pritožbi toženih strank moralo ugoditi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje (370. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 55/92).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje v okviru dokazov, ki bodo predlagani v tej smeri, moralo predvsem razčistiti, kdo vse je lahko kršilec pravic osebnosti in s tem aktivno legitimiran, da se mu naloži prenehanje dejanj s kršitvami pravic osebnosti po 157. členu ZOR. Od ugotovitve, kdo je bil naročnik oziroma investitor postavitve spomenika, kakšno vlogo so pri tem imeli Odbor za postavitev spomenika in njegovi člani ter ugotovitve, kdo je sedanji lastnik oziroma upravljalec spomenika, zlasti pa tudi ugotovitve, v kakšnem razmerju s temi so bile tožene stranke, bo odvisna odločitev, ali so sploh lahko oziroma ali so lahko le sedanje tožene stranke pasivno legitimirane na izbris imena M. S. iz spomenika zamolčanim žrtvam v Žireh.