Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica, ki je bila zaposlena v prevzgojnem zavodu, enega izmed varovancev nagovarjala k fizičnemu napadu na sodelavko. Tožnica s takšnim ravnanjem ni pokazala le skrajne nelojalnosti do delodajalca in takšnega odnosa do sodelavcev, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, temveč je njeno ravnanje še posebej problematično zaradi nalog, ki se izvajajo v prevzgojnih zavodih, to je da mladoletnikom pomagajo na poti prevzgoje, tako da se po vrnitvi na prostost izogibajo kaznivim dejanjem in da ravnajo pošteno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 6. 2008 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, opr. št. ... z dne 13. 8. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od 1. 8. 2008 do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in ji za ta čas obračuna in izplača nadomestilo plače za polni delovni čas v bruto znesku 1.472,13 EUR, od bruto zneska neizplačanih plač odvede prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske pa izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 924,03 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnice za čas od 1. 8. 2008 temeljil na dveh predpostavkah in sicer na obstoju nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in na nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se v ponovljenem postopku sploh ni opredeljevalo do veljavnosti pogodbe, ki sta jo stranki sklenili 1. 8. 2008, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je v tem delu tožbeni zahtevek nerešen. Iz sodbe drugostopenjskega sodišča Pdp 322/2009 z dne 27. 8. 2009 je razvidno, da je bil razveljavljen tisti del prvostopenjske sodbe, ki se je nanašal na reintegracijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi citirane sodbe in sklepa sicer zavzelo stališče, da ne gre za novo pogodbo o zaposlitvi, kar pa ne more pomeniti, da je o tej podlagi zahtevka za reintegracijo že pravnomočno odločeno. Tudi sicer je stališče pritožbenega sodišča zmotno, saj pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 dejansko predstavlja novo ureditev delovnega razmerja. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnici vročen 24. 6. 2008, zoper ta sklep je tožnica 1. 7. 2008 vložila pravočasno pritožbo na komisijo pri Vladi RS, ki bi o pritožbi morala odločiti v roku 30 dni. Ta rok se je iztekel 31. 7. 2008, s tem dnem je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi postal dokončen. Prejšnja pogodba o zaposlitvi je tako prenehala veljati 31. 7. 2008 ter pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, ki delovno razmerje ureja za čas od 1. 8. 2008 dalje in to za nedoločen čas, v drugačnem obsegu kot predhodna pogodba in za drugačno plačilo, povsem nova pogodba o zaposlitvi, ki za tožnico še danes velja, razen v toliko, da tožnici delo preprečujejo oziroma se je ne spusti v PD R.. Pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 8. 2008, ki je bila tožnici v podpis vročena 6. 8. 2008 je tako povsem nova pogodba o zaposlitvi, na katero odpovedni postopek nima nikakršnega vpliva. V nasprotju z materialnim pravom je stališče sodišče prve stopnje, da je bila tožnica 1. 8. 2008 še vedno v delovnem razmerju. Dokončnost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne more in ne sme navezovati na odločitev komisije za pritožbe pri Vladi RS, saj je bila ta odločitev sprejeta že po preteku roka in ni več upoštevna. Pred vročitvijo sklepa komisije je bila namreč zaradi molka organa že vložena tožba na sodišče prve stopnje. Res je, da tretji odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007, 45/2008) določa, da vložena pritožba zadrži izvršitev odpovedi, vendar pa zadržanje velja do trenutka, ko komisiji poteče rok za odločitev in napoči molk organa, s tem pa v veljavo stopi zakonska domneva, da je bila izdana zavrnilna odločba komisije. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka z novo pogodbo zgolj realizirala obveznosti po določilih Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB7, Ur. l. RS, št. 95/2007, 17/2008), kar bi se sicer lahko uredilo tudi z aneksom k pogodbi. Ne glede na to, da bi se prevedba v novi plačilni sistem lahko uredila z aneksom ali sklepom delodajalca, pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bila tožnici v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Pri tem ni bistveno, ali je šlo pri tem za izbiro, ki jo tožena stranka sedaj obžaluje, dejstvo je, da tožnici ni bil ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, niti ji ni bil posredovan sklep, temveč popolna pogodba o zaposlitvi, ki jo je tudi podpisala in posredovala toženi stranki. Sodišče prve stopnje je preseglo svoje pristojnosti in je brez podlage domnevalo, da iz nove pogodbe izhaja, da ta velja zgolj do prenehanja veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Tega v novi pogodbi ni najti in sodišče tudi sicer prihaja v nasprotje s predloženimi dokazi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je odločalo pristransko in dokazno breme prevalilo na tožnico, čeprav bi v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZDR tožena stranka morala dokazati, da je tožnici utemeljeno in zakonito odpovedala pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z dokazi v spisu zaključilo, da bi se tožnica lahko udeležila zagovora v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zdravstvena dokumentacija, ki je bila poslana toženi stranki, je namreč zajemala tudi mnenje zdravnika specialista o tem, da tožnica ni sposobna za sodelovanje v postopku. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil tožnici nikoli vročen. Pooblaščenka je sicer res zastopala interese tožnice v nekaterih postopkih pri toženi stranki, vendar nikoli ni predložila pooblastila za zastopanje tožnice v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da tožena stranka ni imela nikakršne podlage, da ta sklep vroči na naslov odvetnice. Tožnica se je šele potem, ko je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prispel na naslov pooblaščenke, odločila, da želi, da jo tudi v tem postopku zastopa ista pooblaščenka in je šele takrat podpisala pooblastilo za zastopanje v konkretni zadevi. S sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so se tožnici očitale izredno hude kršitve, med njimi tudi napeljevanje h kaznivemu dejanju. Ti očitki so se v tem, pa tudi v drugih postopkih, izkazali za neresnične, še več, izkazalo se je, da so bili očitki podani z namenom škodovati tožnici. V nasprotju z dejanskim stanjem je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici dokazana večina očitanih kršitev delovnih obveznosti. V dokaznem postopku se je izkazalo, da so neresnični in neutemeljeni očitki o tem, da je tožnica pisala naslove na kuverte, s katerimi so bila na različne zunanje institucije poslana pisanja, ki jih je pisal gojenec I.R., da je tožnica pisanja I.R. nosila iz zavoda in da mu je nudila protiusluge s tem, da bi mu omogočala telefonske klice iz zavoda, nosila cigarete in denar. Sodišče prve stopnje je popolnoma nekritično, mimo upoštevanja ostalih dokazov, sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka ter listinam, ki jih je predložila tožena stranka in ki tožnico kažejo v slabi luči. Pri tem ni upoštevalo, da so razni uradni zaznamki, ki črnijo tožnico, povsem neverodostojne listine, pri čemer niti ni možno preveriti datuma njihovega nastanka. Gre za listine, ki so prirejene zgolj za potrebe vodenja tega postopka. Da so uradni zaznamki delavcev tožene stranke nastali kasneje, daje slutiti ne le izpovedba priče I.P., temveč tudi dejstvo, da se uradni zaznamki zoper tožnico nanašajo le na obdobje od aprila 2008 do maja 2008, čeprav je v sklepu navedeno, da je tožnica hujše kršitve izvajala že vse od oktobra 2007. Najmanj nenavadno je, da za čas od oktobra 2007 do aprila 2008 ni nobenega uradnega zaznamka. Izjave, ki jih je zoper tožnico zapisal ali podal I.R., niso resnične, saj je ta kasneje zanikal vse izjave, dane v škodo tožnice. Pojasnil je, da je prejšnje, za tožnico obremenjujoče izjave, podal na podlagi pritiskov vodilnih v zavodu. Pritožba opozarja na izjavo I.R. o pritiskih na njegove sina. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo do izjav tistih prič, ki so pojasnile, da gre pri I.R. za labilno osebnost, ki se prilagaja glede na prejete ugodnosti, pri tem pa je prezrlo očitno dejstvo, da so mu ugodnosti lahko omogočili predvsem vodilni v zavodu, ne pa tožnica, ki ji je grozila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Najmanj nenavadno je, da je sodišče naprej ugotovilo, da je I.R. dejansko sam napisal obe izjavi (z dne 15. 4. 2008 in 30. 4. 2008) in nato zaključi, da je bila izjava z dne 15. 4. 2008 bistven dokument v postopku odpovedi, obenem pa sploh ne upošteva izjave z dne 30. 4. 2008. Vse priče so izpovedale, da gre pri I.R. za izredno vodljivo osebo, ki bo storila in izrekla marsikaj, kar bi lahko bilo v njeno korist. V luči tega dejstva je jasno, da je izjava, ki jo je I.R. podal 30. 4. 2008 verodostojnejša, saj I.R. od podpore tožnici ni imel nikakršne koristi. Vedel je, da tožnica v zavodu nima nikakršne podpore oziroma, da je v nemilosti. Sodišče prve stopnje bi tako vse izjave I.R. moralo presojati ob upoštevanju izpovedb prič I.P., D.H. in T.S. in pri tem tudi upoštevati pojasnilo tožnice, da ni bila R. vzgojiteljica, zaradi česar z njim ni imela vsakodnevnih stikov. R. vzgojiteljica je bila D.P., I.Z. pa je bila njegova terapevtka in torej tista oseba, ki mu je podeljevala razne ugodnosti. V kolikor vsebini izjave z dne 15. 4. 2008 odrečemo verodostojnost, ugotovimo, da tožnici ni moč očitati nikakršnih kršitev niti glede posredovanja informacij, kazanja fotografij gojencem in podobno. Iz dokaznega postopka celo jasno izhaja, da tožnica do fotografij sploh ni imela dostopa, vendar je sodišče prve stopnje to prezrlo. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje celo samo navedlo, da je I.R. priči I.P. izjavil, da mu je žal za izjavo proti tožnici, pa vse to ne omaja vere sodišča prve stopnje v izjavo z dne 15. 4. 2008. Zgolj iz dejstva, da I.R. priči I.P. ni povedal o pritiskih vodstva, sodišče prve stopnje izvede zaključek, da pritiskov ni bilo. Na podlagi izjave I.R. sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da naj bi tožnica I.R. izročila seznam dežurstev D.P., čeprav za kaj takšnega ne obstajajo nikakršni dokazi. Sodišče prve stopnje izpoved D.P. šteje za verodostojno, kljub temu, da je D.P. povedala zgolj to, da ji je o tem govoril I.R.. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu zaključilo, da odstop I.R. od nameravanega napada še ne dokazuje, da tožnica ni posredovala seznama z namenom škodljivega ravnanja, čeprav tožnici ni bilo dokazano niti, da je predala seznam dežurstev, kaj šele škodljivi namen. Sodišče prve stopnje bi glede na spreminjajoče si izjave moralo zaslišati I.R., za kar je imelo vso podlago v določbi 2. odstavka 7. člena ZPP. Edina kršitev, ki preostane, je tako očitek, da si tožnica ni prizadevala za pristne odnose ter da je celo nižala ugled zavoda in sodelavcev s tem, ko je podajala izjave za medije in urgirala na razne institucije, zaradi česar je nastalo ozračje nezaupanja, s čemer naj bi tožnica kršila kodeks pedagoških delavcev. Takšna interpretacija sodišča prve stopnje popolnoma obrne vlogi žrtve in krivca. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje tako izhaja, da v primeru, ko na delovnem mestu ugotavljaš nepravilnosti in o teh obvestiš pristojne institucije, to pomeni dokaz nelojalnosti, še več, celo povzročanja škode in razlog za izredno odpoved. Ugled zavoda ni bil znižan zato, ker bi tožnica skušala škoditi ugledu delodajalca. Tožnica je povsem korektno opozorila nadrejene na govorice, da naj bi D.S. kot zaposleni sodeloval pri kaznivih dejanjih, kar je bil razlog, da so se zoper tožnico sprožili številni pritiski. To kaže na to, da so tožnici nadrejene osebe zelo dobro vedele, kaj se v zavodu dogaja in ker je bila sedaj o tem obveščena tudi tožnica, ki pri nečednih poslih očitno ni sodelovala, se je je bilo potrebno znebiti. Razen tega je na razmere v zavodu in na ugled zavoda vplivalo mnogo dejavnikov, po medijih so težave reševali drugi zaposleni in ne tožnica, pritožbe in pobude so deževale tudi s strani drugih zaposlenih in gojencev, policisti pa so v spornem obdobju prejeli kar nekaj kazenskih ovadb proti zaposlenim v zavodu, nikakor pa ne vse s strani tožnice. Celo proti tožnici je bila vložena kazenska ovadba, ki se je kasneje izkazala za povsem lažno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se obvestilo Policijske uprave C. Sektorja ...z dne 12. 1. 2010 nanaša na krivo ovadbo za kaznivo dejanje, ki ga tožena stranka tožnici nikoli ni očitala.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tega, da reintegracijski zahtevek tožnice temelji tudi na sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je že iz same pritožbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja. Tožnica v pritožbi tako polemizira s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s to pogodbo zgolj realizirala obveznost iz ZSPJS-UPB7 in da nova pogodba o zaposlitvi velja le do prenehanja veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se očitno ne strinja z argumenti sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka oziroma da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do bistvenih pravnih navedb tožnice.

Z navedbo, da bi sodišče prve stopnje I.R. moralo zaslišati kot pričo na podlagi določbe drugega odstavka 7. člena ZPP, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7 člena ZPP. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, kadar sodišče ne uporabi kakšne določbe ZPP, ali pa jo uporabi nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo določbe drugega odstavka 7. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Vendar pa iz spisa ne izhaja, da bi stranki imeli namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne moreta razpolagati in tudi tožnica v tej smeri ni podala nobenih navedb, razen povsem zmotnega sklicevanja na določbo drugega odstavka 7. člena ZPP. Sicer pa bi tožnica lahko sama predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče I.R., pa tega ni storila.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tako soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici dokazano, da je I.R. nagovarjala k fizičnemu napadu na sodelavko D.P. in da mu je s tem namenom izročila seznam dežurstev D.P.. Pri tem sodišče prve stopnje ni izhajalo le iz pisne izjave I.R. z dne 15. 4. 2008, temveč tudi iz izpovedbe kot priče zaslišane D.P. o tem, da ji je I.R. sam povedal, da mu je tožnica dala razpored njenih dežurstev za februar 2008 in da mu je tožnica svetovala, kako naj jo napade. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo izpovedbo prič o sugestibilnosti in manipulativnosti I.R., vendar je prepričljivo pojasnilo, da je izjavi z dne 15. 4. 2008 potrebno verjeti tudi zato, ker je vse, kar je zapisano v tej izjavi, mladoletnik I.R. 10. 4. 2008 povedal I.Z., ki je o tem razgovoru naslednjega dne sestavila zapis. Tožnica se sklicuje na pisno izjavo I.R. z dne 30. 4. 2008, v kateri ta navaja, da naj bi ga prisilili, da podpiše lažno izjavo, ki so jo sestavili „oni“ (direktor L.M., I.Z. in F.M.) in da je bil v takšnem šoku, da izjave sploh ni prebral in tako niti ne ve, kaj je podpisal. To drugo izjavo, ki jo je mladoletnik I.R. očitno napisal na željo tožnice, je kot neverodostojno pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Ni mogoče verjeti, da I.R. ne bi vedel, kaj podpisuje in da so izjavo z dne 15. 4. 2008 napisali drugi, saj sta obe izjavi napisani z istim rokopisom. Sicer pa je tudi priča I.P. prepričljivo izpovedal, da mu je I.R. povedal, da je napisal obe izjavi in da mu je žal, da je prvo izjavo sploh napisal. Tudi iz te izpovedbe je tako razvidno, da ne drži kasnejša navedba I.R., da naj bi mu prvo izjavo napisali drugi in da je on sploh ni prebral. V kolikor bi res šlo za izsiljevanje vodilnih delavcev tožene stranke, bi I.R. to povedal I.P., če mu je že razlagal, da mu je žal, da je izjavo sploh napisal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izjav I.Z., D.S., J.V.N., V.P., S.Č. in L.K. pravilno ugotovilo, da je tožnica mladoletnika S..R. in I.R. napeljevala k sodelovanju v postopkih zmanjševanja ugleda tožene stranke. Te izjave niso neverodostojne zgolj zaradi tega, ker se nanašajo na določeno časovno obdobje. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocene sodišča prve stopnje, da držijo tudi preostale navedbe iz izjave I.R. z dne 15. 4. 2008, to je da je mladoletnik od tožnice dobival informacije iz zbornice, da mu je tožnica kazala slike, na katerih so vzgojitelji pili alkohol in da je od njega zahtevala, da piše lažne izjave o direktorju Prevzgojnega doma R. in vzgojiteljici D.P..

Te kršitve so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadosten razlog, da je tožena stranka tožnici utemeljeno in zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). V skladu s citirano določbo delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnanje tožnice prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnica storila naklepoma. Tožnica s takšnim ravnanjem ni pokazala le skrajne nelojalnosti do delodajalca in takšnega odnosa do sodelavcev, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, temveč je njeno ravnanje še posebej problematično zaradi nalog, ki se izvajajo v prevzgojnih zavodih, to je da mladoletnikom pomagajo na poti prevzgoje tako, da se po vrnitvi na prostost izogibajo kaznivim dejanjem in da ravnajo pošteno. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je tožnica ravnala v nasprotju z nalogami delavcev vzgojnih služb (mednje sodijo tudi pedagogi), kakor so določene v 244. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur. l. RS, št. 110/2006).

Izpolnjen pa je tudi v prvem odstavku ZDR določen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Narava, teža in posledice ugotovljenih kršitev so prav gotovo takšne, da omogočajo takšen zaključek. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa se je tudi pokazalo, da je kršitev tako vplivala na medsebojne odnose med strankama, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno niti v primeru, če bi bila izpodbijana odpoved v resnici nezakonita. Tožnica je v postopku zmotno domnevala, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je na delu ostala tudi po izdaji sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, češ da to kaže na to, da je bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati tudi po izteku odpovednega roka. Tožnica je javna uslužbenka, zato je bila v skladu s 35. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3, Ur. l. RS, št. 63/2007) zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovoljena pritožba na Komisijo za pritožbe pri Vladi, zaradi česar delovno razmerje tožnici ni moglo prenehati pred dokončnostjo sklepa Komisije za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je tožnico šele s 1. 9. 2008 odjavila iz zavarovanja za socialno varnost, saj je šele s tem dnem izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi postala dokončna in izvršljiva.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožnici delovno razmerje moralo prenehati v 30 dneh po tistem, ko Komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije ni odločila o tožničini pritožbi. Tožnica je namreč pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na pošto oddala 1. 7. 2008, Komisija za pritožbe pri Vladi pa je o njej odločila 13. 8. 2008. V skladu s 3. odstavkom 24. člena ZJU-UPB3 pritožba v primeru prenehanja delovnega razmerja zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, zato tožnici delovno razmerje ni moglo prenehati, dokler o pritožbi ni bilo odločeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora, določena v drugem odstavku 83. člena ZDR. Tožnica je kršitev te pravice uveljavljala zaradi tega, ker ji je tožena stranka vabilo na zagovor komisijsko vročila na njenem domu in ker ni upoštevala njenega obvestila, da se zagovora ne more udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da drugi odstavek 87. člena ZDR določa, da se vročitev redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (isto pa analogno velja tudi za vabilo na zagovor) praviloma opravi v prostorih delodajalca oziroma na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi. Vročitev je bila opravljena na naslovu prebivališča tožnice, kakršen je naveden v pogodbi o zaposlitvi. Sklicevanje tožnice na bolniški stalež in priložena anamneza B.R., dr. med., specialista internista pulmologa ne dokazujeta, da se tožnica zaradi zdravstvenih razlogov ni bila sposobna udeležiti zagovora. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na to, da je tožnica takoj po vročitvi vabila na zagovor iskala pomoč na policijski postaji zaradi takšnega po njenem mnenju nezakonitega vročanja, kar kaže na to, da je bila tožnica kljub bolezni zmožna samostojnega pravnega nastopanja, kakor je ocenila tudi tožena stranka, ko je zavrnila prošnjo za preložitev datuma zagovora.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici sploh ni bil vročen, češ da je bil nepravilno vročen odvetnici, ki ni predložila pooblastila za zastopanje tožnice v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je odvetnico T.M. utemeljeno štela za tožničino pooblaščenko, saj je odvetnica zahtevala preložitev datuma zagovora, pooblaščenka je tudi vložila pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne da bi pri tem ugovarjala, da odpoved stranki sploh ni bila vročena. Sicer pa je tožnica pri tem ugovoru izhajala predvsem iz določbe drugega odstavka 87. člena ZDR o tem, da mora delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti delavcu osebno. Tožnica je pri tem spregledala določbo tretjega odstavka istega člena, ki določa, da redno ali izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi delodajalec vroča delavcu po pravilih pravdnega postopka. V skladu z določbo sedmega odstavka 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki tudi takrat, če je pisanje vročeno pooblaščencu. V takem primeru pa morebitna nepravilna vročitev ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica zoper njo pravočasno vložila tožbo.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku potrebno ugoditi, ker sta stranki po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, zaradi katere je tožnica od 1. 8. 2008 pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi novega pravnega naslova. Kakor je že razloženo zgoraj, je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno določila, da se pogodbo o zaposlitvi odpove z dokončnostjo sklepa o izredni odpovedi. Navedeno pomeni, da je bila tožnica v času, ko ji je bil vročen predlog nove pogodbe o zaposlitvi, še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni bil dokončen. Pogodba o zaposlitvi je datirana s. 1. 8. 2008, ko očitno še ni potekel niti rok, v katerem bi Komisija za pritožbe pri Vladi morala odločiti o tožničini pritožbi zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je ta bila na pošto oddana 1. 7. 2008, kar pomeni, da je 30-dnevni rok v najboljšem primeru lahko pričel teči šele naslednjega dne, to je 3. 7. 2008 in se je glede na določbo četrtega odstavka 111. člena ZPP lahko iztekel šele 4. 8. 2008. Tožena stranka je bila dolžna na podlagi drugega odstavka 48. člena ZSPJS-UPB7, vsem zaposlenim in tako tudi tožnici izdati pisno obvestilo in ji hkrati izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi oziroma sklep, v katerem so podatki oziroma določbe o plačnem razredu na osnovi prevedbe, plačnem razredu na osnovi odprave nesorazmerij, plačnem razredu, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem in dodatkih ter datumu, ko se bo plača začela izplačevati v skladu s prvim odstavkom istega člena. Iz vsebine pogodbe z dne 1. 8. 2008 in spremnega dopisa k tej pogodbi je povsem nedvomno razvidno, da gre za realizacijo navedene obveznosti in ne za voljo tožene stranke, da s tožnico kljub podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklene novo pogodbo. Tožnici predložena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 pomeni zgolj to, da dokler ne preneha veljati odpovedana pogodba o zaposlitvi, tožničina plača znaša toliko, kolikor je določeno v novi pogodbi. Tožena stranka bi ravnala sicer v skladu z zakonom tudi, če bi tožnici predložila samo aneks k pogodbi ali pa samo sklep, v katerem bi bili vsi elementi iz drugega odstavka 44. člena ZSPJS-UPB7 vendar zgolj to, da se je zaradi jasnosti, tako kot pri vseh delavcev, odločila za čistopis pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je s tem delovno razmerje na novo sklenjeno, neodvisno od že podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Da gre zgolj za uskladitev z novih plačilnim sistemom, je bilo očitno jasno tudi tožnici, saj sicer ne bi bilo potrebno pošiljati obvestila o tem, da bo nastopila delo na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki tožnici ni bila izredno odpovedana in se nanje sklep z dne 3. 9. 2008 tudi ne nanaša. Tožnica v pritožbi sicer ne navaja nobenih ugovorov glede odločitve o stroških postopka, ker pa izpodbija celotno sodbo, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu odločilo pravilno. Tožnici je naložilo povrnitev tistih stroškov postopka, ki se nanašajo na zahtevke, o katerih je bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 686/2008 in ki se ne nanašajo na spor o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.