Jedro

Dejstvo neodločitve o pritožbi v predpisanem roku ne pomeni tudi nastopa pravnih posledic dokončne odločbe o izredni odpovedi, saj iz tretjega odstavka 24. člena ZJU izrecno izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o pravici oziroma obveznost iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.

Ob dejstvu, da sta sodišči druge in prve stopnje jasno obrazložili, katere hujše kršitve pogodbenih obveznosti so tožnici dokazane, se glede na naravo teh kršitev, upoštevajoč tudi vsebino del in nalog, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki in njen odnos do kršitev revizijsko sodišče popolnoma strinja tudi s presojo, da ni bilo prav nobenih možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 8. 2008, reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja po pogodbi z dne 1. 8. 2008, oziroma obračun in izplačilo nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka.

2. Med drugim je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ji vabilo pravilno vročila. V nadaljevanju utemeljeno ni upoštevala njenega obvestila oziroma prošnje za preložitev zagovora zaradi bolniškega staleža. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da je tožnici dokazana večina očitanih kršitev delovnih obveznosti, zaradi njenih ravnanj pa so bili pri toženi stranki porušeni medsebojni odnosi.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene ugovore o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, soglašalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica nagovarjala mladoletnega varovanca k fizičnemu napadu na sodelavko D. P., da je dva mladoletnika napeljevala k sodelovanju v postopkih zmanjševanja ogleda tožene stranke, da je mladoletniku dajala informacije iz zbornice in mu kazala slike, na katerih so vzgojitelji pili alkohol, itd., ter presodilo, da so podani vsi razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR , Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Kot zmotne je zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da bi tožnici moralo delovno razmerje prenehati v 30-dneh po tistem, ko komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije ni odločila o njeni pritožbi. Nadalje je zavrnilo pritožbene navedbe glede kršitve pravice do zagovora in navedbe v smeri ugoditve reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku - ker sta stranki po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008. Po obrazložitvi sodišča namreč ta pogodba predstavlja le realizacijo obveznosti tožene stranke na podlagi drugega odstavka 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in ne volje tožene stranke, da s tožnico kljub izredni odpovedi, ki takrat še ni postala dokončna, sklene novo pogodbo o zaposlitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da ji je bila kršena pravica do zagovora pred izredno odpovedjo in da se sodišči druge in prve stopnje napačno sklicujeta na dejstvo, da je istega dne poiskala policijsko pomoč in je bila zato sposobna samostojnega zastopanja. Ocena tožene stranke in nato ocena sodišča, ni mogla temeljiti na dejstvu, da je tožnica iskala pomoč policistov, saj to dejstvo ob izvedbi zagovora ni bilo znano. Njena prošnja za preložitev zagovora je bila zavrnjena kljub izrecnemu strokovnemu mnenju zdravnika, da je psihično nesposobna za zagovor. Tudi sicer s prijavo na policijski postaji tožnica ni opravila kompleksnih pravnih dejanj; tega dejanja ni mogoče primerjati z zagovorom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je sklicevanje na to, da je imela pooblaščenko, saj le-ta ne more podajati zagovora namesto stranke in je prisotna na zagovoru le z namenom, da skrbi za varstvo pravic stranke. Sklep o izredni odpovedi ji ni bil nikoli vročen; sodišče se je napačno sklicevalo na sedmi odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj bi bilo treba upoštevati določbe ZDR, ki zahteva neposredno vročanje delavcu in ne njegovemu pooblaščencu. Tožnica je pooblaščenko za zastopanje pooblastila šele kasneje, torej je bila izredna odpoved vročena tretji osebi, ki s tožnico v tem trenutku ni bila v pooblastilnem razmerju. Res je po pooblaščenki vložila pritožbo, vendar le iz previdnosti. To ne more sanirati napak pri vročanju in spremeniti dejstva, da ji izredna odpoved ni bila vročena. Zmotno je stališče sodišča, da je izredna odpoved postala dokončna šele z vročitvijo sklepa komisije za pritožbe z dne 13. 8. 2008, saj Zakon o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) določa tudi režim pravnega varstva, ki javnim uslužbencem omogoča uveljavljanje pravic v primeru molka organa, komisija pa je po 29. členu ZJU o pritožbi dolžna odločati v roku 30 dni, sicer se šteje, da je bila izdana zavrnilna odločba, zoper katero pritožbe ni in torej odločba postane dokončna. Ker se na potek 30-dnevnega roka veže učinek zavrnilne odločbe in pričetek roka za sodno varstvo, je jasno, da se na isti rok veže tudi datum prenehanje pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je bila ob ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi, ki je veljala za čas od 1. 8. 2008 dalje, tožnica brez veljavne pogodbe o zaposlitvi in zato ni mogoče šteti, da je s podpisom pogodbe z dne 1. 8. 2008 podpisala zgolj aneks k prejšnji pogodbi, ki je bila v postopku presoje glede zakonitosti izredne odpovedi. Ni šlo za realizacijo obveznosti tožene stranke po drugem odstavku 48. člena ZSPJS, temveč za novo pogodbo o zaposlitvi z novim opisom delovnega mesta. Ni šlo za aneks k prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tožnici predhodno odpovedana. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi zaključke glede očitanih kršitev naredili v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja postopkovne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je kršilo procesna pravila tudi s tem, ko se ni jasno opredelilo do tega, zakaj poklanja verodostojnost izjavi mladoletnika, verodostojnost pa odreka drugi izjavi istega mladoletnika in nadalje prihaja v nasprotje tudi s tem, ko navaja, da je mladoletnik podal drugo izjavo samo zato, ker je labilen in željan ugodnosti, itd. Tožnica je zakonito in z namenom, da se zadeve rešijo znotraj zavoda, nadrejene opozarjala na nepravilnosti v zavodu, posledično pa je ostala brez zaposlitve. Šele ko se zadeve v zavodu niso spremenile oziroma pristojni niso ukrepali, je na nepravilnosti opozorila tudi druge institucije, pri tem pa ni bila edina in tudi ne najbolj aktivna. Kljub temu ji je sodišče prve stopnje očitalo, da ni bila dovolj lojalna, pritožbeno sodišče pa se do tega ni opredelilo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. Z revizijskim zatrjevanjem, da naj bi sodišči druge in prve stopnje zaključke glede očitanih kršitev naredili v nasprotju z izvedenimi dokazi, tožnica dejansko ne uveljavlja ene od bistvenih kršitev odločb pravdnega postopka, temveč nasprotuje dokazni oceni izvedenih dokazov. To pa ni dovoljen revizijski razlog, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Protispisne so revizijske navedbe, da se sodišči nižje stopnje nista jasno opredelili do dejstva, zakaj sta poklonili verodostojnost prvi izjavi mladoletnika z dne 15. 4. 2008, odrekli pa verodostojnost drugi izjavi istega mladoletnika z dne 30. 4. 2008. Obe sodišči sta se do teh izjav izrecno opredelili in tudi navedli razloge, zakaj verjameta eni in ne drugi izjavi. Pri tem sodišči nista izhajali samo iz obeh izjav oziroma analize izjav, temveč tudi ostalih izvedenih dokazov.

9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi sodišči kršili pravila postopka v zvezi z vprašanjem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj v tem primeru ne gre za postopek pred sodiščem in s tem očitek nepravilnega ravnanja sodišča, temveč „postopek“ izredne odpovedi pri delodajalcu. V takšnem primeru morebitne napake delodajalca oziroma stališče sodišča do (domnevnih) nepravilnosti lahko predstavljajo le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

10. V zvezi z vročitvijo sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta se sodišči nižje stopnje sicer neutemeljeno sklicevali na ZPP, saj se v takem primeru za vročitev uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek (prvi odstavek 24. člena ZJU). Ta pa določa enako kot ZPP v 137. členu – kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanje vroča njemu (prvi odstavek 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.). Pri tem je pomembno, da je s toženo stranko že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi komunicirala pooblaščenka tožnice (glej obvestilo o nemožnosti pristopa na zagovor z dne 4. 6. 2008 in ponoven dopis z dne 6. 6. 2008), ki se je sklicevala tudi na pooblastilo za zastopanje, tega pa je priložila. Tudi sicer se tožnica na napačno vročanje sklepa o izredni odpovedi neutemeljeno sklicuje, saj ni sporno, da se je s sklepom seznanila in se nanj tudi pritožila v zakonsko določenem roku. To pa pomeni, da tudi v primeru, če bi prišlo do napak pri vročanju, te ne bi pomenile nezakonitosti odpovedi.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi s kršitvijo pravice do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče je že v večjem številu odločb pojasnilo naravo odpovedi pogodbenega razmerja in poudarilo, da tudi sicer v nekaterih primerih (npr. v primeru bolniškega staleža delavca) od delodajalca ni ustrezno in utemeljeno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu zagovor omogoči kasneje. Takšna preložitev bi lahko glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR celo preprečila možnost izredne odpovedi, kar pa ne bi bilo sprejemljivo. To je v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dovolj jasno pojasnil že delodajalec in se pri tem pravilno skliceval tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006. 12. Tožnica v reviziji pomeša institute pravnega varstva v primeru molka organa, dokončnosti odločbe in učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz drugega odstavka 25. člena ZJU izhaja, da sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem lahko javni uslužbenec zahteva v 30-dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Iz drugega odstavka 39. člena istega zakona izhaja, da mora komisija za pritožbe odločiti o pritožbi najkasneje v 30 dneh, po poteku tega roka pa lahko javni uslužbenec v skladu s četrtim in petim odstavkom 24. člena tega zakona zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Iz teh določb izhaja pravica delavca, da uveljavlja sodno varstvo pod predpostavko, da je prej izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU), kljub temu, če komisija za pritožbe o pritožbi ne odloči v roku 30 dni. Dejstvo neodločitve v navedenem roku pa ne pomeni tudi nastopa pravnih posledic dokončne odločbe o izredni odpovedi, saj iz tretjega odstavka 24. člena ZJU izrecno izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o pravici oziroma obveznost iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Prav v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot posebnem primeru oziroma načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej pritožba delavca zadrži izvršitev odločitve o prenehanju; delavcu pa lahko preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o pritožbi delavca zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne že po poteku 30-dnevnega roka, v katerem naj bi komisija za pritožbe odločila o njegovi pritožbi.

13. Navedeno obenem pomeni, da so neutemeljene revizijske navedbe v zvezi s tem, da je tožnici v roku 30 dni od pritožbe že prenehalo delovno razmerje in da ji to ponovno traja glede na novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je podpisala 13. 8. 2008. V zvezi s to pogodbo je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da gre za pogodbo, ki je bila tožnici predložena v skladu z drugim odstavkom 48. člena ZSPJS, in da to predstavlja le realizacijo obveznosti delodajalca po tej zakonski določbi. Nepomembno je, če je ta obveznost izvršena v obliki aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbe oziroma sklepa, kot je izrecno predvideno v 48. členu ZSPJS, ali v obliki nove pogodbe o zaposlitvi. Sama oblika izpolnitve obveznosti na podlagi ZSPJS ne pomeni povsem nove sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma tega, da bi s takšno pogodbo prišlo do novega delovnega razmerja oziroma nove pogodbe, ne glede na odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki še ni začela učinkovati. Tožnici je bil sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 8. 2008 vročen šele po podpisu novo predložene pogodbe o zaposlitvi.

14. V zvezi z vsebino izredne odpovedi oziroma očitanih hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v obliki naklepa oziroma hude malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) tožnica ne navede ničesar, razen splošnega nestrinjanja s pravilno uporabo materialnega prava, česar pa ne obrazloži. Ob koncu revizije izraža nestrinjanje tudi s tem, da za izredno odpoved ni obstajal pogoj, ki ga določba ZDR v prvem odstavku 110. člena. Ta določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ob dejstvu, da sta sodišči druge in prve stopnje jasno obrazložili, katere hujše kršitve pogodbenih obveznosti so tožnici dokazane, se glede na naravo teh kršitev, upoštevajoč tudi vsebino del in nalog, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki in njen odnos do kršitev revizijsko sodišče popolnoma strinja tudi s presojo, da ni bilo prav nobenih možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišči nista ugotovili, da je tožnica na nepravilnosti opozarjala pravilno in utemeljeno, temveč v prvi vrsti, da je sama huje kršila pogodbene in druge obveznosti in da je pri tem ravnala v očitnem nasprotju z nalogami delavcev vzgojnih služb, med katere spadajo tudi pedagogi (243. in 244. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS Ur. l. RS, št. 22/2000 in nadalj.).

15. Glede na navedeno in v skladu 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.