Jedro

Toženkin višji prispevek pri skrbi za otroke in gospodinjstvo se je izenačil z nekoliko višjim denarnim prispevkom tožnika in njegovim večjim prispevkom pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Ugotovljeni večji vložek tožnikovega posebnega premoženja v skupno premoženje v konkretnem primeru utemeljuje odstop od zakonske domneve enakih deležev partnerjev na skupnem premoženju. Delež na skupnem premoženju je zato večji za približno toliko, kot v razmerju do celote predstavlja posebno premoženje, vloženo v skupno premoženje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se drugi odstavek I. točke izreka glasi: „ 2. Ugotovi se, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 64 %, delež toženke pa 36 %.“ V preostalem delu se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 217,25 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada: nepremičnina posamezni del št. 001 v stavbi št. 000, k. o. X (ZK ID 001), nepremičnina posamezni del št. 002 v stavbi št. 000, k. o. X (ZK ID 002), nepremičnina posamezni del št. 003 v stavbi št. 000, k. o. X (ZK ID 003) in nepremičnina parc. št. 0001/0, k. o. Y (ZK ID 004), pri čemer znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60 %, delež toženke pa 40 % (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.959,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik smiselno zoper zavrnilni del (II. točka izreka), toženka pa zoper stroškovno odločitev (III. točka izreka). Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Tožnik glede vložka posebnega premoženja pravdnih strank v skupno premoženje izpostavlja, da toženka posebnega premoženja, razen zneska v višini 13.800 EUR, v skupno premoženje ni vložila, ampak ga je porabila zase, za potrebe lastne zapravljivosti in ne za potrebe družine. Ugotovitev, da je toženka podedovana lastna sredstva vlagala v gradnjo stanovanjske hiše na B. je sodišče oprlo le na delno izpoved toženke, ni pa pojasnilo, kako je ocenilo preostale izvedene dokaze (A100, A 101, A109, A110, A111, A112, A113) ter izpovedbo tožnika, iz katerih izhaja, da toženka, razen zneska v višini 13.800 EUR, drugega ni vložila v skupno premoženje. Toženka je trditve glede vložitve posebnega premoženja v nakup stanovanja na ulici A. spreminjala ter je najprej navedla, da je vanj vložila svoje posebno premoženje v višini 27.107,27 EUR, nato pa, da je vložila znesek 8.664,38 EUR, kar toženka ni potrdila niti z lastno izpovedbo, saj je navedla, da je plačala 14.000 EUR. Toženka tudi ni prerekala trditve tožnika, da je iz podedovanega premoženja v letu 2005 kupila osebni avtomobil in da je 1.000 EUR namenila za spomenik pokojni babici. Sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnik zemljišče na B. kupil iz svojega posebnega premoženja ter hkrati navede, da je to imelo posledice tudi za odločitev v tej pravdni zadevi, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno, kako je sodišče to nesporno dejstvo upoštevalo pri določanju deleža na skupnem premoženju. Glede financiranja stanovanj pritožnik poudarja, da je sodišče ugotovilo, da je v prvo stanovanje tožnik iz naslova posebnega premoženja vložil le kupnino, prejeto za osebni avto, glede darila tete za plačilo avansa v višini 4.500 DEM za ... in glede zneska 9.000 DEM, pa je sklenilo, da je izpoved toženke v tem delu prepričljiva ter da teta denarja za nakup stanovanja in avta ni podarila samo tožniku. Pritožnik meni, da gre za pomanjkljivo in enostransko dokazno oceno sodišča, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj sledi izpovedi toženke in ne tožniku, prav tako je povsem izostala dokazna ocena v delu, ki sodišču nalaga oceno vseh dokazov (A13 in A140) in upoštevanje celotnega procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank. Glede vpliva vložka posebnega premoženja tožnika v skupno premoženje navaja, da je potrebno vrednost posebnega premoženja odšteti od vrednosti celotnega skupnega premoženja in šele na ta način se pravilno odloči o obsegu skupnega premoženja in na njem določi deleže, v skladu s prispevkom ustvarjenim v času skupnosti. Njegov delež na skupnem premoženju iz naslova posebnega premoženja je večji za približno toliko, kot v razmerju do celote predstavlja njegovo posebno premoženje, vloženo v skupno premoženje. Sodišče je napačno uporabilo 286. člen ZPP, zaradi česar je pritožnikove navedbe o tem, da toženka na objektu s strani obrtnikov ni bila videna in dokaze v zvezi s tem ocenilo za prepozne. Meni, da bi sodišče prve stopnje prišlo do drugačnega dejanskega zaključka, to je, da se toženka pri nakupu in gradnji nepremičnine na B. ni angažirala, kar je vsekakor pomembno pri presoji deleža na skupnem premoženju. Glede presoje ostalih prispevkov pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju pojasnjuje, da je toženka podedovana sredstva vlagala tudi v vrednostne papirje, da je obiskovala in zapravljala denar v igralnicah in na zabavah. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je bila mladoletna A. ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank dodeljena očetu. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj šteje izpovedbo toženke, da je bilo na njej večje breme družinske obveznosti, ker naj bi se s hčerkama učila in ju vozila po raznih izven šolskih dejavnosti, pritožnik pa je treniral atletiko in opravljal dodatna dela, za verodostojno. Za pritožnika ni sporno, da je toženka kuhala, likala in pospravljala, pri čemer sta ji pri teh dejavnosti vedno pomagala otroka in tudi sam, vendar je bil to edini prispevek toženke. Sodišče tudi popolnoma spregleda, da je otroka na zunajšolske dejavnosti vozil tožnik, saj je toženka vozniški izpit naredila šele leta 2002, svoje vozilo pa je imela šele od leta 2005 dalje. Napačno je sodišče ugotovilo znesek dodatnih prihodkov tožnika iz naslova rekreativne dejavnosti. Poudarja, da je bil on tisti, ki je bil aktivnejši pri ustanovitvi skupnega premoženja in ohranitvi le-tega. Tako je poiskal ugodno možnost za nakup stanovanja na naslovu ulica A. Poleg tega je bil tožnik tudi tisti, ki je nadziral gradnjo objekta na B. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Toženka v pritožbi meni, da ni mogoče ugotoviti, kateri stroški med pravdnima strankama naj bi se pobotali, ravno tako pa ni razvidno, kako je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka, da je tožnik v tem postopku uspel s približno 70 % zahtevka. V obrazložitvi tudi ni navedena konkretna višina priznanih odvetniških stroškov, zato odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti. Toženka izpostavlja, da ni dolžna kriti stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik pridobil pred predmetnim pravdnim postopkom in ki predstavlja zgolj del trditvene podlage tožnika.

3. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

4. Tožnik v pritožbi očita sodbi številne procesne kršitve, tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si medsebojno ne nasprotujejo.

5. Iz neprerekanih trditev ter dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče sledi, izhaja: - da sta pravdni stranki zakonsko zvezo sklenili dne 8. 8. 1987 ter je njuna življenjska in ekonomska skupnost trajala do junija 2009; - v letu 1988 sta postala starša hčeri B. in v letu 1993 še hčeri A.; - v času trajanja zakonske zveze sta pravdni stranki kupili tri stanovanja; in sicer sta v letu 1989 kupili stanovanje in parkirno mesto na ulici C., ki sta ga prodali 7. 11. 1994, nato sta 19. 12. 1994 kupili stanovanje in parkirno mesto na ulici D., ki sta ga prodali 4. 5. 2007, ter 20. 3. 2007 kupili stanovanje na ulici A., katerega zemljiškoknjižna lastnika sta pravdni stranki kot skupna lastnika v nedoločenih deležih; - 22. 11. 2000 je bila s posebnega premoženja tožnika kupljena napremičnina parc. št. 0001/0, k. o. Y, na naslovu ... (v nadaljevanju nepremičnina na B.), na kateri sta pravdni stranki zgradili hišo; - tožnikova teta C. C. je sredstva za nakup stanovanja in avtomobila namenila družini in ne le tožniku; - v obdobju od 1992 do 2009 so bili tožnikovi obdavčljivi dohodki za približno 60 % višji od dohodkov toženke (tožnikov neto zaslužek je znašal 252.798,52 EUR, medtem ko je zaslužek toženke znašal 157.848,72 EUR); - tožnikovi dohodki iz naslova avtorskih honorarjev (pisanje člankov za strokovne revije in druge tiskane medije, vodenje tekaških vadb, pisanje individualnih tekaških programov, marketinške aktivnosti iz naslova pospeševanja prodaje športne obutve in oblačil) so v obdobju skupnosti znašali najmanj 8.542 EUR; - v obdobju od 19. 6. 1993 do 6. 7. 2007 je iz naslova posebnega premoženja tožnik pridobil 184.487,48 EUR, toženka pa 58.696,48 EUR, kar sta pravdni stranki vložili v skupno premoženje; - tožnik je bil vrhunski športnik; - skrb za družino in gospodinjstvo je bilo v pretežni meri na plečih toženke; - obe pravdni stranki sta določena sredstva vložili v nakup vrednostnih papirjev; - tožniku ni uspelo dokazati, da bi toženka del svojega zaslužka oziroma sredstva iz naslova podedovanega premoženja porabila za lastne potrebe.

6. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3259/2013 z dne 22. 5. 2017 je bil pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina na B. sodi v posebno premoženje tožnika.

7. V ponovljenem postopku je bil med pravdnima strankama sporen le še delež na skupnem premoženju pravdnih strank. Tožnik je zahteval, da se ugotovi, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 92 %, delež toženke pa 8 %.

8. Trditvena podlaga toženke ni bila presežena. Zadostuje njeno zatrjevanje, da je posebno premoženje vložila v skupno premoženje. Ni namreč od toženke mogoče zahtevati, da bi glede na potek časa morala točno vedeti v kateri del skupnega premoženja je bilo vloženo njeno posebno premoženje.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvega sodišča, da je bil tožnik s trditvami in dokazi, podanimi v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2014, da toženka na objektu na B. s strani obrtnikov ni bila nikoli videna, prekludiran. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je sodelovala pri gradnji z delom in s sredstvi, saj je plačevala obrtnike, ki so na objektu delali na črno. Tudi sicer, če bi se ugotovilo, da toženka pri sami gradnji hiše na B. ni sodelovala, pa to na samo odločitev ne bi vplivalo, saj je morala toženka v tem času, ko je bil tožnik pri projektu B. bolj angažiran, kar mu je sodišče nesporno priznalo, poskrbeti za gospodinjstvo in hčerki.

10. Materialnopravno izhodišče določitve deležev na skupnem premoženju zakoncev je v določbi prvega 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Dokazno breme višjega deleža je na zakoncu, ki domnevo izpodbija. Po določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR upošteva sodišče pri določitvi deležev ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot so medsebojna pomoč, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja, in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

11. Sodna praksa je večkrat pojasnila, da spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, temveč celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvez. Kot izhaja iz obširnih pritožbenih navedb pa se tožnik še vedno zavzema za matematični pristop.

12. Sodišče prve stopnje je prispevek k skupnemu premoženju z delom pravdnih strank po enakih delih ugotovilo na dokazih temelječih dejstih, utemeljenih s prepričljivimi in življenjskimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi.

13. Glede prihodkov pravdnih strank v obdobju od leta 1987 do leta 1992 tožnik ni dokazal, da bi bili tudi v tem obdobju njegovi prihodki večji, čeprav je bilo na njem dokazno breme, saj je dokaz s poizvedbami na SPIZ umaknil. Primerjava med dohodki pravdnih strank v obdobju od 1992 do junija 2009 jasno pokaže, da so bili tožnikovi dohodki višji od tožničinih, vendar pa ob upoštevanju skrbi za družino in gospodinjstvo, ki je bilo nedvomno v večji meri na toženki, iz tega naslova tožencu višji delež ne pripada. Tožnik nematerialni prispevek toženke povsem minimalizira. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je bil tožnik aktiven in uspešen športnik, zlasti v letih, ko sta bila otroka majhna. Zaradi aktivnega udejstvovanja v atletiki je bil veliko odsoten, saj je splošno znano dejstvo, da je status vrhunskega športnika povezan z veliko treningov ter odrekanjem. Da pa se je tožnik lahko prostočasno ukvarjal z atletiko, je v tem času morala toženka poskrbeti za otroka in gospodinjstvo. Prepričljiva in življenjsko logična je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, da se je toženka morala neprimerno bolj angažirati pri skrbi za gospodinjstvo in otroke kot tožnik. Tudi v času, ko je tožnik delal honorarno, je morala toženka v večji meri skrbeti za delovanje družinske skupnosti. Tožnikovi nekoliko višji dohodki iz rednega in honorarnega dela ter nekoliko večji prispevek k ohranitvi in povečanju premoženja zato še ne utemeljujejo prisoje večjega deleža na skupnem premoženju iz tega naslova. Toženkin toliko višji prispevek pri skrbi za otroke in gospodinjstvo se je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izenačil z nekoliko višjim denarnim prispevkom tožnika in njegovim večjim prispevkom pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja2. 14. Tekom zakonske zveze sta obe pravdni stranki pridobivali dohodek z delom, torej je skupno premoženje nastajalo sproti, ne glede na to, kako konkretno je bil posamezni dohodek porabljen. Neutemeljeno je zato pričakovanje tožnika, da bi moralo sodišče z matematično natančnostjo ovrednotiti prav vsak prispevek nekdanjih zakoncev na skupnem premoženju.

15. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitveni odločbi II Cp 2693/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da darila in pomoč svojcev in prijateljev sodna praksa upošteva kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Lahko pa zainteresirani dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Tožnik na podlagi izvedenega dokaznega postopka s stopnjo prepričanja tega ni dokazal, zato je sodišče prve stopnje pravilno prispevek tožnikove tete v višini 4.500 DEM za avto ... in znesek 9.000 DEM ob nakupu prvega stanovanja štelo kot darilo, dano obema pravdnima strankama. Dokazna ocena je prepričljiva. V času daritve je bil namreč tožnik že poročen, ustvaril si je družino, iz česar sledi logični zaključek, da je bilo darilo dano obema zakoncema po enakih deležih. Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker naj sodišče ne bi upoštevalo njegove izpovedbe in dokazov, oziroma ker je zmotno štelo izpovedbo toženke za verodostojno, ne morejo omajati prepričljive dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje. Ni res, da toženka ne bi prerekala trditve tožnika, da je teta darilo namenila le tožniku. Toženka je namreč navedla (čeprav podrejeno), da darilo v nobenem primeru ni bilo namenjeno izključno tožniku oziroma da naj bi teta hotela pomagati z denarjem za nakup stanovanja in avtomobila zgolj tožniku, saj je imel ženo in majhna otroka ter nerešen stanovanjski problem in bi zato v tem primeru šlo za darilo dano obema zakoncema.

16. Le ugotovljeni večji vložek tožnikovega posebnega premoženja v skupno premoženje v konkretnem primeru utemeljuje odstop od zakonske domneve enakih deležev partnerjev na skupnem premoženju. Delež na skupnem premoženju je zato večji za približno toliko, kot v razmerju do celote predstavlja posebno premoženje, vloženo v skupno premoženje. Ali sta pravdni stranki svoje premoženje vložili v nakup katerih od nepremičnin ali pa za skupno gospodinjstvo oziroma življenjske stroške, ni pomembno. Porabe posameznih sredstev namreč ni mogoče tako drobnjakarsko razčlenjevati, kot to želi tožnik. Pomembno je, da sta obe pravdni stranki imeli posebno premoženje ter da sta to premoženje vložili v skupno premoženje. Tožnik namreč ni dokazal, da bi toženka svoje posebno premoženje porabila za lastne potrebe. Glede osebnega avtomobila pa sta, kot izhaja iz podatkov spisa, v času trajanju zakonske zveze zakonca kupila dva avtomobila, pri tem, da je vsak uporabljal enega. Nenazadnje je bil tožnikov dohodek kot tudi sredstva iz njegovega posebnega premoženja v celoti upoštevana pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja, pa čeprav je jasno, da je tožnik določen del dohodka porabil izključno za lastne potrebe v smislu ukvarjanja s športnim udejstvovanjem, medtem ko se toženka intenzivneje s prostočasnimi dejavnostmi niti ni imela časa ukvarjati.

17. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo toženčevo posebno premoženje oziroma vložek njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje. S tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da gre tožniku le 60 % delež na skupnem premoženju.

18. Glede na vrednost skupnega premoženja pravdnih strank, prispevek tožnika iz njegovega posebnega premoženja, ocenjen na znesek 184.487,48 EUR ter prispevek toženke iz njenega posebnega premoženja, ocenjen na znesek 58.696,48 EUR, sta pravdni stranki skupno premoženje v deležu 48 % ustvarili s skupnim delom po enakih deležih, delež v višini 40 % je tožnikov prispevek iz posebnega premoženja, delež v višini 12% pa je toženkin prispevek iz posebnega premoženja. Upoštevaje navedeno je torej tožnikov delež na skupnem premoženju 64 %, toženkin pa 36%. Tožnik je torej upravičen do večjega deleža na skupnem premoženju, vendar le na račun posebnega premoženja, ki ga je vložil v skupno premoženje. Za priznanje še višjega deleža od prisojenega na skupnem premoženju pa tožnik ni upravičen.

19. Pritožbi tožnika je bilo zato potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeniti tako, da se ugotovljeni delež tožnika na skupnem premoženju zviša za 4 % (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijano odločitev (353. člen ZPP).

20. Stroškovni izrek sklepa je dovolj obrazložen, da ga je mogoče preizkusiti. Navedena je pravilna pravna podlaga za njegovo izdajo. Točna specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnikov obeh pravdnih strank, tako da je toženka imel možnost preveritve priznanih stroškov in s tem učinkovitega pritožbenega grajanja morebitnih pomanjkljivost. Pravilnost odmere stroškov, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo nobena od strank konkretizirano ni nasprotovala. Tožnik stroškov izvedenine za pred pravdo pridobljeno mnenje ni priglasil. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni terjala spremembe odločitve o stroških postopka na prvi stopnji. Ob upoštevanju, da je tožnik uspel izpodbiti zakonsko domnevo o enakih deležev in upoštevajoč vse okoliščine primera, je tožnik, ne glede na ugotovljen višji tožnikov delež na skupnem premoženju, po mnenju pritožbenega postopka uspel s 70 %.

21. Pritožba toženke se glede na navedeno zavrne in se stroškovni izrek sodbe potrdi.

22. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu mora toženka povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. Toženec je upravičen do nagrade za postopek po tarifni številki 3210 v višini 1.019,20 EUR, do povrnitve stroška po tarifni številki 6002 v višini 20 EUR, 22% DDV ter sodne takse v višini 90 EUR, skupaj 1.357,82 EUR. Ker je bil po oceni pritožbenega sodišča uspeh tožnika 16%, mu mora toženka povrniti 217,25 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa tudi ni prispeval k rešitvi zadeve, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 475/2007.